Jedro

Celovita analiza oškodovankine izpovedbe pokaže, da je pištola, ki jo je obtoženi potegnil iz žepa v trgovini, kjer je delala ena sama prodajalka, in v času, ko kupcev ni bilo, vstop vanjo pa je bil zastražen s strani drugega storilca, vsekakor pomenila zelo resno grožnjo, da bo z njo napadeno oškodovankino življenje oziroma telo. Tako jo je v kritičnem času očitno vzela tudi oškodovanka, saj je ocenila, da v dani situaciji možnosti za uspešno odvrnitev storilcev od nameravanega ropa nima, zaradi česar je denar izročila brez upiranja. Oškodovanka je torej obtožencu res sama izročila denar, vendar pod vplivom grožnje, da bo napadeno njeno življenje oziroma telo, kar nadalje pomeni, da je nedvomno podana vzročna zveza med obtoženčevim in oškodovankinim ravnanjem.

Izrek

Ob reševanju pritožb državne tožilke in zagovornika obtoženega F.S. se pritožbi državne tožilke ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženemu F. S. na podlagi določila 3. odst. 213. čl. KZ izreče kazen 5 (pet) let zapora, pritožba obtoženčevega zagovornika pa se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obtoženi F. S. se oprosti plačila povprečnine kot stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obtoženega F. S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ropa po 3. in 1. odst. 213. čl. KZ in mu ob uporabi omilitvenih določil izreklo kazen dve leti zapora. Na podlagi določila 49. čl. KZ mu je v izrečeno kazen vštelo pripor od dne 9.3.2005 od 18.35 ure do dne 8.4.2005 do 15.00 ure. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da je obtoženec dolžan oškodovani družbi P. & P., d.o.o. Č. plačati 31.780,00 SIT oziroma 132,62 EUR v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe ter da se mu vzame zaseženi denar v višini 46.900,00 SIT oziroma 195,71 EUR. Na podlagi določila 4. odst. 95. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženca oprostilo povrnitve stroškov iz 1. do 6. tč. 2. odst. 92. čl. ZKP, medtem ko se nagrada in potrebni izdatki zagovornika po uradni dolžnosti izplačajo iz proračuna.

Zoper sodbo sta se pritožila okrožna državna tožilka in obtoženčev zagovornik. Okrožna državna tožilka se je pritožila zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in obtožencu izreče kazen 5 let zapora. Obtoženčev zagovornik pa se je pritožil iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega milejšega kaznivega dejanja ter mu izreče blažjo kazen, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višja državna tožilka V. N. je v pisnem mnenju, podanem na podlagi določila 2. odst. 377. čl. ZKP, predlagala ugoditev pritožbi okrožne državne tožilke ter zavrnitev pritožbe obtoženčevega zagovornika kot neutemeljene. S tem predlogom sta bila obtoženec in njegov zagovornik seznanjena.

Utemeljena je le pritožba okrožne državne tožilke.

Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb obtoženčevega zagovornika, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, ko je izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo, napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo tudi prepričljive razloge. Pritožbeno sodišče tako zavrača razlogovanje obrambe, da ravnanje prodajalke J. M., ko je obtožencu izročila denar oziroma njena opustitev kakršnekoli obrambe, ni v vzročni zvezi z morebitno grožnjo, ki bi jo predstavljala pištola, temveč z njeno predhodno odločitvijo, da bo na morebitno zahtevo, denar takoj izročila. Zagovornik se namreč pri tem selektivno sklicuje le na določen del izpovedbe prodajalke M. na 5. str. zapisnika o njenem zaslišanju v preiskavi "ta človek je deloval čisto mirno in sem jaz tudi takoj mirno izročila denar, ker sem se že nekako vnaprej pripravila, ko sem razmišljala o možnosti takega dogodka, da bom brez upiranja izročila denar. Nisem čutila strah. Takoj sem sledila zahtevi te osebe, tako da ni bilo potrebno, da mi grozi." Ta del oškodovankine izpovedi je za pravilno razumevanje potrebno upoštevati v kontekstu celotne njene izpovedbe, kar je za razliko obrambe pravilno storilo sodišče prve stopnje. Tako celovita analiza oškodovankine izpovedbe pokaže, da je pištola, ki jo je obtoženi potegnil iz žepa, v trgovini, kjer je delala ena sama prodajalka in v času, ko kupcev ni bilo, vstop vanjo pa je bil zastražen s strani drugega storilca, vsekakor pomenila zelo resno grožnjo, da bo z njo napadeno oškodovankino življenje oziroma telo. Tako jo je v kritičnem času očitno vzela tudi oškodovanka, saj je ocenila, da v dani situaciji možnosti za uspešno odvrnitev storilcev od nameravanega ropa nima, zaradi česar je denar izročila brez upiranja. Oškodovanka je torej obtožencu res sama izročila denar, vendar, kot je bilo to že predhodno obrazloženo, pod vplivom grožnje, da bo napadeno njeno življenje oziroma telo, kar nadalje pomeni, da je nedvomno podana vzročna zveza med obtoženčevim in oškodovankinim ravnanjem. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje obtoženčevo ravnanje povsem pravilno pravno opredelilo kot kaznivo dejanje ropa po 3. in 1. odst. 213. čl. KZ in ne morebiti kot kaznivo dejanje velike tatvine po 2. in 4. tč. 1. odst. 212. čl. KZ, kot to zmotno ocenjuje obramba.

Neutemeljena pa je tudi pritožba obtoženčevega zagovornika, da je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo prestrogo kazen, saj je dalo preveliko težo dejstvu, da je bil obtoženec v času storitve obravnavanega dejanja zaposlen kot policist, istočasno pa je spregledalo, da je obtoženec zaradi očitanega dejanja ostal brez zaposlitve in brez sredstev za redno preživljanje. Pritožbeno sodišče namreč ob upoštevanju pritožbe državne tožilke, ocenjuje, da pri izreku kazni ni prišla dovolj do izraza tehtna obteževalna okoliščina, torej, da je bil obtoženec v času storitve kaznivega dejanja zaposlen kot policist in da je zlorabil službeno pištolo, izguba zaposlitve pa je bila povsem logična, pričakovana posledica takšnega njegovega ravnanja. Državna tožilka tako utemeljeno navaja, da v obravnavanem primeru ni bilo pogojev za uporabo omilitvenih določil. Ugrabek res ni bil velik, vendar je pri tem potrebno upoštevati, da je obtoženec s svojo vztrajnostjo nedvomno izkazal namen, da si pridobi vse, kar se bo nahajalo v blagajni, saj obtoženec ni odnehal, dokler mu prodajalka ni pokazala vseh predalov z denarjem. Tožilka tudi pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje dalo preveliko težo obtoženčevemu priznanju ter dejstvu, da pri dejanju ni bila uporabljena groba sila. V obravnavani zadevi je namreč sodišče imelo na razpolago tudi dovolj trde, materialne dokaze, obtoženec pa ni imel potrebe uporabiti kake bolj grobe prijeme zoper oškodovanko, saj je slednja pod vplivom grožnje sledila njegovim zahtevam in se ni upirala. Glede na vse navedeno, je sodišče druge stopnje pritožbi državne tožilke ugodilo in obtožencu izreklo kazen brez uporabe omilitvenih določil in sicer 5 let zapora. Pri tem so dovolj prišle do izraza olajševalne okoliščine, ki jih navaja izpodbijana sodba, saj je 5-letna zaporna kazen zakonski minimum za obravnavano kaznivo dejanje.

Pritožbeno sodišče pa v izpodbijani sodbi in postopku ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (1. odst. 383. čl. ZKP), zato je glede na vse navedeno ugodilo le pritožbi okrožne državne tožilke, kot je to razvidno iz izreka, pritožbo obtoženčevega zagovornika pa zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obtoženčev zagovornik s pritožbo sicer ni uspel, vendar je obtoženec brez sredstev za preživljanje, zaradi česar ga je sodišče druge stopnje oprostilo plačila povprečnine kot stroškov pritožbenega postopka.