Jedro

Ključna je pravnomočna sodba, na podlagi katere je vzpostavljeno stanje, kot če nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi ne bi bilo. Lastnost zavarovanca je zato na podlagi 80. člena ZMEPIZ-1 treba za nazaj uskladiti s pravnomočno sodbo delovnega sodišča. S sodbo je bilo namreč odločeno, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 30. 9. 2019, temveč traja do 11. 6. 2021. Ker delovno razmerje nastane že na podlagi zakona, to pomeni, da je bila tožnica na podlagi delovnega razmerja pri delodajalcu A. vključena že v času, preden je sklenila delovno razmerje za krajši delovni čas pri delodajalcu Zavod B. Pogodba o zaposlitvi za krajši delovni čas pri navedenem delodajalcu je bila namreč sklenjena šele 25. 10. 2019, torej nedvomno pozneje kot pa pogodba o zaposlitvi pri delodajalcu A.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženca št. zadeve ... z dne 12. 8. 2022. Odločbo št. zadeve ... z dne 18. 3. 2022 je delno odpravilo, in sicer v 1. točki izreka v delu, da ima tožnica lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja pri A. (A.) na podlagi prvega odstavka 14. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)1 od 25. 10. 2019 do 24. 12. 2019 za krajši zavarovalni čas 39 ur na teden, od 25. 12. 2019 do 15. 11. 2020 za krajši zavarovalni čas 30 ur na teden, od 16. 11. 2020 do 31. 12. 2020 za krajši zavarovalni čas 39 ur na teden, in v 2. točki izreka. Nadalje je odločilo, da ima tožnica lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi prvega odstavka 14. člena ZPIZ-2 iz naslova delovnega razmerja pri stranskem intervenientu od 25. 10. 2019 do 31. 12. 2020 za polni zavarovalni čas 40 ur na teden. S sklepom pa je zavrglo tožbo v delu, da ima tožnica lastnost zavarovanca za dopolnilno delovno razmerje v času od 25. 10. 2019 do 24. 12. 2019 in od 16. 11. 2020 do 31. 12. 2020 za eno uro na teden in od 25. 12. 2019 do 15. 11. 2020 za 8 ur na teden, preostalih 5 % pa se transformira v podjemno pogodbo.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je v predmetni zadevi bistveno materialnopravno vprašanje, kako postopati v primerih, ko imajo zavarovanci (v konkretnem primeru tožnica) sklenjeno tekoče obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova delovnega razmerja, za krajši delovni čas in hkrati odprt delovnopravni spor, v katerem se kasneje ugotovi obstoj delovnega razmerja za nazaj, torej kadar se s sodbo za nazaj vzpostavi delovno razmerje. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da ker je delovno razmerje ugotovljeno s pravnomočno sodbo sodišča, temu mora slediti tudi obvezna vključitev v pokojninsko in invalidsko zavarovanje za polni delovni čas. Po mnenju toženca takšna rešitev spora nasprotuje določbam ZPIZ-2 ter določbam Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju: ZMEPIZ-1)2. Zavarovalna razmerja praviloma sledijo pravnim razmerjem, ki so podlaga za njihovo vzpostavitev, saj zavarovalno razmerje po drugem odstavku 6. člena ZPIZ-2 nastane na podlagi tega zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za zavarovanje. Niti ZPIZ-2 niti ZMEPIZ-1 ne predpisujeta dodatnih pogojev oziroma načinov postopanja v okviru priznavanja lastnosti zavarovanca v primerih, ko istočasno obstajajo različna pravna razmerja, ki v skladu z zakonom predstavljajo podlago za vzpostavitev zavarovalnega razmerja. Toženec meni, da sodišče ni imelo zakonske podlage za odločitev, da v primeru postopka ugotavljanja lastnosti zavarovanca, začetem na podlagi sodbe sodišča, ni potrebno uporabiti drugih (materialnih) določb zakona, ki določajo razmejevanje med posameznimi pravnimi razmerji, ki so lahko podlaga za vključitev v zavarovanje. Iz sodne prakse izhaja, da je v primerih, v katerih so hkrati podana različna pravna razmerja za vključitev v zavarovanje, potrebno uporabiti 13. člen ZPIZ-2, po katerem se lastnost zavarovanca pridobi za nazaj iz razloga, ker je obvezno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja prednostno (v zakonu je našteto prvo in ima prednost pred samozaposlenimi osebami, družbeniki, posamezniki, ki opravljajo kmetijsko dejavnost, itd.). V sporni zadevi pa gre za konkurenco dveh enakovrednih podlag. Glede tega pa sodne prakse ni. Toženec je tekom odločanja sledil pravnomočni sodbi, ki je za nazaj vzpostavila delovno razmerje, vendar pa je pri odločanju o lastnosti zavarovanca to pravno razmerje postavil tudi v kontekst preostalih pravnih razmerij, ki jih je imela tožnica v določenem obdobju sklenjene (pogodba o zaposlitvi z Zavodom B.), in sicer za enako obdobje kot je bilo naknadno vzpostavljeno delovno razmerje. Dejstvo, da je bilo tožnici delovno razmerje priznano s pravnomočno sodbo, za ugotovitev lastnosti zavarovanca ni bistveno, še posebej z vidika prednosti zavarovanja. Delovno razmerje ugotovljeno na tak način namreč nima večje ali pa drugačne veljave, kot jo je imelo delovno razmerje, ki ga je imela tožnica že sklenjenega s pogodbo o zaposlitvi pri drugem delodajalcu in ki se je z vsemi pravicami in obveznostmi tekoče izvrševalo. Obrazložitev sodišča, da Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR-1)3 prednostno določa sklepanje pogodb o zaposlitvi za nedoločen in polni delovni čas, za rešitev tega spora niti ni pravno pomembna. Tudi če obstoji pogodba o zaposlitvi za krajši delovni čas, slednja nima manjše ali pa drugačne veljave, kot pa pogodba o zaposlitvi za polni delovni čas. S tem v zvezi se toženec sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS4. V tej zadevi sicer ne gre za enako pravno situacijo, vendar pa je tudi iz navedene sodbe mogoče povleči določene zaključke z vidika enakovrednosti ali pa enakovrstnosti statusov. Pravnomočna sodba tudi sama po sebi ne vzpostavlja lastnosti zavarovanca, temveč predstavlja določeno okoliščino oziroma podlago za začetek postopka ugotavljanja lastnosti zavarovanca. Razen tega ima tožnica na podlagi vključitve v obvezno zavarovanje do polnega delovnega časa priznano zavarovalno oziroma pokojninsko dobo brez dokupa za celotno sporno obdobje, in sicer v celoti. Po drugem odstavku 135. člena ZPIZ-2 se ista obdobja štejejo v zavarovalno dobo le enkrat, razen v primerih, določenih s tem zakonom. ZPIZ-2 kot izjemo dovoljuje le štetje zavarovalne dobe s povečanjem po prehodni določbi prvega odstavka 398. člena ter prišteto dobo iz 137. in 138. člena, vendar v obravnavanem primeru ne gre za nobeno od navedenih vrst pokojninske dobe. Tožnica je torej ob upoštevanju predpisov, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključena v zavarovanje za polni delovni čas. Po mnenju toženca je pri presoji potrebno upoštevati tudi drugi odstavek 76. člena ZMEPIZ-1, pri čemer je bistveno, da je tožnica na podlagi realiziranega tekočega enakovrstnega pravnega razmerja, že pridobila lastnost zavarovane osebe. Gre za pravno razmerje, na podlagi katerega je najprej prišlo do vzpostavitve zavarovalnega razmerja, med tem ko je pravno razmerje, ki je bilo sicer pravnomočno ugotovljeno s sodbo, z vidika zavarovanega razmerja kasnejše, saj je bila prijava v zavarovanje na tej osnovi, ki se skladno s prvim odstavkom 76. člena ZMEPIZ-1 tudi šteje kot pogoj za pridobitev lastnosti zavarovanca, podana kasneje. Tako postopanje je tudi v največjo korist tožnice, saj se na podlagi obeh pravnih podlag obvezno zavaruje. Teče ji tudi polna in neprekinjena zavarovalna oziroma pokojninska doba brez dokupa, poleg tega pa zavarovalno osnovo, na podlagi katere se ob upokojitvi izračuna pokojninska osnova, predstavljata osnovi iz obeh delovnih razmerij, od katerih so oziroma bodo plačani prispevki. Glede sklicevanja na sodbo Psp 297/2019 pa toženec meni, da za rešitev v tej zadevi ni uporabljiva. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica navaja, da toženec celotno pritožbo gradi na neresnični trditvi, da sta bili zaposlitvi tožnice na A. (sodno ugotovljena pedagoška zaposlitev za nedoločen čas s polnim delovnim časom) in na Zavodu B. (raziskovalna zaposlitev na evropskem projektu v obsegu 25 % za njegovo dokončanje v letu 2020) enakovredni. Tožba je bila potrebna prav zaradi potrebe po retrogradni ureditvi podrednega delovnega razmerja na Zavodu B. in posledično ureditvi statusa zavarovanke. Delovno razmerje pri Zavodu B. je bilo zgolj dopolnilno in torej podrejeno delovnemu razmerju za nedoločen čas, ki ga je imela sklenjenega na A. Na Zavodu B. je imela sklenjeno zgolj dopolnilno in s tem podrejeno delovno razmerje. Tožnica smiselno predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)5 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. dosjeja: ..., št. zadeve: ... z dne 12. 8. 2022. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena pritožba tožnice vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 18. 3. 2022. S prvostopenjsko odločbo je toženec odločil, da ima tožnica lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja pri A. na podlagi prvega odstavka 14. člena ZPIZ-2 od 1. 10. 2019 do 24. 10. 2019 za polni zavarovani čas 40 ur na teden, od 25. 10. 2019 do 24. 12. 2019 za krajši zavarovani čas 39 ur na teden, od 25. 12. 2019 do 15. 11. 2020 za krajši zavarovalni čas 30 ur na teden, od 16. 11. 2020 do 31. 12. 2020 za krajši zavarovalni čas 39 ur na teden in od 1. 1. 2021 do 11. 6. 2021 za polni zavarovalni čas 40 ur na teden. V drugem odstavku je bila zahteva A., da se tožnici ugotovi lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi prvega odstavka 14. člena ZPIZ-2 iz naslova delovnega razmerja pri A. od 25. 10. 2019 do 31. 12. 2021 za polni zavarovalni čas 40 ur na teden, zavrnjena.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica v pokojninsko in invalidsko zavarovanje v obdobju od 1. 5. 2019 do 30. 9. 2014 vključena na podlagi delovnega razmerja sklenjenega pri A., torej po prvem odstavku 14. člena ZPIZ-2 in po zavarovalni podlagi 001, za polni zavarovalni čas 40 ur tedensko. S pravnomočno sodno odločbo Pd 333/2019 z dne 11. 6. 2021 je bilo odločeno, da tožnici delovno razmerje pri A. ni prenehalo 30. 9. 2019, temveč traja do 11. 6. 2021. Delodajalec je bil zavezan, da je dolžan tožnici v roku 8 dni za čas od 1. 10. 2019 do 11. 6. 2021 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, neprekinjeno delovno dobo in jo vpisati v matično evidenco pri ZPIZ-u. 8. Tožnica je v času, ko je tekel sodni postopek, sklenila pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas pri drugem delodajalcu Zavodu B., in sicer za obdobje od 25. 10. 2019 do 24. 11. 2019 za eno uro tedensko, v obdobju od 25. 12. 2019 do 15. 11. 2020 za 10 ur tedensko ter od 16. 11. 2020 do 31. 12. 2020 za 1 uro tedensko. Na tej podlagi jo je toženec vključil v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Toženec je v zvezi s pravnomočno sodbo Pd 333/2019 glede lastnosti zavarovanca nato odločil, da je tožnica iz naslova delovnega razmerja za krajši delovni čas pri drugem delodajalcu že vključena v zavarovanje. Delovno razmerje za poln delovni čas za obdobje od 30. 9. 2019 do 11. 6. 2021 pa je upošteval le v omejenem obsegu.

9. V zadevi je torej odprto vprašanje, kako je s pridobitvijo lastnosti zavarovanca v primeru, ko sta sočasno vzpostavljeni dve enakovrstni pravni razmerji.

10. ZPIZ-2 v drugem odstavku 6. člena določa, da zavarovalno razmerje nastane na podlagi tega zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. V tretjem odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da nastanek in prenehanje pravnega razmerja iz prejšnjega odstavka sporoči delodajalec ali drug zavezanec za prijavo nosilcu zavarovanja z obvezno prijavo ali odjavo zavarovanja. V prvem odstavku 14. člena pa je določeno, da se obvezno zavarujejo delavci v delovnem razmerju na območju Republike Slovenije. V 13. členu pa je urejeno tudi vprašanje glede vključitve v obvezno zavarovanje v primeru, če oseba hkrati izpolnjuje pogoje za vključitev po več zavarovalnih podlagah. Ni pa urejeno vprašanje, če hkrati izpolnjuje pogoje za vključitev v zavarovanje na podlagi iste zavarovalne podlage, kot je to podano v predmetni zadevi.

11. Do tega vprašanja je stališče zavzelo pritožbeno sodišče v drugi zadevi, in sicer Psp 297/2019 z dne 29. 4. 2020. Poudarilo je, da je ključna pravnomočna sodba, na podlagi katere je vzpostavljeno stanje, kot če nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi ne bi bilo. Lastnost zavarovanca je zato na podlagi 80. člena ZMEPIZ-1 potrebno za nazaj uskladiti s pravnomočno sodbo delovnega sodišča. S sodbo Pd 333/2019 z dne 11. 6. 2021 je bilo namreč odločeno, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 30. 9. 2019, temveč traja do 11. 6. 2021. Lastnost zavarovanca je zato na podlagi 80. člena ZMEPIZ-1 potrebno za nazaj uskladiti s pravnomočno sodbo delovnega sodišča. 12. Razen tega pa tudi ZMEPIZ-1 v drugem odstavku 76. člena določa, da če sta za osebo sočasno vzpostavljeni dve enakovrstni pravni razmerji, na podlagi katerih bi moralo nastati zavarovalno razmerje, oseba pridobi in ohrani lastnost zavarovanca na podlagi pravnega razmerja, ki je prej nastalo.

13. V tej zadevi je bila tožnica pri istem delodajalcu (A.) že v delovnem razmerju, in sicer v obdobju od 1. 5. 2019 do 30. 9. 2019. Zavarovana je bila iz naslova delovnega razmerja po prvem odstavku 14. člena ZPIZ-2. S pravnomočno sodbo je bilo odločeno, da ji delovno razmerje ni prenehalo s 30. 9. 2019, temveč traja nepretrgano vse do 11. 6. 2021. Ker delovno razmerje nastane že na podlagi zakona, to pomeni, da je bila tožnica na podlagi delovnega razmerja pri delodajalcu A. vključena že v času, preden je sklenila delovno razmerje za krajši delovni čas pri delodajalcu Zavod B. Pogodba o zaposlitvi za krajši delovni čas pri navedenem delodajalcu je bila namreč sklenjena šele 25. 10. 2019, torej nedvomno pozneje kot pa pogodba o zaposlitvi pri delodajalcu A. 14. Toženec se sicer sklicuje na prvi odstavek 76. člena ZMEPIZ-1, kjer je določeno, da oseba pridobi lastnost zavarovanca z dnem vzpostavitve pravnega razmerja, ki je podlaga za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, če je bila zanjo vložena prijava v zavarovanje. Sama prijava v zavarovanje je sicer pomembna zaradi začetka samega postopka ugotavljanja lastnosti zavarovanca, ne pomeni pa, da je nekdo v zavarovanje vključen šele od vložitve prijave v zavarovanje. Kot je bilo že pojasnjeno, skladno z drugim odstavkom 6. člena ZPIZ-2, zavarovalno razmerje nastane ex lege, torej na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje.

15. Glede sklicevanja toženca na sodbo VIII Ips 8/2022 pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za drugačen primer in da navedena zadeva za odločitev v sporni zadevi ni odločilna, kar nenazadnje ugotavlja tudi že sam toženec v pritožbi.

16. Glede pritožbenih zaključkov, da je tako postopanje, kot izhaja iz izpodbijanih odločb toženca, v največjo korist tožnice, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica uveljavljala, da se pri ugotavljanju lastnosti zavarovanca v celoti upošteva pravnomočna sodba delovnega sodišča. Toženec niti v postopku v zvezi z izdajo izpodbijanih odločb niti v sodnem postopku ni navajal, da bi ugoditev zahtevku tožnice kakorkoli vplivala na tožničine pravice.

17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 111/2013 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami. 4 Glej VIII Ips 8/2022. 5 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.