Jedro

Določba 6. člena ZZRZI, ki napotuje na uporabo ZDavP-2, je v veljavi od 17. 11. 2011 na podlagi novele zakona. Vendar pa sodišče meni, da je določbe glede zastaranje, kot jih določa ZDavP-2, treba upoštevati tudi v času pred sprejemom navedene novele. ZZRZI namreč nima posebnih določb o zastaranju, vendar pa gre pri sporni obveznosti za obvezno dajatev, ki je po svoji naravi najbližja davkom in prispevkom, za katere veljajo posebni predpisi oziroma zakon, ki ureja davčni postopek.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Sklad Republike Slovenije za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov (v nadaljevanju Sklad) odločil, da mora tožeča stranka za obdobje od aprila 2007 do marca 2011 plačati prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v znesku 25.236,40 EUR, zakonske zamudne obresti v višini 9.129,48 EUR, torej skupaj 34.365,88 EUR. Navedeno obveznost je tožeča stranka dolžna plačati v roku 15 dni, sicer bo začet postopek davčne izvršbe. Z navedeno odločbo je bila nadomeščena prva odločba z dne 6. 4. 2012. V obrazložitvi odločbe Sklad navaja, da pravno podlago za določitev navedene obveznosti predstavljata Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI) ter Uredba o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov (Uradni list RS, št. 111/05, 32/07, 21/08, v nadaljevanju Uredba). V skladu s 65. členom ZZRZI in 15. členom Uredbe je delodajalec, ki predpisane kvote ne izpolni z zaposlenimi invalidi niti z nadomestno izpolnitvijo, dolžan mesečno ob izplačilu plač oziroma do zadnjega dne v mesecu obračunati in plačati v Sklad prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v višini 70 % vsakokrat veljavne minimalne plače za vsakega invalida, ki bi ga bil dolžan zaposliti za izpolnitev predpisane kvote. Če zavezanec svoje obveznosti ne izpolni pravočasno, ga Sklad pisno pozove, da v naknadno določenem roku plača prispevek. Če zavezanec niti po pozivu tega ne stori, Sklad izda odločbo o obveznosti plačila. Podatki za izračun obveznosti so vsakemu delodajalcu znani, saj z njimi sam razpolaga oziroma gre za javne podatke. Ugotovitev obveznosti in izračun višine obveznosti tako predstavljata obveznost zavezanca. Sklad je obveznost tožeče stranke prvo odmeril z odločbo z dne 6. 4. 2012, zoper katero je ta vložila pritožbo. V okviru svoje pristojnosti je Sklad preizkusil pritožbene navedbe ter ugotovil, da je zastarala pravica do izterjave prispevka za obdobje od februarja 2006 do vključno marca 2007, medtem ko prispevek za obdobje od vključno aprila 2007 do vključno marca 2011 ni zastaral. Glede zastaranja se v skladu s 6. členom ZZRZI uporabljajo določbe zakona, ki ureja davčni postopek, to je ZDavP-2. Ta v 125. členu določa petletni zastaralni rok za izdajo odločbe. Po določbi 126. člena pa tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil zavezanec obveščen. V zvezi s plačili prispevka, na katere se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, pa Sklad pojasnjuje, da je navedena plačila prejel, vendar so ta knjižena na obveznosti, ki bi jih prav tako moral zavezanec plačati. Sicer pa te obveznosti niso predmet te odločbe.

Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožeče stranke. Dejansko stanje je v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovljeno, Sklad je upošteval vsa pritožnikova dokazila glede zastaranja, zato je pravilno štel, da obdobje neizpolnjevanja obveznosti traja od aprila 2007 do marca 2011. Navedeni prispevek je obvezna javno pravna dajatev, zato zanjo velja petletni zastaralni rok, kot ga opredeljuje ZDavP-2 in ne triletni rok, kot ga opredeljuje Obligacijski zakonik (OZ).

Tožeča stranka v tožbi navaja, da Sklad ni pravilno upošteval petletnega zastaralnega roka po ZDavP-2, saj je pravica do izterjave prispevka zastarala od vključno meseca februarja 2006 do vključno 9. 4. 2007, glede na to, da je Sklad izdal odločbo 10. 4. 2012. Posledično je Sklad tudi napačno vračunaval delne izpolnitve obveznosti po določbi 288. člena OZ, ker je te delne izpolnitve vračunaval v obresti in stroške, čeprav so ti relativno zastarali. Prav tako Sklad ni upošteval zastaranja po določbi tretjega odstavka 247. člena OZ, da zastarajo obresti po treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve in to ne glede na čas zastaranja glavne terjatve. Odločba tožene stranke tudi nima nikakršnih razlogov o teku zastaranja, delnem vračunavanju izpolnitev in tudi ne o času zapadlosti davčnih obveznosti. Tako je dejansko odločba neobrazložena, v zadevi pa je bil tudi napačno uporabljen materialni predpis zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da upošteva zastaranje davčnih obveznosti in obresti ter pravilno obračunavanje delne izpolnitve, podredno pa da izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da pri navedenem prispevku ne gre za občasno dajatev, temveč za dajatev, ki jo je tožnik dolžan mesečno plačevati. ZZRZI ne ureja vprašanja zastaranja, zato je pri obravnavi tega vprašanja treba iskati odgovore v zakonu, ki je naravi prispevka najbližji. Plačevanje prispevka je terjatev, ki izhaja iz zakonske in ne pogodbene obveznosti, zato zastara v splošnem zastaralnem roku pet let. Prav tako ZDavP-2 določa petletni zastaralni rok, obravnavani prispevek pa je po svoji naravi najbližji prispevkom in davkom, za katere velja petletni zastaralni rok. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je za tožečo stranko sporno vprašanje zastaranja odmere prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov in obresti od navedenega prispevka ter vračunavanje delnih izpolnitev obveznosti.

V postopkih po ZZRZI se v skladu s 6. členom navedenega zakona uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če posamezna vprašanja v tem zakonu niso drugače urejena (prvi odstavek). Ne glede na navedeno določbo pa se glede obračunavanja in plačevanja obveznosti po tem zakonu uporabljajo določbe zakona, ki ureja davčni postopek (drugi odstavek). Za vprašanja glede zastaranja navedene obvezne dajatve je torej treba uporabiti določbe ZDavP-2. Ta v 125. členu določa, da pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti. Po določbi 126. člena istega zakona pa tek zastaranja pravice do odmere davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere davka in o katerem je zavezanec za davek obveščen. Po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon.

Določba 6. člena ZZRZI, kot je citirana v prejšnji točki, je v veljavi od 17. 11. 2011 na podlagi novele, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS št. 87/2011. Vendar pa sodišče meni, da je določbe glede zastaranje, kot jih določa ZDavP-2, treba upoštevati tudi v času pred sprejemom navedene novele. ZZRZI namreč nima posebnih določb o zastaranju, vendar pa gre pri sporni obveznosti za obvezno dajatev, ki je po svoji naravi najbližja davkom in prispevkom, za katere veljajo posebni predpisi oziroma zakon, ki ureja davčni postopek.

Glede na navedeno se sodišče strinja s toženo stranko, da je v obravnavanem primeru treba glede vprašanja zastaranja uporabiti določbe ZDavP-2, ne pa OZ, na katere se sklicuje tožeča stranka. Po določbah ZDavP-2 pa znaša relativni zastaralni rok 5 let, kar je bilo pravilno upoštevano v izpodbijani odločbi, zato je neutemeljen tožbeni ugovor o napačni uporabi materialnega prava. Oba organa sta razloge za uporabo navedene pravne podlage v tej zadevi tudi obširno pojasnila, zato sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da izpodbijana odločba nima razlogov o teku zastaranja. Tožeča stranka tudi neutemeljeno ugovarja, da je zastarala pravica do izterjave prispevka do vključno 9. 4. 2007. Po določbi 126. člena ZDavP-2 namreč tek zastaranja pretrga vsako uradno dejanje z namenom odmere, s katerim je zavezanec obveščen. V obravnavanem primeru je Sklad tožeči stranki dne 25. 11. 2011 izdal poziv k plačilu neplačanega prispevka, ki je bil tožeči stranki vročen dne 28. 11. 2011. Z navedenim dejanjem je bil tako pretrgan tek zastaralnega roka in je po navedenem pretrganju zastaranje začelo ponovno teči. Tako obveznost za mesec april 2007, na katero se nanaša tudi izpodbijana odločba, ni zastarala.

V zvezi s poračunavanjem delnih plačil je Sklad v izpodbijani odločbi pojasnil, da je plačila tožeče stranke prejel ter da je z njimi poravnal obveznosti, ki jih je prav tako dolgovala tožnica. Za navedeno ravnanje je Sklad tudi imel podlago v določbah ZDavP-2 (člen 93), ki določa, da se s plačilom poravnava davek po vrstnem redu prej dospele obveznosti te vrste davka. Pri tem pa se pripadajoče dajatve plačajo po naslednjem vrstnem redu: stroški, obresti, davek, denarne kazni. Obveznosti, ki jih je Sklad poravnaval, pa tudi v času, ko so bila delna plačila izvršena, niso bile zastarane.

Po vsem navedenem je sodišče zaključilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.