Jedro

Sodišče prve stopnje je pobotni ugovor tožene stranke zavrnilo, sklicujoč se na ugotovitev, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožeči stranki pravočasno reklamirala kvaliteto njenih proizvodov in škodo, ki naj bi jo ti njeni proizvodi povzročili, s čemer ni izpolnil pogojev za uveljavljanje odškodnine v smislu 488. člena in

2. odstavka 500. člena ZOR. Takšno sklepanje sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotno. Tožena stranka je v pobot uveljavljala škodo, ki naj bi ji nastala na transportnem traku ter na obdelovancih, ki so se obdelovali z brusi tožeče stranke. Kot škodo pa je uveljavljala tudi povečane stroške dodatnega delavca, ki so nastali v posledici slabe kvalitete dobavljenih brusov. Gre torej za uveljavljanje tako imenovane refleksne škode, za uveljavljanje katere se uporabljajo splošna pravila o odškodninski odgovornosti (3. odstavek 488. člena ZOR).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v 1., 3. in 4. točki izreka razveljavi in zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Brežicah št.... z dne ....

obdržalo v veljavi za znesek 510.975,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska: - 36.845,20 SIT od 19.10.1995 do plačila - 11.852,90 SIT od 22.5.1998 do plačila - 166.313,00 SIT od 13.2.1996 do plačila - 32.781,00 SIT od 3.4.1996 do plačila - 201.191,20 SIT od 31.4.1996 do plačila - 61.992,00 SIT od 29.4.1996 do plačila (1. točka izreka). Sklep o izvršbi pa je razveljavilo za znesek 317.810,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska: - 15.790,80 SIT od 19.10.1995 - 89.942,40 SIT od 3.2.1996 - 14.049,00 SIT od 3.4.1996 - 86.224,80 SIT od 21.4.1996 - 26.568,00 SIT od 29.4.1996 - 85.235,60 SIT od 22.5.1996 in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). Hkrati je ugotovilo, da toženčev v pobot uveljavljeni zahtevek v znesku 1.600.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi ne obstaja (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku

645.492,00 SIT (4. točka izreka).

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne oziroma podrejeno, da ugotovi, da je terjatev tožeče stranke pobotana s terjatvijo tožene stranke, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Glede na to, da iz pritožbe ni razvidno v katerem delu pritožnica izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, je sodišče druge stopnje sodbo preizkušalo v tistem delu, v katerem tožena stranka ni uspela v sporu, to je v 1., 3. in 4. točki izreka izpodbijane sodbe (1. odstavek 350. člena ZPP).

Glede obstoja terjatve tožeče stranke: Pritožba je neutemeljena v tistem delu, v katerem očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do ugovora tožene stranke glede višine terjatve tožeče stranke iz vtoževanih računov, sklicujoč se na previsoko zaračunane cene glede na cenike tožeče stranke. Res je tožena stranka ob vložitvi ugovora zoper sklep o izvršbi postavila trditev, da je tožeča stranka zaračunala dobavljena orodja po bistveno višjih cenah, kot so bile dogovorjene med pravdnima strankama, sklicujoč se na cenik z veljavnostjo od 1.1.1995 (B5). Pri tem pa tožena stranka ni ponudila ustreznih trditev, s katerimi bi pojasnila, kakšna naj bi bila pravilno obračunana cena dobavljenega blaga glede na predložen cenik, ki vsebuje štiri strani različnih postavk z oznakami, ki niso skladne s specifikacijo blaga na vtoževanih računih. Tako je tovrsten ugovor tožene stranke šteti kot prepavšalnega, zato sodišču prve stopnje s tem v zvezi ni mogoče očitati kršitve postopka, ker se do takšnega ugovora ni izrecno opredelilo.

Neutemeljena je pritožba tudi v tistem delu, v katerem izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je terjatev tožeče stranke prenehala v posledici dogovora med pravdnima strankama, da zaradi škode, ki je nastala toženi stranki zaradi nekvalitetno dobavljenih proizvodov tožeče stranke, druga od druge ne bosta zahtevali ničesar. Sodišče prve stopnje je do takšnega zaključka prišlo na podlagi ocene izvedenih dokazov in sicer predvsem na podlagi neskladnih izpovedi same tožene stranke o tem, kdaj in kako naj bi prišlo do tako zatrjevanega dogovora. Na strani tožene stranke, ki je tak dogovor zatrjevala, je bilo dokazno breme glede sklenitve tovrstnega dogovora. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je na podlagi neskladnih izpovedi same tožene stranke ob zanikanju tovrstnega dogovora s strani priče J. D., ki naj bi potrditvi tožene stranke v imenu tožeče stranke sklenila tovrstni dogovor, pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela z gotovostjo izkazati tako zatrjevanega dogovora, v posledici katerega naj bi prenehala terjatev tožeče stranke. Pritožnica s tem v zvezi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev postopka, češ da se ni določno izreklo glede dokazne vrednosti izpovedi prič G.D. in B. I. glede sklenitve tako zatrjevanega dogovora med pravdnima strankama. Iz zapisnika o zaslišanju priče B.I. (list. št. 44 in 45) je razvidno, da se njegova izpoved ne nanaša na vprašanje sklenitve zatrjevanega dogovora o prenehanju terjatev, medtem ko je priča G. D. v svoji izpovedi sicer potrjevala trditve o sklenitvi dogovora, kar je povzelo tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje sodbe. Sodišče prve stopnje pa je očitno kot ključno za oceno tako zatrjevanih dejstev upoštevalo neskladja v izpovedi tožene stranke glede tega kdaj in v kakšnih okoliščinah naj bi prišlo do tovrstnega ugovora. S tem v zvezi tožena stranka tudi v svojih trditvenih navedbah ni ponudila konkretiziranih trditev, prav tako pa tudi priča G.D., na izpoved katere se sklicuje pritožnica s tem v zvezi ni ponudila ustreznih pojasnil, zato je očitek sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do njene izpovedi, neutemeljen.

Glede utemeljenosti pobotnega ugovora: Tožena stranka je podrejeno ugovoru prenehanja terjatve tožeče stranke, katerega je, kot je bilo obrazloženo zgoraj, sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, uveljavljala procesni pobotni ugovor in sicer za škodo, ki naj bi jo tožena stranka utrpela zaradi nekvalitetno dobavljenih brusov tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je pobotni ugovor tožene stranke zavrnilo, sklicujoč se na ugotovitev, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožeči stranki pravočasno reklamirala kvaliteto njenih proizvodov in škodo, ki naj bi jo ti njeni proizvodi povzročili, s čemer ni izpolnil pogojev za uveljavljanje odškodnine v smislu 488. člena in 2. odstavka 500. člena ZOR. Takšno sklepanje sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotno. Tožena stranka je v pobot uveljavljala škodo, ki naj bi ji nastala na transportnem traku ter na obdelovancih, ki so se obdelovali z brusi tožeče stranke. Kot škodo pa je uveljavljala tudi povečane stroške dodatnega delavca, ki so nastali v posledici slabe kvalitete dobavljenih brusov. Gre torej za uveljavljanje tako imenovane refleksne škode, za uveljavljanje katere se uporabljajo splošna pravila o odškodninski odgovornosti (3. odstavek 488. člena ZOR), na kar je pritožbeno sodišče opozorilo že v napotku sodišču prve stopnje v obrazložitvi razveljavitvenega sklepa opr. št. I Cpg 698/2003 z dne 30.9.2004. Ker za uveljavljanje refleksne škode ni potrebno izkazovati posebnih predpostavk, ki so predpisane za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkom iz 1. odstavka 488. člena ZOR oziroma odškodninskega zahtevka iz 2. odstavka 488. člena ZOR, za odločitev o utemeljenosti pobotnega ugovora ne more biti relevantno vprašanje ali je tožena stranka o napaki blaga pravočasno obvestila tožečo stranko v smislu 1. odstavka 484. člena ZOR, kot je zmotno utemeljilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Ker se sodišče prve stopnje zaradi navedenega materialnopravno zmotnega izhodišča ni ukvarjalo z vprašanjem obstoja predpostavk odškodninske odgovornosti, je s tem ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, s čimer je podan razveljavitveni razlog po 355. členu ZPP.

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo izvesti v navedeni smeri predlagane dokaze in o pobotnem ugovoru odločiti v smislu 3. odstavka 319. člena ZPP. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju sklicuje tudi na napotke, ki jih je v zvezi z izvajanjem dokazov že podalo v razveljavitvenem sklepu z dne 30.9.2004. Sodišče prve stopnje pa bo ob ponovnem odločanju moralo upoštevati, da je potrebno v okviru odločanja o pobotnem ugovoru odločiti o obstoju terjatve (in ne zahtevka kot v 3. točki izreka izpodbijane sodbe) tožene stranke. Prav tako pa je potrebno upoštevati, da ima lahko učinek pravnomočnosti odločitev o v pobot uveljavljani terjatvi samo do višine ugotovljene terjatve tožeče stranke.

Ker je odločitev o dajatvenem zahtevku tožeče stranke kot izhaja iz

1. točke izreka izpodbijane sodbe akcesorna glede na odločitev o pobotnem ugovoru, je bilo v posledici razveljavitve odločitve o zavrnitvi pobotnega ugovora potrebno razveljaviti tudi dajatveni del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.