Jedro

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka, ki so ji nastali z vložitvijo tožbe, saj je tožena stranka šele tekom postopka izpolnila tožbeni zahtevek, tožnica pa je tožbo pravočasno umaknila (1. odstavek 158. člena ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo z dne 19. 9. 2014 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 248,03 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zaradi neobstoja pravne koristi za spremembo in odpravo izpodbijanih odločb, tožbo zavrglo. Povrnitev stroškov postopka pa je z istim sklepom v plačilo naložilo toženi stranki. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo temeljnega kriterija za povračilo stroškov, to pa je uspeh v pravdi. Odločitev je oprlo na določbo 156. člena ZPP, kar pomeni, da je izključno upoštevalo kriterij krivde za nastanek stroškov. Tožena stranka meni, da v obravnavani zadevi ni podano takšno dejansko in procesno stanje, da bi bilo potrebno o priglašenih stroških postopka odločati na temelju 156. člena ZPP. V zvezi s tem se sklicuje na komentar k 156. členu ZPP(1). Temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov je kriterij uspeha v pravdi, med tem, ko je kriterij krivde zgolj korektiv temeljnega pravila. Ker je sodišče zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo zavrglo, bi po mnenju tožene stranke odločitev o stroških postopka morala opreti na določbo 154. člena ZPP. Sodišče je tožbo zavrglo, saj je bilo sporno razmerje po vložitvi tožbe med strankama razrešeno in tako tožnica več ne izkazuje pravnega interesa za nadaljevanje postopka in si tudi svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Zavrženje tožbe s strani sodišča pa posledično pomeni, da je tožnica v tem sporu izgubila. Ker je odločilen končni uspeh strank, ni pomembno, ali je bila tožba ob vložitvi utemeljena ali ne. Tako izhaja tudi iz komentarja k 154. členu ZPP. Tožena stranka nadalje meni, da ni utemeljen očitek sodišča prve stopnje, da s tem, ko ni privolila v umik tožbe, je zlorabila procesne pravice z namenom, da bi se izognila povračilu stroškov postopka. Tožena stranka je namreč tožnici na podlagi določb Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1A, Ur. l. RS, št. 97/2014) izdalo odločbo št. ... z dne 13. 1. 2015, s katero je (med drugim) odpravila odločbo št. ... z dne 19. 6. 2014 in odločbo št. … z dne 4. 8. 2014, ki ju je tožnica izpodbijala v tem socialnem sporu. S tem je odpadla podlaga za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb. Tako je bil predlog tožene stranke z dne 22. 1. 2015, naj sodišče tožbo zavrže, popolnoma utemeljen. Tak predlog je tožena stranka podala še pred umikom tožbe s strani tožnice. Tožena stranka je novo odločbo z dne 13. 1. 2015 izdala in z njo izpodbijane odločbe odpravila zato, ker jo je k temu zavezal zakon. Novo odločbo je izdala za vse zavarovance, katerih dejanski stan zajema omenjeni zakon, ne glede na to, ali so vložili tožbe ali ne. Tožena stranka zato meni, da tožba ni bila potrebna, posledično pa tudi priglašenih stroškov ni mogoče šteti kot potrebnih za pravdo. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da sklep v izpodbijanem delu (II. točka izreka) spremeni tako, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

5. V sporni zadevi je tožnica vložila tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 4. 8. 2014, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 19. 6. 2014. Z omenjeno odločbo je tožena stranka odločila, da ima tožnica lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti kot računovodstvo, davčno in finančno svetovanje A.A. s.p., B., na podlagi 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1 v obdobju od 19. 6. 2009 do 31. 12. 2011. 6. Že po vloženi tožbi dne 13. 1. 2015 je tožena stranka izdala novo odločbo, s katero je odpravila odločbo št. ... z dne 19. 6. 2014 in odločbo št. ... z dne 4. 8. 2014. Podlaga za izdajo omenjenih odločb je bil 115.a člen ZMEPIZ-1A, ki določa pogoje, pod katerimi zavarovanje ni obvezno ter 115. člen ZMEPIZ-1A, ki je toženi stranki naložil odpravo že izdanih odločb v zvezi z lastnostjo zavarovanca.

7. Po izdaji nove odločbe je tožena stranka predlagala, da sodišče tožbo zavrže, ker naj tožnica ne bi imela več pravnega interesa, medtem ko je tožnica predlagala ustavitev postopka, vztrajala je le pri plačilu stroškov postopka. Ker tožena stranka ni privolila v umik tožbe, temveč je vztrajala pri predlogu, da sodišče tožbo zavrže, je sodišče prve stopnje s sklepom tožbo zavrglo, po načelu krivde pa je plačilo stroškov postopka naložilo toženi stranki.

8. V 156. členu ZPP je določeno, da mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo.

9. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno plačilo stroškov postopka v plačilo naložilo toženi stranki. Tožena stranka je namreč izdala nezakoniti odločbi, ki ju je kasneje sama odpravila, pri čemer pa ni odločilno, da je bila dolžna prej izdane odločbe odpraviti na podlagi določb ZMEPIZ-1A. Tožnica je tožbo umaknila na podlagi 188. člena ZPP, kar pomeni, da bi bilo v primeru, če bi tožena stranka soglašala z umikom, tudi upravičena do povračila stroškov postopka po določbi 1. odstavka 158. člena ZPP. Ker pa tožena stranka ni dala soglasja, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP zavrglo, saj od izdaje nove odločbe dalje tožnica več ne izkazuje pravne koristi za vodenje socialnega spora. Taka odločitev pa ne pomeni, da toženi stranki ni potrebno povrniti nastalih stroškov, ki so nastali tožnici z vložitvijo tožbe. Tožba je bila namreč potrebna, razen tega je tožnica tožbo umaknila takoj po izpolnitvi zahtevka, torej potem, ko je tožena stranka izdala novo odločbo. Soglasje k umiku je predvideno zaradi varstva tožene stranke, ki s tem doseže, da sodišče vsebinsko odloči o zadevi. V sporni zadevi pa odrek tega soglasja ni bil namenjen vsebinski odločitvi v samem sporu, temveč je bil namen tožene stranke, da sodišče tožbo zavrže zaradi pomanjkanja pravnega interesa in da posledično tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka. Tako ravnanje pa tudi po stališču pritožbenega sodišča pomeni zlorabo procesnih pravic z namenom izogniti se plačilu stroškov postopka. Pritožbeno sodišče je v zadevah, ki so se nanašale na negativno uskladitev pokojnin po določbah ZUJF že zavzelo stališče, da v primeru, ko pride do zavrženja tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa po določbi 274. člena ZPP, tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka(2) , vendar pa gre med omenjenimi zadevami in pa predmetno zadevo za bistveno razliko, kajti v nasprotju s predmetno zadevo, kjer je tožnica tožbo umaknila, pa v omenjenih sporih glede znižanja pokojnin po določbah ZUJF, do umika tožbe ni prišlo. V primeru, če tožena stranka izpolni zahtevek šele tekom postopka, ga s tem pripozna, tožeča stranka pa mora v tem primeru tožbo umakniti, ko izve, da je zahtevek izpolnjen. Šele v tem primeru je upravičena do plačila stroškov postopka. Dejstvo, da se je tožena stranka najprej upirala umiku tožbe, nima nobenega pomena za odločbo sodišča o pravdnih stroških, ki so nastali zaradi umika tožbe(3). Ne glede na to, da je sodišče izdalo sklep o zavrženju tožbe, je torej tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka, ki so ji nastali z vložitvijo tožbe, saj je tožena stranka šele tekom postopka izpolnila tožbeni zahtevek, tožeča stranka pa tožbo pravočasno umaknila.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

(1) Ude L. idr.: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, 2006, stran 40 do 44

(2) Npr. Psp 607/2014, Psp 16/2015 itd. (3) Juhant J. idr.: Pravdni postopek, ČZ, Ur. l. SRS, 1974, stran 182