Jedro

Ker ZDR ni določil najvišjih zneskov odpravnin, je potrebno upoštevati določbo drugega odstavka 7. člena ZDR, da se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon, torej tudi višje odpravnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati razliko v odpravnini zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in sicer v višini 5754,91 EUR (prej 1.379.108,00 SIT) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.3.2006 dalje do plačila. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške. S sklepom je ugotovilo, da je tožeča stranka umaknila tožbo v delu, ki se je nanašala na razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 20.10.2005 ter v zvezi s tem uveljavljeni reintegracijski in reparacijski zahtevek, zato je v tem delu postopke ustavilo.

Višje sodišče je pritožbo tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Odločilo je, da tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka. Sodišče je odločilo, da je bila v času določanja odpravnine tožeče stranke panožna kolektivna pogodba še v veljavi in da tožnica na tej podlagi upravičeno terja izplačilo razlike odpravnine v višini, ki jo je dosodilo prvostopno sodišče. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sklicuje se tudi na kršitev ustavno zajamčenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter temeljnih ustavnih načel. Tožeči stranki je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga na temelju 1. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR/02, zato je potrebno pri odpravnini upoštevati ta zakon, ker ji ni bilo odpovedano delavno razmerje na podlagi predpisov, ki so veljali pred ZDR/02. Pri določanju višine odpravnine ni mogoče uporabiti kolektivne pogodbe veljavnosti za delavce, ki jim je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga po ZDR/02. Volja podpisnikov kolektivne pogodbe ni bila, da se delavcem določi odpravnina ugodneje, kot jo določa zakon. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in z njim povezana odpravnina sta nova instituta ZDR/02 in ni kontinuitete s prejšnjimi instituti, ki so temeljili na ZDR/90 in ZTPDR. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi pritožbi tožene stranke in sodbo Delovnega sodišča v Celju spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke zavrne v celoti, naloži naj ji tudi plačilo stroškov postopka tožene stranke, podredno pa predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne drugostopnemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Tožeča stranka ni vložila odgovora na revizijo po pooblaščencu, kot je določen v 3. odstavku 86. člena ZPP, zato je to sodišče na podlagi 2. odstavka 91. člena ZPP štelo, da to procesno dejanje ni bilo opravljeno.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na uporabo materialnega prava. Revizija ni dovoljena zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo (3. odstavek 370. člena ZPP).

Revident z zatrjevanjem kršitve ustavnih pravic dejansko izpodbija uporabo materialnega prava. Zmotna uporaba materialnega prava je revizijski razlog po 3. odstavku 370. člena ZPP. V konkretnem primeru je revizija iz tega razloga tudi vložena, zato sodišče na zatrjevane kršitve smiselno odgovarja v delu, ko presoja pravilno uporabo materialnega prava.

Ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano, je sledeče: med tožečo in toženo stranko je prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 20.10.2005, tožena stranka je določila 150 dnevni odpovedni rok. Tožena stranka je dne 23.3.2006 tožnici izplačala odpravnino v višini 11.386,89 EUR (prej 2.728.755,00 SIT), pri čemer je tožena stranka glede izračuna in višine odpravnine uporabila 109. člen Zakona o delavnih razmerjih (Uradni list RS 42/2002 in nadaljnji, v nadaljevanju ZDR). Med strankama je nesporno, da se pri dolžini delovne dobe upošteva tudi delovna doba tožnice pri prejšnjem delodajalcu.

V 13. točki 18. člena KP dejavnosti so stranke Kolektivne pogodbe za kmetijsko in živilsko industrijo Slovenije (KPkiži – Ur. l. RS, št. 58/2001 in nadaljnji) določile, da pripada presežnemu delavcu za vsako dopolnjeno leto dela pri delodajalcu polovico njegove bruto plače v višini povprečja zadnjih treh mesecev, ko je delavec delal, s tem, da se v skladu s 14. točko odpravnina izplača do izteka odpovednega roka. Ne glede na podobnost teh določb z vsebino določb 3. odstavka 36.f člena ZDR/90, ki je veljal v času sklenitve kolektivnih pogodb, so z vključitvijo v kolektivno pogodbo navedene določbe postale samostojne norme kolektivnega prava, ki jih je v prvi vrsti uporabiti tako, kot so zapisane, če niso v nasprotju s prisilnimi zakonskimi določbami.

ZDR je v 109. členu na novo uredil višino odpravnine, ki jo je delodajalec dolžan plačati delavcu ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Kot osnovo je določil povprečno mesečno plačo delavca v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo s tem, da je za zaposlitev delavca pri delodajalcu do pet let določena odpravnina v višini 1/5 osnove za vsako leto zaposlitve, za zaposlitev od pet do petnajst let odpravnina v višini 1/4 osnove za vsako leto zaposlitve in za zaposlitev delavca nad petnajst let v višini 1/3 osnove za vsako leto zaposlitve. Pri tem pa je v 4. odstavku navedenega člena določeno, da odpravnina ne sme presegati 10 kratnika osnove, razen če v kolektivni pogodbi dejavnosti ni drugače določeno. Že ta določba kaže, da ZDR ni določil najvišjih zneskov odpravnin, tako da je tudi glede višine odpravnine potrebno upoštevati določbo drugega odstavka 7. člena ZDR, da se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon, torej višja odpravnina. Dikcija navedenega člena ne pušča nobenega dvoma, da lahko kolektivna pogodba določi za delavca več pravic, kot jih določa zakon, zato so nasprotne revizijske trditve neutemeljene.

ZDR v letu 2003 veljavnih kolektivnih pogodb ni razveljavil, niti ni na novo uredil pravnih podlag za njihovo sklenitev, saj je ohranil določbe o kolektivnih pogodbah iz ZDR/90 in Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) še naprej v veljavi (245. člen ZDR). Stranki panožne kolektivne pogodbe sta z aneksom (Ur. l. RS, št. 68/2005) podaljšali njeno veljavnost do 15.12.2005 oziroma, če do tega datuma ne bi sklenili nove kolektivne pogodbe, do 30.6.2006. V času odločanja o odpravnini je kolektivna pogodba veljala, zato je tožnica upravičena na tej podlagi zahtevati izplačilo razlike odpravnine.

Ker ZDR v 1. alineji 1. odstavka 88. člena poslovni razlog za odpoved pogodbe opredeljuje podobno kot je ZDR/90 v 29. členu opredelil operativne razloge, zaradi katerih je lahko delavcu v posledici prenehanja potreb po njegovem delu prenehalo delovno razmerje (v obeh primerih zaradi razlogov na strani delodajalca), in glede na določbe ZDR o možnosti določanja višjih pravic (tudi višje odpravnine) v kolektivni pogodbi, je neutemeljen revizijski očitek, da je Komisija za razlago panožne kolektivne pogodbe prekoračila svoje pristojnosti, ker je zavzela razlago, da se 18. člen navedene kolektivne pogodbe glede višine odpravnine uporablja tudi po uveljavitvi ZDR (razen določil 2. in 15. odstavka). Glede na to, je tožnica upravičena do višje odpravnine po kolektivni pogodbi, čeprav ji je delavno razmerje prenehalo na podlagi 1. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR.

Glede na zgoraj navedeno ni mogoče pritrditi revizijski trditvi, da je uporaba ugodnejših določb kolektivne pogodbe dejavnosti materialnopravno zmotna in da tako stališče pomeni kršitev 2. in 125. člena Ustave RS (URS, št. 33/1991 in nadaljnji). Sodišči sta na podlagi ugotovljenih dejstev pravilno uporabili materialno pravo in tožnici utemeljeno prisodili zahtevano razliko v plačilu odpravnine. Tožnica, ki ji je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga po določilih ZDR, je tako upravičena do odpravnine po zanjo ugodnejših določbah veljavne panožne kolektivne pogodbe, čeprav je bila slednja sprejeta v času veljavnosti ZDR/90. Tako stališče je to sodišče zavzelo že pri odločanju pri podobnih zadevah pod opr. št. VIII Ips 146/2006, VIII Ips 145/2006, VIII Ips 144/2006, VIII Ips 138/2006, VIII Ips 135/2006, VIII Ips 134/2006, VIII Ips 132/2006. Ker ni očitanega revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, je sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).