Jedro

Pojem črnega scenarija je v novejši sodni praksi slovenskih sodišč dobro poznan in je sopomenka pojmu (zelo) velike [ali znatne] depreciacije, ki jo omenjajo odločbe SEU in Ustavnega sodišča RS. Depreciacija je tujka za padec, znižanje vrednosti; razvrednotenje, torej sopomenka znatnega padca [vrednosti] domače valute.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:

1.Tožnika sta s toženko leta 2007 sklenila hipotekarno kreditno pogodbo z valutno klavzulo v švicarskih frankih (CHF). S tožbo zahtevata ugotovitev ničnosti pogodbe, sporazuma o zavarovanju, izbris hipoteke in plačilo domnevno preplačanega zneska kredita. Vložila sta tudi predlog za zavarovanje z začasno odredbo, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo s sklepom z dne 9. 9. 2024, s katerim je do pravnomočnega končanja tega spora zadržalo učinkovanje kreditne pogodbe. Z izpodbijanim sklepom je zavrnilo toženkin ugovor zoper začasno odredbo.

Pritožbeni postopek:

2.Zoper sklep se pritožuje toženka in med drugim navaja, da je izrek sklepa nedoločen, saj ni navedeno, o katerem ugovoru zoper kateri sklep je odločalo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je napačno presodilo neizpolnjenost pojasnilne dolžnosti, ki jo je toženki naložilo retroaktivno. Dokazna ocena je nepravilna, sodišče je pavšalno zavrnilo dokaz z zaslišanjem prič, dokazno breme je za toženko nesorazmerno. Ni pojasnilo pojma znatne in zelo velike depreciacije vrednosti domače valute in črnega scenarija. Napačno je presojalo skrbnost tožnikov - slovenskih potrošnikov ter pogoj težko nadomestljive škode iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju.¹ Tožnika nista preplačala kredita, merodajna je edinole valuta CHF. Upoštevati je treba korist, ki sta jo tožnika imela od kredita. Napačna je uporaba sodb Sodišča Evropske unije (SEU) C-287/22 in C-520/21, slednja se nanaša le na poljsko pravo, ki ni primerljivo s slovenskim. Sodišče ni tehtalo posledic izdane začasne odredbe (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ) in pogoja reverzibilnosti.

3.Tožnika sta na pritožbo odgovorila in predlagata njeno zavrnitev.

Odločitev pritožbenega sodišča:

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Izpodbijani sklep je bil izdan v postopku zavarovanja z začasno odredbo. V teh zadevah je treba postopati hitro, odloča se s stopnjo (standardom) verjetnosti. Odločitev sodišča prve stopnje je obširno obrazložena in jo je mogoče preizkusiti. Večkrat zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku² ni podana.

6.Res je, kar navaja pritožba, da sodišče prve stopnje v izreku ni konkretiziralo, o katerem sklepu oziroma ugovoru je odločalo, vendar to ne pomeni, da izrek izpodbijanega sklepa ni določljiv. V tem postopku je bila izdana le ena začasna odredba in vložen le en ugovor (pritožba ne zatrjuje nasprotnega), tako da ni dvoma, o katerem ugovoru je odločeno.

7.V Sloveniji se je v zvezi s krediti z valutno klavzulo v CHF in vprašanji, ki so identična tu obravnavanim (ničnost kreditne pogodbe z valutno klavzulo v CHF; pojasnilna dolžnost banke; pogoji za zavarovanje z začasno odredbo), sodna praksa spreminjala in razvijala. V razvoju sodne prakse je neizogibna časovna točka, ko se zaradi novih spoznanj, premislekov in preudarkov praksa (lahko tudi korenito, diametralno nasprotno) prelomi. V zvezi s krediti v CHF se je to zgodilo v letih 2023 in 2024, predvsem z odločbami VSRS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, II Ips 49/2003 in II Ips 56/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 52/2023 z dne 16. 11. 2023, II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023 in II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024, na katere se izpodbijani sklep tudi večkrat sklicuje. Pravdnima strankama oziroma pooblaščencema so ta stališča nedvomno dobro poznana, zato jih pritožbeno sodišče ne bo podrobneje povzemalo.

8.Pritožba se sklicuje na številne odločbe VSRS, ki pa so bile izdane pred zgoraj izpostavljeno spremembo sodne prakse, zato ta stališča niso več upoštevna. Sklicuje se tudi na članka dr. Damjana Možine in dr. Luigija Varanellija ter mnenje dr. Mateja Avblja, ki kritizirajo stališča novejše sodne prakse VSRS. Pritožbeno sodišče ugotavlja, do ta pravna naziranja ne morejo pretehtati nad enotno in usklajeno prakso najvišjega sodišča v državi.

9.Pojem t. i. črnega scenarija je v novejši sodni praksi slovenskih sodišč³ dobro poznan in je sopomenka pojmu (zelo) velike [ali znatne] depreciacije, ki jo omenjajo odločbe SEU⁴ in Ustavnega sodišča RS.⁵ Depreciacija je tujka za padec, znižanje vrednosti; razvrednotenje,⁶ torej sopomenka znatnega padca [vrednosti] domače valute. Ti pojmi so v novejši sodni praksi v zvezi s krediti v CHF dobro poznani,⁷ sodišče prve stopnje je o tem zapisalo pravilne razloge v 17. do 20. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.

10.V novejši sodni praksi se je utrdilo stališče, da se nepoštenost pogodbenega pogoja v potrošniških kreditnih pogodbah z valutno klavzulo presoja upoštevaje določbe Zakona o varstvu potrošnikov,⁸ ki določa, kdaj se pogodbeni pogoji v potrošniških pogodbah štejejo za nepoštene in posledično nične (23. in 24. člen ZVPot).

11.Neutemeljene so pritožbene navedbe o retroaktivnosti. ZVPot je veljal že v času sklepanja spornih pogodb, zato ni mogoče govoriti o retroaktivni uporabi predpisov. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na določbe o pojasnilni dolžnosti v Zakonu o potrošniških kreditih.⁹ Pojasnilna dolžnost ni opredeljena samo v ZPotK, ampak je tudi del presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja po ZVPot. Prvi odstavek 6. člena in prvi ter drugi odstavek 7. člena ZPotK ne določata izrecno vsebine pojasnilne dolžnosti pri kreditni pogodbi z valutno klavzulo, gre za nedoločen pravni pojem, katerega vsebino mora napolniti sodišče, kar že po naravi stvari lahko napravi le retrospektivno. Jasno je, da so se v sodni praksi standardi pojasnilne dolžnosti banke lahko oblikovali šele, ko so sodišča začela obravnavati spore v zvezi s tem. Ker ob sklepanju pogodb očitno teh sporov še ni bilo, se tudi (še) ni mogla oblikovati sodna praksa (pri čemer je relevantna zgolj sodna praksa višjih sodišč in predvsem VSRS), kar pa ne pomeni retroaktivnosti (t. j. uporabe zakona, ki v času nastanka spornega razmerja še ni veljal).

12.Pritožba navaja, da je zgolj v primeru, ko banka potrošniku ni dala ustreznih pojasnil in zato pogodbena določba ni jasna in razumljiva, mogoča tudi presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe; da šele ugotovitev o nepoštenosti pogodbenega določila vodi do pravne posledice ničnosti; ter da morata biti v skladu z Direktivo dobra vera in obstoj znatnega neravnotežja med pravicami in obveznosti pogodbenih strank podani kumulativno; pri tem se pretežno sklicuje na sodno prakso, ki je presežena z novejšo prakso.

13.Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (13. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa¹⁰), da je neopravljena pojasnilna dolžnost ključnega pomena za presojo nepoštenosti in da gre pri kreditih v tuji valuti ob neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti bank, praviloma za nepošten pogodbeni pogoj. Dogovor o kreditu v tuji valuti sodi med pogodbene pogoje iz prvega odstavka 22. člena ZVPot, ki morajo biti jasni in razumljivi (četrti odstavek 22. člena ZVPot). Res je, da nejasnost sama po sebi še ne pomeni ničnosti, temveč se nejasna določila razlagajo v korist potrošnika (peti odstavek 22. člena ZVPot), ničnost pa zadene pogodbene pogoje, ki so do potrošnika nepošteni (23. člen ZVPot); kateri pogoji se štejejo za nepoštene, je v času sklepanja sporne pogodbe določal prvi odstavek 24. člena ZVPot. Te določbe ZVPot implementirajo Direktivo (1.a člen ZVPot), ki v prvem odstavku 3. člena določa, da pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Po drugem odstavku 4. člena Direktive ocena nedovoljenosti pogojev ne sme biti povezana niti z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe niti z ustreznostjo razmerja med ceno in plačilom, če so pogoji v jasnem in razumljivem jeziku. S primerjavo besedil Direktive in ZVPot je očitno, da nacionalna ureditev ni enaka ureditvi Direktive, citirani določbi Direktive pa nista bili neposredno preneseni v nacionalni pravni red. ZVPot zahteva, da je pogodbeni pogoj jasen in pošten, za primer nejasnosti in nepoštenosti pogodbenega pogoja pa določa različni sankciji. Presoji jasnosti oziroma razumljivosti in nepoštenosti pogodbenega pogoja sta ločeni, a hkrati vsebinsko prepleteni. Vprašanje razkrivanja pomembnih informacij v predpogodbeni fazi vpliva tako na presojo, ali je banka izpolnila pojasnilno dolžnost, kot tudi na presojo dobrovernosti (poštenosti).¹¹ ZVPot testa nepoštenosti ne omejuje na nejasne in nerazumljive pogodbene pogoje, niti nepoštenosti ne pogojuje s kumulativnim obstojem obeh predpostavk (dobre vere in znatnega neravnotežja). Predpostavke iz prvega odstavka 24. člena ZVPot so določene alternativno. Takšna ureditev je skladna z Direktivo, ker sledi cilju Direktive (visoka raven varstva potrošnikov; zagotovitev ustreznih in učinkovitih sredstev za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih pogojev v potrošniških pogodbah), poleg tega potrošnikom zagotavlja višjo raven varstva kot Direktiva; kadar se standardi slovenskega in evropskega prava razlikujejo, je treba uporabiti tistega, ki potrošniku zagotavlja višje varstvo.¹²

14.Po ZVPot za nepoštenost pogodbenega pogoja zadostuje, da je ugotovljena bodisi nepoštenost v ravnanju ponudnika (dobra vera v postopkovnem pogledu) bodisi nepoštenost v teži bremena pogodbenega pogoja (pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi - dobra vera v vsebinskem pogledu, neravnotežje). Dobra vera v postopkovnem smislu je zajeta v vseh alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot.¹³ V kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev je merilo dobre vere objektivno. Ni potrebno, da banka v fazi predpogodbenih pogajanj v razmerju do potencialnih kreditojemalcev deluje zavajajoče (npr. z zagotovili o stabilnosti valutnega razmerja CHF/EUR; o varnosti in/ali ugodnosti kredita). Zadostuje ugotovitev, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika (tudi, če jih ni želela).¹⁴ Prav tako ni potreben noben oškodovalni (zlonamerni) motiv ponudnika. Zadošča, da pri pogodbeniku umanjka vestno ravnanje, da njegova pojasnila ne dosegajo standarda profesionalne skrbnosti¹⁵ ali če pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi.

15.Res je, da ni bistven točni način informiranja potrošnika, vendar tega izpodbijani sklep toženki ne očita, temveč ji očita, da bi mogla in morala vedeti, da lahko pride do znatnih sprememb tečaja, pa je to tožnikoma zamolčala. Treba je razlikovati med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka (ukrepa švicarske centralne banke, ki je povzročil znatno spremembo valutnega tečaja) ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko, še posebej v daljšem obdobju, pride do znatnih oscilacij valutnega para.¹⁶ Tudi če kreditodajalci niso vedeli, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek, ki bi lahko imel pomembne posledice za valutni par, to ne pomeni, da se niso zavedali oziroma se niso mogli zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje.¹⁷

16.Pritožba utemeljeno opozarja na problem informacijske prezasičenosti, vendar sodišče prve stopnje toženki ni očitalo, da bi tožnikoma posredovala količinsko premalo informacij, temveč, da so bile informacije po kakovosti šibke, nepopolne in deloma tudi zavajajoče (npr., da se je pričakovalo, da tečaj ne bo deležen večjih sprememb od le nekaj odstotnih točk). V zvezi s tem je tudi neutemeljeno sklicevanje pritožbe na pojasnila notarja; formalnost poučitve (v obliki notarskega zapisa) in podaja informacij s strani notarja (osebe javnega zaupanja) ne moreta nadomestiti pomanjkljive vsebine informacij.

17.Zmotno je pritožbeno naziranje, da se stopnja poučenosti slovenskega potrošnika bistveno razlikuje od povprečnega evropskega potrošnika. Pojem potrošnika v smislu 2. člena Direktive je avtonomni pojem evropskega prava, je objektiven in neodvisen od konkretnih znanj, ki jih lahko ima zadevna oseba, ali od informacij, s katerimi dejansko razpolaga.¹⁸

18.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi s pogodbeno predvideno možnostjo konverzije. To, kar pritožba navaja, sploh ni konverzija (zamenjava ene valute z drugo v poljubnem časovnem trenutku in zgolj na zahtevo kreditojemalca). Pritožba govori o možnosti "predčasnega odplačila obstoječega kredita s pripadajočimi obrestmi" ali "možnosti refinanciranja obstoječega kredita z novim kreditom v domači valuti." Oboje zelo verjetno pomeni, da ekonomsko breme neugodnega kredita v CHF za potrošnika ne bi bilo nič manjše, temveč kvečjemu večje; razpravljanje o možnosti predčasnega poplačila je zgolj hipotetično in nerealno, saj stranka, ki bi takšno možnost imela, kredita bržkone sploh ne bi potrebovala. Te "možnosti" položaja potrošnika v ničemer ne olajšujejo, zato ne morejo nadomestiti pomanjkljive pojasnilne dolžnosti.

19.Pritožba obširno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar spregleda, da sodišče prve stopnje pri odločanju o obstoju terjatve ni izvajalo dokaznega postopka v klasičnem smislu (vpogledalo je le listine, katerih vsebina je nesporna, deloma je sporno le njihovo pravno tolmačenje), temveč se je oprlo na toženkine trditve (17. do 19. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), ki jih je tudi po presoji pritožbenega sodišča (upoštevaje odločanje s stopnjo verjetnosti) pravilno ocenilo kot nezadostne oziroma pomanjkljive. Navedbe o pojasnilih na 7., 8., 10., 15. in 16. strani pritožbe v ničemer ne omajajo pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo (17. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), da mora banka posredovati take informacije, ki pri povprečnem potrošniku ne bodo ustvarile le abstraktnega zavedanja tečajnega nihanja in možnosti sprememb višine obrokov kredita, temveč konkretno zavedanje dejanskih posledic velike depreciacije domače valute. Takih konkretnih in jasnih informacij v pritožbeno izpostavljenih pojasnilih oziroma podukih tudi pritožbeno sodišče ne najde. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni zaslišalo predlaganih prič, saj izvedba dokazov ne more nadomestiti pomanjkljivih trditev. Pojasnilne dolžnosti tudi ne more nadomestiti sklepanje (ugibanje), kako bi si tožnika lahko "enostavno izračunala druge variacije, na primer 20-, 30-odstotno ali drugačno povišanje," saj je bistveni očitek izpodbijanega sklepa, da toženka tožnikov ni na zanesljiv in jasen način opozorila, da takšne variacije (drugačne od le deset odstotkov) sploh lahko nastopijo. Neutemeljene so tudi navedbe, da je bil postopek informiranja izveden ustno, da ni bilo običajno, da bi toženka pripravljala zapisnike razgovorov s strankami in da bi natančno beležila, kakšne informacije so bile strankam podane. Kot že povedano, je sodišče prve stopnje (v tej fazi postopka) ugotovilo utemeljenost zahtevka za ničnost pogodb ob presoji toženkinih trditev in ne zaradi šibkosti njenih dokazov. Res je, da od toženke ni mogoče terjati, da dokaže, da so podana pojasnila pri tožnikih povzročila zavedanje in ponotranjenje informacij, vendar sodišče prve stopnje od toženke tega ni terjalo (nasprotne pritožbene navedbe so neresnične).

20.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede opozoril oziroma dopisov Banke Slovenije iz let 2005, 2006 in 2007. Ni pomembno, ali so ti dopisi vsebovali konkretna opozorila oziroma podatke o gibanju menjalnega tečaja, temveč je bistveno, da toženka tožnikov sploh ni seznanila, da jih je Banka Slovenije, torej ključni regulator bančnega trga v državi, že večkrat opozorila na potencialno tveganje kreditov v CHF. Ni potrebno, da bi bila ta opozorila zelo obsežna in polna bančniškega žargona, temveč bi zadoščalo, da bi banka potrošnike v preprostem jeziku seznanila z dejstvom, da jih je Banka Slovenije opozorila na potencialno tveganost in problematičnost tovrstnih kreditov. Zato k uspehu v pritožbi ne pripomorejo toženkine razlage, ki se deloma sklicujejo na nekdanjega funkcionarja Banke Slovenije, kakšna naj bi bila vsebina in namen teh dopisov. Tudi ne drži, da bi bili ravno ti dopisi tisti jeziček, ki bi lahko prevesil tehtnico na stran razumevanja dejanskega obsega tveganja potrošnikov (tega sodišče prve stopnje ne ugotavlja); to je zgolj eden od kamenčkov v mozaiku (ne)izpolnjene pojasnilne dolžnosti banke.

21.Pritožba nadalje izpodbija presojo sodišča prve stopnje glede izpolnjenosti pogojev za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je tudi v zvezi s tem vprašanjem pravilno uporabilo materialno pravo in evroskladno razlago pravnega standarda težko nadomestljive škode iz 272. člena ZIZ, pri čemer je pravilno upoštevalo najnovejšo sodno prakso slovenskih sodišč, ki pri presoji tega vprašanja upošteva odločbo SEU C-287/22 in v zvezi z vprašanjem, ali sta tožnika vsaj s stopnjo verjetnosti izkazala, da sta kredit že preplačala, tudi sodbo SEU C-520/21. Obrazložitev izpodbijanega sklepa v 24. do 33. točki vsebuje vse bistvene razloge o teh vprašanjih.

22.Sodbo C-287/22 je možno in potrebno uporabiti v vseh primerih, ko potrošnik uveljavlja ničnost potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in v okviru takega postopka zahteva zavarovanje z začasno odredbo. V citirani zadevi je SEU pojasnilo, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava narediti vse, da se zagotovi polni učinek Direktive v skladu z njenimi cilji (56. točka obrazložitve navedene sodbe), med katerimi sta tudi načelo učinkovitega varstva potrošnikov in načelo odvračanja ponudnikov od uporabe nepoštenih pogodbenih pogojev (37. do 39. točka obrazložitve navedene sodbe).

23.Zadeva C-287/22 ne določa, da je zavarovanje mogoče izreči le, če bi nadaljnje plačevanje obrokov povzročilo takšno poslabšanje potrošnikovega finančnega položaja, da slednji finančno ne bi mogel vložiti nove tožbe ali razširiti tožbenega zahtevka (zato ni pomembno, kakšno je finančno stanje tožnikov), prav tako ne določa (kot zmotno navaja pritožba), da mora nacionalno sodišče ugoditi vsakemu predlogu za zavarovanje v tovrstnih sporih. Citirana sodba ne zahteva visoke stopnje dokazanosti dejstva, da je potrošnik že preplačal kredit, temveč zadošča, da obstaja tveganje, da bo do tega prišlo med sodnim postopkom (42. točka obrazložitve sodbe C-287/22).

24.Z vidika zagotovitve zgoraj navedenih ciljev Direktive (učinkovita zaščita potrošnika pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji; učinkovita preprečitev nadaljnje uporabe nepoštenih pogodbenih pogojev) reverzibilnost ni pogoj za izdajo začasne odredbe za začasno zadržanje učinkovanja pogodbe. Sodba SEU C-287/22 ne nalaga presoje posledic, ki bi lahko zaradi ukrepov zavarovanja nastale nasprotni stranki, prav tako ne omenja reverzibilnosti, zato pogoja iz 2. in 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ nista pomembna. Res je, da sodba C-287/22 ne govori o tem, da presoja reverzibilnosti ni potrebna, vendar pa tudi ne pove, da bi bila potrebna. Ker navedena sodba pojasnjuje (kot je bilo pojasnjeno v prejšnjih odstavkih ter v 26. in 29. do 31. točki izpodbijanega sklepa), kateri so pogoji za zavarovanje v tovrstnih postopkih, pri čemer ne omenja reverzibilnosti, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da reverzibilnost ni pogoj za izdajo začasne odredbe v tovrstnih zadevah.

25.Pritožba nadalje navaja, da tožnika nista izkazala, da bi že preplačala kredit in da je za predmetni kredit relevantna zgolj valuta CHF. Navedeno ne drži, saj je bila valuta CHF v izpodbijani pogodbi zgolj obračunska, medtem ko sta tožnika kredit prejela in odplačevala v evrih, v katerih tudi prejemata dohodke. Zato je za presojo vpliva kreditne pogodbe na ekonomski položaj potrošnika (in tudi to, ali pogodbena določila v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank; ali povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika; ali povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval) bistvena evrska protivrednost pogodbenih izpolnitev.

26.Pritožba navaja, da kredit ni bil brezobresten in da ji tožnika ne dolgujeta le glavnice, ampak tudi obresti oziroma odmeno za uporabo njenega denarja. V zvezi s tem se sklicuje na sodno prakso slovenskih sodišč, ki pa vsa datira iz časa pred spremembo sodne prakse glede kreditov v CHF (glej 7. točko te obrazložitve) in tudi pred sodbama SEU C-520/21 in C-488/23, ki sta vprašanje obsega vrnitvenih zahtevkov pri ničnih potrošniških kreditnih pogodbah naslovili drugače, ta stališča pa je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje v 28. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.

27.Iz sodbe SEU C-520/21 izhaja, da Direktiva ne nasprotuje razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero ima potrošnik od kreditne institucije pravico zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo nakazanih mesečnih obrokov in stroškov, plačanih iz naslova nične kreditne pogodbe v tuji valuti, če se spoštujejo cilji Direktive 93/13 in načelo sorazmernosti, in da Direktiva nasprotuje razlagi nacionalnega prava, po kateri ima kreditna institucija pravico od potrošnika v primeru nične kreditne pogodbe v tuji valuti zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in plačilo zamudnih obresti od opomina. V navedeni sodbi je še zapisano, da Direktiva sicer ne določa posledic neveljavnosti pogodbe, vendar morajo biti nacionalna pravila združljiva s cilji Direktive, in da zaradi dosege odvračalnega učinka, ki ga zahtevata prvi odstavek 6. člena in prvi odstavek 7. člena Direktive, kreditna institucija ne more zahtevati nadomestila, ki bi presegalo vračilo kapitala, izplačanega kot izpolnitev pogodbe, in zakonske zamudne obresti od opomina.

28.V odprtih pravdah glede ničnosti kreditnih pogodb v CHF, kakršna je tudi predmetna, ni enotne razlage zgoraj citirane sodbe SEU. Predvsem je sporno, kako razlagati "načelo sorazmernosti" in pojem "kapital" - ni enotnih stališč o tem, ali je banka upravičena le do vrnitve nominalnega posojenega zneska v domači valuti (torej evrskega zneska, ki ga je potrošnik dejansko prejel) ali pa je upravičena še do česa več, na primer pogodbenih obresti ali kakega drugega nadomestila za uporabo svojega kapitala. V zvezi s tem je VSRS naslovilo na SEU predlog za predhodno odločanje. Pritožbeno sodišče si ne zatiska oči pred dejstvom, da je to vprašanje v slovenski pravni teoriji in sodni praksi visoko kontroverzno. Vendar ocenjuje, da trenutno sodna praksa (vključno z dvema sodbama SEU) vsaj z verjetnostjo nakazuje, da je utemeljeno stališče tožnikov, da v posledici ničnosti kreditne pogodbe v CHF toženki nista dolžna vrniti več kot dejansko prejeti znesek. Torej sta tožnika v tej fazi postopka vsaj s stopnjo verjetnosti izkazala, da toženki nista dolžna plačati celotnega zneska, ki naj bi ga po domnevno nični pogodbi dolgovala, s čimer sta hkrati dokazala, da sta svojo obveznost po nični kreditni pogodbi že preplačala (razlogov o zneskih plačil v 27. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pritožba konkretizirano ne napada).

29.Pritožba v zvezi s sodbo C-520/21 navaja, da je bila sprejeta v drugačnih, neprimerljivih okoliščinah, ker se nanaša na poljsko pravo oziroma pogodbo pri poljski banki. V zvezi s tem pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je pravo Evropske unije (EU) v primerjavi z nacionalnim pravom primarno. Ustava RS v 3.a členu nalaga uporabo prava EU. Razlago prava EU daje SEU, katerega odločbe so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča v državah EU. Sodna praksa SEU je glede razlage prava EU formalni pravni vir erga omnes, ki praviloma učinkuje tudi za nazaj (ex tunc). Odločbe SEU, sprejete v postopku predhodnega odločanja, so pojasnjevalne oziroma interpretativne narave. To pomeni, da je dejansko stanje, ki je botrovalo konkretni odločitvi SEU, sekundarnega pomena; v ospredju je razlaga same norme prava EU. Slovenska sodišča morajo zagotoviti enotno uporabo in učinkovitost evropskega prava; enotna uporaba pa se zagotavlja prav z razlagami, ki jih sprejema SEU.

30.Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da so okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba (da je šlo za potrošniški hipotekarni kredit, vezan na CHF; da so bili obroki kredita določeni v domači valuti potrošnika), povsem primerljive s tu obravnavano pogodbo. Pritožba nadalje izpostavlja razliko glede obrestovanja: po pogodbi, ki je bila predmet presoje v zadevi C-520/21, je poljska banka sama določala menjalni devizni tečaj, medtem ko je v konkretnem primeru toženka uporabljala tečajnico Banke Slovenije, torej ni šlo za samovoljno določen tečaj. Vendar sama pritožba v nadaljevanju navaja, da sta kreditojemalca v zadevi C‑520/21 sklenila tudi aneks h kreditni pogodbi, s katerim jima je bilo dovoljeno plačevanje mesečnih obrokov neposredno v CHF, kar pomeni, da je bil izničen učinek (v pritožbi izpostavljenega) s strani kreditodajalca enostransko določenega menjalnega tečaja. Citirana sodba SEU ne vsebuje navedb, da naj bi banka pri določanju tečaja postopala izrazito nepošteno in oblikovala tečaj na način, da je ob njegovi aplikaciji ustvarjala dodatne prihodke, kot navaja pritožba, torej ta okoliščina tudi ni bila odločilna pri presoji nepoštenosti in ne more biti razlikovalna okoliščina, zaradi katere citirane sodbe SEU ne bi bilo mogoče uporabiti tudi v tej zadevi.

31.Prav tako je neresnična pritožbena navedba, da se izrek sodbe C-520/21 glasi tako, da se "neposredno nanaša na poljsko nacionalno pravo," saj izrek govori zgolj o nacionalnem pravu (kakšen je pomen sodb SEU, je bilo pojasnjeno v prejšnjih odstavkih). Nekonkretizirane in zato neutemeljene so pritožbene navedbe o raznolikosti oziroma neprimerljivosti slovenskega in poljskega pravnega sistema, saj pritožba ne pove, katera določba katerega poljskega pravnega akta določa, da "se vse preračunske klavzule enotno razlagajo kot nezakoniti pogodbeni pogoji in so vpisani v evidenco nedopustnih pogodbenih določil."

32.Neutemeljeno je tudi izpostavljanje, da slovenski pravni sistem pozna pravila vračanja, saj pritožbeno sodišče ne dvomi, da jih pozna tudi poljski pravni sistem (kot vsak sodoben pravni sistem kjerkoli na svetu).

33.Neutemeljene so tudi navedbe, da so kondikcijski zahtevki stvar nacionalnega prava. Zgoraj citirana sodba SEU zelo jasno govori o povračilnih zahtevkih, ki so posledica ničnih pogodbenih določil, zato ni dvoma, da (vsaj) ta segment kondikcijskih zahtevkov (kondikcijski zahtevki kot posledica ničnih pogodbenih določil, torej kondikcijski zahtevki, povezani s pogodbenim potrošniškim pravom) ureja tudi Direktiva in posledično sodbe SEU.

34.Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podane niti izrecno zatrjevane niti uradoma upoštevne (drugi odstavek 350. člena ZPP) kršitve, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

35.Ker gre za sklep zavarovanja tekom odprtega pravdnega postopka, je sodišče druge stopnje odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

-------------------------------

7Spletni Slovar slovenskega knjižnega jezika: < https://fran.si/133/sskj2-slovar-slovenskega-knjiznega-jezika-2/4467789/depreciacija?View=1&Query=depreciacija&All=depreciacija >.

8Nedvomno tudi toženki, ki sama navaja (15. in 17. stran pritožbe), da je tožnika opozorila na možnost uresničitve t. i. črnega scenarija (pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je ta navedba pritožbena novota, zato je ni mogoče upoštevati pri presoji obsega pojasnilne dolžnosti toženke).

8Uradni list RS, št. 98/2004 in nadaljnji, v nadaljevanju ZVPot. ZVPot implementira Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju: Direktiva).

9Uradni list RS, št. 70/2000 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPotK.

10Zato so neresnične navedbe na 17. strani pritožbe, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do dopustnosti presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja.

11Sklep VSRS II Ips 18/2022 z dne 21. 12. 2022, točka 29.

12Sodba VSRS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, točke 23 do 25; sodba in sklep VSRS II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, točka 12.

13Sodba VSRS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, točke 28.

14Sodba VSRS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, točke 49 do 54.

15Sodba VSRS II Ips 23/2024 z dne 20. 11. 2024, točka 13.

16S tem je odgovorjeno tudi na pritožbene navedbe o upoštevanju okoliščin, ki so obstajale v času sklepanja pogodbe.

17Bankam je že v času sklepanja spornih pogodb moralo biti znano, da je CHF t. i. valuta varnega zavetja, ki v času vsakršnih kriz pridobiva na vrednosti, medtem ko vrednost potrošnikove domače valute v primerjavi s CHF v kriznih obdobjih (lahko, zelo verjetno) pada; več o valuti varnega zavetja glej sodbo in sklep VSRS II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, točka 27.

18Sodba SEU C-110/14 z dne 3. 9. 2015, točka 21.

19Npr. sklepi VSL II Cp 2073/2023, II Cp 2054/2023, I Cp 1851/2023, I Cp 1880/2023, II Cp 1658/2023, II Cp 1711/2023, II Cp 2109/2023, ki so bili vsi izdani že pred izdajo izpodbijanega; tem stališčem je pritrdilo VSRS v sklepu II Ips 10/2025 z dne 16. 4. 2025, točka 28.

20Pritožba na 28. strani povsem konfuzno najprej navaja, da sodišče sploh ne bi smelo presojati pogoja iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (drži, da tega ne bi bilo treba presojati, vendar ta presoja toženki ni v škodo), nato pa nadaljevanju (29. stran pritožbe) vsebinsko navaja o tem pogoju.

21Obstoječe ali grozeče preplačilo kredita iz nične kreditne pogodbe je eden od ključnih pogojev za zavarovanje v skladu s sodbo C-287/22.

22Sodba C-520/21, točki 66 in 76. Zelo podobno tudi sodba SEU C-488/23.

23T. i. obogatitvene obresti; pojem je pojasnjen v sodbi VSC Cp 201/2023 z dne 11. 10. 2024.

24To je, za razmerja, ki so nastala pred sprejemom razlagalne odločbe SEU, vendar po uveljavitvi predpisa EU, ki ga SEU z zadevno odločbo razlaga.

25R. Knez: Analiza prakse uporabe prava EU v Sloveniji - delovni in socialni spori, Pravosodni bilten št. 1/2013, str. 3.

26Sodba SEU C-166/73 z dne 16. 1. 1974 v zadevi Rheinmühlen Düsseldorf proti Einfuhr- und Vorratsstelle für Getreide und Futtermittel.

Zveza: