Jedro

V obravnavani zadevi pri odmeri stroškov ni mogoče izhajati iz določila 157. člena ZPP. Tožnika sta si sporno razmerje prizadevala rešiti po mirni poti in sta toženca že v izvršilnem postopku seznanila z dokumentacijo, ki jo slednja štejeta za odločilno za pripoznavo tožbenega zahtevka. Kljub temu toženca tudi po naknadnih pozivih neposredno pred vložitvijo tožbe svoje obveznosti nista bila pripravljena prostovoljno izpolniti, zato je bila tožba nedvomno potrebna. Ker sta v sporu propadla, sta tožnikoma dolžna povrniti njune stroške pravdnega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep o stroških v II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje tako spremeni, da se znesek 4.436,83 EUR nadomesti z zneskom 3.737,50 EUR, v preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave ugotovilo, da terjatev tožencev iz notarskega zapisa notarja A. A. SV 00/07 s 1. 2. 2007 v višini 169.076 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 9. 2008 dalje do plačila, ne obstoji (I. točka izreka). Tožencema je naložilo, da sta dolžna tožnikoma povrniti 4.436,83 EUR stroškov pravdnega postopka (II. točka izreka).

2. Zoper odločitev o stroških postopka vlagata pritožbo toženca. Menita, da nista dala povoda za tožbo, saj tožnika v izvršilnem postopku nista predložila dokaza, da bi bila terjatev že poravnana in za to dejstvo nista vedela. Kot dediča B. B. sta se zanašala na zemljiškoknjižno stanje. Tožnika sta šele k tožbi predložila dopis odvetnice C. C. s 24. 5. 2010, v katerem je kot pooblaščenka prvotne upnice sporočila, da je sporen zgolj znesek 4.000 EUR. Po prejemu tega dokazila sta tožbeni zahtevek pripoznala. Grajata tudi odmero stroškov, saj vloga tožnikov s 27. 8. 2020 in opomin pred tožbo nista bila potrebna, povečanje postavke zaradi zastopanja dveh strank pa ni bilo priglašeno. Napačno je priznan tudi strošek sodne takse, ker je vrednost spora 82.175,79 EUR.

3. Na pritožbo sta odgovorila tožnika in prerekala trditve tožencev, da o plačilu nista bila obveščena. Nasprotno izhaja iz korespondence med strankami in zapisnika v izvršilnem postopku, kar kot dokaz prilagata v spis. Predlagata zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče glede na predložene listinske dokaze pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi pri odmeri stroškov ni mogoče izhajati iz določila 157. člena ZPP. Tožnika sta si sporno razmerje prizadevala rešiti po mirni poti in sta toženca že v izvršilnem postopku seznanila z dokumentacijo, ki jo slednja štejeta za odločilno za pripoznavo tožbenega zahtevka1. Kljub temu toženca tudi po naknadnih pozivih neposredno pred vložitvijo tožbe svoje obveznosti nista bila pripravljena prostovoljno izpolniti, zato je bila tožba nedvomno potrebna. Ker sta v sporu propadla, sta tožnikoma dolžna povrniti njune stroške pravdnega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

6. Glede odmere pravdnih stroškov pritožnika utemeljeno opozarjata, da je sodišče premalo kritično presodilo vsebino vloge tožnikov s 27. 8. 2020. V njej sta namreč sodišču posredovala le popravek stroškovnika, zato ne gre za pripravljalno vlogo, temveč za drugo vlogo po 4. točki tarifne številke 19 Odvetniške tarife (50 točk). Ostale postavke, vključno z opominom pred tožbo, je sodišče prve stopnje ustrezno odmerilo, upoštevajoč določila Odvetniške tarife. Ob tem ne drži pritožbeni očitek, da tožnika nista priglasila povečanja postavk zaradi zastopanja dveh strank, saj sta to storila v vlogi s 27. 8. 2020. 7. Tožnika sta torej upravičena do povračila stroškov opomina pred tožbo – 275 točk, sestave tožbe – 1100 točk in vloge s 27. 8. 2020 – 50 točk, skupaj 1425 točk, povečano za materialne stroške (24,25 točk) in dodatek za zastopanje dveh strank pa 1594,17 točk, kar ob vrednosti točke 0,6 EUR znaša 956,50 EUR. Ker se je tožbeni zahtevek nanašal na izbris zavarovanja za terjatev v višini 169.076 EUR, sta bila tožnika dolžna poravnati 2.781 EUR takse za tožbo, zato sta upravičena tudi do povračila tega zneska. Skupaj sta tako toženca tožnikoma dolžna povrniti 3.737,50 EUR pravdnih stroškov.

8. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbi tožencev delno ugodilo in odločitev o stroških postopka spremenilo, tako da je znesek 4.436,83 EUR iz II. točke sodbe znižalo na 3.737,50 EUR, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep o stroških sodišča prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP).

9. Ker sta toženca s pritožbo uspela le v manjšem obsegu, je pritožbeno sodišče upoštevajoč okoliščine primera odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

1 To izhaja iz zapisnika o razdelitvenem naroku In 49/2017 s 23. 10. 2019 (priloga A 36).