Jedro

Ker gre za specifična znanja s področja davčnega prava in ker na navedeno problematiko toženec s strani tožeče stranke ni bil posebej opozorjen, predvsem pa glede na vpletenost toženca v postopek sklepanja tristranske pogodbe, toženec ni ravnal izven okvirov, ki se pričakujejo od ravnanja povprečno skrbnega odvetnika.

Presoja odgovornosti toženca kot odvetnika bi bila strožja v primeru, če bi toženec izhajal iz ožjega poslovnega kroga odvetnikov, ki so poznavalci davčnih predpisov, oziroma če bi tožeča stranka lahko utemeljeno pričakovala, da ima toženec takšna posebna znanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki 47.092,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da povrne tožencu pravdne stroške v višini 2.075,00 EUR v roku petnajstih dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od vročitve sodbe dalje. Prvo sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da je toženec kot odvetnik ravnal s potrebno profesionalno skrbnostjo pri pregledu osnutka tristranske pogodbe, na podlagi katere tožeča stranka ni bila zavezana plačevati dvojne najemnine in stroškov, ker je bilo to plačilo s pogodbo preneseno na T. d.o.o. ter da ni opustil potrebne povprečne odvetniške skrbnosti, ko ni preveril davčnih posledic, ki jih prinaša sklenjena tristranska pogodba za tožečo stranko in ko ni prenesel obveznost vračila plačanega DDV na T. d.o.o. 2. Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da toženec pri prevzemu naročila kot odvetnik ni ravnal v skladu z Zakonom o odvetništvu (2) in Kodeksom odvetniške poklicne etike (3), prav tako pa tudi ne v skladu z določbami Obligacijskega zakonika (4), ki zavezujejo toženca k najstrožji skrbnosti in odgovornosti pri ravnanju zastopanja stranke. Tudi če naročitelj ni dal določenih navodil o poslu, je bil odvetnik kot prevzemnik posla dolžan pri zavarovanju interesov naročnika ravnati kot dober gospodarstvenik in tožečo stranko opozoriti na možne davčne posledice sklenitve pravnega posla, tudi če ni imel specialističnega znanja iz davčnih predpisov. Sodišče prve stopnje je zmotno naložilo dokazno breme tožeči stranki, s tem, ko ugotavlja, da tožeča stranka ni predložila nobenega pisnega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da mora toženec upoštevati za tožečo stranko davčne vidike pogodbe. Na strani odvetnika je dolžna skrbnost, ker je tožeča stranka prava neuka stranka. Tožeča stranka je tožencu dala na razpolago potrebno dokumentacijo in toženca pozvala, da tristransko pogodbo pregleda, spremeni in dopolni tako, da bo v pogodbi uveljavljen poslovni interes tožeče stranke, ki je bil v tem, da mora biti posel za tožečo stranko finančno nevtralen. To pa pomeni, da na podlagi tristranske pogodbe tožeča stranka ne bo imela finančnih stroškov. Toženec ni opozoril tožeče stranke, da se glede tristranske pogodbe v davčno področje ne bo spuščal. Toženec je potrdil, da je prejel izvod najemne pogodbe med M. (5) kot najemodajalcem in tožečo stranko kot najemnikom, v kateri so bili prebarvani posamezni zneski, v 7. členu pa je bilo določeno, da se od najemnine obračuna tudi DDV. Toženec bi zato moral celotno finančno breme prevaliti na družbo T. d.o.o.. Vprašanje najemnin nima zveze z davčnim vidikom. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedbe T. D. P., ker se v sodbi ni opredelilo do njene izpovedbe. T. d.o.o. je specializirana družba za področje davčnega prava, pri M. Š. je pisalo, da je pravni in davčni svetovalec, zato je tožeča stranka tudi angažirala toženca kot odvetnika, da celotno finančno breme prevali na T. d.o.o.. T. d.o.o. bi moral na podlagi pravilno oblikovane določbe v tristranski pogodbi le prevzeti obveznost iz najemne pogodbe. Odvetniki se ne delijo na davčne ali družinske odvetnike, na civilne ali gospodarske. Če odvetnik ne obvlada presoje najemnih pogodb, ali vprašanj DDV, ali davčnega prava, mora na to opozoriti neuko stranko. Zmotna je zato ugotovitev prvega sodišča, da se od toženca kot odvetnika ni moglo pričakovati, da bo pri pregledu osnutka tristranske pogodbe upošteval tudi davčni vidik najemne pogodbe.

3. Toženec je vložil odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo relevantne dokaze in tudi izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke D. K. in priče T. D. P (6) ter pojasnilo razloge, zaradi katerih je verjelo izpovedbi toženca (7). Obrazložitev sodbe prvega sodišča v tem delu nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo (prvi odstavek 350. člena ZPP), po uradni dolžnosti je pazilo na pravilno uporabo materialnega prava, ki ga je prvo sodišče pri svoji odločitvi pravilno uporabilo, ko je ugotovilo, da toženec ni pogodbeno odškodninsko odgovoren za škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala s plačili DDV.

6. Na podlagi dejanskih ugotovitev prvega sodišča, kjer so bile dokazno ocenjene izpovedbe strank in prič ter listinska dokumentacija, izhaja, da: - sta družba M. kot najemodajalka in tožeča stranka kot najemnica 28. 6. 2006 sklenili najemno pogodbo za najem poslovnih prostorov X (8); - iz 7. člena najemne pogodbe izhaja, da sta pogodbeni stranki določili višino najemnine v neto znesku, višino DDV in skupno vrednost najemnine z DDV ter se dogovorili, da bosta pred pričetkom najema dali davčnemu organu izjavo, da je najemnina obdavčena z DDV; - so se nepremičninska družba A d.o.o., T. d.o.o. in tožeča stranka v osnutku pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij (9) dogovorile, da bosta T. d.o.o. kot najemodajalka in tožeča stranka kot najemnica istočasno s tristransko pogodbo sklenili najemno pogodbo, v kateri bo T. d.o.o. oddala tožeči stranki poslovne prostore, A d.o.o. pa bo poiskala osebo, ki bo prevzela v najem ali podnajem prostore, ki jih je tožeča stranka najela od družbe M. in če takšne osebe nepremičninska družba ne bo našla v pogodbenih rokih oziroma če ta oseba najemnine in stroškov ne bo plačevala, bo družba T. d.o.o. tožeči stranki povrnila znesek vsakokratne najemnine in pripadajoče obratovalne stroške in potencialno škodo iz naslova uporabe nepremičnine, ki bi nastala v tem obdobju in bi bila zaračunana tožeči stranki; - je osnutek tristranske pogodbe na podlagi pogajanj med pogodbenimi strankami pripravila T. d.o.o.; - je osnutek tristranske pogodbe toženec prejel 12. 2. 2008 ob 14.32, pregledan osnutek pa je posredoval tožeči stranki istega dne ob 20.03; - je bil poslan osnutek tristranske pogodbe skupaj z najemno pogodbo v pregled tožencu, kot odvetniku; - v ustnih in pisnih navodilih tožeča stranka ni posebej izpostavila, da mora toženec pregledati tristransko pogodbo tudi v zvezi z obveznostmi tožeče stranke glede plačila DDV po priloženih pogodbah; - toženec ni sodeloval pri pogajanju in sestavi osnutka tristranske pogodbe ter tudi ne kot pooblaščenec pri izdelavi in podpisu končne verzije tristranske pogodbe, sodeloval pa tudi ni pri sestavi in sklepanju najemne pogodbe; - toženec davčnih vidikov obveznosti tožeče stranke iz tristranske pogodbe v zvezi z najemno pogodbo ni preverjal in tožeče stranke ni seznanil, da davčnih posledic sklenitve tripartitne pogodbe ne bo (ni) preverjal; - je tožeča stranka na sestanku 11. 2. 2008 seznanila toženca, da so se pogodbene stranke o vseh bistvenih sestavinah pogodbe že dogovorile, in sicer, da se bo tožeča stranka preselila v najemne prostore T. d.o.o. in da ne bo nosila dvojnega stroška najemnine in obratovalnih stroškov ter škode za najemne prostore v lasti družbe M. kar so bili vsi vidiki dogovora tripartitne pogodbe, ki so bili predstavljeni tožencu; - je bila naloga toženca, da ob pregledu osnutka tripartitne pogodbe preveri, ali je pravno zavezujoč dogovor, kot izhaja iz usklajenega osnutka tristranske pogodbe; - tožeča stranka ni zatrjevala, da je za pregled osnutka tristranske pogodbe izbrala toženca, ker je vedela, da je toženec kot odvetnik strokovnjak iz področja davčnega prava oziroma, da je toženec že pred pregledom osnutka tristranske pogodbe za tožečo stranko že pregledoval pogodbe in ji davčno svetoval. 7. Tožeča stranka trdi, da je podana odgovornost toženca za škodo, ker ob pregledu osnutka tristranske pogodbe toženec ni v skladu skrbnostjo strokovnjaka izrecno predvidel možnosti, da se tudi strošek DDV, če ga bo morala plačati tožeča stranka, tako kot strošek najemnine in obratovalni stroški, prenesejo v breme T. d.o.o.. Navedeno obveznost bi moral toženec kot odvetnik prepoznati, saj izhaja tudi iz 7. člena najemne pogodbe. Tožeča stranka zato trdi, da toženec ni ravnal s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in zato ni ravnal v skladu s pogodbo o naročilu in je zato odškodninsko odgovoren, ker je tožeča stranka morala plačati DDV in povračila ni mogla zahtevati od T. d.o.o..

8. Na podlagi dejanskih ugotovitev pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila naloga toženca pri pregledu osnutka tristranske pogodbe, da v primeru, če ob pregledu osnutka pogodbe ugotovi, da obveznost T. d.o.o., kot je bila določena v osnutku pogodbe in se je nanašala na plačilo najemnine in (obratovalnih) strokov ter škode na najemnih prostorih, ni zavezujoča, da dopolni in spremeni pogodbo in v tem okviru so toženec in predstavniki tožeče stranke delovali v smeri, da bi bil posel za tožečo stranko finančno nevtralen (10). V takšnem pomenu je treba razumeti izpovedbe D. K. in T. D. P., ki je izpovedala, da so bile mišljene kot finančne posledice pogodbe najemnina in obratovalni stroški, na posebno vprašanje stranskega intervenienta, ali so bile kot finančne posledice mišljene tudi posledice v smislu plačila davka, pa je priča temu vprašanju pritrdila (11). V tem delu v obrazložitvi sodbe ne v celoti povzeta izpovedba priče (12) pa ne pušča nobenih dvomov v pravilno ugotovitev prvega sodišča, glede na celotno dokazno oceno izpovedb zaslišanih strank in priče ter listinsko komunikacijo med pravdnima strankama, da je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da bo toženec pregledal pravno veljavnost zaveze iz tristranske pogodbe, s katero je T. d.o.o. prevzela dolžnost plačila obveznosti iz naslova najemnine in stroškov, vezanih na uporabo prostorov iz najemne pogodbe, ki jo je tožeča stranka sklenila z družbo M. in v tem okviru je bila toženčeva dolžnost, da s profesionalno skrbnostjo, kot se zahteva od odvetnika, zagotovi, da tožeča stranka ne bo imela finančnih posledic. Navedene ugotovitve potrjujejo tudi okoliščine, da je imel toženec kratek čas na razpolago za pregled pogodbe (13), da tožeča stranka kot družba in zavezanka DDV ni nikoli pozvala toženca, da preveri davčne posledice sklenitve takšne pogodbe ter da se je navedeni problem izpostavil šele eno leto po sklenitvi tristranske pogodbe, ko je tožeča stranka preko davčne svetovalke ugotovila, da nima več pravice do odbitnega davka.

9. Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o naročilu, ki je zavezovala toženca, da pregleda osnutek tristranske pogodbe s profesionalno skrbnostjo, kot se zahteva v odvetniškem poklicu. Toženec je bil dolžan kot odvetnik v okviru naloženih mu nalog pregledati osnutek tristranske pogodbe in upoštevati ter zavarovati pravne interese tožeče stranke (primerjaj s prvim odstavkom 768. člena OZ). Tudi če toženec ni imel natančnih navodil tožeče stranke, je bil dolžan storitev opraviti na način, da je zavaroval interese tožeče stranke kot naročnika (primerjaj s tretjim odstavkom 768. člena OZ), s tem, da je pri izpolnjevanju teh obveznosti moral ravnati v okviru pravil odvetniške stroke in po običajih, ki veljajo pri skrbnosti dobrega strokovnjaka (primerjaj z drugim odstavkom 6. člen OZ). Pravila stroke niso povprečno znanje, ampak znanje udeležencev ožjega poslovnega kroga, merila skrbnega ravnanja dobrega strokovnjaka pa se določijo glede na ravnanje povprečne osebe določenega poslovnega kroga. Tožnik je zato moral ravnati pri pregledu osnutka tristranske pogodbe (vsaj) tako skrbno, kot se pričakuje od povprečno skrbnega odvetnika. Odvetnik pa je odškodninsko odgovoren, če je ravnal v nasprotju s pravili stroke in v nasprotju s pogodbenimi obveznostmi. Odgovornost in profesionalna skrbnost odvetnika se presoja glede na splošna pravila in predpise, v katerih morajo odvetniki delovati v okviru profesionalne skrbnosti in to v času, ko se presoja njihova odgovornost. 10. Pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti toženca je bilo zato ključno vprašanje, ali bi toženec glede na kriterije in dolžnosti, kot izhajajo iz zakonskih predpisov in internih predpisov poslovnega kroga, kateremu pripada (14), moral kot povprečno skrben odvetnik v tristranski pogodbi upoštevati možnost, da se tudi strošek DDV, če ga bo morala plačati tožeča stranka, prenese na T. d.o.o.. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženec pri opravljanju posla ravnal v okviru povprečne odvetniške skrbnosti, tudi ob upoštevanju sodne prakse, ki je skozi konkretne primere že določila primerljive pravne standarde odvetniške skrbnosti pri opravljanju odvetniškega dela. Pri presoji ravnanj toženca je pritožbeno sodišče upoštevalo vrsto posla, ki je bil sklenjen med pravdnima strankama in samo vsebino osnutka tristranske pogodbe in pogodb, ki so bile vezane na tristransko pogodbo, upoštevalo je navodila naročnika, ki so bila dana tožencu, v kateri fazi sklepanja pogodbe se je toženec vključil v pregled osnutka pogodbe in znotraj teh okvirov iskalo odgovor, kako bi v enakih okoliščinah ravnal povprečno skrben odvetnik. Večja kot je povezanost odvetnika s poslom, ki ga mora opraviti za naročnika, večja je njegova odgovornost skrbnega ravnanja, tudi če naročnik ne da določenih navodil. Odvetnikova odgovornost pa je še strožja v primerih, če odvetnik zastopa stranko v sodnem sporu, kjer se od odvetnika zahteva poznavanje vseh procesnih in materialnih predpisov, kakor tudi sodne prakse, takšno zvišano odgovornost pa naročnik od odvetnika lahko pričakuje tudi v primerih tesnejšega poslovnega sodelovanja, posebej ko je odvetnik za naročnika že opravljal podobne posle, v katerih pa je upošteval in zavaroval interese naročnika tudi izven ravnanj povprečno skrbnega odvetnika (15).

11. Presoja odgovornosti toženca bi bila strožja tudi v primeru, če bi toženec izhajal iz ožjega poslovnega kroga odvetnikov (16), ki so poznavalci davčnih predpisov, oziroma če bi tožeča stranka lahko utemeljeno pričakovala, da ima toženec takšna posebna znanja (npr. na podlagi predhodnega sodelovanja s tožencem, na podlagi splošno znanih dejstev, da se toženec ukvarja tudi z davčnim svetovanjem itd.). Ker gre za specifična znanja s področja davčnega prava in ker na navedeno problematiko toženec s strani tožeče stranke ni bil posebej opozorjen, predvsem pa glede na vpletenost toženca v postopek sklepanja tristranske pogodbe, po mnenju pritožbenega sodišča toženec ni ravnal izven okvirov, ki se pričakujejo od ravnanja povprečno skrbnega odvetnika, tudi ob upoštevanju 7. člena najemne pogodbe, ki sicer določa, da bo najemnina obdavčena z DDV, določena pa je tudi najemnina z DDV. Od povprečno skrbnega odvetnika ni mogoče zahtevati, da bi moral predvideti možnost, da bo tožeča stranka lahko zavezana plačevati DDV iz naslova najemnega razmerja, posebej če se upošteva temeljno izhodišče ZDDV-UPB2, da mora davčno obveznost poravnati davčni zavezanec, tožeča stranka pa je zavezanka DDV in kot družba nastopa v pravnem prometu.

12. Pravilni pristop pri ugotavljanju davčne obveznosti je tožeča stranka izbrala eno leto po sklenitvi tristranske pogodbe, ko je pridobila mnenje davčne svetovalke (17). V pravnem prometu je splošno znano dejstvo, da se vprašanja, vezana na oprostitev DDV, in druga davčna vprašanja rešujejo preko specializiranih družb za davčna svetovanja, ki davčnim zavezancem na navedenem področju svetujejo, takšna posebna znanja pa imajo tudi (le) nekatere odvetniške družbe oziroma odvetniki. Splošno znano dejstvo je tudi, da se takšna posebna znanja iz davčnih predpisov pri pregledu pogodb upoštevajo pri višini nagrade odvetnika oziroma odvetniške družbe, zato so naročila za pregled pogodb iz davčnih vidikov posebej dogovorjena, ali pa so del običajne prakse odvetnika ali odvetniške družbe, kar je naročnikom znano. Tožeča stranka ni zatrjevala, da je sklenila mandatno pogodbo s tožencem kot odvetnikom iz razloga, ker je poznavalec davčnih predpisov, saj bi v takšnem primeru utemeljeno lahko pričakovala, da bo toženec pregledal tudi posledice sklenitve tristranske pogodbe za tožečo stranko s področja davčnih predpisov oziroma obveznosti plačila DDV (18).

13. Če bi upoštevali kriterij nadpovprečno skrbnega odvetnika, ki ima tudi znanja iz davčnih predpisov, toženec ni ravnal s potrebno skrbnostjo, ravnal pa je s primerno skrbnostjo, če se upošteva kriterij povprečne odvetniške skrbnosti, saj bi na enak način ravnal vsak povprečno skrben odvetnik. Ker poznavanje davčnih predpisov (še) ne predstavlja obvezne sestavine poznavanja predpisov, s katerimi bi morali biti seznanjeni povprečno skrbni odvetniki kot strokovnjaki na področju prava, in kot je bilo že pojasnjeno, je običajna praksa, da takšna svetovanja strankam dajejo (le) družbe oziroma posamezniki, ki so specializirani s področja poznavanja davčnih predpisov, odvetniki (še) niso dolžni preverjati davčnih posledic za stranko ob sklepanju pravnega posla, razen v primerih, če so s strani naročnika na to opozorjeni, ali če iz vsebine pogodbe ali drugih okoliščin prepričljivo izhaja, da mora odvetnik pri izpolnjevanju mandata upoštevati tudi davčne predpise. V konkretnem primeru pa bi šele dobro poznavanje davčnih predpisov omogočilo tožencu, da bi prepoznal pravne spremembe, zaradi katerih je bila tožeča stranka po sklenjeni tristranski pogodbi zavezana plačevati DDV.

14. V postopku je bilo ugotovljeno, da je kot sopogodbenica nastopala družba, ki se ukvarja z davčnim svetovanjem, njen zakoniti zastopnik pa se je podpisal kot davčni svetovalec. Toženec je bil seznanjen z določbami najemne pogodbe, v kateri je bila navedena neto in bruto najemnina, ki je vključevala DDV in izjavo pogodbenic, da je najemnina obdavčena z DDV. Navedeni podatki bi za (nadpovprečnega) odvetnika, ki ima dodatna znanja iz davčnih predpisov, zadostovali, da bi od tožeče stranke zahteval dopolnitev dokumentacije in zaznal pravne posledice, vezane tudi na plačilo DDV, tega pa ni mogoče pričakovati od povprečno skrbnega odvetnika. Pritožbeno sodišče ne sprejema trditev tožeče stranke, da je že dejstvo, da je najemna pogodba določila najemnino skupaj z DDV, zavezovalo toženca, da preveri ali vsaj opozori tožečo stranko na pravne posledice in spremembe, vezane na plačilo DDV, in da za takšno postopanje ni bilo potrebno posebno znanje iz davčnih predpisov ter da zato tudi niso bila potrebna posebna navodila tožeče stranke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi vsebina tristranske pogodbe (posebej 3., 4. in 5. člen) potrjuje trditve toženca, da je bila njegova dolžnost pregledati osnutek tristranske pogodbe le glede vprašanja zavarovanja finančnih posledic tožeče stranke iz naslova plačila najemnine in obratovalnih stroškov ter škode, ki bi nastala pri uporabi poslovnih prostorov, kar je bila zavezana kriti T. d.o.o., in ne tudi glede vprašanj, vezanih na plačilo oziroma obračunavanje DDV, ki bi ga po mnenju tožeče stranke moral toženec vključiti v 1. člen tristranske pogodbe in navesti višino najemnine v neto in bruto znesku ter hkrati v pogodbi predvideti možnost, da se tudi strošek DDV, če ga bo morala plačati tožeča stranka, tako kot najemnina in obratovalni stroški, prenesejo v breme T. d.o.o.. Takšen povečan obseg odvetniške odgovornosti v času odločanja ne izhaja iz zakonskih predpisov in predpisov odvetniške zbornice, pa tudi ne iz sodne prakse, ki je določila pravne standarde potrebne odvetniške skrbnosti pri opravljanju odvetniškega poklica.

15. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, zato vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) V nadaljevanju ZPP.

(2) V nadaljevanju ZO.

(3) V nadaljevanju Kodeks.

(4) V nadaljevanju OZ.

(5) V nadaljevanju družba M..

(6) Glej posebej tč. 7 in 9 stran sodbe sodišča prve stopnje.

(7) Glej tč. 7. stran 15 sodbe sodišča prve stopnje.

(8) V nadaljevanju najemna pogodba.

(9) V nadaljevanju tristranska pogodba.

(10) Tožeča stranka je šele po enem letu od sklenitve tristranske pogodbe ugotovila, da bo morala plačevati DDV iz najemne pogodbe, nekoliko kasneje pa je bil z navedenim dejstvom seznanjen toženec.

(11) Glej izpoved priče tretji odstavek na strani 69 in deveti odstavek na strani 69. (12) Glej tč. 9 stran 17 sodbe sodišča prve stopnje.

(13) S tem, da navedena okoliščina sama po sebi ne izključuje odvetniške odgovornosti.

(14) Ki jih tožeča stranka v svojih navedbah podrobno navaja; glej npr. pritožbene navedbe na straneh 92 in 93a sodnega spisa.

(15) Npr. če je ob pregledu pogodb za naročnika brez posebnih navodil vedno preverjal, ali so gospodarsko pogodbo podpisali upravičeni zakoniti zastopniki družb; če je vedno preverjal boniteto družb, s katerimi je naročnik sklepal gospodarske pogodbe; če je brez naročila davčno svetoval naročniku in podobno.

(16) Ki imajo naziv specialist oziroma bi bilo ugotovljeno, da je toženec specializiran za svetovanje s področje davčnega prava - primerjaj s 33. členom ZOdv.

(17) Glej prilogo A14. (18) Primerjaj enako problematiko, ki jo obravnava Vrhovno sodišče RS v dopuščeni reviziji II DoR 273/2012, glede vprašanja, ali svetovanje v zvezi z davčnimi obveznostmi sodi v okvir dejavnosti nepremičninskega posrednika.