Jedro

Pritrditi je treba pritožniku, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da upnik v ugovoru proti odpustu obveznosti ne more uveljavljati trditev, da je prijavljena terjatev drugega upnika fiktivna, v kolikor ni vložil ugovora o prerekanju terjatve oziroma izpodbojne tožbe in je terjatev pravnomočno ugotovljena.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor proti odpustu obveznosti, ki ga je dne 8. 1. 2021 vložil upnik A. A. iz K. (PD 45), zavrnilo (I. točka izreka). Sklep o začetku postopka odpusta obveznosti z dne 15. 5. 2020 (PD 27) je spremenilo tako, da se stečajnemu dolžniku določi preizkusno obdobje pet (5) let od začetka postopka odpusta obveznosti, tako da zadnji dan preizkusnega obdobja poteče dne 15. 5. 2025 (II. točka izreka).

2. Upnik A. A. je zoper sklep pravočasno vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da njegovemu ugovoru z dne 8. 1. 2021 ugodi ter dolžnikov predlog za odpust obveznosti zavrne, postopek odpusta obveznosti pa ustavi, podrejeno pa, da sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Dolžnik je na pritožbo odgovoril. 4. Dolžnik je pravočasno vložil pritožbo zoper II. točko izreka sklepa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, da pritožbi ugodi ter sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da (podrejeni) predlog upnika za podaljšanje preizkusnega obdobja zavrne.

5. Upnik je na pritožbo odgovoril. 6. Pritožbi sta utemeljeni.

**K pritožbi upnika**

7. Upnik je v ugovoru zoper odpust obveznosti trdil, da je dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim stanjem in tudi sicer ravnal drugače, kot bi ravnal vesten dolžnik, in sicer: - s tem ko je pripoznal zastaran dolg v letu 2016 in opustil vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi v letu 2018, kar oboje predstavlja izpodbojno pravno dejanje, - z najemom novega posojila pri Banki v letu 2017 in ureditvijo novega limita za kar 5.000,00 EUR v letu 2018, - z zamolčanjem obstoja dolga do A. A. pri sklepanju posojilne pogodbe in pogodbe o limitu, - z zamolčanjem obstoja dolga do B. B. v predlogu za začetek postopka osebnega stečaja in v izpolnjenem vprašalniku upravitelju, - s sklenitvijo fiktivnih pogodb z B. B. z namenom oškodovanja upnikov.

Dodatno pa je glede na dolžnikove navedbe, da lahko za poplačilo dolgov letno nameni tudi do 20.000,00 EUR, uveljavljal tudi razlog iz 5. točke četrtega odstavka 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), češ da bi dolžnik očitno lahko svoj dolg poravnal v celoti. Podrejeno je predlagal, da se dolžniku preizkusno obdobje, ki je bilo določeno v trajanju treh let, podaljša na pet let. Ugovorni razlog iz 5. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP

8. Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do njegovega ugovora, da bi dolžnik glede na njegove prihodke svoje dolgove lahko poravnal v celoti, glede na to, da je večkrat ponovil, da bi lahko na leto namenil tudi do 20.000,00 EUR za poplačilo obveznosti. Iz navedenega naj bi izhajalo, da bi dolžnik terjatve lahko poplačal v približno 20-tih letih, če pa je dolg do B. B. fiktiven, pa še bistveno prej, v dobrih 10-tih letih.

9. Pritožnik si zmotno razlaga določbo 5. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP, saj bi bil razlog za ugovor po navedeni določbi podan, če bi se premoženjski položaj dolžnika tekom postopka odpusta obveznosti tako spremenil, da bi omogočal takojšnje poplačilo vseh obveznosti ali poplačilo v zelo kratkem času. Sodišče prve stopnje je s tem, ko se do ugovornega razloga iz 5. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP ni posebej opredelilo, tega pravilno štelo kot očitno neutemeljenega.

Ugovorni razlogi iz 2. in 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP ter tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP _Glede najema posojila pri Banki d. d._

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dolžnik kredit pri Banki d. d. dne 6. 10. 2017 sklenil za poplačilo dolga do upnika Lizinška družba d. o. o. na podlagi sodne odločbe, da je šlo za sklenitev potrošniškega kredita pred izdajo prvostopenjske sodbe, s katero je bil ugotovljen dolg do upnika A. A. (20. 12. 2017), ki ga dolžnik ni priznaval ter da je bil dolžnik v času, ko je kredit najel, zaposlen v Republiki Italiji in prejemal redno plačo. Na podlagi navedenega je zaključilo, da dolžnik ni prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem.

11. Pritožnik trdi, da dolžnik ni predložil nobenega dokaza o nakazilu pridobljenih sredstev pri Banki upniku Lizinška družba, kar pa ne drži. Predložil je dokazilo, iz katerega izhaja, da je Banka nakazilo izvedla neposredno na TRR upnika Lizinška družba d. o. o. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je dolžnik navedeni kredit najel za poplačilo dolga do upnika Lizinška družba d. o. o. na podlagi sodne odločbe, da takrat s sodno odločbo še ni bil ugotovljen njegov dolg do A. A. in da je bil v času, ko je kredit najel, zaposlen v Republiki Italiji in prejemal redno plačo, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljujejo zaključek, da dolžnik ni prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem, ne glede na to, da je v zvezi z obstojem dolga do upnika A. A. takrat že bila v teku pravda. Tudi ureditev novega limita v višini 5000,00 EUR sama po sebi še ne predstavlja prevzemanja takšnih obveznosti.

_Glede zamolčanja obstoja dolga do A. A._

12. Pritožnik navaja, da je izrecno zatrjeval tudi obstoj domneve iz 2. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP, in sicer, da je dolžnik ob najemu kredita in pridobitvi limita banki zamolčal obstoj poroštvene obveznosti do A. A. in si na ta način pridobil kredit in limit, ki ju banka ob poznavanju vseh dejstev gotovo ne bi odobrila, in očita sodišču prve stopnje, da je navedeno popolnoma prezrlo.

13. Pritožnik si določbo 2. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP zmotno razlaga, saj se ta nanaša le na javna sredstva, kar pomeni, da bi moralo biti posojilo dano iz javnih sredstev. Navedena domneva je namreč podana, če je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja z neresničnimi, nepravilnimi ali nepopolnimi podatki o svojem premoženjskem položaju v svojo korist ali v korist druge fizične ali pravne osebe pridobil posojilo, subvencijo ali pomoč iz javnih sredstev v znesku najmanj 4.000,00 EUR. Domneva o zlorabi pravice do odpusta obveznosti iz 2. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP ob povedanem ni izkazana.

_Glede dolga do B. B._

14. Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedbami o fiktivnem dolgu do B. B. ugotovilo, da iz listinskih dokazov, ki jih je dolžnik priložil, izhaja, da gre za obstoj terjatve na podlagi sklenjene posojilne pogodbe v letu 2002, kar je ugotovil tudi upravitelj, in na podlagi katere je upnik B. B. vložil predlog za izvršbo ter pridobil izvršilni naslov. Navedlo je, da gre za sklenitev pogodbe nastale 17 let pred uvedbo tega stečajnega postopka, da ima upnik zoper dolžnika v zvezi s tem dolgom pravnomočen izvršilni naslov ter da bi dolžnik moral, v kolikor meni, da gre za izpodbojno pravno dejanje, to uveljaviti v drugem, za to primernem sodnem postopku, znotraj tega stečajnega postopka pa kvečjemu z ugovorom o prerekanju terjatve na podlagi 63. člena ZFPPIPP, česar pa ni storil. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je znotraj stečajnega postopka oziroma postopka odpusta obveznosti vezano na že izdane pravnomočne sodne odločbe, ki so podlaga prijavljenih terjatev ter da v tem postopku tudi ne more izvajati dokazov v smeri izpodbijanja pravnih dejanj ali razveljavljanja pravnomočnih sodnih odločb, saj so temu namenjeni drugi postopki. Zato ni pritrdilo upniku, da je njegovo edino pravno sredstvo zoper nepošteno ravnanje dolžnika ugovor zoper odpust obveznosti, češ da upnik ni izkoristil niti možnosti podaje ugovora zoper obstoj terjatve oziroma ni prerekal terjatve na podlagi 63. člena ZFPPIPP.

15. Pritožnik izpostavlja, da je kot glavni ugovorni razlog navajal, da je dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja pripoznal zastaran morda celo fiktiven dolg do upnika B. B. v višini 80.000,00 EUR z obrestmi od 11. 2. 2002 dalje, opustil vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi, ki je bil izdan na predlog tega upnika in tako upniku omogočil pridobitevih izvršilnega naslova na goljufiv način, vse z namenom oškodovanja svojih dejanskih upnikov. Trdi, da je dolžnik tekom ugovornega postopka pojasnil in predložil dokaze o tem, da naj bi mu B. B. v letih 2002, 2003 in 2004 posodil skupno 80.000,00 EUR, da je v zadnjem aneksu k posojilni pogodbi, ki sta ga dolžnik in B. B. sklenila 13. 1. 2004, datum zapadlosti celotnega dolga določen na 12. 1. 2009, da sta navedenega dne dolžnik in B. B. podpisala zadolžnico, s katero sta še za eno leto podaljšala rok za vračilo posojila, da je iz navedb in dokazov razvidno, da dolžnik vse do leta 2016 domnevnega dolga ni poplačal niti delno, da so dne 12. 1. 2015 navedene terjatve zastarale, dolžnik pa naj bi dne 30. 9. 2016 z B. B. podpisal dogovor o dokončni poravnavi in poplačilu terjatev, s katerim je pripoznal zastarane terjatve. Po prepričanju pritožnika pomeni pripoznava zastarane obveznosti dejansko prevzemanje obveznosti, saj je dolžnik v posledici pripoznave dolžan plačati dolg, ki ga sicer ne bi bil dolžan. Z vidika položaja ostalih upnikov pa naj bi bila dolžnikova zmožnost poplačila dolgov zaradi prevzemanja oziroma pripoznave bistveno zmanjšana, kar kaže na dolžnikovo nevestnost in neskrbnost glede poplačila preostalih, dejanskih in nezastaranih dolgov.

16. Pritožbeno sodišče se ne more strinjati s pritožnikom, da pripoznava zastarane obveznosti pomeni prevzemanje nove obveznosti. Z zastaranjem namreč preneha le pravica zahtevati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 335. člena Obligacijskega zakonika), sama obveznost pa ne preneha. Zato podpisa dogovora o dokončni poravnavi in poplačilu terjatev z dne 30. 9. 2016 ni mogoče podvesti pod določbo 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP.

17. Pritrditi pa je treba pritožniku, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da upnik v ugovoru proti odpustu obveznosti ne more uveljavljati trditev, da je prijavljena terjatev drugega upnika fiktivna, v kolikor ni vložil ugovora o prerekanju terjatve oziroma izpodbojne tožbe in je terjatev pravnomočno ugotovljena. Zaradi učinkov pravnomočnosti v razmerje med dolžnikom in upnikom res ni mogoče poseči, kar pa še ne pomeni, da upnik v postopku ugovora proti odpustu obveznosti ne more trditi, da je posojilo, iz katerega naj bi izvirala ta terjatev, fiktivno, da terjatev ne obstoji, da ravnanja dolžnika, ki so privedla do pravnomočnega izvršilnega naslova, kažejo na njegov goljufiv namen s ciljem oškodovanja drugih upnikov ter da dolžnik zato ni vesten in pošten in si odpusta obveznosti ne zasluži, ker bi bil odpust obveznosti v nasprotju z namenom odpusta obveznosti iz prvega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Le v tem okviru bi se torej morale presojati trditve o fiktivnosti terjatve, s tem pa se v sklep o preizkusu terjatev, v katerem je bila terjatev pravnomočno ugotovljena, ne bi poseglo.

18. Pritožnik je podal vrsto trditev o obstoju dejstev in okoliščin, iz katerih naj bi izhajalo, da je terjatev upnika B. B. fiktivna in zanje ponudil dokaze. Ker se sodišče prve stopnje z njimi ni ukvarjalo zaradi zmotnega stališča, da bi s tem poseglo v pravnomočen izvršilni naslov, je dejansko stanje nepopolno ugotovilo.

19. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi upnika zoper I. točko izreka sklepa ugodilo, izpodbijani sklep v tem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

**K pritožbi dolžnika**

20. Sodišče prve stopnje je na predlog upnika dolžniku preizkusno obdobje podaljšalo na pet let. Navedlo je, da je tako predlagal tudi upravitelj v vlogi z dne 25. 4. 2022, v kateri je pojasnil, da je podal prvotni predlog za določitev preizkusnega obdobja treh let na podlagi podatkov, ki jih je dolžnik navedel v predlogu za začetek postopka osebnega stečaja in pridobljenih odgovorov na poizvedbe, pri tem pa ni imel podatkov o dolgu do B. B. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno, ob upoštevanju starosti stečajnega dolžnika ter njegovih družinskih razmer in zdravstvenih ter drugih osebnih stanj in razlogov za njegovo insolventnost, ocenilo, da je primerna preizkusna doba pet let od začetka postopka osebnega stečaja, saj bo s tem dosežen tudi višji znesek stečajne mase, glede na to, da je dolžnik zaposlen in prejema redno plačo v Republiki Italiji.

21. Dolžnik v pritožbi navaja okoliščine, ki naj bi narekovale krajšo preizkusno dobo. Ker pa je pritožbeno sodišče sklep o zavrnitvi ugovora proti odpustu obveznosti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, je posledično razveljavilo tudi sklep o podaljšanju preizkusnega obdobja, ne da bi vsebinsko presojalo pritožbene navedbe dolžnika (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

22. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).