Jedro

Smisel določb o obvezni formalni obrambi po prvem in drugem odstavku 70. člena ZKP (prvo zaslišanje) se razteza na zaslišanje obdolženca, ne pa na zaslišanje oškodovanca.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Novem mestu je zoper obdolženega M. K. zaradi kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti (3. točka prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku; v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat istega sodišča je pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga obdolženčeva zagovornica zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in odpravi pripor zoper obdolženca.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici. Zagovornica v izjavi z dne 23. 1. 2012 vztraja pri navedbah iz zahteve.

B.

5. Zagovornica v zahtevi navaja, da se izpodbijani sklep opira na zapisnika o zaslišanju oškodovancev, ki sta bila pridobljena s kršitvijo ustavno zagotovljenih človekovih pravic in svoboščin (drugi odstavek 18. člena ZKP). Tudi če je bilo zaslišanje oškodovancev izvedeno kot nujno preiskovalno dejanje, bi preiskovalni sodnik po mnenju zagovornice moral obdolžencu zagotoviti možnost obrambe. Opozarja, da obdolženec ni bil obveščen o zaslišanju oškodovancev, ki sta ključni obremenilni priči pri sklepanju o obstoju utemeljenega suma, oziroma mu ni bila dana možnost, da bi bil navzoč pri njunem zaslišanju. Odločitev preiskovalnega sodnika, da priči zasliši v obdolženčevi odsotnosti, po mnenju zagovornice predstavlja kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 16. člena ZKP ter 22. in 29. členom Ustave RS oziroma kršitev 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Zagovornica nasprotuje tudi stališču zunajobravnavnega senata, da se je obdolženec, glede na listine v spisu, odrekel navzočnosti pri zaslišanju oškodovancev, ter vztraja, da obdolženec o zaslišanju prič ni bil obveščen. Opozarja tudi, da sploh ni bilo pogojev za izvedbo nujnega preiskovalnega dejanja, saj se bo oškodovanca, ki živita v Avstriji, brez težav lahko vabilo tudi v rednem kazenskem postopku. Če pa so bili izpolnjeni pogoji po prvem odstavku 166. člena ZKP (nevarnost odlašanja), to ne pomeni, da lahko sodišče spregleda določbo drugega odstavka 166. člena ZKP glede vabljenja osumljenca (prvi odstavek 193. člena ZKP). Možnost obrambe naj bi bila obdolžencu kršena tudi iz razloga, ker o zaslišanju prič ni bila obveščena njegova zagovornica. Ker prvo zaslišanje v smislu prvega odstavka 70. člena ZKP po mnenju zagovornice vključuje tudi prvo zaslišanje oškodovancev, bi moral imeti obdolženec zagovornika tudi pri zaslišanju oškodovancev, ki je bilo opravljeno kot prvo (nujno) preiskovalno dejanje. Zatrjevane procesne kršitve naj bi vplivale na zakonitost sodbe, saj obdolžencu in njegovi zagovornici ni bila dana možnost postavljanja vprašanj oškodovancema oziroma možnost, da bi se s soočenjem ugotovila resničnost obdolženčevega zagovora, da on ni vzel torbice oškodovancu oziroma da ni izvršil kaznivega dejanja na škodo tujih državljanov.

6. Vrhovno sodišče uvodoma opozarja, da lahko v skladu s prvim odstavkom 166. člena ZKP preiskovalni sodnik zasliši oškodovanca še pred izdajo sklepa o preiskavi, če oceni, da bi bilo z dejanjem nevarno odlašati (nujno preiskovalno dejanje). Ker opravljanje nujnih preiskovalnih dejanj pred uvedbo kazenskega postopka ne sme biti v škodo pravic, ki jih imajo udeleženci v kazenskem postopku, imajo ti pravico, da so navzoči pri preiskovalnih dejanjih, ki se opravljajo pred izdajo sklepa o preiskavi (deveti odstavek 178. člena ZKP). Tako mora preiskovalni sodnik na primeren način obvestiti državnega tožilca, obdolženca, zagovornika in oškodovanca, kdaj in kje bodo opravljena preiskovalna dejanja, pri katerih so lahko navzoči, razen če bi bilo nevarno odlašati (peti odstavek 178. člena ZKP).

7. Neutemeljen je očitek zagovornice, da je sodišče poseglo v obdolženčevo pravico do obrambe (16. člen ZKP ter 22. in 29. člen Ustave RS), ker obdolženca ni obvestilo, da bo dne 29. 12. 2011 v okviru nujnih preiskovalnih dejanj (166. člen ZKP) zaslišalo oškodovanca G. P. in K. P. Kot ugotavlja že zunajobravnavni senat, je iz listin v spisu razvidno, da je bil obdolženi M. K. obveščen o zaslišanju oškodovancev, vendar se je svoji navzočnosti odrekel. Neutemeljene so tudi navedbe zagovornice, da bi moral biti obdolženec na zaslišanje oškodovancev povabljen v skladu s 193. členom ZKP. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da določba petega odstavka 178. člena ZKP ne zahteva, da mora preiskovalni sodnik procesne subjekte vabiti z vabilom – zadostuje namreč, da so o preiskovalnem dejanju, pri katerem so lahko navzoči, obveščeni na drug primeren način.(1) Zmotna je tudi izpeljava zagovornice, da je bila v skladu s prvim odstavkom 70. člena ZKP obvezna njena navzočnost pri zaslišanju oškodovancev dne 29. 12. 2011. Smisel določb o obvezni formalni obrambi po prvem in drugem odstavku 70. člena ZKP se namreč razteza na zaslišanje obdolženca, ko se ta zaradi odvzema prostosti znajde v takem psihičnem stanju, da se sam ni zmožen uspešno braniti. Zagovornica je bila sicer navzoča pri zaslišanju obdolženca dne 30. 12. 2011. Kot je razvidno iz podatkov v spisu, sta se z obdolžencem pred izdajo sklepa o priporu tudi lahko seznanila z izpovedbami oškodovancev z dne 29. 12. 2011. Uveljavljane procesne kršitve, ki se nanašajo na kršitev obdolženčeve pravice do obrambe, tako niso podane.

8. Zagovornica v zahtevi nadalje opozarja, da se zunajobravnavni senat ni opredelil do njenih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na dokazno težo uradnega zaznamka o izjavi S. B., s čimer uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 395. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP (in ne kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kot je zmotno navedeno v zahtevi). Iz sklepa zunajobravnavnega senata izhaja, da se je ta seznanil z omenjenim pritožbenim očitkom, vendar se očitno, kot je (posredno) razvidno iz nadaljnje obrazložitve, z njim ni strinjal. Pri tem je, enako kot preiskovalna sodnica, izčrpno pojasnil, na podlagi katerega dokaznega gradiva je bilo na ravni utemeljenega suma mogoče sklepati, da je bilo storjeno očitano kaznivo dejanje ropa (prvi odstavek 206. člena KZ-1) in da je pri njegovi izvršitvi kot sostorilec sodeloval tudi obdolženi M. K. Očitana procesna kršitev glede pomanjkljive opredelitve zunajobravnavnega senata tako ni podana.

9. V zahtevi za varstvo zakonitosti je tudi izpostavljeno, da se izpodbijani sklep ne bi smel opirati na zapisnik o sprejemu ustne ovadbe, na katerem je oškodovanec pripisal, da ni nič razumel. Po mnenju zagovornice je vprašljiva verodostojnost zapisa policista, ker so bile izjave oškodovancev dane v nemškem jeziku. Nikjer ni namreč zabeleženo, da bi izjave oškodovancev kdorkoli prevajal (sodno zapriseženi tolmač), čeprav je po procesnih določbah treba zagotoviti kvalificirano prevajanje tistega, kar govorijo. Tudi ta očitek zagovornice ni utemeljen. Iz vsebine prvega odstavka 8. člena ZKP je namreč razvidno, da se določba nanaša na uporabo svojega jezika pri sodnih dejanjih. To pa niso dejanja, ki jih opravi policija v okviru predkazenskega postopka, ko zbira obvestila, potrebna za kazensko ovadbo.(2) Pri izjavi oškodovanca K. P., avstrijskega državljana, ki jo je ta dal policistu in o kateri je bil sestavljen zapisnik, zato določba 8. člena ZKP ni mogla biti kršena. Vrhovno sodišče je sicer že večkrat pojasnilo, da uradni zaznamki o zbranih obvestilih in izjavah v predkazenskem postopku niso dokazi v procesnem smislu, zato je v konkretnem primeru oškodovančeva izjava dokazno vrednost, na kateri lahko temelji odločitev o glavni stvari, pridobila šele z njegovim zaslišanjem pred preiskovalnim sodnikom, ki je bilo, kot ugotavlja že zunajobravnavni senat, opravljeno s pomočjo sodnega tolmača. 10. Ker zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), se Vrhovno sodišče z ostalimi očitki zagovornice, ki izražajo nestrinjanje z dejanskimi zaključki in dokazno oceno sodišč, ni ukvarjalo. Kot takšne Vrhovno sodišče ocenjuje zlasti navedbe, da zaradi bivanja oškodovancev v Avstriji ni bila podana nevarnost odlašanja, ki jo ZKP določa kot pogoj za izvedbo nujnega preiskovalnega dejanja (166. člen ZKP), in navedb, ki dajejo okoliščini, da se je obdolženec nahajal v vozilu, v katerem sta bili najdeni denarnica in zelena torba, drugačen pomen, kot ji ga je pripisalo sodišče. Iz enakega razloga so neupoštevne tudi trditve zagovornice, ki se nanašajo na neprepričljivost povezave med dokaznim gradivom (zapisnik o hišni preiskavi, potrdilo o zasegu predmetov) ter ugotovitvijo sodišča, da je pri očitanem kaznivem dejanju velike tatvine (1. točka prvega odstavka 205. člena KZ-1) sodeloval tudi obdolženi M. K. C.

11. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

Op. št. (1): Prim. npr. sodbo VS RS I Ips 89/2007 z dne 21. 6. 2007. Op. št. (2): Prim. npr. odločbo VS RS I Ips 364/2001 z dne 4. 7. 2002.