Jedro

Obrazložitev izpodbijane odločbe krši določila 2., 3. in 5. točke prvega odstavka 214. člena ZUP, saj ni obrazloženo ugotovljeno dejansko stanje in navedeni dokazi, na katere se le-ti opirajo, razlogi odločilni za presojo posameznih dokazov ter razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev. Niti iz izpodbijane odločbe niti iz upravnih spisov namreč ni mogoče zaslediti razlogov za izpodbijano odločitev, saj niso navedeni ali v upravnih spisih priloženi ugovori navedenih treh kandidatk niti navedbe tožeče stranke na razgovoru pri državnotožilskem svetu. Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov tudi ni mogoče ugotoviti, kateri kriteriji iz 29. člena ZSS so bili uporabljeni oziroma kateri kriteriji so pretehtali v prid izbrane kandidatke ter na osnovi katerih kriterijev, razen razgovora s kandidati, so člani državnotožilskega sveta izbrali kandidatko, navedeno v dokončnem mnenju, saj v upravnih spisih ni niti mnenja Okrožnega državnega tožilstva v Kopru, podatkov o delu Okrožnega državnega tožilstva v letu 2011 (kar oboje je sicer navedeno v izpodbijani odločbi), niti ni navedeno ali bi bilo mogoče ugotoviti iz upravnih spisov, število članov državnotožilskega sveta, ki so glasovali za izbrano kandidatko. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi ni nobenih kvantitativnih in kvalitativnih primerjav med izbrano kandidatko in kandidatom, ki je bil v mnenju državnotožilskega sveta z dne 12. 12. 2011 uvrščen na prvo mesto. Vse navedeno pa bi moralo biti, po mnenju sodišča in sodno – upravne prakse, razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Vlade Republike Slovenije št. 70101-8/2012/3 z dne 22. 3. 2012 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Zahteva tožeče stranke za izdajo začasne odredbe se zavrže. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 80 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe, po izteku roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Vlada Republike Slovenije, A.A. napredovala na mesto Višje državne tožilke na Okrožnem državnem tožilstvu v Kopru.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se je na razpis, za prosto mesto višjega državnega tožilca na Vrhovnem državnem tožilstvu RS – pritožbenem oddelku Okrožnega državnega tožilstva v Kopru, objavljenem v Uradnem listu RS št. 86/2011 z dne 28. 10. 2011, prijavilo šest kandidatov, med njimi tudi, z izpodbijano odločbo, izbrana državna tožilka in tožeča stranka. V nadaljevanju obrazložitve je navedeno, da se je postopek izbire, v skladu s prvim odstavkom 225. člena Zakona o državnem tožilstvu (v nadaljevanju ZDT-1), vodil in dokončal po predpisih Zakona o državnem tožilstvu (v nadaljevanju ZDT), ki je veljal v času objavljenega razpisa. Državnotožilski svet je skladno z določbo 20. člena ZDT oblikoval dokončno mnenje o prijavljenih kandidatih, v katerem je kot najprimernejšo kandidatko za razpisano prosto mesto višjega državnega tožilca na Vrhovnem državnem tožilstvu RS – pritožbenem oddelku Okrožnega državnega tožilstva v Kopru, uvrstil na prvo mesto A.A. Minister, pristojen za pravosodje pa je dne 6. 3. 2012 podal predlog Vladi RS za napredovanje A.A. na mesto višje državne tožilke na Okrožnem državnem tožilstvu v Kopru.

V nadaljevanju obrazložitve izpodbijana odločba povzema življenjepis izbrane kandidatke, njene strokovne izkušnje, predvsem na področju družinskega nasilja, mladoletniškega prestopništva in spolne zlorabe otrok. Navaja še, da je že od leta 1989 skupaj s predstavniki različnih služb sodelovala pri ustanovitvi študijske skupine za obravnavo mladoletnikov s težavami pri odraščanju, kar je bila takrat v Sloveniji novost, ki pa je pripeljala do ustanavljanja tako imenovanih kriznih timov. V obrazložitvi je še navedeno, da izbrana kandidatka rešuje in zastopa tudi zadeve gospodarskega kriminala ter da jo odlikuje njena visoka strokovnost in hitro reševanje zadev. Ob tem posveča pozornost izobraževanju in pridobivanju dodatnih znanj ter se udeležuje izobraževalnih programov v okviru tožilstva ter drugih izobraževanj pomembnih za tožilsko delo. V povezavi z vsemi postopkovnimi fazami njenega delovanja je izražen njen pozitivni odnos do tožilske funkcije in varovanja njenega ugleda.

Ob upoštevanju vsega navedenega in po oceni pravilnosti opravljenega predhodnega postopka za izbiro kandidatke je bilo odločeno, kot izhaja iz izreka odločbe.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da ji v postopku izbire ni bila dana možnost, kot je bila sicer dana ostalim udeležencem postopka, da se v smislu tretjega odstavka 20. člena ZDT seznani z mnenjem državnotožilskega sveta in, da nanj poda obrazložene pripombe pred izdelavo dokončnega mnenja državnotožilskega sveta. Navaja še, da kljub temu, da je podala enake pripombe v zvezi s kršitvijo postopka državnotožilskemu svetu in pristojnemu ministru ter dne 17. 2. 2012 pristojnemu ministru, skupaj s pripombami na spremenjeno mnenje državnotožilskega sveta, v obrazložitvi izpodbijane odločbe, te ugovore oziroma pripombe ni obravnavala. Zato meni, da so kršene določbe 1. in 6. točke prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Izpodbijana odločba tudi nima nujno potrebne obrazložitve vsaj v smislu minimalne primerjave med imenovano kandidatko in drugimi relevantnimi konkurenti, med katere prav gotovo sodi tudi sama, saj je bila v mnenju državnotožilskega sveta z dne 12. 12. 2011 postavljena na prvo mesto med vsemi prijavljenimi kandidati. Iz izpodbijane odločbe tudi ne izhaja razlog za spremembo mnenja, zato so kršene tudi določbe 2., 3. in 5. točke prvega odstavka 214. člena ZUP. Izpodbijana odločba pa tudi ne omenja določila tretjega odstavka 23. člena ZDT, čeprav je prav to materialno pravna podlaga za odločanje, zato tudi ni mogoče ugotoviti ali je tožena stranka v izpodbijani odločbi sploh upoštevala zakonite kriterije za izbiro in imenovanje, kar je v nasprotju s 4. točko prvega odstavka 214. člena ZUP.

V nadaljevanju navaja, da obrazložitev izpodbijane odločbe temelji na treh argumentih. Eden od njih je, da je izbrana kandidatka že 23 let tožilka na Okrožnem tožilstvu v Kopru. Ta kriterij pa ni zakonit kriterij po nobeni od točk iz 29. člena Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS). Tudi drugi argument za izbiro izbrane kandidatke, to je, da je s svojo dejavnostjo izpred let, začetnica ustanavljanja tako imenovanih kriznih timov, ni nobeden od kriterijev iz 29. člen ZSS. Tretji kriterij pa je varovanje ugleda tožilske službe, v zvezi s katerim je bilo spregledano, da je bila izbrana kandidatka leta 2006 suspendirana z odločbo generalne državne tožilke, ker je bila z nepravnomočno sodbo kazenskega sodišča spoznana za krivo nadaljevanega kaznivega dejanja kršitve človekovega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 270. členu KZ in ji je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri ji je bila določena kazen dveh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta.

Glede na vse navedeno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek in da ji tožena stranka povrne stroške tega postopka, v skladu s Pravilnikom.

Hkrati z vloženo tožbo je tožeča stranka vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), s katero naj sodišče do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijane odločbe. V nadaljevanju zahteve za izdajo začasne odredbe utemeljuje razloge za izdajo začasne odredbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so na mnenje državnotožilskega sveta opr. št Dts 172/11 – ZF (VV) z dne 12. 12. 2011, tri prijavljene kandidatke podale pripombe. Zaradi spremenjene sestave članov državnotožilskega sveta se je le ta odločil, da bo s toženo stranko, ki jo je državnotožilski svet v prejšnji sestavi razvrstil na prvo mesto in s kandidatkami, ki so podale pripombe na takšno razvrstitev, opravil razgovor. Dodatno je državnotožilski svet, skladno s četrtim odstavkom 14. člena Poslovnika pridobil še poročilo o letnem pregledu dela Okrožnega državnega tožilstva v Kopru za leto 2011 ter evidenčne liste za kandidate, s katerimi je bila ponovno opravljen razgovor. Dne 6. 2. 2012 je državnotožilski svet skladno s Poslovnikom obravnaval pripombe ter oblikoval dokončno mnenje, ki ga je poslal pristojnemu ministru. Pri odločitvi, ki je bila, skladno s 15. členom Poslovnika sprejeta s tajnim glasovanjem, člane državnotožilskega sveta zavezujejo zakonski kriteriji, določeni v 29. členu Zakona o sodniški službi v zvezi z Zakonom o državnem tožilstvu. Ob tem navaja, da je glasovanje članov državnotožilskega sveta rezultat avtonomnega razumevanja in vrednotenja prej navedenih zakonskih kriterijev, ki ga vsak posamezni član državnotožilskega sveta opravi na podlagi gradiva, obsega vtisa o kandidatu in pridobljenih objektivnih podatkov. Iz obrazložitve dokončnega mnenja je razvidno tudi primerjalna prednost kandidatke, ki jo je državnotožilski svet z dokončnim mnenjem razvrstil na prvo mesto. Navaja še, da je imela tudi tožeča stranka, v skladu s pravnim poukom v mnenju državnotožilskega sveta št. Dts 172/11 ZF (VV) z dne 12. 12. 2011, možnost podati pripombe, česar pa ni storila. Poleg tega je bila, tako kot kandidatke, ki so podale pripombe na mnenje državnotožilskega sveta, povabljena na razgovor in je svojo kandidaturo osebno predstavila državnotožilskemu svetu v novi sestavi, pred sprejetjem dokončnega mnenja. V zvezi z zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe pa navaja, da je njen predlog vsebinsko in procesno neutemeljen. Zaradi vsega povedanega predlaga, da, tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe tožeče stranke, sodišče kot neutemeljena zavrne.

A.A. kot prizadeta stranka v tem postopku, v odgovoru na tožbo navaja, da ZDT in Poslovnik državnotožilskega sveta podrobno urejata pogoje za imenovanje državnih tožilcev in postopek imenovanja ter postopanje državnotožilskega sveta v zvezi s tem. V 20. členu ZDT je določeno, da državnotožilski svet po tem, ko izoblikuje dokončno mnenje le to pošlje ministru. Če minister predloga ne sprejme, mora zahtevati, da državnotožilski svet ponovno prouči svoje mnenje in ga pošlje ministru. Če državnotožilski svet novo mnenje sprejme z dvotretinsko večino, je ta predlog za ministra obvezen. Minister je predlog državnotožilskega sveta sprejel, ob tem je bil očitno seznanjen tudi s pripombami tožeče stranke. Glede na zakonske določbe in navedeno, je jasno, da bi lahko minister predlog državnotožilskega sveta tudi ne sprejel in zahteval, da ga le ta ponovno prouči. Kljub temu tega ni storil. Tožeča stranka je bila tudi, tako kot vsi tisti, ki so podali obrazložene pripombe, ponovno vabljena na državnotožilski svet. Z vabilom je izvedela, da so bile pripombe podane, zato je bil zaradi njihove vsebine ponovno opravljen razgovor. Iz povedanega sledi, da v tem delu postopka v ničemer niso bile kršene njene pravice. V vsebinski del odločitve državnotožilskega sveta pa sodišče ne more in ne sme posegati. Dodaja še, da so navedbe tožeče stranke v zvezi z njenim začasnim suspenzom leta 2006 zavajujoče. Tožeča stranka namreč zamolči, da je bila sodba, zaradi katere ji je bil izrečen začasni suspenz razveljavljena, da je bila kasneje izdana oprostilna sodba, ki je bila tudi razveljavljena in je bila končno izdana zavrnilna sodba, ker je subsidiarni tožilec umaknil predlog za pregon.

V zvezi z zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe pa meni, da z ničemer ni uspela dokazati, da je v nedvomno javnem interesu, da se stanje „zamrzne“ do pravnomočne odločitve sodišča. Tudi težko popravljive škode ni izkazala, saj „prizadetost v profesionalnem dostojanstvu“ ne more predstavljati težko popravljive škode. Ob upoštevanju vsega navedenega predlaga, da sodišče tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe, kot neutemeljena zavrne.

K točki I. izreka: Tožba je utemeljena.

Iz izpodbijane odločbe izhaja le, da se je na razpis, ki ga je razpisalo Ministrstvo za pravosodje, na podlagi prvega odstavka 19. člena Zakona o državnem tožilstvu, in objavilo v Uradnem listu št. 86/2011 z dne 28. 10. 2011, za prosto mesto višjega državnega tožilstva na Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije, ki bo po uporabi ZDT-1 opravljal državnotožilsko službo na pritožbenem oddelku Okrožnega državnega tožilstva v Kopru, prijavilo šest kandidatov. V nadaljevanju pa je navedeno, da je državnotožilski svet, v skladu z določbo 20. člena ZDT oblikoval dokončno mnenje o prijavljenih kandidatih, v katerem je kot najprimernejšo kandidatko za razpisano eno prosto mesto višjega državnega tožilca na Vrhovnem državnem tožilstvu RS – na pritožbenem oddelku Okrožnega državnega tožilstva v Kopru, uvrstil na prvo mesto A.A., s kratko obrazložitvijo njenega življenjepisa in dela kot okrožne državne tožilke na Okrožnem državnem tožilstvu v Kopru. Iz utemeljitve dokončnega mnenja državnotožilskega sveta pa še izhaja, da je zaradi spremenjene sestave državnotožilskega sveta le-ta odločil, da bo pred oblikovanjem dokončnega mnenja, opravljen razgovor s kandidatom, ki ga je državnotožilski svet z mnenjem številka Dts 172/11 – ZF (VV) z dne 12. 12. 2011, razvrstil na prvo mesto ter s kandidatkami, ki so na to mnenje podale pripombe. Po tem, ko se je državnotožilski svet seznanil z razpisnim gradivom, mnenjem z dne 12. 12. 2011, s podanimi pripombami na navedeno mnenje, opravil razgovore z navedenimi štirimi kandidati in pridobil poročilo o letnem pregledu dela Okrožnega državnega tožilstva v Kopru za leto 2011 ter evidenčne list za tiste kandidate – državne tožilce, s katerimi je ponovno opravil razgovor, ob upoštevanju 29. člena Zakona o sodniški službi ter glasovanju na temelju avtonomnega vrednotenja teh kriterijev, je na prvo mesto uvrstil A.A. Ob zaključku utemeljitve še navaja, da je pri svoji odločitvi upošteval tudi mnenje vodje Okrožnega državnega tožilstva v Kopru, ki pri kandidatki v okviru kriterijev iz 29. člena Zakona o sodniški službi, izpostavlja njeno visoko strokovnost in hitro reševanje primerov. V povezavi z vsemi postopkovnimi fazami njenega delovanje je izražen njen pozitiven odnos do tožilske funkcije in varovanje njenega ugleda. Ob tem je pri oblikovanju dokončnega mnenja, kot primerjalno vrednost kandidatke izpostavil njene dolgoletne strokovne izkušnje, predvsem na področju družinskega nasilja, mladoletniškega prestopništva in spolne zlorabe otrok, angažirano in poglobljeno reševanje zahtevnih pravnih vprašanj, kar vse lahko bistveno pripomore k uspešnemu izvrševanju funkcije višje državne tožilke, predvsem pri zastopanju pritožb in predstavljanju stališč ter pogledov na različna vprašanja pred višjim sodiščem.

V drugem odstavku 3. člena ZDT je določeno, da je državni tožilec glede pravic, ki izhajajo iz njegovega službenega razmerja z Republiko Slovenijo, izenačen s sodnikom, kolikor ta zakon ne določa drugače. V 20. členu ZDT pa je določeno, da državnotožilski svet, po tem ko prejme razpisno gradivo od ministrstva, pristojnega za pravosodje, povabi na razgovor prijavljene kandidate, ki kandidirajo na prosto mesto državnega tožilca. Vodjo državnega tožilstva, v katerem je prosto mesto državnega tožilca, pa pozove, da se izjasni o kandidatih za to mesto (prvi odstavek). Na podlagi ugotovitev, ki temeljijo na razpisnem gradivu in na podlagi neposrednega vtisa, ki so ga kandidati napravili na razgovoru, oblikuje državnotožilski svet mnenje glede predlogov za imenovanje. V mnenju razvrsti državnotožilski svet kandidate glede na svojo oceno primernosti za imenovanje ter utemelji razloge za sprejeto razvrstitev (drugi odstavek). Mnenje iz prejšnjega odstavka vroči državnotožilski svet kandidatu in vodji državnega tožilstva, v katerem je razpisano prosto mesto državnega tožilstva. Kandidat in vodja državnega tožilstva lahko na mnenje posredujeta obrazložene pripombe v osmih dneh od prejema mnenja (tretji odstavek). V 30-ih dneh po prejemu pripomb oziroma izteku roka iz prejšnjega odstavka državnotožilski svet oblikuje končno mnenje in ga v 8 dneh pošlje ministrstvu pristojnemu za pravosodje (četrti odstavek). Minister, pristojen za pravosodje, poda predlog Vladi RS, v skladu s 17. in 18. členom ZDT.

Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov izhaja, da je postopek razpisa prostega mesta višjega državnega tožilca na Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije, ki bo po uporabi ZDT-1 opravljal državnotožilsko službo na pritožbenem oddelku Okrožnega državnega tožilstva v Kopru (objavljen v Uradnem listu RS št. 86/2011 z dne 28. 10. 2011), potekal pravno formalno sicer skladno z, v točki 14. te obrazložitve, citiranimi določbami Zakona o državnem tožilstvu (ZDT), ki se je uporabljal v tem postopku. Tako je državnotožilski svet v mnenju Dts 172/11 – ZF (VV) – ad z dne 12. 12. 2011, v skladu z drugim odstavkom 20. člena ZDT razvrstil kandidate glede na svojo oceno o primernosti za imenovanje ter utemeljil razloge za sprejeto razvrstitev. Skladno z določbo tretjega odstavka 20. člena ZDT je bilo mnenje vročeno vsem prijavljenim kandidatom in vodji Okrožnega državnega tožilstva v Kopru. Tri od prijavljenih kandidatk so v osmih dneh od prejema mnenja, posredovale obrazložene pripombe. Državnotožilski svet (nova sestava) je vse tri kandidatke, ki so podale pripombe in kandidata, ki je bil v mnenju državnotožilskega sveta razvrščen na prvo mesto (tožeča stranka), povabil na razgovor. V skladu s četrtim odstavkom 20. člena ZDT pa je bilo oblikovano dokončno mnenje, ki je bilo poslano ministru, pristojnemu za pravosodje. Minister pa je, da v skladu z 18. členom ZDT, podal predlog Vladi RS za imenovanje A.A. Vendar pa niti iz dokončnega mnenja državnotožilskega sveta in izpodbijane odločbe Vlade Republike Slovenije, kakor tudi ne iz upravnih spisov, ni mogoče ugotoviti razlogov, zaradi katerih je prišlo do zamenjave vrstnega reda, ki je bil določen v mnenju državnotožilskega sveta številka Dts 172/2011 – ZF (VV) – ad, z dne 12. 12. 2011. Zakon o državnem tožilstvu (tretji odstavek 23. člena) določa, da se za napredovanje državnih tožilcev, za določitev kriterijev za izbiro in napredovanje in v postopku za ocenjevanje dela državnih tožilcev, kolikor ta zakon ne določa drugače, smiselno uporabljajo določbe Zakona o sodniški službi. V skladu s 4. členom in prvim odstavkom 24. člena ZSS pa je pravica do napredovanja zakonska pravica sodnika, če sodnik zato izpolnjuje določene zakonskega pogoje. Gre torej za individualno in zakonsko pravico tožilca, za katero morajo veljati (procesni) standardi 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva), 25. člana Ustave (pravica do učinkovitega pravnega sredstva) in 22. člena Ustave (enako varstvo pravic v povezavi s prepovedjo diskriminacije iz drugega odstavka 14. člena oziroma tretjega odstavka 49. člena Ustave). Pristojni organ, ki odloča o pravici državnega tožilca mora, glede na citirane določbe, smiselno uporabiti določila Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in splošna pravna načela, zlasti načelo enakosti pred zakonom. Sodišče mora v upravnem sporu preverjati zakonitost uporabe kriterijev iz 29. člena ZSS s t.i. blagim testom očitne nesorazmernosti, kar enako velja ob upoštevanju določb ZDT, za državne tožilce.

Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da obrazložitev izpodbijane odločbe krši določila 2., 3. in 5. točke prvega odstavka 214. člena ZUP, saj ni obrazloženo ugotovljeno dejansko stanje in navedeni dokazi na katere se le ti opirajo, razlogi odločilni za presojo posameznih dokazov ter razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev. Niti iz izpodbijane odločbe niti iz upravnih spisov namreč ni mogoče zaslediti razlogov za izpodbijano odločitev, saj niso navedeni ali v upravnih spisih priloženi, ugovori navedenih treh kandidatk, niti navedbe tožeče stranke na razgovoru pri državnotožilskem svetu. Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov tudi ni mogoče ugotoviti, kateri kriteriji iz 29. člena ZSS so bili uporabljeni oziroma kateri kriteriji so pretehtali v prid izbrane kandidatke. Tožena stranka se tudi ne more sklicevati na določbe Poslovnika Državnotožilskega sveta, ki je bil sprejet na podlagi ZDT-1, saj tudi iz Poslovnika nesporno izhaja, da pred glasovanjem lahko član sveta obrazloži svoj glas (prvi odstavek 13. člena), kakor tudi, da se po izvedenem tajnem glasovanju glasovnice in zapisnik o glasovanju zaprejo v kuverto in zapečatijo (četrti odstavek 13. člena). V 15. členu Poslovnika pa je določen postopek razvrstitve in izbire prijavljenih kandidatov. Tako je v 4. točki prvega odstavka 15. člena določeno, da se na prvo mesto razvrsti tisti kandidat, ki ga na to mesto razvrsti najmanj pet članov sveta. Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov pa ni mogoče ugotoviti na osnovi katerih kriterijev, razen razgovora s kandidati so člani državnotožilskega sveta izbrali kandidatko navedeno v dokončnem mnenju, saj v upravnih spisih ni niti mnenja Okrožnega državnega tožilstva v Kopru, podatkov o delu Okrožnega državnega tožilstva v letu 2011 (kar oboje je sicer navedeno v izpodbijani odločbi) niti ni navedeno, ali bi bilo mogoče ugotoviti iz upravnih spisov, število članov državnotožilskega sveta, ki so glasovali za izbrano kandidatko. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi ni nobenih kvantitativnih in kvalitativnih primerjav med izbrano kandidatko in kandidatom ki je bil v mnenju državnotožilskega sveta z dne 12. 12. 2011 uvrščen na prvo mesto. Vse navedeno pa bi moralo biti, po mnenju sodišča in sodno – upravne prakse, razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe.

Ob upoštevanju vsega navedenega je sodišče v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo saj v postopku za izdajo izpodbijane odločbe ni bilo ravnano po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, ter zadevo, v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1, vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

K točki II. izreka: Tožeča stranka je hkrati z vložitvijo tožbe v tem upravnem sporu zahtevala izdajo začasne odredbe v skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1, s katero naj sodišče zadrži izvršitev izpodbijane odločbe do pravnomočne sodne odločitve.

V skladu s prvim odstavkom 73. člena ZUS-1 pritožba ni dovoljena zoper sodbo, s katero sodišče ni samo ugotovilo drugačnega dejanskega stanja kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo upravni akt oziroma sodišče ni odločilo na podlagi 66. člena zakona. V prvem odstavku 83. člena pa je določeno, da zoper pravnomočno sodbo, izdano na prvi stopnji stranke lahko vložijo revizijo. Po prvem odstavku 84. člena ZUS-1 pa, vložena revizija ne zadrži izvršitve pravnomočne sodbe. Iz navedenih določb Zakona o upravnem sporu torej izhaja, da je sodba, (I. točka izreka) postala pravnomočna, zato ni več pogoja za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Zato je bilo treba zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavreči, ne da bi se sodišče spuščalo v vsebinsko odločanje o njeni utemeljenosti.

K točki III. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri je tožnik upravičen do povračila pavšalnega zneska stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu s prvim odstavkom 3. člena navedenega Pravilnika, je tožnik, kadar je bila zadeva rešena na seji in v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, upravičen do stroškov v višini 80 EUR.