Jedro

Tožeča stranka sodne takse v navedeni višini ni plačala, zato je sodišče odločilo, da se tožba v delu, ki se nanaša na primarni tožbeni zahtevek šteje za umaknjeno. Ta sklep je po svoji pravni naravi končna odločba.

V postopku o glavni stvari je že izdana odločba o ugotovitvi vrednosti spornega predmeta, tožba za primarni zahtevek se je štela pravnomočno za umaknjeno. Zato sodišče prve stopnje ni moglo več ponovno v ugovornem postopku zoper sklep o plačilnem nalogu ugotavljati vrednosti spornega predmeta. Vrednost spornega predmeta bi lahko bila preizkušana le še v pritožbenem postopku zoper domnevo umika tožbe.

Tožeča stranka ni ugovarjala, da je sodišče takso napačno odmerilo v plačilnem nalogu, s katerim je bila odmerjena sodna taksa le za primarni zahtevek in je ta plačilni nalog postal pravnomočen. Ker je prišlo do domneve umika tožbe v delu, ki se nanaša na primarni zahtevek, je sedaj predmet spora le nekdanji podrejeni zahtevek, ki pa je sedaj edini zahtevek s sodno določeno pravnomočno vrednostjo spornega predmeta.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sklepa I Pg 239/2017-61 in - 62 z dne 4. 6. 2020 potrdita.

Obrazložitev

I. Sklep (-61) - plačilo takse za umik vloge (tožbe) v znesku 2.025,00 EUR

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor tožeče stranke z dne 18. 10. 2019 zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. I Pg 239/2017-57 z dne 3. 10. 2019 za umik vloge v višini 2.025,00 EUR zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da rok za plačilo sodne takse začne teči naslednji dan po vročitvi tega sklepa (II. točka izreka).

2. Plačilo sodne takse za umik tožbe se nanaša na primarni tožbeni zahtevek (ničnost skupščinskih sklepov). Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 4. 6. 2018 določilo vrednost primarnega in podrejenega tožbenega zahtevka, vsakega na 1.000.000,00 EUR. Tožeča stranka ni uspela s predlogom za oprostitev plačila sodne takse. Sklep sodišča prve stopnje I Pg 239/2017 z dne 8. 8. 2018 je bil potrjen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 732/2018 z dne 16. 10. 2018. Zato je bila tožeča stranka dolžna plačati sodno takso za primarni tožbeni zahtevek v znesku 6.252,00 EUR. Tožeča stranka sodne takse v navedeni višini ni plačala, zato je sodišče odločilo, da se tožba v delu, ki se nanaša na primarni tožbeni zahtevek šteje za umaknjeno (sklep 31. 7. 2019, list. št. 107).

3. Ta sklep je po svoji pravni naravi končna odločba. Drugi odstavek 31. člena ZST-1, ki določa, da je zoper sklep o sodni določitvi vrednosti spornega predmeta, dovoljena posebna pritožba, kadar se stranka ne more pritožiti zoper odločbo o glavni stvari. Vrednost spornega predmeta je bila za oba zahtevka določena že v letu 2018.Tožeča stranka pa bi se glede na tek postopka lahko pritožila zoper sklep o umiku tožbe (primarni zahtevek) in bi lahko izpodbijala sklep o določitvi vrednosti spornega predmeta (drugi odstavek 32. člena ZST-1). Tega pa ni storila.

4. Zoper sklep se je tožeča stranka pravočasno pritožila in je uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1. Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi ugovoru tožeče stranke oziroma podrejeno, da sklep razveljavi. Pri tem se je kot bistveno sklicevala na sodno prakso iz sklepov Višjega sodišča v Ljubljani (VSL).1 Nosilni razlog navedenih odločb je, da ima stranka možnost še v ugovoru zoper plačilni nalog uveljavljati (ne)pravilno vrednost spornega predmeta in nato sodišče od nove vrednosti odmeri sodno takso.

5. Stališču, ki ga je oblikovalo VSL v navedenih odločbah je sicer načeloma mogoče pritrditi. Vendar pa konkretna procesna situacija ni primerljiva z obravnavano v navedenih odločbah VSL. V konkretni zadevi je bila namreč v postopku o glavni stvari, že izdana odločba o ugotovitvi vrednosti spornega predmeta, tožba za primarni zahtevek se je štela pravnomočno za umaknjeno. Zato sodišče prve stopnje ni moglo več ponovno v ugovornem postopku zoper sklep o plačilnem nalogu ugotavljati vrednost spornega predmeta. Kot je bilo že pojasnjeno, bi lahko bila vrednost spornega predmeta preizkušana le še v pritožbenem postopku zoper domnevo umika tožbe. V nasprotnem primeru bi moralo sodišče o pravnomočno določeni vrednosti spornega predmeta odločati še enkrat, kar pa je nedopustno.

6. Tožeča stranka s pritožbo uveljavlja, da se sodišče ni opredelilo do navedb tožnika o primerni vrednosti spora in v pritožbi povzema stališče o pravi vrednosti spornega predmeta iz prvostopenjskega postopka. Vendar so ti pritožbeni razlogi pravno neodločilnega pomena. Zato sodišče druge stopnje nanje ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Sodišče druge stopnje še pripominja, da sodišče ni kršilo pravico tožeče stranke do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS in tudi ne pravice do enakega varstva pravic v 22. členu Ustave RS.

7. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna. Sodišče druge stopnje se strinja z vsemi razlogi v izpodbijanem sklepu, pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa pa ni našlo nobenih absolutnih bistvenih postopkovnih kršitev (drugi odstavek 350., 366. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

II. Sklep (-62) - plačilo sodne takse za tožbo za podrejeni (sedaj edini) zahtevek v višini 6.525,00 EUR

8. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor tožeče stranke z dne 18. 10. 2019 zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. I Pg 239/2017-58 z dne 3. 10. 2019, za plačilo sodne takse v višini 6.525,00 EUR, zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, naj v roku, ki začne teči naslednji dan po vročitvi tega sklepa plača sodno takso v navedeni višini.

9. Kar se tiče določitve vrednosti primarnega in podrejenega tožbenega zahtevka (sklep 4. 6. 2018, list. št. 48) in pravnomočno določene vrednosti spornega predmeta (glede primarnega zahtevka), se sodišče druge stopnje sklicuje na razloge v prejšnjih točkah te obrazložitve. Kar se tiče pošiljanja plačilnih nalogov posebej za primarni in posebej za podredni zahtevek in da bi sodišče moralo poslati en plačilni nalog za oba skupaj, pa je sodišče prve stopnje odločilo, da je tak ugovor prepozen. Tožeča stranka namreč ni v skladu s prvim odstavkom 34.a člena ZST-1, ugovarjala, da je sodišče takso napačno odmerilo v plačilnem nalogu, s katerim je bila odmerjena sodna taksa le za primarni zahtevek in je ta plačilni nalog postal pravnomočen. Ker je prišlo do domneve umika tožbe v delu, ki se nanaša na primarni zahtevek, je sedaj predmet spora le nekdanji podrejeni zahtevek, ki pa je sedaj edini zahtevek s sodno določeno pravnomočno vrednostjo spornega predmeta 1.000.000,00 EUR.

10. Tožeča stranka se je zoper ta sklep pritožila in je uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1. Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi ugovoru tožeče stranke oziroma podrejeno, da sklep razveljavi. Ti pritožbeni razlogi so identični pritožbenim razlogom, ki jih je uveljavljala zoper sklep pod I. 11. Tožeča stranka ne nasprotuje nobenim razlogom, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo njen ugovor. Tožeča stranka niti ne nasprotuje ugotovljenemu dejstvu, da je prepozno uveljavljala, da bi ji moralo sodišče s plačilnim nalogom skupaj naložiti plačilo sodne takse za primarni in podrejeni tožbeni zahtevek. Zato so neutemeljeni vsi pritožbeni razlogi, v zvezi s tem, da bo morala tožeča stranka sedaj po umiku tožbe, kar očitno pomeni, da naložene sodne takse v znesku 6.525,00 EUR ne bo plačala, plačati še sodno takso za (domnevo) umika tožbe v znesku 2.025,00 EUR. Res je, da bi tožeča stranka plačala le 1.417,50 EUR takse več, vendar pa bi slednje morala pravočasno uveljavljati.

12. Tudi v tej pritožbi je tožeča stranka le vztrajala pri svojem stališču, da je bila sporna vrednost spora napačno odmerjena. Sodišče druge stopnje je na to pritožbeno navedbo že odgovorilo v prejšnjih točkah sklepa. Ti so pravno neodločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

13. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ugotavlja, da ni bila storjena nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (drugi odstavek 350. člena, 366. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Zato je tudi to pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

14. V pritožbenem postopku je odločila sodnica posameznica (prvi odstavek 366.a člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

1 Primerjaj sklepe VSL, I Cpg 277/2019, I Cpg 256/2019, I Cpg 201/2019, A14, A15 in A16.