Jedro

Vrhovno sodišče na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti ne presoja tistih kršitev zakona, glede katerih se zahteva sklicuje na navedbe v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje (1. odstavek 424. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine kot stroška postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 23.5.2002 je bil obsojeni D.K. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4. v zvezi 1. odstavkom 302. člena KZ in 22. členom KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba ter določena kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta in šest mesecev. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil obsojenec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 26.5.2004 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo ter iz enakih razlogov kot prvostopenjsko sodišče obsojenca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Proti navedeni sodbi je obsojenčev zagovornik dne 16.8.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. točke 1. odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP in vrhovnemu sodišču predlagal, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.F. je na zahtevo odgovoril (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, naj jo vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno. Ugotavlja, da zagovornik v zahtevi ne uveljavlja nobenega od razlogov, ki jih je na podlagi 420. člena ZKP mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti; utemeljuje zgolj razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik uvodoma navaja, da vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ter absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, vendar zatrjevanih kršitev zakona ne obrazloži. V obrazložitvi zahteve se, kot navaja, "v izogib ponavljanju" sklicuje tudi na svoje pritožbene navedbe, ki da so sestavni del zahteve.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se na podlagi 1. odstavka 424. člena ZKP vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi; to pomeni, da mora vložnik zahteve, če želi z vloženim pravnim sredstvom doseči pričakovani cilj, navesti konkretne kršitve zakona, na katere se sklicuje in jih tudi utemeljiti. Vrhovno sodišče v obravnavnem primeru zato ni moglo presojati kršitev zakona, ki jih zagovornik v zahtevi ni konkretiziral kot tudi ne tistih, glede katerih se sklicuje na svoje pritožbene navedbe zoper sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik tudi v obrazložitvi zahteve ne zatrjuje nobenega od razlogov, ki jih je na podlagi 1. odstavka 420. člena ZKP mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti. Iz zahteve je mogoče povzeti, da prvostopenjskemu sodišču očita, da ni upoštevalo celotne izpovedbe priče B.S. glede približevanja policista na motorju obsojencu in omenjeni priči, ne strinja pa se tudi z oceno prvostopenjskega sodišča, ki je verjelo policistu J.Ž., čeprav se po mnenju zagovornika dogodek ni odvijal tako, kot ga je ta prikazoval, in ker policist ni govoril resnice, bi moralo sodišče njegovo izjavo v povezavi z drugimi dokazi bolj kritično oceniti.

S takšnimi navedbami, podkrepljenimi s konkretnimi okoliščinami, vložnik zahteve izpodbija dokazno presojo sodišča prve stopnje oziroma verodostojnost obeh imenovanih prič, uveljavlja torej razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP). Zato Vrhovno sodišče utemeljenosti teh navedb ni preizkušalo. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Odločitev o oprostitvi plačila stroškov tega postopka temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP. Sprejeta je bila na podlagi podatkov o obsojenčevih premoženjskih razmerah v času izdaje pravnomočne sodbe.