Jedro

Tožnik bi moral pred vložitvijo tožbe uveljavljati pravno sredstvo zoper odločitev društva, ki ga predvidevajo društvena pravila. Če je na prvi stopnji odločal nepristojen organ društva, bi moral tožnik to uveljavljati s pravnim sredstvom, ne pa preskočiti pravno varstvo svoje pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom najprej dovolilo spremembo tožbe, ki jo je podal tožnik na naroku 5. 2. 2013. Tožbo je nato kot nedopustno zavrglo.

2. Proti slednji odločitvi vlaga pritožbo tožnik. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek pred sodišče prve stopnje. Trdi, da je sodišče prekršilo pravilo, po katerem ne sme odreči vsebinske odločitve o postavljenem zahtevku. V nadaljevanju pa se pritožnik ukvarja z materialnopravnimi vprašanji, ki se nanašajo na njegovo upravičenje do članstva v lovski družini. Te navedbe niso pravno relevantne za odločitev v tem pritožbenem postopku in jih zato pritožbeno sodišče ne bo povzemalo. Nato pa pritožnik povzema še besedilo določbe 340. člena ZPP ter besedilo določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in trdi, da sta ta dva pritožbena razloga podana.

3. Nato povzema nesporna dejstva, da je bilo tožniku pisno sporočeno, da v članstvo ni bil sprejet, ker je bila njegova prošnja zavrnjena na občnem zboru. Pojasnjuje še, da gre za kršitev pravice do zbiranja in združevanja iz 42. člena Ustave.

4. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Določba drugega odstavka 14. člena Zdru-1 (1) je poseben predpis, ki določa procesno predpostavko za sodno izpodbijanje odločitev organov društva. Pogoj je, da je pred sodnim uveljavljanjem pravice do združevanja izkoriščeno pravno sredstvo, ki ga predvidevajo avtonomna društvena procesna pravila. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da v obravnavani zadevi ta pogoj ni izpolnjen. Obrazložilo je tudi, da tožena stranka ob obravnavi tožnikove prošnje ni spoštovala lastnih procesnih pravil. Z vsem navedenim pritožbeno sodišče soglaša. 7. Okoliščina, da tožena stranka ni spoštovala lastnih procesnih pravil (v spisu so pod prilogo B 4), pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne more pomeniti tega, da zato lahko tožeča stranka preskakuje pravno varstvo svoje pravice do združevanja in torej poseže po sodnem varstvu, še preden izčrpa pravna sredstva avtonomnega društvenega procesnega prava. Če je namreč na prvi stopnji odločil nepristojen organ društva, to predstavlja procesno kršitev, ki bi jo moral tožnik uveljavljati s pravnim sredstvom zoper takšno odločitev. Tega ni storil, marveč je neposredno vložil tožbo pred sodiščem.

8. Takšno uveljavljanje sodnega varstva materialnopravne pravice, še preden je izkoriščeno pravno sredstvo po procesnih pravilih samega društva, pa predstavlja procesno nedopustno obremenjevanje sodišča. 9. Ker je tako, je odločitev sodišča prve stopnje, da tožbo zavrže, pravilna.

10. Vse pritožbene navedbe, ki obravnavajo materialnopravno plat zadeve, so zato za rešitev v tem pritožbenem postopku nepomembne. Neutemeljeno pa se pritožnik sklicuje na kršitev določbe 2. člena ZPP (2). Res je, da sodišče ne sme odreči sodnega varstva o zahtevku, za katerega je pristojno. A pogoj za vsebinsko odločanje je, da so podane procesne predpostavke za odločanje (3). Procesna predpostavka iz drugega odstavka 14. člena ZDRU-1 je ustavnopravno sorazmerna in razumna. Ker ni bila izpolnjena, tudi pritožba ni utemeljena, podani pa niso niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Ker je tako, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo. Procesno pooblastilo za odločitev je vsebovana v določbi 2. točke 365. člena ZPP.

(1) Zakon o društvih (uradno prečiščeno besedilo – Uradni list RS, št. 64/2011).

(2) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; ter poznejše spremembe tega predpisa).

(3) Primerjaj na primer tudi odločbo Vrhovnega sodišča RS, II Ips 415/2004.