Jedro

Sklep sodišča o določitvi vrednosti spornega predmeta je zavezujoč tako za stranke kot za sodišče in sodišče v določilih ZPP nima pooblastila, da ponovno preverja lastne ugotovitve o vrednosti spornega predmeta, saj bi to bilo v nasprotju z jasnostjo, predvidljivostjo in preglednostjo procesnih razmerij ter pravno varnostjo v civilnem postopku.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sklepa potrdita.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sklepoma je sodišče zavrnilo predloga tožeče stranke za novo določitev vrednosti spornega predmeta kot tudi za prekinitev pravdnega postopka do pravnomočne odločitve o pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. I P 3517/2008. Zoper oba sklepa se pritožuje tožeča stranka iz vseh razlogov po 338. členu ZPP kot tudi zaradi kršitve 22. člena Ustave ter 2. odstavka 14. člena Ustave. V obrazložitvi sodišču prve stopnje očita, da je arbitrarno in šikanozno do tožnice določilo nenormalno visoko vrednost spornega predmeta, ki izstopa od tovrstnih primerov kljub temu, da je tožnica socialni problem in bo morala v primeru izgubljene pravde nositi breme stroškov nasprotne strani. S tem je sodišče poseglo v ustavno pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in v načelo enakosti pred zakonom (2. odstavek 14. člena Ustave).

V drugi pritožbi tožnica sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo, da je bila napotena na pot pravde, da toženi stranki nista pridobili lastninske pravice na podlagi izjave o priznanju lastninske pravice s strani zapustnice na prvem nadstropju, ker je pogodba darilna. Zato bi bilo nelogično, če bi se ugotovilo, da za pritličje obstoji preužitkarska pogodba.

Pritožbi nista utemeljeni.

Bistvo določanja vrednosti spornega predmeta v primeru nedenarnih zahtevkov je v tem, da ima tožeča stranka pravico, da svoj interes sama oceni s tem, ko v tožbi navede vrednost spornega predmeta. Res je, da njen pravni interes ni vedno enak ekonomskemu, vendar pa ne more biti poljuben, predvsem ne v okoliščinah, ko sproži vprašanje o stvarni pristojnosti. V takšnem primeru se dispozicija tožeče stranke umakne oceni sodišča, ki se na primeren način prepriča o vrednosti spornega predmeta. Okrajno sodišče v Domžalah se je v sklepu pod opr. P 249/2008 z dne 11. 03. 2009 povsem primerno prepričalo o vrednosti spornega predmeta in vrednost določilo na znesek 90.000,00 EUR in se na podlagi določila 1. odstavka 32. člena ZPP izreklo za stvarno nepristojno, saj so v premoženjskopravnih zadevah, če vrednost spornega predmeta presega 8.345,45 EUR, pristojna okrožna sodišča. Sklep sodišča o določitvi vrednosti spornega predmeta je zavezujoč tako za stranke kot za sodišče in sodišče v določilih Zakona o pravdnem postopku nima pooblastila, da ponovno preverja lastne ugotovitve o vrednosti spornega predmeta, saj bi to bilo v nasprotju z jasnostjo, predvidljivostjo in preglednostjo procesnih razmerij ter pravno varnostjo v civilnem postopku. Kot pravilno opozarja že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, bi sodišče v takšnem primeru zaobšlo določbo 3. odstavka 44. člena ZPP, da zoper sklep o določitvi vrednosti spornega predmeta ni posebne (samostojne) pritožbe.

Načelo enakega varstva pravic pa pomeni aplikacijo splošnega načela o enakosti vseh pred zakonom na področju sodnega in drugega varstva. Splošna enakost pred zakonom pomeni nearbitrarno uporabo predpisa v odnosu do posameznika, kar v postopku pred sodiščem prve stopnje pomeni, da so sodišča dolžna enake situacije obravnavati enako in torej dosledno uporabljati zakon. Pritožnica v pritožbi ne navaja primera, na podlagi katerega bi pritožbeno sodišče lahko ugotovilo, da je bilo ob enakem dejanskem stanju (zahteva po ponovnem preverjanju vrednosti spornega predmeta pred sodiščem) drugače odločeno, ampak enostavno zatrjuje kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom in do enakega varstva pravic. Takšno zatrjevanje pa samo po sebi še ne pomeni, da so bile kršene ustavne pravice 14. in 22. člena Ustave.

Sodišče prve stopnje je jasno, celovito in prepričljivo pojasnilo, zakaj meni, da ni mogoče zahtevati prekinitve pravdnega postopka. Na podlagi določila 1. točke 1. odstavka 206. člena ZPP odredi sodišče prekinitev postopka, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja. Predhodno vprašanje pa je podano takrat, kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (13. člen ZPP). ZPP omogoča prekinitev po sklepu sodišča samo v primeru, kadar so za to izpolnjeni zakonsko predvideni pogoji. V obravnavi zadevi je tožeča stranka predlagala prekinitev postopka do pravnomočne odločitve pravdne zadeve, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. I P 3517/2008, ker se v tej pravdni zadevi rešuje vprašanje, ali obstaja za pritličje stanovanjske hiše preužitkarska pogodba. Vendar pa je zmotno pritožbeno stališče, da je ta tožba razlog za prekinitev konkretnega pravdnega postopka. Tožnica v tem postopku uveljavlja tožbeni zahtevek na ugotovitev, da toženi stranki nista pridobili lastninske pravice na podlagi izjave o priznanju lastninske pravice na prvem nadstropju stanovanjske hiše, zato ni zakonskih pogojev, da bi sodišče prve stopnje čakalo na izid postopka v zadevi pod opr. št. P 3517/2008-I. Odločitev o tem, da se predlog za prekinitev postopka zavrne ter razlogi, ki takšno odločitev utemeljujejo, so pravilni in jih pritožbeno sodišče sprejema in se nanje v celoti sklicuje v izogib ponavljanju.

Ker pritožbi nista utemeljeni, ob tem pa tudi niso podani razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določila 2. točke 365. člena ZPP pritožbi zavrnilo in izpodbijana sklepa potrdilo.

Pritožnica, ki je v pritožbenem postopku propadla, nosi stroške pritožbenega postopka sama (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).