6. 12. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. s Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnik na Z., na seji senata 30. novembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 17/2004 z dne 13. 1. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 1140/2002 z dne 5. 11. 2003 in s sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju št. K 184/99 z dne 11. 6. 2002 se ne sprejme.

2.Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S prvostopenjsko sodbo je bil pritožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo s posebnim pogojem plačila škode in določilo kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče je prvostopenjsko sodbo spremenilo le v odločbi o kazenski sankciji in sicer tako, da je pritožniku ob posebnem pogoju zapisalo še opozorilo o posledicah njegove neizpolnitve, v preostalem delu je pritožbo zavrnilo. Pritožnik vlaga ustavno pritožbo tudi zoper sodbo, s katero je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi ponavlja navedbe, s katerimi ni uspel v pritožbi in v zahtevi za varstvo zakonitosti. Zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo prava ter kršitve 22., 23., 25., 28. in 29. člena Ustave. Kršitev 22. člena Ustave utemeljuje z navedbo, da sodbe, ki se nanašajo nanj, odstopajo od sodne prakse, ker so pomanjkljivo obrazložene. Tudi praksa Vrhovnega sodišča naj bi bila glede določanja višine povprečnin drugačna, saj naj bi mu slednje odmerilo previsoko povprečnino. V utemeljitev kršitve 23. člena Ustave pritožnik navede, da mu je bila kršena pravica do sodnega varstva, ker je Vrhovno sodišče odločalo pristransko, obtožba naj bi bila neutemeljena, obsodba pa neprimerna. Vrhovno sodišče naj bi tudi ocenilo, da v pritožbi ni navedel kršitve, ki naj bi jo povzročila neizločitev njegove izjave, ki jo je še kot osumljenec dal policiji. Po navedbah pritožnika sodišče te izjave ni izločilo. Postopek na prvi stopnji je bil po mnenju pritožnika nepošten, ker naj bi sodišče zamolčalo njegov pisni zagovor. V zvezi s kršitvijo 25. člena Ustave pritožnik navede, da je Vrhovno sodišče "ignoriralo" vsebino zahteve za varstvo zakonitosti, Višje sodišče pa vsebino pritožbe. Pravni sredstvi naj bi bili zato neučinkoviti. Kršitev 28. člena Ustave pritožnik utemeljuje z navedbo, da kaznivega dejanja ni storil oziroma da je bil obsojen za dejanje, za katerega je bil podan zgolj sum o njegovi storitvi. Do kršitve pravnih jamstev iz 29. člena Ustave naj bi po mnenju pritožnika prišlo s tem, ker sodišče ni upoštevalo njegovega pisnega zagovora in naj bi mu tako onemogočilo obrambo z zagovornikom. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sodbe razveljavi, zadevo vrne v novo odločanje in nasprotnemu udeležencu naloži plačilo stroškov ustavne pritožbe.

B.

3.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti z navedbami, ki po vsebini pomenijo zgolj ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. To velja zlasti za pritožnikove navedbe, s katerimi po vsebini opisuje svoje videnje in obstoj dogodka ter izraža nezadovoljstvo z obsodbo.

4.Pritožnikove navedbe, da je bil glede na ustaljeno sodno prakso obravnavan drugače, bi bile lahko relevantne z vidika 22. člena Ustave. Slednji med drugim zagotavlja, da sodišče o zadevi vsakogar odloči tako, kot sicer redno odloča. Vendar se pritožnik na obstoj ustaljene sodne prakse glede vsebinskih odločitev in odločitev o povprečninah zgolj sklicuje. S takó posplošenimi navedbami zatrjevane kršitve ne more utemeljiti.

5.Po prvem odstavku 23. člena Ustave je vsakomur zagotovljena pravica, da o njegovih pravicah in obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Pritožnik zatrjuje kršitev pravice do sodnega varstva in kršitev pravice do nepristranskega sodnika.

6.Pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave je ustavno procesno jamstvo. Zagotavlja pravico do meritorne odločitve, do katere je v pritožnikovem primeru prišlo. Zato očitno ne gre za kršitev pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Nestrinjanje z obsodbo in pritožnikovo pričakovanje drugačne odločitve ne zadošča za ugotovitev o kršitvi te pravice.

7.Prvi odstavek 23. člena Ustave zagotavlja tudi pravico do nepristranskega sodnika. Vendar pritožnik te kršitve ne more utemeljiti z nestrinjanjem z dokazno oceno, ki jo je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti naredilo Vrhovno sodišče. Slednje je ocenilo, da pritožnik v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo ni navedel kršitve, ki naj bi jo povzročila neizločitev njegove izjave, ki jo je še kot osumljenec dal policiji. Zgolj nestrinjanje z dokazno oceno za ugotovitev kršitve te pravice še ne zadošča. V zvezi z zatrjevano kršitvijo pritožnik še navede, da prvostopenjsko sodišče izjave, ki jo je še kot osumljenec dal policiji, ni izločilo. Ta pritožnikova navedba se že ob upoštevanju obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča in njegove predhodne navedbe izkaže kot netočna. V ustavni pritožbi pritožnik ne zatrjuje, da je v neskladju s pravico do nepristranskega sodnika iz prvega odstavka 23. člena Ustave stališče Vrhovnega sodišča o tem, da je pritožnik v uveljavljanju kršitve po 4. a točki 39. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – ZKP) prekludiran.

8.Pritožnikov očitek kršitve pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave ni utemeljen. O pritožbi, ki jo je zoper prvostopenjsko sodbo vložil pritožnikov zagovornik, je Višje sodišče odločilo. Da se do relevantnih navedb v pritožbi, kar bi bilo lahko upoštevno z vidika 22. člena Ustave, Višje sodišče ni opredelilo, pritožnik ne zatrjuje.

9.Kršitev 25. člena Ustave (pravilno 22. člena Ustave) pritožnik očita tudi Vrhovnemu sodišču. Tudi v tem delu ustavne pritožbe ostajajo pritožnikove navedbe, "da je Vrhovno sodišče ignoriralo navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti", zgolj na ravni splošnosti, njegov očitek o kršitvi 22. člena Ustave pa zato neutemeljen.

10.Z navedbami, da kaznivega dejanja ni storil oziroma da je bil obsojen za dejanje, za katerega naj bi bil podan zgolj sum o njegovi storitvi, pritožnik kršitve 28. člena Ustave ne izkaže.

11.Očitka o kršitvi pravice do obrambe z zagovornikom (druga alineja 29. člena Ustave) pritožnik ne more utemeljiti zgolj s tem, da sodišče ni upoštevalo njegovega pisnega zagovora. Slednje tudi nima opore v izpodbijanih sodbah. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je sodišče pritožnikov zagovor ocenilo in na podlagi vseh drugih izvedenih dokazov naredilo dokazno oceno. Pritožnikovo nestrinjanje s takšno oceno za ugotovitev kršitve te pravice ne zadošča.

12.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

13.Pritožnik predlaga, naj se naloži plačilo stroškov nasprotnemu udeležencu. V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS, ki se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih pritožnik ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka.

C.

14.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer