Jedro

Na pravilnost izpodbijane odločitve ne more vplivati dejstvo, da izvida in mnenja zdravniške komisije II. stopnje niso podpisali vsi člani komisije. Zdravniška komisija II. stopnje je namreč izvedenski organ, ki je na podlagi priloženih specialističnih izvidov in priporočila osebnega zdravnika podala dokončno oceno o (ne)potrebnosti zdraviliškega in klimatskega zdravljenja, odločitev pa je glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno sprejel upravni organ prve stopnje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Slovenj Gradec zavrnila zahtevo tožeče stranke - vojnega veterana, za priznanje pravice do zdraviliškega in klimatskega zdravljenja. V obrazložitvi je svojo odločitev oprla na določbe Zakona o vojnih invalidih (ZVojI) in na Pravilnik o zdraviliškem in klimatskem zdravljenju vojnih invalidov (Pravilnik), ki se uporabljata na podlagi določbe 24. člena Zakona o vojnih veteranih (ZVV) ter na ugotovitev postopka oziroma na izvid in mnenje pristojne zdravniške komisije I. stopnje št. 143/2012 z dne 4. 7. 2012 v povezavi z izvidom in mnenjem zdravniške komisije II. stopnje št. 401 z dne 23. 10. 2012. Zdravniška komisija je namreč ugotovila, da zdraviliško in klimatsko zdravljenje ni utemeljeno, ker niso izpolnjeni pogoji iz 4. alinee 1. točke 4. člena Pravilnika, saj tožnik nima dokazane generalizirane spondiloze s težjo funkcionalno prizadetostjo.

Navedeno odločitev je potrdilo tudi Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve s svojo odločbo, št. 13001-628/2008/7 z dne 8. 1. 2013. V obrazložitvi ugotavlja, da niti pristojna zdravniška komisija I. stopnje niti zdravniška komisija II. stopnje nista izdali pozitivnega izvida in mnenja za napotitev tožeče stranke na zdraviliško in klimatsko zdravljenje. Izvedenski mnenji sta sicer kratki in jedrnati, vendar imata vse elemente za preizkus utemeljenosti, s taksativno navedbo medicinske dokumentacije, na podlagi katere je bila dana ocena z navedbo določb Pravilnika in s kratko obrazložitvijo. V zvezi s pritožbenimi ugovori glede odsotnosti enega od članov zdravniške komisije II. stopnje pritožbeni organ navaja, da je bil njen izvid kljub temu izdan z večino glasov vseh članov in da v tem primeru tudi ni moč govoriti o pomanjkljivosti dokaza.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločitev organa prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnih predpisov, bistvenih kršitev določb postopka in nepopolno ter nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Ne strinja se z oceno upravnega organa prve stopnje, da za odločitev v zadevi ni bistvena opredelitev organa do tožnikovega zatrjevanja, da zdravniška komisija ob dveh identičnih bolniških listih in diagnozah ter ob istih določbah Pravilnika poda dve različni mnenji o upravičenosti do zdraviliškega in klimatskega zdravljenja. Tožnik je namreč ves čas zatrjeval, da je zdravniška komisija I. stopnje na podlagi bolniškega lista z dne 1. 10. 2009 ugotovila, da je upravičen do zdraviliškega in klimatskega zdravljenja, na podlagi bolniškega lista z dne 17. 5. 2012, ki je sicer identičen tistemu z dne 1. 10. 2009, pa je ugotovila ravno nasprotno. Ne strinja se z oceno organa prve stopnje, da mora organ pri svojem odločanju v celoti in brez kritične ocene slediti mnenju zdravniške komisije, ki ima v postopku priznanja pravice do zdraviliškega in klimatskega zdravljenja le vlogo izvedenca. Upravni organ je tisti, ki vodi postopek in o njem odloča in je v ta namen dolžan ugotoviti resnično dejansko stanje. Tožnik je v postopku zahteval, da se zdravniška komisija II. stopnje opredeli do njegovih navedb, saj je zatrjeval obstoj okoliščin, ki bistven vplivajo na odločitev v navedeni zadevi, vendar uradna oseba, ki je vodila postopek zdravniški komisiji II. stopnje ni naročila, da se opredeli do teh navedb, čeprav določbi 193. in 194. člena napotujeta na dolžnost izvedenca podati mnenje o vseh odprtih vprašanjih. Zato je uradna oseba opustila dolžnost ugotoviti resnično dejansko stanje in s tem kršila načelo materialne resnice (8. člen ZUP). Ker tudi tožena stranka ni pridobila ustreznih pojasnil od zdravniške komisije II. stopnje, se tudi sama do tožnikovih navedb ni mogla opredeliti. Dejstvo, da je bilo o dveh identičnih zadevah tožnika, ki se opirata na isto dejansko stanje (zdravstveno stanje tožnika) in pravno podlago (1. točka 4. člena Pravilnika) odločeno povsem različno, pri čemer za tak zaključek ni nobenih znanih razlogov, kaže na arbitrarnost izpodbijane odločbe, zato je nezakonita in jo je potrebno odpraviti. Ponavlja tudi pritožbene ugovore, da izvid in mnenje zdravniške komisije II. stopnje ni podpisan s strani vseh imenovanih članov. Pri tem opozarja na določbo 18. člena Pravilnika o delu izvedencev, v skladu s katerim mora biti izvid in mnenje zdravniške komisije jasno, popolno in obrazloženo, obsegati pa mora vse elemente, ki so navedeni v zahtevi za izvid in mnenje in so pomembni za pravilno odločitev o pravicah stranke. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravnih in dejanskih ugotovitvah, ki jih je navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali gre tožniku pravica do zdraviliškega in klimatskega zdravljenja po določbah ZVV in ZVojI. Gre za pravico na podlagi določb ZVojI in sicer 11. in 30. člena, po katerih ima vojni invalid pravico do zdraviliškega in klimatskega zdravljenja, kadar je to potrebno za nadaljnje zdravljenje bolezni, ki so predpisane kot indikacije za to zdravljenje. Postopek za uveljavljanje pravice je določen v členih od 89. do 105. ZVojI, na katere se pravilno sklicujeta tudi oba upravna organa. Upravičenost zdraviliškega in klimatskega zdravljenja je pravilno ugotavljala upravna enota oziroma ministrstvo na podlagi izvidov in mnenj zdravniških komisij I. in II. stopnje (98. in 99. člen ZVojI). Iz upravnih spisov je razvidno, da je tožnik prejel mnenje zdravniške komisije I. stopnje, na katerega je pravočasno vložil ugovor na zdravniško komisijo II. stopnje, ki je izdala izvid in mnenje in ki je po četrtem odstavku 100. člena ZVojI dokončno. Na njegovi podlagi pa je Upravna enota Slovenj Gradec kot pristojni organ izdala izpodbijano odločbo. Iz dokončnega mnenja izhaja, da zdraviliško in klimatsko zdravljenje ni utemeljeno, ker tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 4. alinee 1. točke 4. člena Pravilnika. Na podlagi 1. točke 4. člena Pravilnika je zdraviliško in klimatsko zdravljenje pri boleznih gibalnega sistema potrebno med drugim tudi, če gre za generalizirano spondilozo hrbtenice s težjo funkcionalno prizadetostjo. Da bi imel tako bolezen tožnik niti ne zatrjuje. Tudi iz zahtevka – bolniškega lista za odobritev zdraviliškega in klimatskega zdravljenja, ki ga je izpolnil osebni zdravnik, je razvidno, da gre pri bolezni gibalnega sistema za lumbosakralni sindrom. Zato tožbeni ugovori, da mu je bilo na podlagi iste diagnoze v bolniškem listu v letu 2009 zdraviliško in klimatsko zdravljenje odobreno, na podlagi iste diagnoze zapisane v bolniškem listu z dne 17. 5. 2012 in priložene medicinske dokumentacije pa je bila vloga za zdraviliško in klimatsko zdravljenje zavrnjena, za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve niso utemeljeni.

Po povedanem sodišče zato nima pomislekov v pravilnost odločitve prvostopnega organa in tožene stranke. Izpodbijana odločitev je bila sprejeta na podlagi izvedeniških mnenj pristojne zdravniške komisije I. in II. stopnje, ki predstavljajo dokaz o tožnikovem zdravstvenem stanju, saj so bila izdana na podlagi ustreznega Pravilnika in po načelih medicinske znanosti in na podlagi pravilno vodenega postopka. Na pravilnost izpodbijane odločitve ne more vplivati niti okoliščina na katero je opozarjal tožnik že v pritožbenem postopku, da izvid in mnenje zdravniške komisije II. stopnje niso podpisali vsi člani komisije. Zdravniška komisija II. stopnje je izvedenski organ, ki je na podlagi priloženih specialističnih izvidov (ki jih je predložila tožeča stranka) in priporočila osebnega zdravnika podala dokončno oceno o (ne)potrebnosti zdraviliškega in klimatskega zdravljenja, odločitev pa je glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno sprejel upravni organ prve stopnje.

Sodišče je zato tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.