Jedro

Stranka se ne more razbremeniti svoje obveznosti za navedbo dejstva, na katerega opira svoj zahtevek.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: 1.) zavrnilo predlog tožeče stranke za podaljšanje roka za navedbo dejstev in dokazov na podlagi sklepa sodišča, sprejetega na naroku dne 1.3.2010; 2.) zavrglo tožbo.

Proti navedenemu sklepu (napačno poimenovanem kot: sodba) je tožeča stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke 2. odst. 339. čl. ZPP ter 1. odst. 339. čl. ZPP, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava, in predlagala njegovo razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Opozarja, da je očitno, da v predmetni zadevi, ki ima že 18 let staro brado, ne bo meritorno razsojeno. Ne strinja se z odločitvijo sodišča. Navaja, da je tožnik že tekom pravde podal dokazni predlog glede ugotovitve dejstva, ali je bila terjatev v stečajnem postopku v Beogradu prijavljena ali pač ne, in sicer je predlagal, da mu sodišče dodeli rok za predložitev tega dokaza, prav tako je bilo predlagano, da v primeru, če tožnik sam ne bo mogel pridobiti tega dokaza, naj ta podatek zahteva sodišče samo po uradni dolžnosti. Ker sodišče, ki roka tožniku sicer ni podaljšalo (po mnenju tožnika sicer neutemeljeno) nato niti ni odločilo o tem, ali bo samo zahtevalo dokaz po uradni dolžnosti, saj je več kot očitno, da tožnik dokaza sam ne more pridobiti, niti ni sodišče podatka o prijavi terjatve samo zahtevalo, kar je tožnik že zdavnaj predlagal. Takšno postopanje sodišča je napačno, ZPP je napačno uporabljen, kar ima za posledico nezakonitost sodbe. S takim postopanjem sodišča je prizadeta tudi pravica tožnika do poštenega sojenja in gre za kršitev Ustave.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Nad pravno prednico, ki je v obravnavani zadevi vložila tožbo, je bil zaključen stečajni postopek ( s sklepom z dne 30.9.2005) in je v pravdo na tožeči strani na podlagi sklepa z dne 9.11.2006 vstopila sedanja tožeča stranka. Nad toženo stranko, ki je pravna oseba s sedežem v Republiki Srbiji, je bil (dne 7.4.2005) začet stečajni postopek in je Okrožno sodišče v Kopru s sklepom opr.št. Rg 1 z dne 1.2.2007 priznalo sklep tujega sodišča o začetku stečajnega postopka nad toženo stranko. Pravilen je v zvezi s tem zaključek sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da so na podlagi tega priznanja začele v Republiki Sloveniji učinkovati pravne posledice začetka stečajnega postopka nad toženo stranko, za njihovo presojo pa je treba uporabiti srbski stečajni zakon (Zakon o stečajnom postupku Republike Srbije, Službeni glasnik RS, št. 84/2004). Ta določa, da lahko stečajni upniki svoje terjatve do stečajnega dolžnika uresničujejo samo v stečajnem postopku (66. čl.) in da morajo upniki svoje terjatve prijaviti v roku oziroma najkasneje do naroka za preizkus terjatev, na katerem se sestavi končna lista vseh prijav terjatev (1. odst. 93. čl.). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v obravnavanem primeru tožeča stranka ni niti zatrjevala in niti dokazala, da bi v stečajnem postopku nad toženo stranko prijavila svojo terjatev iz predmetnega tožbenega zahtevka ; tožeča stranka pa te možnosti tudi več nima, saj je iz listin, predloženih s strani tožene stranke, razbralo, da je stečajno sodišče kot prepozne zavrglo vse tiste terjatve, ki so bile prijavljene po 16.2.2007. Glede na to je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka nima pravnega interesa za vodenje predmetne pravde, zaradi česar je utemeljeno zavrglo tožbo.

Tožeča stranka sicer v pritožbi trdi, da uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pa v zvezi s tem ne navaja ničesar. Njena pritožbe gre le v smeri zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa so te trditve neutemeljene.

Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 212. čl. določa, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke. Predlaganje dokaza ni samo sebi namen, ampak mora biti podano zaradi ugotovitve (odločilnega) dejstva. To jasno izhaja iz 2. odst. 213. čl. ZPP, ki določa, da odloča sodišče o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. Iz navedenih zakonskih določb je jasno razvidno, da se stranka ne more razbremeniti svoje obveznosti za navedbo dejstva, na katerega opira svoj zahtevek. V obravnavanem primeru je bilo takšno (odločilno) dejstvo vprašanje, ali (in kdaj) je tožeča stranka prijavila svojo terjatev v stečajnem postopku nad toženo stranko. Tega dejstva pa vse doslej ni navedla, zato je povsem neutemeljen njen očitek o 18 let stari bradi, ki da jo ima predmetna zadeva. Kot je razvidno tudi iz njene pritožbe, je zaradi ugotovitve dejstva, ali je bila terjatev v stečajnem postopku v Beogradu prijavljena ali ne, podala določen dokazni predlog. Tu pa gre očitno za informativen dokaz, ki glede na veljaven ZPP ni dopusten (stranka predlaga izvedbo dokaza zato, da bo lahko navedla dejstvo), zato niso utemeljene njene pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka, ker tožeči stranki ni podaljšalo roka za predložitev dokaza oziroma ker da ni samo zahtevalo dokaza. Pritožbeni očitek o kršeni ustavni pravici tožeče stranke do poštenega sojenja pa je le navržen.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP, pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.