Jedro

Sankcija iz 152. člena ZGO se primarno izreče investitorju oz. lastniku nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastniku zemljišča, na katerem je takšna gradnja oz. objekt.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je gradbena inšpektorica odločila, da mora tožnik takoj ustaviti gradnjo lesenega počitniškega objekta tlorisnih dimenzij 4,60 x 5,80 m, etažnosti P + M, ki ga je pričel graditi leta 2004 na zemljišču parc. št. 372/9 k.o. ... brez gradbenega dovoljenja (1. točka izreka); da mora objekt odstraniti do 1. 2. 2014 ter zemljišče vzpostaviti v prejšnje stanje, sicer se bo opravila izvršba po drugi osebi (2. točka izreka); da za objekt veljajo prepovedi iz 158. člena ZGO-1 (3. točka izreka). V obrazložitvi odločbe navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je lastnik zemljišča A.A., med tem ko je investitor gradnje B.B. Po prostorskih aktih je zemljišče opredeljeno kot kmetijsko zemljišče, na katerem gradnja novih objektov ni dopustna. Investitor je objekt zgradil med leti 2004 in 2009. Po tedaj veljavnih predpisih bi moral pridobiti gradbeno dovoljenje, saj se gradnja počitniške hiše prišteva med posege, za katere je takšno dovoljenje potrebno. Za objekt tudi niso veljale izjeme, ker je šlo za objekt, ki se glede na namembnost uvršča med manj zahtevne objekte in ne med enostavne objekte. Tudi po določbah sedaj veljavne Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost, se počitniški objekt prišteva med manj zahtevne objekte, za katere je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje.

Tožena stranka je v pritožbenem postopku dopolnila izrek prvostopnega organa z opozorilom, da se bo v primeru neizpolnitve obveznosti začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah na stroške inšpekcijskega zavezanca ali s prisilitvijo. V preostalem pa je pritožbo zavrnila kot neutemeljeno. Navedena dopolnitev izreka je v skladu s tretjim odstavkom 148. člena ZGO-1, ki določa, da mora organ inšpekcijskega zavezanca opozoriti na pravne posledice v primeru neizvršitve izrečenega ukrepa. Sicer pa v zadevi ni sporno, da je bil investitor lesenega počitniškega objekta tožnik, prav tako ni sporno, da za gradnjo ni pridobil gradbenega dovoljenja. Dovoljenost gradnje se presoja po predpisih, ki so veljali v času gradnje. Tedaj je veljal Zakon o graditvi objektov, ki je jasno določal, da se gradnja novega objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Spornega objekta tudi po mnenju tožene stranke ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte po Pravilniku o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnje enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči. Sankcija za nelegalno zgrajeni objekt pa je ustavitev gradnje in njegova odstranitev. Pri tem niso relevantne tožnikove aktivnosti v smeri pridobivanja ustreznega gradbenega dovoljenja, saj bi takšno dovoljenje moral pridobiti pred pričetkom gradnje. Morebitna možnost pridobitve gradbenega dovoljenja tako predstavlja le negotovo dejstvo, ki na drugačno odločitev ne more vplivati.

Tožnik v tožbi navaja, da je investitor objekta, ki stoji na zemljišču, ki je v lasti njegovega mladoletnega sina. Parcela št. 372/9 k.o. ... leži na območju kmetijskih zemljišč. Sam je Občini Slovenska Bistrica podal pobudo za spremembo dolgoročnega in srednjeročnega prostorskega akta za navedeno parcelo, saj bi želel pridobiti status stavbnega zemljišča, ki bi omogočil pridobitev gradbenega dovoljenja. V neposredni bližini parcele je že več objektov in bi tako njegov objekt predstavljal zapolnitev obstoječe gradbene strukture naselja. V zvezi s tem je opravil razgovore pri različnih službah, kjer je tudi dobil spodbudne informacije. Tako pričakuje, da bo po spremembi občinskega prostorskega načrta možno pridobiti gradbeno dovoljenje. Počitniški objekt zanj predstavlja tudi bivališče, saj je po ločitvi ostal brez stanovanja. Je zaposlen v Švici, kjer ima začasno prebivališče, vendar se redno vrača v Slovenijo. Sodišče je štelo, da tožnik smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Predmet tega postopka se nanaša na inšpekcijski ukrep izrečen zaradi nelegalne gradnje na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). V skladu z navedeno določbo gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi v prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oz. zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

ZGO-1 nima izrecnih določb o tem, kdo je zavezanec v inšpekcijskih postopkih zaradi nedovoljene gradnje, vendar je to vsaj posredno mogoče ugotoviti po prvem odstavku 157. člena istega zakona, ki ureja nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora, ki je ena izmed drugih sankcij za nedovoljeno gradnjo. Po tej določbi je zavezanec investitor oz. lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti pa lastnik zemljišča, na katerem je taka gradnja oz. objekt. Takšno stališče izhaja tudi iz obsežne in enotne upravno sodne prakse s tega področja. Tako se sankcija iz 152. člena ZGO primarno izreče investitorju oz. lastniku nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastniku zemljišča, na katerem je takšna gradnja oz. objekt. V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik investitor objekta na zemljišču parc. št. 372/9 k.o. ... Prav tako ni sporno, da za gradnjo objekta ni bilo izdano gradbeno dovoljenje po ZGO-1, niti kakšno drugo upravno dovoljenje na podlagi prej veljavnih predpisov. ZGO-1 v prvem odstavku 3. člena določa, da se gradnja novega objekta, ali rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Po točki 12.1 člena 2 istega zakona pa nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oz. so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. Po navedeni zakonski ureditvi sta torej za opredelitev gradnje kot nelegalne pravno pomembni le dve okoliščini: da gre za gradnjo, za katero je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, in da gradbeno dovoljenje ni bilo pridobljeno.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje kot izhaja iz podatkov spisa in ki tudi ni sporno, se sodišče v celoti strinja z ugotovitvami tožene stranke in prvostopnega organa, da gre v obravnavanem primeru za nelegalno gradnjo. Prav tako se tudi strinja z razlogi navedenimi v izpodbijanih odločbah ter se nanje v izogib ponavljanju sklicuje v tej sodbi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). Glede na to, da vprašanje investitorstva v konkretnem primeru ni sporno, je torej tožena stranka utemeljeno izrekla inšpekcijski ukrep tožniku.

Namen vodenja inšpekcijskih postopkov je nadzor nad izvajanjem zakonov, torej varovanje javnega interesa. Zaradi navedenega so v inšpekcijskem postopku relevantna le vprašanja, ali so za konkretno gradnjo izpolnjeni zakonski pogoji. Sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da ti pogoji v obravnavanem primeru niso izpolnjeni, zato ugovori tožnika ne morejo vplivati na drugačno odločitev v zadevi. Tako je nerelevanten tožbeni ugovor, da je tožnik predlagal spremembo prostorskega akta glede namembnosti zemljišča, saj se v inšpekcijskem postopku ugotavlja le, ali je že izvršeni poseg v prostor izveden na podlagi ustreznega upravnega dovoljenja, torej ali je skladen z obstoječim prostorskim aktom. Prav tako v konkretnem primeru ni mogoče upoštevati ugovora tožnika, da zanj počitniški objekt predstavlja njegovo bivališče, saj to ne spremeni dejstva, da objekt ni bil postavljen na podlagi ustreznega upravnega dovoljenja.

Ker dejansko stanje glede relevantnih okoliščin v postopku ni sporno, prav tako tožnik v tožbi ni navedel dejstev, ki bi bila pomembna za odločitev, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.