Jedro

Sodišče druge stopnje nima pomislekov glede ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je bila tožena stranka imetnik stružnice. Pritožbenega sodišča tako ne prepričajo navedbe pritožbe o tem, da stružnica ni bila njihova last, saj takšne trditve dokazi, izvedeni na prvi stopnji, ne potrjujejo. Zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožena stranka odgovarja za škodo, ki je tožniku nastala pri delu s stružnico kot nevarno stvarjo, po načelu objektivne odgovornosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem ugoditvenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 1.900.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 24.9.1998 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe. V presežku je tožbeni zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode zavrnilo. S sklepom pa je postopek v delu, ki se nanaša na povrnitev materialne škode, ustavilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 74.861,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila. S sklepom pa je tudi zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks.

Zoper sodbo v njenem ugoditvenem delu se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče spregledalo dejstvo, da je bilo s pogodbo o zaposlitvi dogovorjeno, da se delo opravlja izven sedeža delovne organizacije oziroma na terenu. To dejstvo je posebno pomembno za nesrečo pri delu, ki jo je tožnik utrpel dne 18.1.1994, saj je šlo v tem primeru za delo na terenu - pri naročniku dela, ki je bil obenem lastnik prostorov in lastnik stružnice-, to je pri družbi O. (sedaj E.), ki posluje na istem naslovu kot tožena stranka. Zaradi tega tožena stranka nikakor ni mogla tožeči stranki naročiti kakršnegakoli dela z ali na stružnici, za opravljanje del v prostoru, ki so last druge pravne osebe, pa v tem primeru ni potrebovala nikakršnih posebnih dovoljenj, saj je šlo za opravljanje dela na terenu, pri drugi pravni osebi. Sodišče verjame trditvam, da je priča C. Š. pri toženi stranki delala honorarno, ven-dar tega dejstva sploh ni preverjalo. Sodišče hkrati ne verjame pričam, ki so navajale dejstva v korist tožene stranke, pri tem pa kot edini razlog zatrjuje, da tem pričam, kot solastnikom tožene stranke ne gre verjeti. Sodišče ni pravilno presodilo izvedenčevega mnenja, ki le dopušča verjetnost, da si je tožeča stranka poškodovala prst na stružnici. Takšna poškodba bi morala biti nesporno dokazana in ne samo verjetna. V kolikor je do take nesreče res prišlo, je tožeča stranka sama kriva za škodo, saj je -na stružnici delala samovoljno i brez pooblastila ali soglasja tožene. Tožena stranka vztraja pri tem, da je tožečo stranko v zadostni meri poučila o pravilih varnega dela.

Program pripravništva je vseboval tudi navodila za strokovno in varno opravljanje dela z delovnimi sredstvi. S takim programom in navodili za varno opravljanje dela je bila tožeča stranka seznanjena, saj je prejela Pravilnik iz varstva pri delu, s katerim se je morala seznanit-i in ob koncu pripravništva opraviti izpit, ki je vseboval - tudi področje varstva pri delu. Sodišče verjame, da so tožeča stranka in drugi delavci opozarjali na nepravilnosti na področju varstva pri delu, s čimer pa se tožena stranka ne strinja. V kolikor bi bile razmere take, kot jih skuša prikazati tožeča stranka, bi prav gotovo vsi delavci pisno zahtevali odpravo le teh. Dosojena odškodnina je previsoka in neprimerna, saj je sodišče na sami obravnavi lahko ugotovilo, da tožeča stranka zaradi poškodb nima nikakršnih posledic, sploh pa ne posledic, za katere bi b-ila odgovorna tožena stranka.

Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi v celoti.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je do prve poškodbe tožnika dne 18.1.1994 prišlo pri delu tožnika s stružnico. Sodišče prve stopnje je takšno ugotovitev oprlo na izpoved tožnika, ki je bila podprta z izpovedbo priče C. Š., ki je povedal, da je tožnik tistega dne delal na stružnici v sosednjem prostoru in da je bila na stružnici kri. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bila priča C. Š. takrat zaposlena (honorarn-o) pri toženi stranki in tudi ne v zaključek sodišča prve stopnje, da so se izpovedbe ostalih zaslišanih prič, ki so soustanoviteljice tožene stranke, pokazale za neresnične in pogojene z interesom, ki ga zasledujejo v pravdi. Tako pritožbeni očitki s tem v zvezi niso utemeljeni. Iz razlogov v prvostopni sodbi je razvidno, da je sodišče prve stopnje prišlo do prepričanja, da je tožnikova poškodba kazalca in sredinca levice nastala pri delu na stružnici, tudi na podla-gi mnenja izvedenca, da obstaja velika - verjetnost, da je tožnik utrpel poškodbo pri delu s stružnico. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje to mnenje izvedenca presodilo pravilno. Sodišče druge stopnje tudi nima pomislekov glede ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je bila tožena stranka imetnik stružnice. Pritožbenega sodišča tako ne prepričajo navedbe pritožbe o tem, da stružnica ni bila njihova last, saj takšne trditve dokazi, izvedeni na prvi stopnji, ne potrjujejo.

Zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožena stranka odgovarja za škodo, ki je tožniku nastala pri delu s stružnico kot nevarno stvarjo, po načelu objektivne odgovornosti. Sodišče druge stopnje se tudi ne strinja s pritožbenimi navedbami o tem, da je tožnik na stružnici delal samovoljno in da za tako delo ni bil pooblaščen. Tega tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji ni uspela dokazati. Pravilni pa so tudi zaključki sodišča prve stopnje o tem, da tožena stranka ni izvajala celovitega varstva pri delu, ker ni imela urejenega preverjanja znanja s tega področja in da opravljeni preizkus tožnika s tega področja v okviru pripravniškega izpita ni zadosten ter da tako tožnik ni bil ustrezno poučen o pravilih varnega dela ter da se zato tožena stranka ne more razbremeniti svoje odgovornosti za škodo, ki je nastala tožniku pri padcu z lestve z višine 3-4 metrov. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je torej pravilen tudi materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožen-a stranka odškodninsko odgovo-rna za oba škodna dogodka in to po načelu objektivne odgovornosti. Kar zadeva temelj odškodninskega zahtevka, je torej pritožba neutemeljena.

Pritožba pa ni utemeljena tudi glede višine prisojene odškodnine. Pritožba ne pojasni, zakaj in glede katerega naslova naj bi bila odškodnina previsoko odmerjena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje glede okoliščin, ki vplivajo na višino prisojene odškodnine, tudi po oceni pritožbenega sodišča pa je bila odškodnina za oba škodna dogodka ( za škodo v zvezi s poškodbo dveh prstov tožnika na stružnici v skupnem znesku 1.300.000,00 SIT in za škodo v zvezi s padcem tožnika z lestve 600.0-00,00 SIT) po posameznih naslovih odmerjena v skladu s členoma 200 in 203 Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89, v nadaljevanju: ZOR), ne da bi pri tem prišlo do nedopustnih nesorazmerij med odškodninami za primerljive vrste škode in ne da bi odškodnina v prisojeni višini nasprotovala standardom in namenu iz člena 200/2 ZOR. Sodišče prve stopnje je tako tudi materialno pravo uporabilo pravilno.

Glede na navedeno in ker tudi ni našlo nobene izmed bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora glede na določbo 2. odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ 4/77 - 27/90 in RS, št. 55/92; v nadaljevanju: ZPP) paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem ugoditvenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ( 368. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, bo morala sama nositi svoje pritožbene stroške. Takšna odločitev temelji na določbi 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 166. člena ZPP. Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur.l.RS, št. 26/99 je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP, Ur.l.SFRJ, št. 4/77 - 27/90 in RS, št. 55/92.