Jedro

Pri odločanju po prostem preudarku, ali oseba (lovski čuvaj) izpolnjuje pogoje za nabavo revolverja, zaradi osebne varnosti pred divjadjo na območju, ki ga varuje, je upravni organ vezan na namen in obseg pooblastila iz Zakona o orožju (3. člen) in Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter upravljanju lovišč (2. odst. 48. čl.).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote z dne 4.5.1995, s katero je ta zavrnila izdajo dovoljenja za nabavo varnostnega orožja, ker tožnikovi razlogi za nabavo orožja (osebna varnost in pokončanje ranjene divjadi glede na to, da je tožnik lovski čuvaj in je pri tem delu praviloma uporaba lovske puške nerodna in neprimerna), niso takšne narave, da bi opravičevali izdajo zaprošenega dovoljenja, ker tožniku lahko to orožje nabavi lovska organizacija (20. člen Zakona o orožju - ZOro).

Tožnik s tožbo izpodbija odločbo, ker meni, da sta upravna organa napačno uporabila diskrecijsko pravico in tudi napačno ugotovila dejansko stanje, saj sta povsem neupravičeno ugotovila, da tožnik v privatnem življenju ne potrebuje pištole in iz tega napravila nepravilen sklep o dejanskem stanju. Tožnik je lovski čuvaj in tako pri svojem delu, kot tudi pri siceršnjem gibanju po loviščih potrebuje varnostno orožje, saj ne more vedno s seboj nositi lovske puške. Nepravilno je razlogovanje izpodbijane odločbe, da tožniku lahko njegova služba - Lovska zveza Slovenije nabavi pištolo kot službeno orožje. Lovska zveza tega ne more nabaviti zaradi pomanjkanja sredstev. Tudi pri svojem delu uporablja tožnik svoje lovsko strelno orožje. Tožnik pa potrebuje varovalno orožje tudi izven meja svojega lovskega revirja, saj živi v predelu Slovenije, kjer je ogromno gozdov. Tudi pot do lovišča je pozimi močno zasnežena in se mora tožnik v svoj revir večkrat voziti s traktorjem, ki pa ni primeren, da bi takrat imel s seboj lovsko puško. Tožena stranka tudi napačno razlaga tožnikovo izjavo, ki naj bi jo dal na zaslišanju, da samokresa v privatnem življenju za osebno varnost ne potrebuje. S to izjavo je tožnik hotel poudariti le dejstvo, da izven službe nima strahu pred ljudmi, saj se z vsemi dobro razume in se zato izven službe ne misli z orožjem braniti pred napadom ljudi. Izrecno pa je poudaril, da je tudi izven službe in lastnega revirja večkrat ogrožen od divjih živali oziroma zveri. Drži pa, da je med službenim delom večkrat ogrožen tudi od ljudi (pri ugotavljanju škode povzročene po divjadi) kot tudi takrat, kadar po odročnih krajih prenaša službeni denar. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da izpodbijana odločba, izdana po prostem preudarku, temelji na ugotovljenem dejanskem stanju in je izdana v obsegu danega pooblastila in v skladu z namenom, za kar je po zakonu pooblastilo dano. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožnikova vloga za izdajo dovoljenja za nabavo orožja je bila zavrnjena na podlagi 1. odstavka 20. člena Zakona o orožju (Uradni list SRS, št. 17/81 in 44/90). Po tej določbi ima upravni organ diskrecijsko pravico, da odreče dovoljenje za nabavo orožja med drugim tudi, če ugotovi, da ni upravičenih razlogov, da bi prosilec imel tako orožje. Prav iz tega razloga je bila tožniku izdana negativna odločba in sicer, ker razlogi (zagotovitev osebne varnosti v zvezi z opravljanjem službe lovskega čuvaja), s katerimi je tožnik utemeljeval svojo vlogo, niso takšne narave, da bi opravičevali izdajo navedenega dovoljenja, sploh pa za te potrebe lahko tožniku takšno orožje nabavi lovska organizacija. Sodišče je presodilo, da sta tožbeni navedbi, da je upravni organ nepravilno ugotovil dejansko stanje in tudi napačno uporabil diskrecijsko pravico, neutemeljeni. Na podlagi podatkov v spisih sodišče ne dvomi v ugotovljeno dejansko stanje in na podlagi tega v zaključek upravnega organa, da razlogi, s katerimi tožnik utemeljuje vlogo za izdajo dovoljenja za nabavo orožja niso take narave, da bi opravičevali nabavo orožja. Tudi po mnenju sodišča so razlogi, s katerimi tožnik utemeljuje svojo vlogo, neposredno ali posredno povezani z opravljanjem službe lovskega čuvaja. Zato bi dovoljenje za nabavo orožja za te potrebe, kot pravilno navaja tožena stranka, lahko zahtevala lovska zveza, pri kateri je tožnik zaposlen. Določba 3. odstavka 24. člena Zakona o orožju namreč posebej določa, da smejo lovski čuvaji nositi orožje tudi zunaj območja, ki ga varujejo in sicer, ko prihajajo na delo, ali se vračajo z dela domov (s tem so zajeti tudi tožnikovi razlogi, da živi v gozdnatem predelu in je pot do lovišča pozimi zasnežena, zato se mora v svoj revir večkrat voziti s traktorjem, pri čemer pa je uporaba lovske puške, za tožnikovo osebno varnost neustrezna). Tožbena navedba, da lovska zveza za nabavo tovrstnega orožja nima denarnih sredstev, na odločitev v tem postopku ne more vplivati.

Po presoji sodišča tudi ne drži tožbena trditev, da je upravni organ napačno uporabil diskrecijsko pravico. Upravni organ je prosti preudarek uporabil v obsegu danega pooblastila in v skladu z namenom, za kar je po zakonu pooblastilo dano. Lovu so po Zakonu o orožju namenjene lovske puške (3. člen). Divjad pa je po 2. odstavku 48. člena Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter upravljanju lovišč (Uradni list SRS št. 25/76) dovoljeno loviti samo z lovskim orožjem. Po mnenju sodišča je upravni organ v okviru navedenih zakonskih določb odločil v skladu z namenom in obsegu, ki mu ga zakon daje.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).