Jedro

V obrazložitvi sklepa o odreditvi pripora morajo biti določno navedeni razlogi, iz katerih je razvidno, na podlagi katerih dejstev in okoliščin je sodišče sklepalo o obstoju utemeljenega suma.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom Kpd 490/2010 z dne 20. 10. 2010 zoper obdolženo G. K. zaradi kaznivih dejanj trgovine z ljudmi po prvem odstavku 113. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in zlorabe prostitucije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena KZ-1 odredila pripor iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). V skladu z 213. b členom ZKP so bili obdolženki prepovedani tudi vsi stiki z osebami izven zavoda, vključno s telefonskimi stiki. Zunajobravnavni senat istega sodišča je pritožbi obdolženkine zagovornice delno ugodil in izpodbijani sklep spremenil tako, da je pripor iz razloga po 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP kot tudi prepoved stikov z osebami zunaj zavoda, vključno s telefonskimi stiki, odpravil. V preostalem delu je pritožbo zagovornice zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga obdolženkina zagovornica zahtevo za varstvo zakonitosti. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov ter odpravo pripora zoper obdolženko, podrejeno pa odreditev milejšega ukrepa.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolženki in njeni zagovornici. Zagovornica v svoji izjavi ocenjuje tožilčeve navedbe za neutemeljene in vztraja pri navedbah iz zahteve.

B.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po prvem odstavku 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Z navedbami, da obdolženka deklet ni izkoriščala za prostitucijo, da se s prostitucijo ni ukvarjala že od leta 2005, da s klubom R. ni povezana in da je delovanje kluba zakonito, zagovornica izraža nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami sodišč, zato jih Vrhovno sodišče ni upoštevalo. Tudi s pojasnjevanjem izvora obdolženkinega premoženja in premoženja njenega moža zagovornica izpodbija v pravnomočnem sklepu ugotovljeno dejansko stanje.

6. Temeljni pogoj za odreditev pripora je obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje (prvi odstavek 201. člena ZKP). Utemeljen sum je podan, če je stopnja verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni storila, pri čemer mora sum temeljiti na konkretnih dejstvih in dokazih. Po ustaljenem stališču sodne prakse morajo biti v obrazložitvi določno navedeni razlogi, iz katerih je razvidno, na podlagi katerih dejstev in okoliščin je sodišče sklepalo o obstoju utemeljenega suma.

7. Zaključek o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženka skupaj z možem N. K. od 1. 11. 2009 do 19. 10. 2010 zaradi izkoriščanja prostitucije in z zlorabo odvisnega položaja prevzemala in nastanila druge osebe ter tako z njimi razpolagala ter da je zaradi izkoriščanja sodelovala pri prostituciji drugih oseb, sta sodišči oprli zlasti na izpoved oškodovanke C. L., ki je povedala, da je bila novembra 2009 pripeljana v lokal R., ki sta ga vodila obdolženka in njen mož, da je bilo v lokalu še sedem deklet tujega državljanstva, ki so nudile spolne usluge za ceno, ki sta jo določila obdolženka in njen mož. Zoper zakonca K. so bili odrejeni tudi prikriti preiskovalni ukrepi, in sicer ukrep nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter kontrola in zavarovanje dokazov o vseh oblikah tovrstnega komuniciranja, ukrep tajnega opazovanja, ukrep tajnega delovanja z uporabo tehnične naprave za prenos in snemanje glasu, fotografiranje in video snemanje ter ukrep tajnega delovanja z uporabo prirejenih podatkov in dokumentov o identifikaciji. Tudi izsledki teh ukrepov, ki so natančneje pojasnjeni v sklepu o odreditvi pripora (str. 3-5), v povezavi z okoliščino, da je zaradi istih kaznivih dejanj že pravnomočna obtožnica zoper M. K., ki je posredoval pri "dobavi" deklet za zakonca K., so sodiščema dajali zadostno podlago za sklepanje, da je podan utemeljen sum, da je obdolženka storila očitani kaznivi dejanji. Glede na povedano sta izpodbijana sklepa zadostila zgoraj opisanim kriterijem sodne prakse glede obrazloženosti utemeljenega suma. Konkretizirana so tako dejstva glede domnevne storilke kot tudi dejstva glede kaznivih dejanj, ki naj bi jih obdolženka storila. Očitek obdolženkine zagovornice, ki se nanaša na neustreznost obrazložitve utemeljenega suma oziroma na njegovo nekonkretiziranost, tako ni utemeljen.

8. Neutemeljena je tudi trditev zagovornice, da sodišči nista opredelili konkretnih okoliščin, ki kažejo na ponovitveno nevarnost. Sodišči sta zaključek o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti oprli tako na okoliščine osebne (subjektivne) narave, kot tudi na okoliščine, ki se nanašajo na očitani dejanji. Ugotovljene okoliščine, zlasti teža kaznivih dejanj, število oškodovank ter dejstvo, da se obdolženka že dalj časa (najmanj od leta 2005) ukvarja s prostitucijo, kljub temu, da obdolženka še ni bila obsojena zaradi kaznivih dejanj, izkazujejo povsem realno in konkretno nevarnost, da bo, če bo ostala na prostosti, s takšnimi oziroma podobnimi kaznivimi dejanji nadaljevala. Nezanemarljiva je tudi okoliščina, da je obdolženka kljub aretaciji M. K., ki je sodeloval pri posredovanju deklet, vztrajala pri izvajanju kriminalne dejavnosti. Od pridobivanja zaslužka z izkoriščanjem stiske in slabega ekonomskega položaja deklet pa je niso mogli odvrniti niti solastništvo več nepremičnin, njeno slabše zdravstveno stanje ter dejstvo, da je mati dveh otrok.

9. Tako v sklepu preiskovalne sodnice kot tudi v sklepu zunajobravnavnega senata je obrazloženo, zakaj je odreditev pripora nujna za varnost ljudi, njihovo zdravje in dostojanstvo. Ob takšni obrazložitvi sodišči nista bili dolžni še posebej navajati razlogov, zakaj hišni pripor v konkretnem primeru ne zadošča. Ta ugotovitev namreč logično izhaja iz presoje nujnosti odreditve pripora. Zatrjevana kršitev določb postopka, da se sodišči nista opredelili do predloga za odreditev hišnega pripora, tako ni podana. Ugotovljene objektivne in subjektivne okoliščine pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča omogočajo zaključek, da je nevarnost, ki jo predstavlja obdolženkino kontinuirano izvajanje očitane dejavnosti, mogoče odvrniti le s priporom.

C.

10. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).