Jedro

Edini tožbeni ugovor, ki ga uveljavlja tožnica, je ta, da sklep o izvršbi ni potreben zato, ker bo obveznost izvršila sama. Vendar je dejstvo, da tožnica v odrejenem roku obveznosti ni izvršila, glede na to pa je toženka pravilno uporabila drugi odstavek 298. člena ZUP in 157b. člen ZVO-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom tožnici naložil, da mora plačati denarno kazen v znesku 2.000,00 EUR, ki ji je bila zagrožena s sklepom o izvršbi z dne 5. 4. 2017 (1. točka izreka), in sicer na račun, naveden v 2. točki izreka sklepa, ker bo sicer kazen prisilno izterjana (2. točka izreka). Nadalje je tožnico ponovno pozval, naj do 1. 4. 2019 izvrši obveznost, naloženo z izvršljivo odločbo št. 0618-2225/2015-8 z dne 10. 8. 2018 in z zemljišča parc. št. 367 k.o. ... odstrani ves nasipani material, ki je vnesen na to zemljišče in odstrani nasutje priobalnega zemljišča potoka, ki je desni pritok .... potoka, sicer bo kot prisilno sredstvo uporabljena nova denarna kazen v znesku 3000,00 EUR (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ tožnici z izvršljivo odločbo št. 0618-2225/2015-8 z dne 28. 1. 2016 (v nadaljevanju Inšpekcijska odločba), ki je postala izvršljiva 17. 5. 2016, odredil naj odstrani ves nasipani material, ki je bil na zemljišče s parc. št. 367 k.o. ... vnesen od leta 2008 dalje in odstrani nasutje priobalnega zemljišča potoka, ki je desni pritok ... potoka. Dne 5. 7. 2016 je bil izdan sklep o dovolitvi izvršbe št. 0618-222572015-22 in zagrožena denarna kazen v znesku 2000,00 EUR, če tožnica do 17. 6. 2016 ne bi izvršila z odločbo naložene obveznosti. Ker tožnica v tem roku odločbe ni izvršila, je bol dne 5. 4. 2017 izdan sklep o denarni kazni v upravni izvršbi v znesku 2000,00 EUR in zagrožena nova denarna kazen v znesku 2000,00 EUR, če zavezanka do 1. 9. 2017 ne bo izvršila naložene obveznosti. Na kontrolnem nadzoru 4. 7. 2018 je bilo ugotovljeno, da izvršljiva inšpekcijska odločba še zmeraj ni izvršena, saj ni odstranjen ves nasipani material. Zato se skladno z drugim odstavkom 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) denarna kazen takoj izterja in zavezanki zagrozi z novo višjo denarno kaznijo. Zakon o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) pa v 157b. členu določa, da kafar inšpektor določi način izvršbe inšpekcijskega ukrepa s prisilitvijo, znaša denarna kazen za fizično osebo od 2.000,00 do 10.000,00 EUR.

3. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil. Navaja, da je v obravnavani zadevi nesporno, da tožnica obveznosti, naložene v izreku inšpekcijske odločbe, ni izvršila do izteka odrejenega roka, tj. do 1. 9. 2017. Zato je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko ji je z izpodbijanim sklepom na podlagi določb 298. člena ZUP izrekel zagroženo denarno kazen in ji obenem zagrozil z novo, višjo denarno kaznijo, v višini 3000,00 EUR, če v dodatnem roku, tj. do 1. 4. 2019 ne bo izvršila odrejene obveznosti. Tožničine ugovore, da bo odločbo izvršila do 1. 9. 2019, saj je izvršitev odvisna od organov, ki izdajajo potrebna soglasja in dovoljenja, zavrača, saj v sklepu določeni rok 1. 4. 2019 ni rok, v katerem naj bi tožnica pridobila soglasja in dovoljenja, ampak rok, v katerem mora odpraviti nezakonito stanje. Rok je primeren, upoštevaje težo kršitve (nasipavanje vpliva na režim odvodnjavanja širše okolice na negativen način) in okoliščine (glede na razpoložljivo dokumentacijo je imela tožnica na voljo zelo dolgo časovno obdobje za izvršitev obveznosti) od katerih je odvisno v kolikšnem času lahko zavezanec ob dolžni skrbnosti odpravi nepravilnosti.

4. Tožnica se z odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da se je zavezala sanirati stanje na nepremičnini 367 k.o. ... in je v ta namen pripravila Geodetski načrt št. 41/2017, iz katerega je razviden način sanacije. Trenutno je v pripravi končni sanacijski načrt, na podlagi katerega bo pridobljeno gradbeno dovoljenje kot podlaga za legalizacijo nezakonitega stanja. Tožnica si prizadeva in si bo tudi vnaprej prizadevala rešiti predmetno zadevo v vsestransko korist najkasneje do 1. 9. 2019. Vendar vse ni odvisno od nje, ampak od organov, ki izdajajo potrebna soglasja ter dovoljenja. Zato ne obstaja pravni interes za izdajo izpodbijanega sklepa, ki je namenjen siljenju tožnice k izvršitvi, tožnice pa k izvršitvi ni potrebno siliti, ker na njej aktivno dela in jo bo na koncu tudi izvršila. Zaradi kompleksnosti zadeve in dejstva, da ni vse v njenih rokah, bo morda trajalo malo dlje, kot je bilo prvotno mišljeno, kar je bilo 31. 8. 2018 tudi pojasnjeno inšpektorju za okolje, ki se je s takim reševanjem problematike sanacije nasipa strinjal. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

5. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravne spise.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Glede na to, da tožnica izpodbija sklep, ki ni sklep iz 5. člena Zakona o upravnem sodišču (v nadaljevanju ZUS-1), je moralo sodišče najprej ugotoviti, ali gre po vsebini za odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, saj sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti teh aktov (2. člen ZUS-1). Presodilo je, da je s sklepom, ki tožnici nalaga plačilo 2.000,00 EUR (ker ni izpolnila naložene obveznosti) in ji je zagroženo plačilo 3.000,00 EUR posega v njen pravni položaj; značaj dokončnega upravnega akta pa takim sklepom priznava tudi sodna praksa.1

8. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita ter sledi razlogom, zaradi katerih je toženka odločila, da se tožnici izreče zagrožena denarna kazen in zagrozi z izrekom nove denarne kazni. Zato jih skladno z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo, ampak se v nadaljevanju opredeljuje le do tožbenih trditev.

9. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da tožnica ni izpolnila svoje obveznosti iz Inšpekcijske odločbe. Edini tožbeni ugovor, ki ga uveljavlja, je ta, da sklep o izvršbi ni potreben zato, ker bo obveznost izvršila sama. Vendar je dejstvo, da tožnica v odrejenem roku obveznosti ni izvršila, glede na to pa je toženka pravilno uporabila drugi odstavek 298. člena ZUP in 157b. člen ZVO-1. Drugi odstavek 298. člena ZUP namreč določa, da organ, ki opravlja izvršbo, zagrozi najprej zavezancu, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku. Če stori zavezanec medtem kaj takega, kar nasprotuje njegovi obveznosti, ali če dani rok preteče brez uspeha, se denarna kazen s katero je organ zagrozil, takoj izterja, obenem pa mu določi organ nov rok za izpolnitev obveznosti in mu zagrozi z novo, višjo denarno kaznijo. Druga točka 157b. člena ZVO-1 pa določa, da kadar inšpektor določi način izvršbe inšpekcijskega ukrepa s prisilitvijo, znašajo denarne kazni za fizično osebo od 2.000 do 10.000 eurov. Po presoji sodišča je drugostopenjski organ obrazložitev ustrezno dopolnil tudi glede višine zagrožene denarne kazni tako, da je izkazano, da je ta sorazmerna glede na okoliščine primera.

10. Tožnica se sklicuje še na to, da se je 31. 8. 2019 z inšpektorjem dogovorila za način izvršitve Inšpekcijske odločbe, kar pa na zakonitost izpodbijanega sklepa, ki je bil izdan pred tem, tj. 10. 8. 2019, ne vpliva.

11. Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Ker relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega akta (tožnica Inšpekcijske odločbe ni izvršila), med strankami dejansko ni sporno, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

12. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Glej IU 1442/2016 z dne 4. 1. 2018, I U 1240/2016 z dne 22. 3. 2018, I U 1692/2016 z dne 3. 7. 2018 in druge