Jedro

Parcele so se prodajale v dveh kompleksih, saj so v naravi že sedaj prostorsko zaokrožene. V takšnem primeru pa je glede na namen, ki ga zasleduje ZKZ pri prometu s kmetijskimi zemljišči, pravilno stališče tožene stranke, da je kot kmeta mejaša mogoče šteti kmeta, ki s svojimi zemljišči meji le na nekatera zemljišča v takšnem kompleksu.

V šestem odstavku 24. člena ZKZ je določeno, da če nastane dvom, ali je fizična oseba kmet, odloča o tem upravna enota, na območju katere leži pretežni del kmetijskega zemljišča, ki ga fizična oseba uporablja. To pomeni, da navedeno vprašanje predstavlja predhodno vprašanje v smislu 147. člena ZUP, ki pa ga lahko obravnava organ sam, ali pa prekine postopek. Za potrebe postopka za odobritev pravnega posla tako zadostuje, da je navedena okoliščina izkazana v času izdaje prvostopne odločbe, kar lahko izkaže sprejemnik ponudbe sam z ustrezno odločbo, ali pa to ugotovi upravni organ v okviru postopka odobritve pravnega posla.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ljutomer odobrila pravni posel sklenjen med A.A. kot prodajalko ter B.B. kot kupcem za kmetijska zemljišča parc. št. 320/2, 320/3, 320/1, 385/1, 385/2, 384/1 in 384/2, vse k.o. ... V obrazložitvi odločbe navaja, da sta vlogo za odobritev pravnega posla pravočasno podala sprejemnika ponudbe B.B. in C.C. Prvi je uveljavljal predkupno pravico kot kmet mejaš, drugi pa kot drug kmet. Oba sprejemnika imata tudi status kmeta. Ta je bil tožniku priznan z odločbo z dne 27. 6. 2008, B.B. pa z odločbo z dne 7. 8. 2012. Ker ima B.B. močnejšo predkupno pravico kot kmet mejaš, je upravni organ odobril sklenjeno pogodbo med prodajalko in B.B. kot kupcem.

Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožnika kot neutemeljeno. Navaja, da je prvostopni organ pravilno ugotovil, da tožnik ni zemljiškoknjižni lastnik nobenega zemljišča, ki meji na prodajana zemljišča. Tožena stranka meni, da kadar se prodaja več zemljišč skupaj kot celota in se ta zemljišča lahko upoštevajo kot zaokrožen kompleks, je zadoščeno pogoju sosednjega zemljišča, če potencialni kupec s svojim zemljiščem meji na vsaj eno zemljišče znotraj celotnega kompleksa prodajanih zemljišč. Prodajalka je med pogoji prodaje navedla, da se zemljišča prodajajo samo v celoti za enotno ceno (dve posamezni celoti zemljišč), zato je mogoče ponudbo obravnavati samo enotno. Tožnika pa ni mogoče šteti kot kmeta mejaša, saj v času izdaje izpodbijane odločbe in v času sprejema ponudbe ni bil lastnik sosednjih zemljišč.

Tožnik v tožbi ugovarja, da je kupec B.B. neutemeljeno favoriziran. Zmotna je ugotovitev, da zemljišča, ki jih ima v lasti kupec, mejijo na prodana zemljišča. Nobenega dvoma ni, da kupcu lastna zemljišča ne mejijo na parceli št. 320/2 in 320/3 k.o. ... Tako glede navedenih parcel prihajata oba potencialna kupca zemljišč v poštev kot predkupna upravičenca po 4. točki 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ). V takšnem primeru pa je prednost na strani tistega kmeta, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost. Upravni organ pa se je izognil ugotavljanju navedenega dejstva. Tožniku kmetijska dejavnost pomeni edino in hkrati glavno dejavnost, med tem ko je B.B. redno zaposlen izven kmetijske dejavnosti. Tožnik je tudi sam pridobival zemljišča, ki mejijo na zemljišča, ki so predmet prodaje, vendar pravni posli še niso bili zemljiškoknjižno izvedeni zaradi pritožb, ki jih je vlagal B.B. Navedena okoliščina je bila upravnemu organu znana, zato bi moral počakati z izdajo odločbe do razjasnitve navedenega dejstva, ki po mnenju tožnika predstavlja predhodno vprašanje. Prav tako odločba ob priznanju statusa kmeta B.B. v času objave ponudbe ni bila pravnomočna, zato se imenovani ni mogel priglasiti kot oseba s statusom kmeta, zato bi morala biti njegova ponudba izločena. Glede na navedeno predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Stranka z interesom B.B. v odgovoru na tožbo navaja, da njegova zemljišča res ne mejijo na parc. št. 320/2 in 320/3 k.o. ..., vendar se kot zaokrožena celota nista prodajali samo ti zemljišči, ampak tudi še parc.št. 320/1. Je lastnik parc. št. 324/0 in 325/0, ki pa obe mejita na parc. št. 320/1. Kadar se prodaja več zemljišč skupaj kot celota in se jih lahko upošteva kot en zaokrožen kompleks, zadošča, da potencialni kupec s svojim zemljiščem meji na eno izmed zemljišč v kompleksu. Tako določilo prednosti kmeta mejaša v obravnavanem primeru ni bilo izigrano. Na drugi sklop zemljišč pa tožnik meji s svojo parc. št. 386/0. Odločba, s katero mu je bil status kmeta priznan, je bila izdana dne 7. 8. 2012, pri čemer je šlo le za preverjanje pogojev, ali lahko šteje za kmeta. Ker se je status kmeta ugotavljal na podlagi podatkov za leto 2011, pomeni, da je že tedaj izpolnjeval pogoje za status kmeta. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna razlaga določbe 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ, ki določa, da je predkupni upravičenec kmet, katerega zemljišča, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj. Prav tako je v zadevi sporno, ali je kupec v relevantnem obdobju imel status kmeta.

Po podatkih spisa je prodajalka v objavi ponudbe za prodajo kmetijskih zemljišč kot poseben pogoj navedla, da se parc. št. 32072, 320/3 in 320/1 prodajajo v celoti za skupno ceno 10.500,00 EUR, enako tudi parc. št. 385/1, 385/2, 384/1, 384/2 za skupno ceno 6.550,00 EUR. Objavljena ponudba zavezuje tako prodajalca, kot tudi sprejemnike ponudb. Nadalje je iz orto foto posnetkov razvidno, da parcele št. 320/1, 320/2 in 320/3 tvorijo kompleks, kakor tudi parc. št. 385/1, 385/2, 384/1 in 384/2. Kupec B.B. na prvi kompleks zemljišč meji s parc. št. 324 in 325, ki neposredno mejita s parc. 320/1, v okviru drugega kompleksa zemljišč pa meji s parc. 386 na parc. 385/1 ter s parc. 383/6 na parc. 385/2. V zvezi z razlago pojma kmeta mejaša je bilo v upravno sodni praksi že sprejeto stališče, da je pri razlagi navedenega pojma treba upoštevati namen zakonodajalca pri prometu s kmetijskimi zemljišči. Namen, ki ga pri tem zasleduje zakonodajalec, je v varovanju kmetijskih zemljišč in kmetijske razvojne politike. V okviru tega namena so tudi uzakonjeni predkupni upravičenci pri prodaji kmetijskih zemljišč. Glede na okoliščine, ki jih je pri tem upošteval zakonodajalec (solastništvo, mejaštvo, zakup), je mogoče sklepati, da je namen, ki ga je pri določanju vrstnega reda predkupnih upravičencev zasledoval zakonodajalec, v zaokrožanju kmetijskih gospodarstev ter v zagotavljanju lažje in ekonomične obdelave.

V obravnavanem primeru so se parcele prodajale v dveh kompleksih, saj so v naravi že sedaj prostorsko zaokrožene. V takšnem primeru pa glede na obrazloženi namen, ki ga zasleduje ZKZ pri prometu s kmetijskimi zemljišči, je pravilno stališče tožene stranke, da je kot kmeta mejaša mogoče šteti kmeta, ki s svojimi zemljišči meji le na nekatera zemljišča v takšnem kompleksu. Drugačna razlaga bi namreč imela za posledico drobitev v naravi že obstoječih kompleksov enega lastnika, kar pa ni v skladu z namenom ZKZ. Zaradi navedenega sodišče zavrača tožbeni ugovor, da kupca ni mogoče šteti kot kmeta mejaša v razmerju do vseh parcel znotraj kompleksa.

Prav tako je tudi zmotno stališče tožeče stranke, da stranke z interesom ni mogoče obravnavati kot kmeta, ker je bila odločba o priznanju statusa kmeta z dne 7. 8. 2012 pravnomočna šele dne 25. 8. 2012, med tem ko je rok za oddajo ponudbe iztekel dne 17. 8. 2012. Pogoje, kdo se šteje za kmeta, določa 24. člen ZKZ. V šestem odstavku 24. člena ZKZ je določeno, da če nastane dvom, ali je fizična oseba kmet, odloča o tem upravna enota, na območju katere leži pretežni del kmetijskega zemljišča, ki ga fizična oseba uporablja. To pomeni, da navedeno vprašanje predstavlja predhodno vprašanje v smislu 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki pa ga lahko obravnava organ sam, ali pa prekine postopek. Za potrebe postopka za odobritev pravnega posla tako zadostuje, da je navedena okoliščina izkazana v času izdaje prvostopne odločbe, kar lahko izkaže sprejemnik ponudbe sam z ustrezno odločbo, ali pa to ugotovi upravni organ v okviru postopka odobritve pravnega posla. To pa pomeni, da odločitev o tem ne rabi biti pravnomočna, kot to meni tožnik, temveč zadošča, da je navedena okoliščina izkazana v času izdaje odločbe prvostopnega organa o odobritvi pravnega posla.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da bi moral upravni organ prekiniti postopek do rešitve postopkov v zvezi s pridobivanjem kmetijskih zemljišč tožnika, na podlagi katerih bi tožnik pridobil status kmeta mejaša. Po določbi 2. točke 23. člena ZKZ je kmet mejaš kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj. Navedena okoliščina (lastništvo nepremičnine) pa se dokazuje z vpisom v zemljiški knjigi, zato pri tem ne gre za predhodno vprašanje v smislu 147. člena ZUP.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti, prav tako se sodišče strinja z razlogi, ki sta jih upravna organa navedla v odločbah ter se nanje v izogib ponavljanju v tej sodbi sklicuje v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je v zadevi odločilo brez opravljene glavne obravnave, ker so v zadevi sporna le pravna vprašanja (59. člen ZUS-1). Odločitev o stroških pa temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.