Jedro

Čeprav je bila tožba vložena pred potekom roka, ki ga ZObr določa toženi stranki, da odloči o zahtevi za varstvo pravic v zvezi z izplačilom dodatka za stalnost tožnika, jo je treba meritorno obravnavati, ker je prezgodnja tožba pomenila procesno oviro za sojenje le v času od vložitve do izteka šestdesetdnevnega roka iz ZObr, te procesne ovire pa v času odločanja sodišča prve stopnje ni bilo več.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožnika, v kateri je vtoževal priznanje in izplačilo dodatka za stalnost za čas od 27. 4. 2003 dalje in povrnitev pravdnih stroškov, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka izpodbijanega sklepa). V II. točki izreka izpodbijanega sklepa je naložilo tožniku, da je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 257,50 EUR v 15 dneh po prejemu tega sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in s sodbo tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, stroške postopka pa naloži v plačilo toženi stranki. V pritožbi navaja, da tožena stranka med postopkom ni podala ugovora, da naj tožnik za uveljavljanje svojega zahtevka ne bi imel podanih procesnih predpostavk. Tožba je bila vložena na pristojno sodišče v okviru 100.a člena Zakona o obrambi, to je po preteku 60 dnevnega roka za odločanje o ugovoru. Pri odločanju o morebitnem obstoju procesne predpostavke bi moralo sodišče uporabiti 214. člen Zakona o pravdnem postopku. Nerazumljivo je, da je sodišče izvedlo postopek z izvajanjem dokazov in razpisom naroka, ko pa je že ob prejemu tožbe lahko ugotovilo, če so za ta spor podane predpostavke. S tem je tožniku neutemeljeno povzročilo pretežen del odmerjenih stroškov. Tožena stranka v svojih številnih navedbah tožniku ni očitala, da je tožbo vložil preuranjeno. Če bo tudi višje sodišče štelo, da je bila tožba vložena preuranjeno, bo tožnik ponovno vložil zahtevo pri toženi stranki in ob molku tožene stranke ponovno vložil tožbo pred naslovnim sodiščem. V dosedanjih primerih se sodišče ni spuščalo v obstoj procesne predpostavke, če tožena stranka temu ni osporavala. Sodišče je v primeru tožnika odločilo v nasprotju z dosedanjo sodno prakso. Ob molku organa, ko tožena stranka na zahtevo tožnika ni odgovorila niti do izdaje predmetne sodbe (pravilno sklepa), je vsekakor šteti, da so podane vse procesne predpostavke.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu s tožbo, ki jo je s priporočeno pošiljko oddal na pošto 28. 4. 2008, zahteval priznanje dodatka za stalnost od 27. 4. 2003 dalje, upoštevaje opravljanje dela na vojaški dolžnosti v takratni JLA, izplačilo razlike v plači in povračilo stroškov postopka. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil zahtevo za varstvo pravic zaradi obračunavanja in izplačevanja tega dodatka, datirano z dne 26. 2. 2008 (A3). Tožena stranka o tej zahtevi ni odločila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik tožbo vložil zadnji dan roka, ko bi moral o njegovi zahtevi z dne 26. 2. 2008 odločiti minister (oziroma pooblaščena oseba) na podlagi osmega odstavka 100.a člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.). Ugotovilo je, da niso podane procesne predpostavke za vodenje tega spora, zato je na podlagi drugega odstavka 42. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) njegovo tožbo zavrglo.

100.a člen ZObr v drugem odstavku med drugim določa, da ima delavec pravico vložiti zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja ter pravico do ugovora zoper odločitve o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih, razen če je s tem zakonom določeno, da se varstvo pravic uveljavlja po službeni poti, določeni s pravili službe v Slovenski vojski. Zahtevo vloži delavec pri ministru oziroma pooblaščeni osebi. Po petem odstavku 100.a člena ZObr odloči o zahtevi oziroma ugovoru minister oziroma pooblaščena oseba, ki mora pred odločitvijo zahtevati mnenje reprezentativnega sindikata, ki pa ni obvezujoče za odločitev. Osmi odstavek 100.a člena ZObr določa, da lahko v primeru, če delavec ni zadovoljen z odločitvijo o zahtevi ali ugovoru ali če minister oziroma pooblaščena oseba ne odloči v 60 dneh od vložitve zahteve ali ugovora, delavec v nadaljnjih 30 dneh zahtevati varstvo pravic pri pristojnem sodišču. 42. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), ki opredeljuje sodno varstvo proti odločbam delodajalca, v drugem odstavku določa, da po predhodnem preizkusu tožbe, ki je vložena zoper odločbo delodajalca, s katero je odločeno o pravici in obveznosti iz delovnega razmerja, izda sodišče sklep o zavrženju tožbe tudi v primeru, če je bila tožba vložena prezgodaj. Člen 42/2 ZDSS-1 daje sodišču pooblastilo za zavrženje tožbe po predhodnem preizkusu tožbe (poleg določbe 274/1 člena ZPP) v treh primerih; če je bila tožba vložena prezgodaj, če je zoper odločbo, ki se izpodbija, mogoča pritožba, pa ta pritožba sploh ni bila vložena ali je bila vložena prepozno. S to določbo so bile v postopek individualnih delovnih sporov dejansko uvedene tri nove negativne procesne predpostavke, ki ne smejo biti podane, da je dopustno meritorno odločanje v individualnem delovnem sporu. V drugem in tretjem primeru, ki ga opredeljuje citirana določba, je postala odločba, ki jo o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja izda delodajalec, dokončna in pravnomočna (bodisi zato, ker je delavec v postopku pri delodajalcu ni izpodbijal oziroma je ni izpodbijal pravočasno), zato zakonitosti oziroma pravne pravilnosti takšne odločbe v sodnem postopku ni dopustno meritorno presojati. Do drugačne situacije pa pride, ko delodajalec poseže v določeno pravico delavca (oziroma ko jo krši) s konkludentnim ravnanjem ali pa ne izpolnjuje svojih obveznosti iz delovnega razmerja (pa ne gre za takoimenovane „čiste denarne terjatve“, ki jih lahko delavec uveljavlja neposredno pred pristojnim sodiščem). V takšnem primeru mora delavec, če želi uspešno zavarovati svoje pravice pred sodiščem, najprej uveljavljati njihovo varstvo pri delodajalcu. V zvezi s tem je potrebno opozoriti na razliko med zahtevo za uveljavljanje pravic po določbah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) oziroma po določbah zakonov, ki urejajo delovna razmerja določenih skupin delavcev (v tem primeru ZObr). ZDR namreč v 204. členu ne določa, da mora delodajalec v zvezi s pisno delavčevo zahtevo izdati kakršnokoli odločbo, dovolj je, da z določeno aktivnostjo odpravi kršitev oziroma svojo obveznost izpolni. Če delodajalec tega ne stori, lahko delavec v roku 30 dni od poteka tega roka zahteva sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Po določbah ZObr (člen 100.a ZObr) pa je dolžan delodajalec z odločbo odločiti o zahtevi delavca za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja. O tej zahtevi mora odločiti v 60 dneh od vložitve zahteve. Če tega v tem roku ne stori, lahko delavec v nadaljnjih 30 dneh zahteva varstvo pravic pri pristojnem sodišču. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da pristojni organ tožnikovega delodajalca svoje obveznosti o tem, da bo odločal o tožnikovi zahtevi z dne 21. 8. 2007, ni izpolnil niti v roku, ki mu ga daje osmi odstavek 100.a člena ZObr, niti kasneje. Tožnik je sicer tožbo v tem individualnem delovnem sporu vložil pred potekom roka, v katerem je bil dolžan delodajalec odločiti o njegovi zahtevi, vendar pa sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je njegovo tožbo sklicujoč se na določbo člena 42/2 ZDSS-1 zavrglo kot prezgodaj vloženo. Tožena stranka namreč o tožnikovi zahtevi sploh ni odločila, tako da po prepričanju pritožbenega sodišča ob upoštevanju navedenih dejstev tožnik ne more biti sankcioniran z zavrženjem tožbe. Po vložitvi te tožbe (v času odločanja sodišča prve stopnje) so namreč nastopili vsi pogoji za njeno meritorno obravnavo. Prezgodnja vložitev tožbe je sicer pomenila procesno oviro za meritorno sojenje (v času od njene vložitve do izteka 60 dnevnega roka iz člena 100a/8 ZObr), vendar pa te procesne ovire v času odločanja sodišča prve stopnje ni bilo več. Po stališču pritožbenega sodišča je želel zakonodajalec z določbo člena 42/2 ZDSS-1, ki se nanaša na zavrženje tožbe, če je ta vložena prezgodaj, preprečiti meritorno sojenje v primeru, ko delodajalec o delavčevi zahtevi odloči in ji ugodi (v tem primeru delavec tudi ne bi imel pravnega interesa za izpodbijanje takšne odločitve delodajalca), ne pa v primeru takoimenovanega molka organa, torej ko delodajalec o zahtevi delavca odločitve sploh ne sprejme. Takšna razlaga citirane določbe je skladna tudi z načelom varstva delavca kot šibkejše stranke v pogodbenem delovnem razmerju in z načelom pravne varnosti oziroma z Ustavo RS zagotovljene pravice do sodnega varstva. Določbo člena 42/2 ZDSS-1 o zavrženju tožbe zaradi prezgodnje vložitve je potrebno po prepričanju pritožbenega sodišča razlagati restriktivno, tudi ob upoštevanju člena 42/1 ZDSS-1, torej le, če je tožba vložena zoper odločbo delodajalca (v zvezi s katero delavec vloži pravno sredstvo in rok za odločitev o pravnem sredstvu še ni iztekel, delodajalec pa to pravno sredstvo zavrne) ali pa če sodišče o pravočasnosti tožbe v primeru molka organa odloča še v času, ko ima delavec možnost vložiti (novo) tožbo v zakonsko določenem roku, ne pa v primeru, ko delodajalec o delavčevi zahtevi sploh ne odloči, sodišče pa odloča o prezgodaj vloženi tožbi po izteku roka, v katerem bi moral delavec takšno tožbo vložiti. Zgoraj opisana interpretacija določbe člena 42/2 ZDSS-1 v primerih zavrženja tožbe zaradi prezgodnje vložitve ne posega niti v načelo pravne varnosti, ki se med drugim uresničuje tudi s prepovedjo vsebinskega presojanja odločitev delodajalca s strani sodišča, če za to ni zakonsko določenih pogojev (če delavec predhodno ne uveljavlja svojih pravic pri delodajalcu, če je bila tožba vložena po preteku zakonsko določenega roka, s čimer ugasne pravica delavca, da takšno odločitev izpodbija,...). Ob tem je potrebno omeniti še različne posledice, ki nastanejo za delavca v primeru, ko vloži tožbo prezgodaj in ko delodajalec o njegovi zahtevi odloči s pisno odločbo oziroma v primeru „molka organa“. Če bo delodajalec o delavčevi zahtevi odločil s pisno odločbo, ga bo v tej odločbi poučil o njegovih pravicah glede uveljavljanja sodnega varstva, tako da bo delavec kljub prezgodaj vloženi tožbi imel možnost izpodbijati takšno odločitev delodajalca. Drugačna situacija pa nastane, ko delodajalec o delavčevi zahtevi ne odloči, delavec pa vloži tožbo prezgodaj (torej v času, ko je pri delodajalcu še tekel rok za odločitev o zahtevi). V takšnem primeru bo delavec pri prezgodaj vloženi tožbi vztrajal, ker bo prepričan, da si je s tem zavaroval uveljavljanje pravice pred pristojnim sodiščem, s tem pa bi (če bi sodišče njegovo tožbo zavrglo v času po izteku zakonskega roka za vložitev tožbe) zamudil rok za sodno varstvo, ki mu ga ZObr daje v primeru „molka organa“. Ob zavrženju takšne prezgodaj vložene tožbe bi delavec izgubil pravico do sodnega varstva, ta izguba pa bi bila dejansko posledica dolžnega ravnanja delodajalca (da o delavčevi zahtevi odloči). Glede na to je po stališču pritožbenega sodišče nesprejemljivo zavrženje prezgodaj vložene tožbe, če je v času odločanja sodišča o tem vprašanju rok za vložitev tožbe za primer molka organa v isti zadevi že potekel. Ob upoštevanju vsega navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da določba drugega odstavka 42. člena ZDSS-1 o zavrženju tožbe, če je ta vložena prezgodaj, ne pride v poštev v primeru, če delodajalec o pravici ali obveznosti delavca iz delovnega razmerja ne odloči, sodišče pa odloča o tej tožbi po izteku zakonskega roka za njeno vložitev.

Pritožbeno sodišče sicer soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da priznanje dodatka za stalnost in izplačilo razlike ne predstavlja čistega denarnega zahtevka, kar pomeni, da ga delavec neposredno pred sodiščem ne more uveljavljati. V primeru, če je delavcu izplačevan dodatek za stalnost po 98.f členu ZObr skladno z dokončno in pravnomočno odločbo, je upravičen do višjega dodatka iz tega naslova, ob upoštevanju, da je ta višji dodatek materialnopravno utemeljen, le od dneva vložitve zahteve za priznanje tega dodatka pri delodajalcu.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, v katerih smiselno zatrjuje, da bi lahko sodišče prve stopnje pazilo na obstoj procesnih predpostavk le v primeru, če bi temu obstoju nasprotovala tožena stranka. Na absolutne procesne predpostavke, med katere spadajo procesne predpostavke, ki se nanašajo na sodišče, na stranke in na sporni predmet (med slednje spada tudi pravočasnost vložene tožbe) pazi sodišče po uradni dolžnosti. Ob upoštevanju navedenega se tožnik neutemeljeno sklicuje tudi na 214. člen ZPP, ki govori o dokazovanju dejstev. Dejstva so del procesnega gradiva, ki tvori podlago sodne odločbe, procesne predpostavke pa so okoliščine oziroma lastnosti, ki morajo biti (ali ne smejo biti) podane, da je sojenje dopustno.

Ker je sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe drugega odstavka 42. člena ZDSS-1 tožnikovo tožbo zavrglo, je bilo potrebno tožnikovi pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti ter vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevaje zgornje ugotovitve pritožbenega sodišča ponovno odločiti v tem individualnem delovnem sporu.

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnika ni odločalo, ker jih ta ni priglasil.