Jedro

Ker v izreku dejanja opisana trditev ni v tem, ali zasebna tožilka laže, da sploh ni bila spolno zlorabljena, ampak trditev o vsebini govoric, po katerih naj bi se zasebna tožilka zaljubila v učitelja in si je vse skupaj izmislila, pritožbeno sodišče ugotavlja, da v opisanem dejanju niso podani znaki kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 171. člena KZ, in zaradi obdolženkine izostale trditve niti znaki kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ.

Izrek

Ob reševanju pritožbe zagovornika obdolženke se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni tako, da se obdolženka po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)oprosti obtožbe,ker je neugotovljenega dne med in pred poslopjem OŠ za televizijsko oddajo, ki je bila predvajana na dne in ki je obravnavala dogodek domnevnega spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let s strani učitelja OŠ nad zasebno tožilko, izjavila: "Da se po govori, da se je ta deklica zaljubila v učitelja in si je vse skupaj izmislila" in s tem o zasebni tožilki trdila, da laže in da sploh ni bila spolno zlorabljena, torej o njej trdila nekaj, kar lahko škoduje njeni časti in dobremu imenu, pri tem pa vedela, da bo njena izjava objavljena v medijih; s čimer bi naj storila kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 171. člena Kazenskega zakonika (KZ).

Zasebna tožilka je dolžna povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), potrebne izdatke obdolženke, potrebne izdatke in nagrado za njenega zagovornika ter plačati povprečnino v višini 300,00 (tristo 00/100) EUR.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v je bila obdolženka spoznano za krivo kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 171. člena Kazenskega zakonika (KZ), ki naj bi ga storila z dejanjem, navedenim v izreku. Obdolženki je bila izrečena denarna kazen v višini 70.000,00 SIT oziroma 292,10 EUR, ki jo je dolžna plačati v roku enega meseca po pravnomočnosti sodbe. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bilo odločeno, da je dolžna povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter povprečnino, katero je dolžna plačati v dveh zaporednih mesečnih obrokih, kakor tudi nagrado in potrebne izdatke zasebne tožilke in njene pooblaščenke, o katerih bo odločeno s posebnim sklepom.

Zoper to sodbo se je pritožil zagovornik obdolženke zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjeni senat. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba obdolženkinega zagovornika ni utemeljena, sodbo sodišča prve stopnje pa je bilo potrebno spremeniti po uradni dolžnosti.

Zagovornik obdolženke uvodoma v pritožbi sodišču očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek sodbe nerazumljiv, nasprotuje sam sebi in razlogom izpodbijane sodbe, vendar iz obrazložitve izhaja, da pritožba v okviru tega pritožbenega razloga graja pravilnost dejanskih ugotovitev napadene sodbe, s katerimi ne soglaša, s tem pa v bistvu obrazlaga pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga prav tako uveljavlja.

Zagovornik obdolženke kršitev kazenskega zakona ne uveljavlja, vendar je pritožbeno sodišče ob preizkusu po uradni dolžnosti ugotovilo, da dejanje, za katerega je bila obdolženka spoznana za krivo, ni kaznivo dejanje.

Iz opisa dejanja izhaja, da je obdolženka o zasebni tožilki izjavila, "da se po govori, da se je ta deklica zaljubila v učitelja in si je vse skupaj izmislila" in s tem o zasebni tožilki trdila, da laže in da sploh ni bila spolno zlorabljena, pri tem pa vedela, da bo njena izjava objavljena v medijih. Izvršitveno dejanje kaznivega dejanja obsega torej v mediju izjavljene govorice in sklep, da je obdolženka o zasebni tožilki trdila, da laže in da sploh ni bila spolno zlorabljena, torej o zasebni tožilki trdila nekaj, kar lahko škoduje njeni časti in dobremu imenu.

Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po drugem odstavku 171. člena KZ stori, kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, in to stori s tiskom, po radiu, televiziji ali drugim sredstvom javnega obveščanja ali na javnem shodu. Trditev pa je izražanje lastno zaznavnih dejstev drugi osebi.

Iz opisa dejanja, katerega je bila obdolženka spoznana za krivo, tako izhaja, da gre za obdolženkino lastno zaznavo govoric, torej trditev o govoricah kot odgovor na postavljeno vprašanje (op.s. novinarja), kaj se govori v zvezi z domnevno spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let s strani učitelja Osnovne šole, in ne za obdolženkino trditev o laži, o kateri je sklepala zasebna tožilka. Obdolženka ni trdila, da zasebna tožilka laže in da sploh ni bila spolno zlorabljena, ampak gre za sklep zasebne tožilke, ko je obdolženka izrazila dvom v to, kar ji je bilo predočeno v konkretni oddaji v zvezi z domnevnim spolnim napadom na učenko s strani učitelja Osnovne šole. Ker v izreku dejanja opisana trditev ni v tem, ali zasebna tožilka laže, da sploh ni bila spolno zlorabljena, ampak trditev o vsebini govoric, po katerih naj bi se zasebna tožilka zaljubila v učitelja in si je vse skupaj izmislila, pritožbeno sodišče ugotavlja, da v opisanem dejanju niso podani znaki kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 171. člena KZ, in zaradi obdolženkine izostale trditve niti znaki kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ.

Iz navedenega razloga je sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je na novo odločilo, da se obdolženko v skladu z določbo 1. točke 358. člena ZKP oprosti obtožbe.

Sodba pritožbenega sodišča temelji na določbah petega odstavka 392. člena in prvega odstavka 394. člena ZKP.

Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 98. člena v zvezi s tretjim odstavkom 96. člena ZKP, medtem, ko je bila povprečnina odmerjena v skladu s kriteriji iz tretjega odstavka 92. člena istega zakona.

Zoper to sodbo višjega sodišča ni pritožbe, ker ne gre za nobenega od primerov iz 398. člena ZKP, ki govori o tem, da je zoper sodbo sodišča druge stopnje dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije.