Jedro

Naslovniku sodne pošiljke mora biti omogočeno, da je o njenem prispetju dejansko obveščen in jo ima tako možnost v 15 dneh prevzeti na v obvestilu določenem mestu.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v točkah 1. in 3. izreka razveljavi ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V ostalem se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani točki 2. izreka potrdi.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog druge toženke za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti zamudne sodbe, izdane v tej zadevi 18.8.2003 (tč. 1. izreka).

Zavrnilo je tudi njen podrejeni predlog za vrnitev v prejšnje stanje (tč. 2. izreka). Drugotoženki je pod tč. 3. izreka naložilo, da tožeči stranki povrne 67.320,00 SIT pravdnih stroškov.

Proti sklepu se druga toženka pritožuje zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Predlaga, da se spremeni tako, da se njenemu predlogu ugodi, podrejeno pa, da se razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje. Meni, da je bilo pri vročanju tako tožbe kot zamudne sodbe toženkama prekršeno pravilo 3. odstavka 142. člena ZPP, saj je poštar obvestilo takoj pustil v reži na vratih hodnika, ne da bi prej poizvedel, kje in kdaj bi lahko toženki našel in ne da bi pri osebah, ki jih našteva zakon pustil pisno sporočilo, naj bosta na dolčeni termin doma.

Drugotoženka je predlagala izvedbo dokaza s poizvedami pri pošti o tem, kako je poštar opravljal vročitev, vendar sodišče tega ni izvedlo, ker je zamotno menilo, da zadošča že poštarjev uradni zaznamek, da vročitev članom gospodinjstva ali sosedom ni bila možna.

Ta zaznamek pa ne more imeti teže, saj je to besedilo napisano na vseh obrazcih vročilnice vnaprej, poleg tega pa se nanaša na pisemsko pošiljko in ne na obvestilo. Toženki tako ni bila zagotovljena pravna varnost in ji je bila kršena pravica do udeležbe v postopku. Napačno in krivično je tudi stališče sodišča, da toženka niti ne zatrjuje, da ji obvestila ne bi bila dostavljena. Vrata s pisemsko režo na hodniku vodijo tudi do sosednjega stanovanja, kjer so bivali drugi ljudje, na tem hodniku pa je tudi skupni WC. Obestilo, ki je listič majhnih dimenzij, je lahko odpihnilo kamorkoli, ali ga je celo kdo vzel, ali se je pomešal z reklamnimi časopisi. Prva toženka je izpovedala le o dveh ali treh obvestilih, ki da jih je našla za drugo toženko, iz spisa pa izhaja, da jih je bilo skupaj pet. Nadalje ima toženka presumpcijo o vročitvi pravico izpodbijati in je v tej smeri predlagala priče, to je o tem, da ne tožbe ne sodbe ni prejela.

Sodišče to šteje za neupoštevno, hkrati pa nasprotno ugotavlja, da je do opustitve pravočasnega pretoka informacije o prejemu obvestila o prispeli pošiljki s strani prvotoženke prišlo, a da je to stvar razmerja me toženkama brez vpliva navzven. Za primer, da bo sodišče štelo, da je drugotoženka zamudila rok za odgovor na tožbo in rok za pritožbo zoper zamudno sodbo, pa je utemeljen njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje, saj je do zamude prišlo brez vsake njene krivde.

Pritožba je delno utemeljena.

Prvostopenjska ugotovitev v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da namreč drugotoženka niti ne zatrjuje, da obvestila pošte ne bi bila dostavljena, je v nasprotju s podatki v spisu. V predlogu za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti zamudne sodbe namreč ta toženka, ki podrobno utemeljuje, zakaj je bila nadomestna vročitev sodbe opravljena nezakonito in zato ni podlage za t.i. fikicjo vročitve, na 3. strani predloga tudi navaja: "Če pa bi sodišče menilo, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za domnevo vročitve, pa naj sodišče izvede v nadaljevanju predlagane dokaze, s katerimi bo drugotoženka dokazala, da tožbe in zlasti tudi obvestil pošte o prispeli tožbi in zamudni sodbi dejansko ni nikoli prejela, pa tudi zamudne sodbe ne pred 18.8.2004" (1. odstavek na list. št. 24). Prav dejanski prejem obvestil o prispelih sodnih pošiljkah oziroma zagotovljena možnost takega prejema, pa je po presoji pritožbenega sodišča odločilna za oceno, ali je bila kasnejša fiktivna vročitev v smislu določil 3. do 5. odstavka 142. člena ZPP pravilno opravljena.

Ker po besedilu 5. odstavka 142. člena ZPP "velja, da je s tem vročitev opravljena," sicer ne gre za zakonsko domevno (presumpcijo), ki jo je mogoče izpodbiti, možno pa je in mora biti dokazovati, da vročitev po določlih 142. člena ZPP ni bila pravilno izvedena in zaradi tega ni mogoče šteti, da je opravljena. Prav kršitve pri načinu vročanja pa zatrjuje pritožnica, s tem, ko trdi da obvestil ni dejansko nikoli prejela. Najmanj dvom v tej smeri vzbuja že njena izpoved o tem, da se je pošta na takratnem naslovu v Novem mestu vročala v poštno režo in da je možno, da jo je pobral kdo od drugih stanovalcev ali kdo tretji. Postavlja se torej vprašanje, ali reža v vratih, ki so vhod v skupno vežo za več stanovalcev (in njihovih obiskovalcev) sploh je hišni predalčnik, omenjen v 4. odstavku 142. člena ZPP, kot prostor, kjer vročevalec lahko pusti pisno sporočilo naslovniku, naj bo določen dan ob določeni uri v stanovanju oziroma na delovnem mestu, da sprejme pisanje. V opisanih okoliščinah pa tudi ni gotovo, ali je obvestilo, v kolikor bi bilo režo na vežnih vratih lahko šteti za hišni predalčnik, toženki kot naslovnici bilo 15 dni omogočeno prevzeti obvestilo in ravnanje v skladu z njegovo vsebino, to je prevzem pošiljke na določenem mestu.

V luči navedenega prvo sodišče drugotoženkinih trditev v predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti ni obravnavalo, saj je zmotno ocenilo, da niti niso bile podane. Odločitev o zavrnitvi tega predloga in posledično o stroških (točka 1. in 3. izreka sklepa) je bilo zato treba razveljaviti zaradi potrebnih dopolnitev v nakazanih smereh z izvedbo že predlaganih dokazov (člen 365., točka 3. ZPP).

Čeprav se pritožbeno sodišče sicer ne strinja s prvostopenjskim razlogovanjem, da posledice opustitvenega ravnanja prve stranke nasproti drugi (neobveščanje o prejeti pošti) ne pomenijo upravičenga vzroka za zamudo rokov za odgovor na tožbo oziroma za pritožbo, je odločitev o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje potrdilo (točka 2. izreka). Glede na podatke v spisu je namreč predlog vložen po izteku treh mesecev od dneva zamude (3. odstavek 117. člena ZPP), ko se vrnitev v nobenem primeru ne more več zahtevati.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 4. odstavka 165. člena ZPP.