Up-761/02 - 10

16. 12. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 27. novembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 151/2001 z dne 10. 10. 2002 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici, št. U 222/99 z dne 10. 11. 2000, odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 465-02- 17/99 z dne 16. 6. 1999 in odločbo Upravne enote Sežana št. 321- 139/94-3-LD z dne 19. 5. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrajno sodišče v Sežani je v zapuščinskem postopku, uvedenem po smrti pritožnikovega očeta, zaprosilo Upravno enoto Sežana, da o statusu očetove kmetije (ki je bila leta 1985 opredeljena kot zaščitena kmetija) odloči na podlagi Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (Uradni list SRS, št. 26/73 in nasl. - v nadaljevanju ZDKZ) ter preveri, ali kmetija izpolnjuje pogoje po določbi 2. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 70/95 in nasl. - v nadaljevanju ZDKG). Upravna enota je v odločbi ugotovila, da kmetija pokojnega očeta po ZDKZ ne izpolnjuje kriterija za zaščiteno kmetijo glede višine katastrskega dohodka. Hkrati je upravni organ tudi ugotovil, da kmetija tudi po novem Zakonu ne more biti več zaščitena kmetija, saj je štel, da kmetijske površine pokojnika in njegove žene (ki je kasneje umrla) ne zadoščajo za izpolnitev kriterija zakonsko opredeljene velikosti (5 ha primerljive površine) zaščitene kmetije. Pritožba ustavnega pritožnika na Ministrstvo za kmetijstvo gozdarstvo in prehrano je bila zavrnjena. Zavrnjena je bila tudi njegova tožba na Upravno sodišče in pritožba na Vrhovno sodišče.

2.Pritožnik navaja, da bi moral upravni organ pri odločanju o statusu kmetije upoštevati vse kmetijske površine, ki sodijo v to kmetijo, to je tiste, ki so bile v lasti očeta in matere, pa tudi tiste, ki so njegova last. Zatrjuje, da je že seštevek kmetijskih površin v lasti očeta in matere zadostoval za izpolnjevanje zakonsko določenega kriterija 5 ha primerljivih kmetijskih površin, ki ga ZDKG zahteva za določitev zaščitene kmetije.

Opozarja, da je predmetna kmetija že imela status zaščitene kmetije in mora tak status ohraniti še nadalje.

3.Pritožnik navaja, da so upravni organi in sodišča v številnih drugih podobnih primerih odločali drugače, kot v njegovem primeru, s čimer utemeljuje kršitev načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Obema sodiščema, ki sta odločali v tej zadevi, očita kršitev pravice do odprave posledic kršitev človekovih pravic in svoboščin, ker nista odpravili napačne odločitve upravnih organov (četrti odstavek 15. člena Ustave). Upravnima organoma in obema sodiščema očita tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ker niso zagotovili, da bi bili njegovi pravni interesi deležni enakega varstva. Odločanje upravnih organov in sodišč je bilo po pritožniku pristransko, s čimer naj bi kršili pravico do nepristranskega odločanja (drugi odstavek 23. člena Ustave).

Izpodbijanim upravnim in sodnim odločbam pritožnik očita, da ne zagotavljajo pravice do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave). Pritožnik tudi zatrjuje, da mu izpodbijani akti ne zagotavljajo svobodo dela in proste izbire zaposlitve (49. člen Ustave).

B.

4.V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijani posamični akt preizkusi le glede vprašanj, ali so bile z njim kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Ustavno sodišče namreč ni instanca rednim sodiščem in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava ter se ne spušča v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

5.Pritožnik kršitev načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), ki se glede odločanja sodišč kaže kot kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), utemeljuje zgolj s pavšalno navedbo, da je bilo v drugih podobnih primerih drugače odločeno. Pri tem ne navede niti enega primera odločanja upravnih organov in sodišč. Ustavno sodišče te njegove trditve tako sploh ne more preizkusiti. Očitek obema sodiščema, da sta kršili pravico iz četrtega odstavka 15. člena Ustave, ker nista odpravili posledic kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temelji na pritožnikovem stališču, da sta obe odločbi upravnih organov napačni. Kršitve te pravice zgolj z zatrjevanjem napašne odločitve upravnih organov ni mogoče utemeljevati, saj napačna odločitev - tudi, če do nje pride - ne pomeni sama po sebi posega v človekove pravice in temeljne svoboščine. Pritožnik kršitve človekove pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravice do nepristranskega sojenja (prvi odstavek 23. člena Ustave) zgolj zatrjuje, a z ničimer ne utemeljuje. Očitno gre zgolj za nestrinjanje pritožnika z delom upravnih organov in sodišč, kar pa za utemeljitev zatrjevanih kršitev ni dovolj. Tudi kršitev pravice do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave) utemeljuje pritožnik zgolj s pavšalno navedbo, da mu izpodbijani akti te pravice ne zagotavljajo. Pritožniku je s tem v zvezi treba pojasniti, da tudi v primeru, če bi bile odločitve upravnih organov in obeh sodišč napačne, to samo po sebi ne bi bilo dovolj za utemeljitev kršitve te človekove pravice. Za kršitev te pravice bi šlo, če bi upravni organi in sodišči ob odločanju zavzeli kakšno pravno stališče, ki je z vidika te ustavne pravice nesprejemljivo. Tega pa pritožnik niti ne zatrjuje. Kršitev pravice do svobode dela in proste izbire zaposlitve (49. člen Ustave) pritožnik utemeljuje z navedbo, da kmetovanje zanj in za njegovo družino pomeni vir preživljanja in da bo zaradi izpodbijanih upravnih in sodnih odločb v tem prizadet. Poseg v pravico smiselno torej utemeljuje z nestrinjanjem z navedenimi odločbami. Pravica do svobode dela in proste izbire zaposlitve bi lahko bila kršena, če bi izpodbijani akti temeljili na takšnem pravnem stališču oziroma takšnem razumevanju zakona, ki je nezdružljivo z navedeno ustavno pravico. Tega pritožnik zgolj z navajanjem posledic, ki bi morebiti lahko nastopile zaradi izpodbijanih aktov, ne izkaže.

6.Ker z izpodbijanimi akti očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan