Jedro

Obtožencu se v konkretnem primeru očita neupravičena proizvodnja prepovedane droge konoplje in sicer rastlin ter substanc te droge. Zagovornica sicer pravilno opozarja na v sodni praksi Vrhovnega sodišča RS izoblikovano stališče, da izraz proizvodnja pomeni izdelavo oziroma gojenje večje količine mamila oziroma storilčevo ukvarjanje s predelavo, kar je praviloma namenjeno širšemu krogu ljudi in ne samo enemu uporabniku. V sodni praksi je bilo res že večkrat odločeno, da to ne izključuje možnosti, da bi v določenih primerih zgolj neupravičeno gojenje konoplje zadostovalo za zaključek, da je storilec konopljo tudi proizvajal. V obravnavani zadevi, pa kljub opozorilu zagovornice, da je tožilstvo iz prvotne obtožnice izpustilo očitek, da je obtoženec rastline konoplje in substance konoplje proizvajal z namenom prodaje, takih pomislekov ni glede na število rastlin konoplje v različnih razvojnih fazah, ki jih je obtoženec gojil, med drugim tudi v posebej prirejenem prostoru za proizvodnjo konoplje, veliki količini že posušenih rastlinskih delov konoplje in ekstrakta, kar daje zanesljivo podlago za zaključek, da je šlo za proizvodnjo konoplje, ki je bila namenjena širšemu krogu ljudi.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtožencu izrečena kazen zniža na 1 (eno) leto zapora.

Sicer pa se v preostalih delih pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1 ter mu izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno kazen zapora vštelo čas prestan v priporu od 2. 11. 2018 od 11.35 ure do 22. 8. 2019. Na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 mu je odvzelo zaseženo prepovedano drogo in sredstva za njeno izdelovanje in sicer 12.425 gramov konoplje v obliki posušenih rastlinskih delov, 21,32 gramov ekstrakta prepovedane droge konoplje, 23 rastlin prepovedane droge konoplje, tehtnico znamke Emos sive barve, električni pretvornik Lumatex vijolične barve, električni ventilator Iskra na stojalu in ohišje grelne žarnice z žarnico Sylvania. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženca oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Po prvem odstavku 97. člena ZKP je odločilo, da se potrebni izdatki in nagrada zagovornice N. S., postavljene obtožencu po uradni dolžnosti, nastali do 27. 12. 2018, izplača iz proračunskih sredstev.

2. Zoper sodbo se pritožuje zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlaga, naj sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo spremeni in obtoženca oprosti obtožbe ter odloči o priglašenih pritožbenih stroških oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Zagovornica uveljavlja, da je prvostopenjska sodba nepravilna in nezakonita. V utemeljitev takšnega zatrjevanja navaja, da v predmetni zadevi utemeljenost suma, da naj bi obtoženec storil kaznivo dejanje ne obstaja, saj sodišče nima dokazov, ki bi tak sum utemeljevali; hišna preiskava in osebna preiskava niso bile zakonito odrejene, zaradi manjkajočih vsebinskih podlag (utemeljenih razlogov za sum), ki končno v odredbi (za preiskavo) niso niti bile ustrezno obrazložene, vendar neuspešno. V zvezi s problematiziranjem ne obstoja utemeljenosti suma v predmetni pritožbi, torej pritožbenem postopku preizkušanja pravilnosti in zakonitosti obtožencu izrečene obsodilne sodbe, gre zgolj za zagovorničino že večkrat presojeno stališče o neobstoju utemeljenosti suma, uveljavljeno v pritožbah zoper sklepe o priporu (pritožba z dne 5. 11. 2018 – list. št. 111 in 112 spisa, pritožba z dne 20. 12. 2018 – list št. 140, 141 spisa in z dne 18. 2. 2019 – list. št. 195, 196 spisa), ki mu ni bilo pritrjeno. V nasprotju z izvajanjem zagovornice v predmetni pritožbi o neobstoju utemeljenosti suma sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedbi vseh za razsojo potrebnih dokazov in njihovi oceni obtožencu utemeljeno izreklo obsodilno sodbo, ker mu je očitano kaznivo dejanje v objektivnem in subjektivnem pogledu dokazano s stopnjo gotovosti, ki se zahteva za izrek obsodilne sodbe.

5. Zagovornica nadalje zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da odredba Okrožnega sodišča v Celju I Kpd 50772/2018 z dne 31. 10. 2018, na podlagi katere so policisti opravili hišno preiskavo dne 2. 11. 2018 in pri njej zasegli rastline konoplje, že posušene rastlinske dele konoplje, pripomočke za gojenje konoplje in digitalno tehtnico ni bila pridobljena zakonito, saj je bila izdana ob pomanjkanju pogojev iz 214. člena ZKP. Ta očitek od zadnjega odstavka na drugi strani pritožbe pa do vključno delno drugega odstavka na šesti strani pritožbe utemeljuje z dobesednim prepisom pisne zahteve za izločitev dokazov, vložene na predobravnavnem naroku dne 21. 2. 2019, naslovljene kot Izločitev nezakonitih dokazov – nezakonita hišna preiskava (obtoženec: N. G.) list. št. 201-203 spisa.

6. Prvostopenjski sodbi zagovornica očita, da molči o razlogih za zaključek, da je bila preiskava odrejena zakonito; ″da izdaja uradnega zaznamka dne 5. 10. 2018 najmanj sporna in napisana za nazaj″ kar je bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 371. člena ZKP; da se sodišče prve stopnje v napadeni sodbi ni opredelilo, kaj šele obrazložilo glede predloga za izločitev dokazov, kar pomeni, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o vseh odločilnih dejstvih in je zato ni možno preizkusiti; da je s takšno pomanjkljivo obrazložitvijo sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP; da se sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe niti ni opredelilo do vprašanja glede zakonitosti oziroma nezakonitosti dokazov, ki so bili pridobljeni na podlagi zaznav vonjev policistov. Trdi, da ni obstajal niti eden izmed temeljnih pogojev za izdajo tovrstne odredbe, to je utemeljeni razlogi za sum storitve kaznivega dejanja, ker da iz kazenske ovadbe PP ... in njenih prilog izhaja drugače, oziroma da ni mogoče govoriti o utemeljenosti suma, ker da je ta abstrakten in temelji na predpostavkah, ki jih ni mogoče preveriti, sum pa mora izhajati iz konkretnih dejstev podatkov in dokazov. Navaja, da glede na ustavno sodno prakso pomeni utemeljen sum, visoko stopnjo artikulirane, konkretne in specifične verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, kot to izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 26/2008 z dne 7. 2. 2008. Zagovorničin očitek je protispisen, ker je v nasprotju z razlogi izpodbijane sodbe. V 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje skladno s podatki spisa navedlo, da je bilo o zatrjevani nepravilnosti postopanja policistov v zvezi z utemeljenimi razlogi za sum, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje že pravnomočno odločeno s pravnomočnim sklepom sodišča z dne 27. 2. 2019, ko je bilo ugotovljeno, da je bilo postopanje policije zakonito. Presodilo je še, da izveden dokazni postopek na glavni obravnavi te ugotovitve ni v ničemer omajal ter v nadaljevanju zaključilo, da je bila tudi osebna in hišna preiskava opravljena zakonito.

7. Sodišče prve stopnje se je v sklepu z dne 27. 2. 2019, s katerim je zavrnilo zagovorničino zahtevo za izločitev dokazov dovolj izčrpno opredelilo do zatrjevanja zagovornice o nezakonitosti opravljene hišne in osebne preiskave iz razloga, ker da ob izdaji odredbe za hišno in osebno preiskavo niso obstajali utemeljeni razlogi za sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Sodišče druge stopnje je takšnemu naziranju sodišča prve stopnje pritrdilo, ko je s sklepom III Kp 51005/2018 z dne 2. 4. 2019 pritožbo zagovornice zoper prvostopenjsko odločitev zavrnilo kot neutemeljeno. Glede na to in ker zagovornica niti na prvi stopnji na glavni obravnavi, niti v pritožbi za svoje ostajanje na stališču, da je bila odredba za hišno in osebno preiskavo izdana nezakonito, ne navaja nič novega, kar ne bi bilo že presojeno in zavrnjeno kot neutemeljeno se v izogib ponavljanja glede neutemeljenosti v pritožbo povzetih navedb iz zahteve za izločitev dokazov sodišče druge stopnje sklicuje na razloge citiranega sklepa pritožbenega sodišča. 8. Zagovornica, ki se glede dokaznega standarda, ki ga zakon zahteva za izdajo odredbe o hišni in osebni preiskavi po 214. členu ZKP, kot ji je bilo pojasnjeno že v citiranem sklepu pritožbenega sodišča, zgrešeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 26/2008 z dne 7. 2. 2008, v pritožbi dalje navaja, da kot izhaja iz uradnih zaznamkov ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja in zapisnikov o zaslišanih prič – policistov S. G., G. E. in G. M. z dne 15. 11. 2018 so policisti večkrat opravili kontrolo neposredne okolice objektov na naslovu ..., pri čemer so takrat policisti soglasno izjavili, da se stanovanjska hiša nahaja na hribu nekje do 100 m stran od glavne regionalne ceste proti R. in so vonj konoplje zaznali ob vožnji po tej cesti, ter da so vse zaslišane priče na sodišču izjavile, da na posestvu obdolženega ali njegove družine niso vstopali, kar pa da ne drži, saj že iz uradnega zaznamka o zaznavi kaznivega dejanja z dne 2. 11. 2018 izhaja, da sta E. in še en policist (kot navaja, mišljen S. G.?) dne 19. 10. 2018 opravila kontrolo neposredne okolice objektov na naslovu ..., pri čemer naj bi oba zaznala vonj po konoplji, ki naj bi se širil iz objektov. S tem v zvezi izpostavlja, da ker obtoženec in njegova družina niso policistom nikoli dovolili vstopati na njihove nepremičnine, je kontrola neposredne okolice objektov ali vožnje od hiše do hiše kot je to dne 15. 11. 2018 na zaslišanju opisal policist S. G. nezakonita in pomeni poseg v nedotakljivost človekove zasebnosti (35. člen Ustave RS). Kot navaja, se zato po mnenju obrambe odredba za hišno preiskavo, kazenska ovadba in kasneje tudi napadeni sklep o uvedbi preiskave na dokaze pridobljene s temi policijskimi ukrepi ali sodnimi odločbami ne bi smeli opirati (kršitev 8. točke prvega odstavka 378. člena ZKP). Te navedbe predstavljajo dobeseden prepis navedb zagovornice iz pritožbe z dne 20. 11. 2018 zoper sklep o uvedbi preiskave (list. št. 82, 84 spisa) do katerih je senat Okrožnega sodišča v Celju zavzel stališče in jih kot neutemeljene zavrnil. Sodišče druge stopnje se takšni presoji kot pravilni pridružuje, saj v spisu ni nobenega uradnega zaznamka o zaznavi kaznivega dejanja z dne 2. 11. 2018, v katerem da se navaja to, kar trdi zagovornica. Policist S. G. pa na zaslišanju dne 15. 11. 2018 ni izpovedal le-to kar selektivno iztrgano iz njegove celotne izpovedbe v pritožbi navaja zagovornica, pač pa je konkretno na njena vprašanja odgovoril, da so v R. in okolici opravljali policisti splošne naloge javne varnosti, od kontrole prometa, nadzora meje oziroma patruljiranja na tem območju; da je hiša na naslovu ... od regionalne ceste oddaljena po njegovi oceni največ 100 m in sicer navzgor v hrib; da niso patruljirali ravno pri tej hiši, ampak na prej opisani cesti; da neposredno do dovoza ceste ... ni peljal, ampak po javni cesti mimo hiše (list. št. 71-74 spisa).

9. Ob preizkusu nadaljnje vsebine pritožbenih navedb se izkaže, da predmetne pritožbene navedbe od drugega odstavka na strani 7 do drugega odstavka na strani 9 pritožbe predstavlja dobeseden prepis navedb iz že citirane zagovorničine pritožbe zoper sklep o uvedbi preiskave. Do v tokratno pritožbo povzetih ponovljenih navedb je senat Okrožnega sodišča v Celju zavzel stališče in jih kot neutemeljene zavrnil. Zagovornica pa ne trdi, da ne bi prejela odgovora na katero od v pritožbi problematizirano relevantno dejstvo.

10. Prvostopenjskega zaključka, da tudi na glavni obravnavi izvedeni dokazi, zakonitosti hišne in osebne preiskave niso postavili pod vprašaj, se dotika le z navedbo, da so policisti, ki so izvedli hišno preiskavo na glavni obravnavi izpovedali, da so ″metali″ povsem nezavarovana konopljina drevesa v policijsko vozilo, kar da je nedopustno in zagotovo vzbuja dvom v dejansko količino zasežene konoplje ter da tako ni mogoče z gotovostjo trditi, da je bila hišna preiskava opravljena zakonito in da sodba glede tega ne vsebuje obrazložitve s čimer je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar neuspešno. Do take posplošene navedbe se pritožbeno sodišče niti ne more opredeliti, ker zagovornica ne konkretizira, konkretno kateri od več zaslišanih policistov, da je to izjavil. Pove pa tudi ne, kakšno konkretno zavarovanje posekanih zaseženih rastlin konoplje pri odvozu le-teh s policijskim vozilom, da pogreša. Tako lahko sodišče druge stopnje ugotovi le, da je sodišče prve stopnje stopnje s sprejemljivimi razlogi utemeljilo ugotovljeno razliko med zatrjevanim številom zaseženih gojenih rastlin konoplje na prostem (8 rastlin) in dejansko zaseženim številom rastlin (6 rastlin).

Zagovornica tako z dobesednim prepisom navedb iz zahteve za izločitev dokazov in navedb iz pritožbe zoper sklep o uvedbi preiskave ne more uspešno utemeljiti zatrjevanih procesnih kršitev iz 8. in 11. točke prvega ostavka 371. člena ZKP in tudi ne zatrjevanih ustavnih kršitev iz 35., 36., 38., 21., 19., 22. in 27. člena Ustave RS, ki sicer v pretežnem delu ostajajo v pritožbi le na ravni naštevanja.

11. Uspeha ni moč priznati tudi navedbam, s katerimi zagovornica uveljavlja kršitev obtoženčeve pravice do obrambe oziroma izvajanja dokazov v njegovo korist iz 29. člena Ustave RS ter točke d tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), kar da je bilo na prvi stopnji udejanjeno z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje S. K., S. Š., D. H., S. K. in S. J., ki bi izpovedali o pozitivnih učinkih uživanja konoplje, še posebej v primeru slabega zdravja in bolezni ter odgovorili na vprašanje, kakšne količine uporabnih delov konoplje so potrebne za izdelavo različnih konopljinih substanc konopljinega olja.

12. Trditev zagovornica, da obrazložitev napadene sodbe sicer ne vsebuje razlogov za zavrnitev prej navedenih dokaznih predlogov je protispisna. Sodišče prve stopnje je v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe obrazložilo, da je kot nepotrebne zavrnilo dokazne predloge obrambe za zaslišanje prej naštetih oseb in to odločitev obrazložilo z razlogi s katerimi sodišče druge stopnje v celoti soglaša. V zvezi z obtožencu očitanim kaznivim dejanjem je vse relevantne okoliščine, o katerih naj bi po dokaznem predlogu obrambe izpovedale prej navedene osebe, sodišče prve stopnje razjasnilo s pomočjo pritegnjene sodne izvedenke forenzične toksikologije in alkoholimetrije A. S., zaradi česar je zaslišanje prej naštetih oseb odveč, kot je to pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Zagovornica ne problematizira pravilnosti pisno izdelanega mnenja pritegnjene izvedenke in tudi izvedenkine ustne dopolnitve mnenja na glavni obravnavi. Nasprotno nanj se v delih, ki ga šteje obtožencu v korist sklicuje. Ob takem stanju neutemeljeno trdi, da postopanje sodišča v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe pomeni bistveni odstop od ustaljene prakse sodišča, ker da je neobičajno, da sodišče ne bi izvedlo dokaza, ki bi lahko razbremenil obtoženca in da je bilo tako poseženo tudi v ustavno pravico obtoženca do enakega varstva pravic, ki mu jo zagotavlja 22. člen Ustave RS, ker mu niso bile zagotovljene enake možnosti za obrambo kot drugim obdolžencem v kazenskem postopku. Procesna kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP kot posledica kršitve obtožencu pravice do obrambe tako ni podana.

13. Zagovornica dalje navaja, da je obdolženec zagovornik legalizacije marihuane posebej za medicinske namene in da sodišče ni upoštevalo, da je Svetovna zdravstvena organizacija marihuano umaknila iz skupine najnevarnejših drog, Slovenija pa jo še vedno vodi v skupini II med najnevarnejšimi substancami, pri čemer se na podlagi te zastarele kvalifikacije zoper obdolženca vodi tudi predmetni kazenski postopek. Uveljavlja, da bi sodišče lahko prekinilo postopek ter na podlagi 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) predlagalo začetek postopka za presojo ustavnosti kritičnih členov v Kazenskem zakoniku in Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog, ker da konoplja očitno ni nevarna za zdravje obtoženca in njegove družine, ki konopljo uporablja dalj časa in pri tem objektivno gledano zaznava izboljšanje zdravstvenega stanja, sicer se nihče izmed njih ne bi izpostavljal kazenskemu pregonu, prav tako pa je tudi Vrhovno sodišče že izreklo oprostilne sodbe v primerih, ko je obtoženec gojil mamila zase. Trdi še, da je znanstveno dokazano, da je marihuana manj nevarna kot alkohol, ki je prosto dostopen in bolj učinkovita od kemoterapije ter da je tudi Evropski parlament 13. 2. 2019 potrdil Resolucijo o uporabi konoplje v zdravstvene namene, ki ima cilj vzpodbuditi vladno podporo raziskovanju in dostopnosti medicinske konoplje v državah EU.

14. Kar zadeva zagovorničino mišljenje, da bi sodišče lahko prekinilo postopek ter na podlagi 23. člena ZUstS predlagalo začetek postopka za presojo ustavnosti, zagovornico, ki niti ne pove konkretno na katere kritične člene v KZ in Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog naj bi se ta ocena nanašala, sodišče druge stopnje proučuje, da lahko obtoženec v skladu s 24. členom ZUstS sam poda pobudo za začetek postopka ocene ustavnosti zakona. Sodišče druge stopnje pa sicer ne vidi razloga za ustavno presojo v predmetni zadevi uporabljenega prvega odstavka 186. člena KZ-1. 15. Zagovornica se nadalje zavzema za izrek obdolžencu oprostilne sodbe po 4. točki 358. člena ZKP ali po 1. točki 358. člena ZKP, vendar neuspešno. Sodišče prve stopnje je pritožbeno neproblematizirano ugotovilo, da je obtoženec ravnal na način kot se mu očita v opisu kaznivega dejanja v izreku sodbe in sicer, da je v nasprotju s 7. in 9. členom Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (ZPPPD) proizvajal konopljo, njene produkte, ki so na podlagi 2. člena ZPPPD v zvezi z Uredbo o razvrstitvi prepovedanih drog v skupini II., pod zaporedno št. 112 razvrščeni kot prepovedana droga, ko je v letu 2018 do dne 2. 11. 2018 na naslovu ... v novo zgrajenem objektu v prirejenem prostoru za umetno gojenje prepovedane droge konoplje pod umetnimi pogoji neupravičeno gojil 17 rastlin prepovedane droge konoplje, na vrtu in v okolici hiše prav tako brez dovoljenja gojil še 6 izredno košatih rastlin prepovedane konoplje ter neugotovljeno količino rastlin prepovedane droge konoplje, ki jo je že požel in iz katerih je pridobil in dne 2. 11. 2018 v stanovanjski hiši na istem naslovu, v leseni lopi in kleti novozgrajene hiše hranil skupaj 12.425 gramov konoplje v obliki posušenih rastlinskih delov konoplje in 21,32 gramov ekstrakta prepovedane droge konoplje.

16. Po 4. točki 358. člena ZKP sodišče izreče oprostilno sodbo, če ugotovi, da je podana nesorazmernost nad majhnim pomenom kaznivega dejanja (njegova nevarnost je neznatna zaradi narave ali teže dejanja ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni in ali zaradi drugih okoliščin, v katerih je bilo storjeno in zaradi nizke stopnje storilčeve krivde ali zaradi njegovih osebnih okoliščin) ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba. Kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje v konkretnem primeru o tem, da je podana nesorazmernost nad majhnim pomenom kaznivega dejanja in posledicami, ki bi jih povzročila obsodba, ne more biti govora. Zanjo ni podlage, ker gre v konkretnem primeru za večje število zaseženih rastlin konoplje v različnih razvojnih fazah, ki jih je gojil obtoženec, med drugim pod umetnimi pogoji v posebej prirejenem prostoru za gojenje prepovedane droge konoplje, veliki količini že posušenih rastlinskih delcev konoplje (pretežno cvetnih vršičkov in vrhov) in tudi v že izdelani količini ekstrakta, kar kaže na obtoženčevo kontinuirano in vztrajno ukvarjanje z gojenjem prepovedane droge konoplje in to kljub že prestani kazni zapora, izrečeni mu za storitev enakega kaznivega dejanja. Drugačne presojo zagovornica ne more doseči s sklicevanjem na izrek obdolžencem oprostilnih sodb v zadevah, ki jih našteva v pritožbi (Okrožnega sodišča v Krškem in Vrhovnega sodišča RS). Do zagovorničinega sklicevanja na primerljivo sodno prakso se namreč ni mogoče opredeliti, ker zagovornica ne konkretizira v čem in zakaj naj bi bile kazenske zadeve na katere se sklicuje primerljive s predmetno kazensko zadevo.

17. Zagovornica ne navaja tudi nobenega utemeljenega razloga, ki bi podpiral njeno stališče, da je treba obtožencu izreči oprostilno sodbo po 1. točki 358. člena ZKP in da zato ker mu ni bila izrečena, gre za kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP. Ta kršitev je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje. Zagovornica se pri zatrjevanju navedene kršitve kazenskega zakona sklicuje na sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 13427/2012, I Ips 53346/2012 in XI Ips 47924/2012 glede pomena izraza proizvodnja prepovedane droge, vendar neuspešno. V Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog so konoplja in njeni produkti razvrščeni v skupini II pod zaporedno številko 112 in se po drugem odstavku 7. člena ZPPPD lahko proizvajajo, dajejo v promet in imajo v posesti za medicinske, veterinarske, učne in znanstveno raziskovalne namene, vse to pa zgolj na podlagi ustreznega dovoljenja pristojnega ministra kot je to določeno v tretjem odstavku 7. člena prej citiranega zakona. Sodišče prve stopnje je sicer v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe v drugem odstavku na strani 14 pravilno navedlo, da je v Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog konoplja in njeni produkti razvrščena v II. skupino pod zaporedno številko 112. V nadaljevanju pa je napačno obrazložilo, da je po ZPPPD v zvezi z Uredbo konoplja kot substanca opredeljena za prepovedano drogo, ki je zelo nevarna za zdravje ljudi, zaradi hudih posledic, ki jih lahko povzroči njihova zloraba in se ne uporablja v medicini (3. člen ZPPPD), zato se vsakršna proizvodnja, promet in posest konoplje lahko opravlja le v znanstveno raziskovalne in učne namene (prvi odstavek 7. člena ZPPPD). Dovoljenje za opravljanje te dejavnosti pa izda minister. Ta napačna razlaga za presojo ravnanja obtoženca v zvezi z očitanim mu kaznivim dejanjem ni odločilna, je pa okoliščina, ki vpliva na kazensko sankcijo izrečeno obtožencu. Odločilno za presojo ravnanja obtoženca namreč je, da dovoljenja za proizvodnjo prepovedane droge konoplje in njenih produktov ni imel, kar pritožbeno ni problematizirano.

18. Kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 je kaznivo dejanje, ki se lahko izvrši v več alternativno določenih izvršitvenih dejanjih, ki pomenijo proizvodnjo, predelavo in promet z drogami. Obtožencu se v konkretnem primeru očita neupravičena proizvodnja prepovedane droge konoplje in sicer rastlin ter substanc te droge. Zagovornica sicer pravilno opozarja na v sodni praksi Vrhovnega sodišča RS izoblikovano stališče, da izraz proizvodnja pomeni izdelavo oziroma gojenje večje količine mamila oziroma storilčevo ukvarjanje s predelavo, kar je praviloma namenjeno širšemu krogu ljudi in ne samo enemu uporabniku. V sodni praksi je bilo res že večkrat odločeno, da to ne izključuje možnosti, da bi v določenih primerih zgolj neupravičeno gojenje konoplje zadostovalo za zaključek, da je storilec konopljo tudi proizvajal. V obravnavani zadevi, pa kljub opozorilu zagovornice, da je tožilstvo iz prvotne obtožnice izpustilo očitek, da je obtoženec rastline konoplje in substance konoplje proizvajal z namenom prodaje, takih pomislekov ni glede na število rastlin konoplje v različnih razvojnih fazah, ki jih je obtoženec gojil, med drugim tudi v posebej prirejenem prostoru za proizvodnjo konoplje, veliki količini že posušenih rastlinskih delov konoplje in ekstrakta, kar daje zanesljivo podlago za zaključek, da je šlo za proizvodnjo konoplje, ki je bila namenjena širšemu krogu ljudi. Namen nadaljnje prodaje na katerega opozarja zagovornica, pa je kot znak kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1 določen zgolj pri tistih izvršitvenih oblikah tega kaznivega dejanja, ki pomenijo promet s prepovedanimi drogami, ne pa tudi pri izvršitvenih oblikah proizvodnje in predelave prepovedane droge. Zato izpostavljanje izpustitve očitka o namenu prodaje nima pomena kakršnega mu daje zagovornica.

Nobenih pomislekov pa tudi ni v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je bila konoplja, ki jo je obtoženec kontinuirano proizvajal, glede na ugotovljene proizvedene količine namenjena širšemu krogu ljudi. Sicer pa ni moč prezreti tudi izpovedbe solenitetne priče F. J., da je bil obtoženec tisti, ki mu je s konopljo pozdravil bolnega psa, ki da mu veterinarji niso mogli več pomagati.

19. Na podlagi pritožbe je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo preizkusilo še v odločbi o kazenski sankciji, ki jo je izreklo sodišče prve stopnje obtožencu. Zagovornica nima prav, ko uveljavlja, da obrazložitev odločbe o kazenski sankciji ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in da je s tem podana procesna kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pomanjkljivost, ki jo zagovornica vidi glede upoštevanih okoliščin kaznivega dejanja ni podana. Iz 16. točke obrazložitve izpodbijane sodbe dovolj določno in razumljivo izhaja, da je sodišče prve stopnje med okoliščinami kaznivega dejanja upoštevalo obravnavano časovno obdobje, v katerem je obtoženec proizvajal prepovedano drogo konopljo in način proizvodnje, med drugim gojenje konoplje pod umetnimi pogoji ter količino rastlin, ki jih je gojil in že požeto in hranjeno količino posušenih rastlinskih delov ter količino ekstrakta delane konoplje.

20. Sodišče druge stopnje nima pomislekov v pravilnost prvostopenjskega izreka obtožencu kazni zapora. Obtoženec je, kar zadeva obravnavano kaznivo dejanje specialni povratnik, ki torej dobro ve, da je pridelava in predelava konoplje kaznivo dejanje, poleg tega pa drugačni vrsti kazenske sankcije nasprotuje tudi že omenjena količina prepovedane droge konoplje, ki jo je obtoženec gojil oziroma že predelal. Strinja pa se sodišče druge stopnje z zagovornico, da je obtožencu izrečena kazen enega leta in šest mesecev zapora prestroga kazen. Z zagovornico se sicer ni mogoče strinjati, da bi sodišče prve stopnje pri odmeri kazni moralo upoštevati obtoženčevo takojšnje priznanje gojenja konoplje. Po ustaljeni sodni praksi je priznanje kaznivega dejanja kot olajševalna okoliščina, ki vpliva na to, da je kazen manjša, upoštevno takrat, kadar pripomore k skrajšanju kazenskega postopka. V konkretnem primeru pa obtoženčevo priznanje, da je konopljo gojil za samooskrbo kot je trdil, ni v ničemer pripomoglo k skrajšanju postopka. Zagovorničino izvajanje o tem, da je imel obtoženec željo in tudi moralno obveznost pomagati in lajšati simptome bolezni ožjih družinskih članov in da se je sodišče prepričalo, da se je zaradi jemanja konopljinega olja družinskim članom obtoženca spremenilo njihovo življenje in kvaliteta življenja na bolje, ne predstavlja okoliščine, ki bi bila upoštevna pri odmeri kazni. Pritegnjena izvedenka je namreč popolnoma jasno in razumljivo pojasnila, da navedbe obtoženčevih sorodnikov o zdravilnih učinkih konoplje predstavljajo navedbe, ki so subjektivne narave in niso podprte z zdravstveno dokumentacijo, ki bi to izkazovala. Obtoženčeva sestra, ki naj bi po lastni izjavi jemala konopljo od leta 2004 ali 2005 dalje, je bila kljub temu med leti 2007 in 2019 zaradi različnih zdravstvenih težav obravnavana pri različnih zdravnikih specialistih. Obtoženčev oče je po prihodu iz Golnika opustil predpisano terapijo za zdravljenje pljučnih bolezni in je začel jemati ekstrakt konoplje, a se mu je kljub temu stanje poslabšalo. Sicer pa je bila izvedenka tudi jasna, da je samozdravljenje z nestandardiziranimi pripravki konoplje, kjer sta količina in kakovost neznani, tvegano, saj po eni strani taka raba povečuje možnost akutnih stranskih učinkov, dolgotrajna raba pa povečuje razvoj odvisnosti, tveganje za razvoj nevropsihiatričnih učinkov ter za poslabšanje simptomov nekaterih kroničnih internističnih bolezni, po drugi strani pa predstavlja nevarnost opustitve predpisane terapije z zdravili, kar lahko resno ogrozi zdravje, po mnenju izvedenke še posebej, če gre za opustitev antiastmatične terapije zaradi zdravljenja s konopljo. Utemeljen razlog, ki narekuje znižanje obtožencu odmerjene kazni zapora pa predstavlja zagovorničino opozorilo, da je konoplja sedaj razvrščena v seznam nekoliko lažjih drog. Sodišče prve stopnje je namreč pri odmeri kazni nepravilno upoštevalo, da je konoplja razvrščena med substance, ki so zelo nevarne za zdravje ljudi zaradi hudih posledic, ki jih lahko povzroči njihova zloraba, kar pomeni, da je upoštevalo kot da je še vedno razvrščena v I. skupino prepovedanih drog. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi zagovornice v tem delu ugodilo in obtožencu izrečeno kazen znižalo na eno leto zapora, ki jo šteje za primerno in pravično kazen.

21. Glede na obrazloženo in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbi zagovornice delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, kot je navedeno v izreku sodbe, v preostalih delih pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

22. Zagovornica je s pritožbo deloma uspela, izpodbijana sodba je bila spremenjena obtožencu v korist, zato se sodna taksa kot strošek nastal s pritožbo ne določi (drugi odstavek 98. člena ZKP).