Jedro

Posestnik nima pravnega sredstva, če motenje ali odvzem posesti temelji na podzakonskem predpisu, ki je sprejet na podlagi zakona.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sama trpita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke po katerem naj bi se ugotovilo, da je tožena stranka motila izključno posest tožeče stranke na njeni nepremičnini parc. št. 403/2 k.o. X. na ta način, da je neugotovljenega dne od meseca aprila 2014 na nepremičnini tožeče stranke izvedla dela v zvezi z izgradnjo vodnega vodovodnega omrežja, v okviru katerih je v zemljo zakopala neznano količino vodovodnih cevi ter v zemljo vkopala tri varnostne ventile za zaprtje vode in servisni jašek, pokrit s plastičnim pokrovom zelene barve, pri čemer je tožena stranka tudi prekopala več kot 10 m2 travnate površine, kakor tudi odstranila ostalo rastlinje na območju severovzhodnega dela nepremičnine parc. št. 403/2 k.o. X. Tožeča stranka je še zahtevala, da se toženi stranki naloži, da vzpostavi prvotno stanje na nepremičnini in da se toženi stranki v bodoče prepovedujejo kakršnakoli dejanja, ki bi imela za posledico motenje posesti na nepremičnini tožeče stranke, saj se ji bo v nasprotnem primeru izrekla denarna kazen v višini 7.500,00 EUR. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da so na sporni nepremičnini s strani tožene stranke bile sanirane stare pocinkane cevi, ker je čez nepremičnino parc. št. 403/2 k.o. X. potekal javni vodovod in je tako zadnje posestno stanje nepremičnine bilo s položenimi cevmi za javni vodovod. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka zamenjala staro cev, ki je puščala na večih mestih, ko so jih zamenjali z novimi, so vgradili varnostne ventile, ki so sestavni del vodovoda, da se lahko voda zapre. Sodišče ocenjuje, da je vgradnja ventilov in servisnega jaška, ki služi za dostop k napeljavi zaradi servisiranja, potrebni del vodovodne napeljave. Dejanje tožene stranke pa ni bilo protipravno. Sanacija napake na vodovodnem sistemu je bila nujna in jo je bilo skladno s 17. členom Odloka o načinu upravljanja lokalne gospodarske javne službe, oskrbe s pitno vodo v O. (Uradni list RS, št. 112/2013 z dne 30. 12. 2013) potrebno odpraviti. Ta člen določa, da je treba odpraviti napako na vodovodnem omrežju takoj, uporabniki pa morajo izvajalcu javne službe za opravljanje del na svojem zemljišču v zvezi z javnim vodovodom zagotoviti dostop. Izvedena sanacijska dela so temeljila na zakonu oziroma podzakonskem aktu, v takšnem primeru pa posestnik v skladu s tretjim odstavkom 33. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ nima pravnega varstva. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je res, da tožena stranka izvaja gospodarsko javno službo - oskrbo prebivalcev na območju O. s pitno vodo, vse na podlagi veljavnih predpisov, vendar pa je tožena stranka v konkretnem primeru svojo pristojnost oziroma upravičenje močno zlorabila, ko je v začetku meseca aprila 2014 na območju nepremičnine tožeče stranke izvedla zelo obsežna zemeljska dela, v okviru katerih je v zemljo-nepremičnine tožeče stranke vkopala večji vodovodni jašek, tri varnostne vodovodne ventile ter več kot 10 m vodovodnih cevi iz PVC materiala. To je storila na podlagi prejete prijave okoliških prebivalcev, da imajo motenje v oskrbi s pitno vodo in ne popolne prekinitve ter na podlagi izvedenih meritev, ki so pokazale, da vodovodna cev pušča le na dveh mestih. V kolikor je bila tožena stranka dejansko prisiljena v kakršnokoli nujno ukrepanje, bi to lahko naredila le na mestih, kjer je bilo dejansko ugotovljeno oziroma zaznano puščanje vodovodne cevi ter na tak način sanirati stanje, da do motenj v oskrbi s pitno vodo med okoliškimi prebivalci ne bi več prihajalo. Za vsa ostala dela pa bi tožena stranka pred samim posegom v nepremičnino tožeče stranke morala predhodno pridobiti soglasje oziroma celo dovoljenje tožeče stranke, saj je šlo zgolj in samo za investicijska dela, ki po svoji naravi nikakor niso bila tako nujna, da bi jih bilo potrebno nemudoma izvesti zaradi nemotene oskrbe s pitno vodo. Tožena stranka je očitno spoznala, da bi tudi ta druga dela bilo očitno smotrno izvesti, kar pa že ni bilo več nujno potrebno, zaradi česar je odpadla pravna podlaga po 17. členu Odloka. Ker tožena stranka soglasja tožeče stranke predhodno ni pridobila, je njen poseg v nepremičnino tožeče stranke v obsegu, ki presega sanacijo puščanja vodovodne cevi povsem v nasprotju z veljavnimi predpisi, torej protipraven. Namreč ravnanje tožene stranke, kot je bilo izvedeno v konkretnem primeru v začetku meseca aprila 2014 predstavlja hud poseg v lastninsko pravico tožnika, s katerim je tožena stranka tožnika kot lastnika nepremičnine praktično onemogočila pri uporabi nepremičnine, saj tožnik na mestu, kjer se sedaj nahaja v zemljišču cev ter trije varnostni ventili in vodovodni jašek ne more početi ničesar, saj bi izvajanje kakršnekoli dejavnosti pomenilo nevarnost za oskrbo s pitno vodo okoliških prebivalcev. S tem pa je tožena stranka tudi močno posegla v posest tožnika v njegovi nepremičnini, zaradi česar posestno stanje nikakor ni enako tistemu, ki je obstajalo v naravi pred posegom tožene stranke v nepremičnine tožnika. Pri tem pa je potrebno upoštevati, da se mora služnost, v kolikor se izvaja preko nepremičnin tožeče stranke, le-ta izvajati v takšnem obsegu, da se sicer doseže namen služnosti, vendar pa, da se pri tem v kar najmanjšem obsegu vpliva na lastninsko pravico na nepremičnini, preko katere se izvaja služnost. Tega v konkretnem primeru ni več zaslediti, čeprav bi se lahko zadeve uredile tako, da bi se dosegli vsi zasledovani cilji, tako cilj tožene stranke, okoliških prebivalcev, kakor tudi cilji tožeče stranke kot lastnika. Iz izpodbijanega sklepa pa nikjer ni moč razbrati, na kateri podlagi je sodišče zaključilo, da so vsa izvedena dela, ki jih je tožena stranka izvedla na nepremičnini tožeče stranke v spornem času, dejansko bile takšne narave, da jih je bilo potrebno izvršiti v najkrajšem možnem času, brez da bi se o tem na kakršenkoli način predhodno obvestilo tožnika. Zgolj pavšalna navedba, da je šlo v konkretnem primeru za sanacijska dela, namreč ni zadostna podlaga za sprejem odločitve, da ravnanje tožene stranke v konkretnem primeru ni bilo protipravno. Tožena stranka pa tudi ni uspela izkazati, da je trasa zatrjevane stare vodovodne cevi dejansko potekala po trasi vodovodne cevi, ki poteka sedaj v naravi, torej po posestmotitvenem ravnanju tožene stranke. Tožeča stranka še vztraja pri tem, da stara vodovodna cev ni potekala po sporni trasi in je tožena stranka sedaj obstoječo traso vodovodne cevi speljana tako, ker je tako bilo najlažje in očitno povezano z najmanjšimi stroški. S tem pa je tožena stranka tožnika močno omejila pri nadaljnji uporabi njegove nepremičnine, kar pa je pravno povsem nedopustno in je v popolnem nasprotju z inštitutom služnosti, na kar se tožena stranka sklicuje v svojih navedbah. Tako vprašanje poteka dejanske trase vodovodne cevi pred posestmotitvenem ravnanjem ostaja povsem nepojasnjeno, s tem pa tudi samo dejansko stanje, na podlagi katerega je tudi bila sprejeta odločitev izpodbijanega sklepa in je zato ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da se sklep razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Priglaša še pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju tožene stranke pritožbene navedbe, da je tožena stranka s predmetnimi deli hudo posegla v lastninsko pravico tožeče stranke in onemogočila uporabo nepremičnine, niso pravilne. Na predmetni premičnini je že pred tem posegom potekala vodovodna trasa, tako da se sama nepremičnina s sanacijo v ničemer ni spremenila. Na predmetni nepremičnini zaradi poteka omenjene vodovodne trase, gradnja, niti ekstenzivno kmetijstvo sploh ni možno. Tožeča stranka tudi ni podala zadovoljive trditvene podlage v smeri kakšna dela so ji onemogočena, niti ni predložila dokazila za te pavšalne navedbe. Kar se tiče prekoračitve nujnih del, tožeča stranka tega sploh ni specificirala tekom postopka na prvi stopnji in ni pojasnila kaj točno predstavljajo nujna dela in kaj je njihova domnevna prekoračitev tako, da je pritožba v tem delu nesklepčna. Dejstvo pač je, da je na njeni nepremičnini potekala vodovodna trasa, katero je bilo zaradi puščanja potrebno obnoviti - zamenjati. Predmetna dela so bila opravljena v korist tožeče stranke same, saj bi brez teh del imela občutno škodo na njeni nepremičnini zaradi zamakanja. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Bistvo varstva zaradi motenja posesti je v tem, da se varuje pred samovoljnimi posegi proti tistim, ki na silo odvzamejo posest zato, ker štejejo, da so upravičeni do takšne posesti oziroma, da je dejanje opravljeno v njihovo korist.(1) Namen varstva je namreč ta, da tisti, ki ima neko stvar v posesti, le-to obdrži in da se prepreči samovolja tistega, ki meni, da je upravičen do takšne posesti. Posest se lahko moti le z dejanji, ki so protipravna, to je s tistimi, ki nasprotuje pozitivnim predpisom, pravnemu redu oziroma z dejanji, za katera stranka nima pooblastila, temelječega na ustrezni pravni podlagi. Kot izhaja iz sklepa VS RS(2) je motilno dejanje takšno dejanje motilca glede predmeta v tuji posesti, s katerim nastane novo, spremenjeno posestno stanje, motilno dejanje ima dva komplementarna učinka glede predmeta posesti. Dejanska posest dotedanjega posestnika preneha ali se omeji, hkrati pa se na drugi strani vzpostavi nova dejanska oblast motilca ali pa se njegova že prej obstoječa dejanska oblast razširi ali osvobodi prejšnjih omejitev. Posest je motena, če je dotedanjemu posestniku odvzeta in je njegova dejanska oblast protipravno prenehala ter jo je pričel izvrševati tretji, ki mu je posest odvzel in jo je pridobil viciozno. Torej mora po motilnem dejanju nastati novo, spremenjeno posestno stanje. Ob obravnavanju pritožbe tožeče stranke pa sodišče druge stopnje zaključuje, da tožeča stranka takšnega spremenjenega posestnega stanja v tožbi ni zatrjevala in tega tudi ni uspešno zatrjevala v pritožbenem postopku. Po 426. členu ZPP se obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja, izključeno je odločanje o pravici do posesti, pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti, ali odškodninskih zahtevkih. Glede dejstva zadnjega posestvenega stanja pa je sodišče prve stopnje v točki 6 obrazložitve, ko je ugotavljalo zadnjo posestno stanje zaključilo, da je čez nepremičnino parc. št. 403/2 k.o. X. potekal javni vodovod in je tako zadnje posestno stanje nepremičnine bilo z položenimi cevmi za javni vodovod. Tožeča stranka v tožbi ni zatrjevala kako se je zadnje posestno stanje z zamenjavo cevi in vgradnjo treh ventilov ter vodovodnega jaška, to zadnje posestno stanje v primerjavi s prejšnjim bistveno spremenilo. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je ravnanje tožene stranke, kot je bilo izvedeno v konkretnem primeru predstavljalo hud poseg v lastninsko pravico tožnika, s katerim je tožena stranka tožnika kot lastnika nepremičnine praktično onemogočila pri uporabi nepremičnine, saj tožnik na mestu, kjer se sedaj nahaja v zemljišču cev ter trije varnostni ventili in vodovodni jašek, ne more početi ničesar, saj bi izvajanje kakršnekoli dejavnosti pomenilo nevarnost za oskrbo s pitno vodo okoliških prebivalcev. S tem je tožena stranka posegla v posest tožnika na njegovi nepremičnini, zaradi česar pa posestno stanje ni enako tistemu, ki je obstajalo v naravi pred posegom tožene stranke v nepremičnino tožnika. Iz teh navedb, ki so zgolj pavšalne, pa ni mogoče razbrati, da se je na tej nepremičnini vzpostavila nova dejanska oblast, ali pa da se je oblast tožene stranke, katera je že prej obstajala dejansko razširila. Iz tožbenih trditev ne izhaja, da je s posegom tožene stranke, dotedanja posest posestnika prenehala ali da se je omejila v nedorečenem obsegu, zato je tudi po zaključku sodišča druge stopnje po spornem dejanju tožene stranke, posest ostala nespremenjena. Po 32. členu SPZ je sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti mogoče zahtevati v 30. dneh od dneva, ko je posestnik izvedel za motenje in storilca. Iz te določbe tako izhaja, da mora motilno dejanje pomeniti spreminjanje obstoječega stanja ali pa odvzem dotedanje posesti s strani kršitelja. Tožeča stranka v tožbi ni opisala zadnjega posestnega stanja. Iz prej omenjene obrazložitve sodišča prve stopnje pa celo izhaja, da je bilo zadnje posestno stanje nepremičnine s položenimi cevmi za javni vodovod in po izvedenem dejanju je dejansko razen zaradi vgradnje vodomera in treh vodovodnih cevi ostalo posestno stanje nepremičnine še naprej s položenimi cevmi za javni vodovod. Tožeča stranka ni dokazala, da se je trasa vodovodne cevi spremenila. Na tožeči stranki je bilo dokazno breme spremenjenega zadnjega posestnega stanja in to v trenutku storjenega motilnega dejanja. Tožeča stranka zato ne more motenje posesti utemeljevati z neko bodočo posledico, ki bo izvirala iz motenja posesti, kar tožeča stranka utemeljuje v pritožbi s tem, da bo tožnik kot lastnik nepremičnine praktično onemogočen pri uporabi nepremičnine, saj na mestu, kjer se sedaj nahajajo v zemljišču cev ter trije varnostni ventili in vodovodni jašek, ne bo mogla početi ničesar, saj bi izvajanje kakršnekoli dejavnosti pomenilo nevarnost za oskrbo s pitno vodo okoliških prebivalcev. Pri ugotavljanju ekonomskega in s tem pravnega interesa za tožbo za motenje posesti je treba izhajati iz dejstev, nastalih v trenutku motenja in ne po motilnem dejanju.(3) Dejstva, ki bodo nastopila po motitvenem dejanju se torej ne upoštevajo. Tako iz tožbenih navedb izhaja, da tožeča stranka ni podala jasne in dovolj prepričljive trditvene podlage, da bi sodišče prve stopnje odredilo ukrepe za sodno varstvo iz 34. člena SPZ, saj tožnik ni uspel dokazati že osnovnega pogoja zadnjega posestnega stanja, ki je bilo s strani tožene stranke moteno oziroma bi mu naj bila posest odvzeta in tega slednjega nikoli ni zatrjeval. Kot že povedano trditve, da je tožena stranka tožnika kot lastnika močno omejila pri nadaljnji uporabi njegove nepremičnine, kar je pravno nedopustno in v nasprotju z inštitutom služnosti, niso takšne pritožbene trditve, ki bi opravičevale trditveno podlago o zadnji mirni posesti ter protipravni spremembi dotedanjega posestnega stanja. Bodoče posestno stanje se ne upošteva pri sojenju v pravdah zaradi motenja posesti, saj po 33. členu SPZ sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. S tem, ko je tožeča stranka zatrjevala, da je tožena stranka postavila na njeno nepremičnino do tri jaške in vodomer, tako ni s temi trditvami zadovoljila trditvene podlage o spremembi oziroma odvzemu zadnjega posestnega stanja travnika, saj le-tega v trenutku motenja ni opisala, sklicuje se na neko bodoče dejansko stanje in bodoče posledice, kar pa pravno ni sprejemljivo glede na značaj in vrsto sporov o motenju posesti.

6. Glede zamenjave vodovodne cevi (brez treh jaškov in vodomera) pa je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, ki se pritožbeno niti ne izpodbija in sicer, da ravnanje tožene stranke v tem delu nima značaja protipravnosti. Sanacija napake na vodovodnem sistemu je bila nujna in jo je skladno s 17. členom Odloka bilo potrebno odpraviti takoj. 1. alineja prvega odstavka 24. člena Odloka določa, da morajo uporabniki, izvajalcu javne službe za opravljanje del na svojem zemljišču v zvezi z javnim vodovodom zagotoviti dostop. Izvedena sanacijska dela na vodovodni cevi so temeljila na zakonu oziroma podzakonskem aktu in v takšnem primeru posestnik v skladu s tretjim odstavkom 33. člena SPZ nima pravnega varstva. Posest se lahko moti le z dejanji, ki so protipravna, to je s tistimi, ki nasprotujejo pozitivnim predpisom, pravnemu redu oziroma dejanja, za katera stranka nima pooblastila temelječega na ustrezni pravni podlagi. To slednje, to pravno podlago pa je tožena stranka uspela dokazati in sodišče je temu tudi utemeljeno sledilo. Protipravnost motenja je izključena, kadar je tako eksplicitno navedeno v zakonu, ali kadar je dejanje - ravnanje opravljeno na podlagi podzakonskega predpisa, pod pogojem, da je ta sprejet na zakonski podlagi oziroma zakon nanj prenaša pooblastila za podrobnejšo ureditev pravnih razmerij.(4) Res je sicer, da je tožena stranka opravila dejanje zamenjave vodovodne cevi z ustrezno sanacijo brez soglasja, oziroma brez vednosti posestnika stvari. Takšno dejanje bi sicer lahko bilo protipravno, vendar pa kot že povedano tožeča stranka ni uspela dokazati elemente odvzema posesti oziroma ni natančno navedla v čem se je z motilnim dejanjem spremenilo posestno stanje tožeče stranke na konkretni nepremičnini, to je travniku, sicer last tožeče stranke.(5)

7. Sodišče prve stopnje je tako dejansko stanje pravde ugotovilo popolnoma, ugotovilo je zadnje posestno stanje, ki je bilo takšno, da je čez nepremičnino parc. št. 403/2 k.o. X. potekal javni vodovod in je zadnje posestno stanje nepremičnine bilo s položenimi cevmi za javni vodovod, ugotovilo je tudi obseg dejavnosti tožene stranke. Na njeni strani ni ugotovilo elementov protipravnosti njenega ravnanja, po zaključku sodišča druge stopnje pa tožena stranka ni izkazala bistvenega v tej zadevi, to je, da je z dejanjem tožene stranke bila motena v zadnjem posestnem stanju in na kakšen način. Prav tako ni trdila, da ji je bila posest nepremičnine odvzeta. Na tako dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbe člena 425 in 426 ZPP, ter določbe člena 32 in 33 SPZ, ter določbe Odloka o načinu opravljanja lokalne gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo v O. Tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožeče stranke. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

8. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo. V odgovoru na pritožbo pa širi svoje odgovorne navedbe, v preostalem delu pa prepisuje dejanski stan izpodbijanega sklepa, zato s svojim odgovorom ni pripomogla k odločitvi sodišča druge stopnje in zato sama trpi stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Tako sklep VSC Cp 350/2014 z dne 4. 9. 2014. Op. št. (2): Sklep II Ips 568/2008 z dne 27. 1. 2011. Op. št. (3): Primerjaj sklep VSC Cp 365/2014 z dne 28. 8. 2014. Op. št. (4): Tako sklep VSL I Cp 1821/2013 z dne 4. 12. 2013. Op. št. (5): Primerjaj sklep Okr. sodišča v Zagrebu Gž 3823/83 z dne 8. 5. 1984.