Jedro

Zadeva nima verjetnega izgleda na uspeh. Tožnica v prošnji za BPP ni navedla nobenih razlogov, zaradi katerih bi/bo vložila pritožbo. Organ se je pri tem tudi pravilno skliceval na 140. člen ZUP, po katerem mora stranka dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek (zahtevek v tem primeru pa je prošnja za dodelitev BPP za vložitev pritožbe), navesti natančno, po resnici in določno. Med strankama pa ni sporno, da tožnica v prošnji niti ni zatrjevala dejanskega stanja, ki bi dajalo podlago za vložitev pritožbe.

Po prvi alineji prvega odstavka 26. člena ZBPP se pravna pomoč res lahko dodeli (le) za pravno svetovanje, vendar pa za tak primer v tej zadevi (kot že povedano zgoraj) nedvomno ne gre. Zato pa je posledično organ tudi imel podlago, da je tožničino prošnjo presojal po objektivnem kriteriju iz 24. člena ZBPP in tudi, da jo je obravnaval v smislu 140. člena ZUP. Samo v primeru, če bi tožnica zaprosila le za pravno svetovanje (po prvi alineji prvega odstavka 26. člena ZBPP), se brezplačna pravna pomoč dodeli brez ugotavljanja pogojev iz prvega, drugega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju organ za BPP) zavrnil tožničino prošnjo z dne 19. 5. 2020 za dodelitev BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na drugi stopnji v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, II P 3032/2014 z dne 30. 12. 2019. V obrazložitvi je navedel, da je prejel prošnjo tožnice za dodelitev BPP, ki ji tožnica ni priložila ničesar. Iz vpogleda v vpisnik Okrožnega sodišča v Ljubljani izhaja, da teče pod opr. št. II P 3032/2014 pravdni postopek zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja in deleža na tem premoženju, pcto. 100.000,00 EUR. Tožnica v tem postopku nastopa kot toženka, zastopa jo odvetnica A.A. Organ se je pri presoji izpolnjenosti vsebinskega pogoja iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoč (v nadaljevanju ZBPP) najprej skliceval na sodbo Vrhovnega sodišča RS, X Ips 404/2012 z dne 13. 11. 2013, nato pa še na novejšo sodno prakso naslovnega sodišča (I U 1047/2019, I U 1753/2019, I U 249/2020). Tožnice ni pozval na vsebinsko dopolnitev prošnje in predložitev dokazil, iz katerih bi izhajali verjetni izgledi za uspeh s pritožbo (335. in 338. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), saj je njena vloga formalno popolna in razumljiva. Tožnica v prošnji ni navedla dejstev in okoliščin, iz katerih bi izhajal verjetni izgled za uspeh po 24. členu ZBPP. Dodal je še, da bi drugačno stališče pomenilo, da bi prosilci zgolj s prepisom zakonskih določb izkazali odsotnost očitne nerazumnosti in podanost verjetnih izgledov za uspeh po 24. členu ZBPP, oziroma da bi morali organi za BPP tudi ob vsebinsko praznih prošnjah samostojno in proaktivno raziskovati dejansko stanje onkraj navedb prosilcev in namesto njih iskati oziroma razvijati pravne in dejanske argumente. S tem bi se izvotlil namen sistema BPP, še posebej namen 24. člena ZBPP. To bi bilo v nasprotju s 26. členom ZBPP. Prosilci imajo, če ne vedo, katere dejanske in pravne argumente navesti v prošnji za BPP, možnost zaprositi za pravno zastopanje po tretjem odstavku 26. člena ZBPP v zvezi s petim odstavkom 24. člena ZBPP. V zadevi tudi ni nepomembno, da tožnico ves čas postopka zastopa kvalificirana pooblaščenka - odvetnica, pa je tožnica kljub temu vložila vsebinsko prazno vlogo.

2. Tožnica je v tožbi navedla, da je vložila prošnjo za BPP tudi za pravno svetovanje (in zastopanje pred sodiščem druge stopnje), kar izhaja tudi iz izpodbijane odločbe. V 6. točki obrazložitve te odločbe je navedeno, da če tožnica kot prosilka ne ve, katere dejanske in pravne argumente mora navesti v prošnji za BPP, lahko zaprosi za pravno svetovanje, hkrati pa, da mora organ obravnavati tudi vsebinsko ''prazne'' prošnje, saj bi se vloga organov v nasprotnem primeru vse bolj približevala vlogi odvetnikov kot pravnih strokovnjakov. Organ sam je torej ugotovil, da bi moral tožničini prošnji v obsegu pravnega svetovanja ugoditi, pri tem pa upoštevati tudi rok, v katerem je to pravno svetovanje treba opraviti, dopolniti prošnjo, pri tem pa še upoštevati, da vložitev pritožbe terja nekaj časa. Tožnica je zato predlagala, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in spremeni tako, da se tožnici dodeli BPP v postopku pred sodiščem druge stopnje v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, II P 3032/2014 oziroma podredno, da zadevo vrne v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev vseh stroškov postopka.

3. Toženka je poslala upravne spise v zadevi, na tožbo ni odgovorila.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V primeru je sporna zavrnitev tožničine prošnje za brezplačno pravno pomoč. Organ se je pri tem oprl na ugotovitev, da tožnica v prošnji ni navedla nobenih dejstev oziroma okoliščin, iz katerih bi izhajali verjetni izgledi za uspeh s pritožbo pred sodiščem II. stopnje, zaradi česar je njeno prošnjo na podlagi 24. člena ZBPP zavrnil. 6. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh (…). Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari (…) in če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (…).

7. Navedena zakonska ureditev torej organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne.

8. Tudi po presoji sodišča je organ pravilno presodil, da zadeva nima verjetnega izgleda na uspeh. Tožnica v prošnji za BPP ni navedla nobenih razlogov, zaradi katerih bi/bo vložila pritožbo (po 335. členu ZPP pa mora pritožba med drugim obsegati pritožbene razloge, opredeljene v 338. členu ZPP). Organ se je pri tem tudi pravilno skliceval na 140. člen ZUP, po katerem mora stranka dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek (zahtevek v tem primeru pa je prošnja za dodelitev BPP za vložitev pritožbe), navesti natančno, po resnici in določno. Med strankama pa ni sporno, da tožnica v prošnji niti ni zatrjevala dejanskega stanja, ki bi dajalo podlago za vložitev pritožbe.

9. Tožnica kot poglavitno ugovarja, da je vložila prošnjo za BPP tudi za pravno svetovanje, kakor naj bi po mnenju organa za BPP tudi ravnala v tem primeru, zato bi moral organ odločiti najprej o njeni prošnji v obsegu pravnega svetovanja, nato pa za zastopanje (konkretno: za vložitev pritožbe) pred sodiščem na II stopnji.

10. Kot izhaja iz prošnje za BPP (in o čemer je organ za BPP tudi odločal), je tožnica vložila prošnjo za BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem II. stopnje, torej za opravilo po četrti alineji prvega odstavka 26. člena ZBPP. Sodišče se ne strinja s tožnico, da je to obliko pravne pomoči moč obravnavati po posameznih elementih (da bi bilo najprej odločeno o BPP za pravno svetovanje in šele nato za zastopanje pred sodiščem), temveč jo je treba obravnavati v obsegu, kot je bilo zanjo zaprošeno, torej kot enovito obliko pravne pomoči. Po prvi alineji prvega odstavka 26. člena ZBPP se pravna pomoč res lahko dodeli (le) za pravno svetovanje (za katerega se šteje preučitev pravnega položaja in ustreznih pravnih predpisov zaradi seznanitve upravičenca z vsemi vprašanji in okoliščinami, ki so pomembne za njegove pravice, obveznosti in pravna razmerja ter o pogojih, obliki in vsebini pravnih sredstev in postopkov za njihovo zavarovanje - tretji odstavek 26. člena ZBPP), vendar pa za tak primer v tej zadevi (kot že povedano zgoraj) nedvomno ne gre. Zato pa je posledično organ tudi imel podlago, da je tožničino prošnjo presojal po objektivnem kriteriju iz 24. člena ZBPP in tudi, da jo je obravnaval v smislu 140. člena ZUP. Samo v primeru, če bi tožnica zaprosila le za pravno svetovanje (po prvi alineji prvega odstavka 26. člena ZBPP), se brezplačna pravna pomoč dodeli brez ugotavljanja pogojev iz prvega, drugega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP (peti odstavek 24. člena ZBPP).

11. Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Sodišče je odločitev sprejelo na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, na seji, brez oprave glavne obravnave, saj je vpogledalo v izpodbijano odločbo v okviru presoje zakonitosti izpodbijane odločbe, drugih dokazov pa tožnica ni predlagala.

13. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.