Jedro

Glede na to, da se sredstva dodeljujejo le do porabe razpoložljivega zneska, v zadevi niti ni odločilno, ali je tožnica sicer izkazala izpolnjevanje pogoja javnega razpisa glede časa trajanja nezmožnosti za delo, saj je bila njena vloga uvrščena na mesto, ki ni več omogočalo odobritve sredstev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju: Agencija) je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino vlogo za dodelitev sredstev za ukrep „Finančna pomoč ob smrti, invalidnosti ali nesposobnosti za delo v letu 2013“ zaradi že porabljenih sredstev. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnica dne 11. 2. 2013 na javni razpis za Ukrep II: Finančna pomoč ob smrti, invalidnosti ali nesposobnosti za delo v letu 2013 (Ur. list RS, št. 10/2013, v nadaljevanju: javni razpis) vložila vlogo za pridobitev plačil zaradi več kakor šestmesečne osemurne nesposobnosti za delo. Vlogo je dne 15. 2. 2013 samodejno dopolnila z odločbo o dohodnini in odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS) z dne 14. 2. 2013. Iz odločb ZZZS je razvidno, da je bila od 18. 1. do 15. 2. 2013 ter od 16. 2. do 31. 3. 3013 začasno nezmožna za delo. Prvi dan njene začasne zadržanosti z dela pa je 19. 5. 2012. Uredba o pomoči ob nepredvidljivih dogodkih v kmetijstvu (Ur. list RS, št. 84/11, 80/12, v nadaljevanju Uredba) v 29. členu določa, da se vloge obravnavajo po vrstnem redu prejema popolnih vlog ter da se sredstva razdelijo do razpoložljivega zneska in sicer po listi popolnih vlog. Ker je bila vloga tožnice glede na vrstni red oddaje vloge uvrščena na mesto, kjer so bila razpoložljiva sredstva že porabljena, je Agencija vlogo zavrnila.

Tožena stranka je v pritožbenem postopku ugotovila, da je odločitev Agencije pravilna in zakonita, vendar obrazložena z napačnimi razlogi. Meni, da tožnica ne izpolnjuje osnovnih kriterijev razpisa, saj je iz priloženih odločb ZZZS o začasni nezmožnosti za delo razvidna nezmožnost za delo le za 73 dni, to je v obdobju od 18. 1. 2013 do 31. 3. 2013. Odločbe, ki jo je tožnica priložila pritožbi, iz katere izhaja nezmožnost za delo od 1. 4. do 17. 5. 2013, pa ni mogoče upoštevati, ker je bila izdana po koncu postopka na prvi stopnji. Tožena stranka tudi ni upoštevala tožničine navedbe, da je prvi dan njene nezmožnosti za delo 19. 5. 2012 in da je neprekinjeno nezmožna za delo 11 mesecev, saj tega ni izkazala z ustreznimi odločbami ZZZS za čas po 19. 5. 2012. Razlog zavrnitve vloge tožnice tako ni poraba razpoložljivih sredstev, ampak neizpolnjevanje pogoja iz Uredbe in javnega razpisa glede šestmesečne osemurne začasne nezmožnosti za delo. V tem delu je torej obrazložitev prvostopnega organa napačna, kar pa ne vpliva na pravilnost izreka izpodbijane odločbe.

Tožnica v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nerazumljiva in v nasprotju z obrazložitvijo, saj je v izreku odločbe navedeno, da je vloga zavrnjena zaradi porabljenih sredstev, med tem ko tožena stranka v obrazložitvi navaja povsem drugačne razloge, ki niso povezani s porabo sredstev, in sicer, da vloga ni popolna zaradi manjkajočih dokazil o začasni nezmožnosti za delo. Meni, da je takšna odločba nezakonita in jo je treba odpraviti že zaradi protislovja med izrekom in obrazložitvijo. Nedopustno je, da izrek odločbe nima podpore v obrazložitvi odločbe. Če je bil razlog za zavrnitev vloge poraba sredstev, potem obrazložitev ne more temeljiti na drugačnih razlogih. Tožena stranka je namreč v obrazložitvi odločbe navedla, da je vloga tožnice nepopolna zaradi manjkajočih odločb o nezmožnosti za delo, s katerimi bi izkazala šestmesečno nezmožnost za delo. Po mnenju tožeče stranke pa navedena ugotovitev tudi ne drži, saj je predložila dve odločbi ZZZS z dne 17. 1. 2013 in 14. 2. 2013, iz katerih nesporno izhaja, da je bil prvi dan začasne nezmožnosti za delo že 19. 5. 2012. Tako je ta nezmožnost trajala neprekinjeno vse od 19. 5. 2012 do 31. 3. 2013, kar je več kot 181 dni. Vztraja, da je s predloženima odločbama izkazala začasno več kot šestmesečno nezmožnost za delo. Smisel in namen zapisa v obrazložitvi odločb ZZZS, da je prvi dan začasne zadržanosti z dela že 19. 5. 2012, je prav v tem, da se izpostavi čas trajanja nepretrgane začasne zadržanosti zaradi zdravstvenih razlogov. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja, da tožnica odločb, ki bi izkazovale nezmožnost za delo od 19. 5. 2012 do 18. 1. 2013, ni predložila, kar pomeni, da nezmožnosti za delo za to obdobje ni dokazala. Vloga tožnice je bila popolna, vendar predloženi odločbi ZZZS nista dokazovali več kot šestmesečne osemurne začasne nezmožnosti za delo. Vztraja, da je razlog za zavrnitev neizpolnjevanje navedenega pogoja, ne pa nepopolnost vloge. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V skladu z 2. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) so predmet izpodbijanja v upravnem sporu upravni akti, s katerimi je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V skladu z navedenim se torej v upravnem sporu vselej izpodbija tisti akt, ki v izreku vsebuje meritorno odločitev, to je vsebinsko opredelitev pravice ali obveznosti stranke oz. zavrnitev strankinega zahtevka o priznanju pravice ali pravne koristi, ki izhaja iz materialnega prava. V skladu z navedenim tako niso predmet izpodbijanja v upravnem sporu akti, izdani na podlagi pravnih sredstev, s katerimi se pritožba zavrne. S tožbo se namreč izpodbija le izrek upravnega akta in ne njegova obrazložitev, tako da presoja zakonitosti akta s strani sodišča pomeni presojo zakonitosti in pravilnosti izreka izpodbijanega akta (glej ZUS-1 s komentarjem, GV 2008).

V obravnavanem primeru je Agencija v izreku odločbe odločila, da se zahtevek tožnice za dodelitev sredstev zavrne zaradi že porabljenih sredstev javnega razpisa. V obrazložitvi odločbe pa je svojo odločitev utemeljila z navedbo, da je bila tožničina vloga glede na vrstni red oddaje vlog uvrščena na mesto, kjer so vsa razpoložljiva sredstva že porabljena. Tožena stranka, ki je pritožbo tožnice zoper navedeno odločitev sicer zavrnila (ker je odločba Agencije pravilna in zakonita), pa je s sklicevanjem na tretji odstavek 248. člena ZUP za zavrnitev navedla druge razloge. Meni, da tožnica ne izpolnjuje pogojev iz Uredbe in javnega razpisa, ker s predloženimi dokazili ni izkazala, da je bila neprekinjeno nezmožna za delo več kot znaša šestmesečna osemurna začasna nezmožnost za delo, ki se smatra tudi kot 181 dni.

Po presoji sodišča je odločitev prvostopnega organa pravilna in to iz razlogov, ki jih je navedla Agencija v izpodbijani odločbi. V zadevi je namreč nesporno, da je tožnica vlogo vložila dne 11. 2. 2013 ter jo nato sama dopolnila dne 15. 2. 2013 z odločbo o dohodnini za leto 2011 in odločbo ZZZS z dne 14. 2. 2014. Uredba v 29. členu določa, da Agencija odpira in obravnava vloge ter zahteva odpravo njihovih pomanjkljivosti po vrstnem redu oddaje vlog oz. po vrstnem redu prejema popolnih vlog, ki izpolnjujejo predpisana merila, do porabe razpisanih sredstev za posamezen ukrep. V skladu z določbo 30. člena Uredbe se popolna vloga po vrstnem redu uvrsti na konec liste popolnih vlog. Glede na navedeno je bila tožničina vloga po navedbah Agencije na listo popolnih vlog uvrščena na mesto, kjer so bila razpoložljiva sredstva že porabljena. Navedenemu dejstvu glede pravilnosti razvrstitve vloge na listo vlog (upoštevaje tudi dopolnitev vloge) pa tožnica v tožbi ne ugovarja.

Glede na to, da se sredstva dodeljujejo le do porabe razpoložljivega zneska, v zadevi niti ni odločilno, ali je tožnica sicer izkazala izpolnjevanje pogoja javnega razpisa glede časa trajanja nezmožnosti za delo, saj je bila njena vloga uvrščena na mesto, ki ni več omogočalo odobritve sredstev. Njena vloga bi namreč bila zavrnjena zaradi porabe razpoložljivih sredstev tudi v primeru, če bi se štelo, da je s predloženimi odločbami ZZZS (da je prvi dan tožničine začasne zadržanosti od dela 19. 5. 2012) izkazala izpolnjevanje razpisnega pogoja. Enako bi bilo odločeno tudi, če bi jo Agencija pozvala na dopolnitev vloge z odločbami ZZZS za čas od 19. 5. 2012 do 18. 1. 2013. Glede na navedeno sodišče zaključuje, da je Agencija za svojo odločitev navedla pravilni razlog, z navedeno argumentacijo pa se strinja tudi sodišče, zato kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor o protislovju med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe. Posledično tudi ni relevanten tožbeni ugovor, da je tožnica s predloženimi dokazili izkazala, da izpolnjuje pogoje javnega razpisa o trajanju začasne nezmožnosti za delo.

Po vsem navedenem je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.