Jedro

Plačilo opravljeno v sili v smislu 191. člena OZ je, kadar so podane okoliščine, v katerih plačnik prikrajšanja noče, a plača zato, ker je v težavnem položaju, ki se mu razen s plačilom težko izogne. Pod pojem izogniti se sili sodna praksa uvršča tudi primere, ko stranka z izpolnitvijo prepreči škodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 112433/2015 s 1. 10. 2015 tudi v prvem in tretjem odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, naj povrne toženi stranki 2.296,20 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da je sodišče napačno ovrednotilo dokaze v zvezi z grožnjami tožene stranke z izselitvijo. Posledično je tudi napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče je napačno interpretiralo izjave V. J., M. J. in S. J. ter jih napačno ovrednotilo. V. J. je izpovedala za toženkino nenehno klicarjenje v zvezi s plačevanjem najemnin. Tožeča stranka je na podlagi klicev še pred zapadlostjo posameznih plačil utemeljeno sklepala, da bo toženka, če plačil ne bo prejela, tako reagirala, da bo odpovedala najemno pogodbo. Sodišče je nepopolno povzelo izpovedbo priče S. J., ki je izpovedal, da so se grožnje čutile ves čas in so se jih zavedali. Na vprašanje, če so bile grožnje nakazane ali izrecne, je pojasnil: "Ja, ja, tudi rekla ja." Kar pomeni, da je potrdil, da so bile grožnje izrečene. Pričakovanja sodišča, da bi se priča spomnila vsake posamezne grožnje, je neutemeljeno. V tem obsegu obstaja tudi neskladje med zapisnikom zaslišanja in sodbo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče je napačno ovrednotilo tudi izjavo toženke, da je kasneje odpovedala pogodbo, ker niso plačevali. Ta izjava dokazuje, da toženka nima zadržka odpovedati najemno pogodbo v primeru, če ne dobi plačila. Sodba zato nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče je napačno interpretiralo tudi izpovedbo M. J. v delu, ko je izpovedal, da toženka ni pristajala na nobene rešitve. Sodišče je njegovo izjavo vzelo iz konteksta in se postavilo na stališče, da je priča potrdila, da ni bilo dogovora, da se bodo stroški sanacije upoštevali pri zneskih najemnin. Priča je v resnici izpovedala, da se s toženko ni dalo dogovoriti, da bi počakala s plačilom najemnine. Tudi v tem delu je podano neskladje iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni upoštevalo, da je priča J. V. toženkin zet. V tem delu sodba nima bistvenih razlogov. Sodišče je štelo, da terjanje plačil po računih ni taka grožnja, da bi morala tožeča stranka plačati najemnino, ob tem pa je spregledala, da toženka ni imela podlage za izvršbo, ampak bi lahko v primeru neplačila zahtevala izselitev. Tako stališče ni skladno s sodno prakso, ko je sodišče v določenih primerih že odločilo, da je dano plačilo pod prisilo, če je dano v izogib izvršbi (npr. VSC 745/2011) ali v izogib realizaciji izvršbe (VSL 2238/2016) ali v izogib odklopa elektrike (VSL 278/2010). Sodišče je napačno interpretiralo pojem sile po 191. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Ne gre za silo, ki bi jo lahko enačili z grožnjo, ki se uporablja pri napakah volje, ampak za drug pravni pojem. Smisel 191. člena OZ je, da onemogoči zahteva po vračilu plačila le takrat, ko je bilo to dano prostovoljno, ko je torej obstajala svobodna volja plačnika. Izjema sile zajema vse realne pritiske na plačnika. V obravnavani zadevi pa ni bila podana svobodna volja plačnika. Sodišče ni ovrednotilo dejstva, kakšne negativne posledice bi imela selitev za tožečo stranko. Tak strošek bi lahko povzročil njeno likvidacijo. Sodišče tudi ni upoštevalo zahtevnosti take selitve. Tožeča stranka je bila utemeljeno prepričana, da jo bo tožena izselila, kar bi bilo povezano z veliki stroški, ki bi lahko povzročili prenehanje tožeče stranke.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka vtožuje plačilo zneskov, ki jih je plačala iz naslova najemnin za obdobje, ko po njenih trditvah poslovni prostor, ki ji ga je oddala tožena stranka, ni bil uporaben. Tožeča stranka terja zneske najemnin nazaj, ker jih je plačala zaradi groženj s strani tožene stranke. Prvostopenjsko sodišče je zahtevek tožeče stranke zavrnilo, ker je ugotovilo, da grožnje toženke niso bile takšne, da bi pri tožeči stranki povzročile plačilo nečesa, za kar je tožeča stranka vedela, da ni dolžna. Štelo je, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da gre za tako grožnjo, zaradi katere bi se lahko znašla v težavnem položaju, ki bi se mu razen s plačilom, težko izognila.

6. Po določilu 191. člena OZ ima kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, pravico zahtevati nazaj, razen če si je pravico zahtevati nazaj pridržal ali če je plačal, da bi se izognil sili. Ta določba se lahko uporabi (le) kadar plačnik ve, da dolg ne obstaja. Povračilo je upravičen zahtevati, če izrazi svoje nestrinjanje s prikrajšanjem in tudi, kadar ve, da dolg ne obstaja vendar plača, da bi se izognil sili.

7. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno očita sodišču, da je napačno razlagalo pojem sile iz 191. člena OZ. Po stališču sodne prakse je plačilo opravljeno v sili, kadar so podane okoliščine, v katerih plačnik prikrajšanja noče, a plača zato, ker je v težavnem položaju, ki se mu razen s plačilom težko izogne.1 Pod pojem izogniti se sili sodna praksa uvršča tudi primere, ko stranka z izpolnitvijo prepreči škodo.2

8. Tožeča stranka zahteva vračilo najemnin, ki jih ni bila dolžna plačati, ker je bil predmet najema brez njene krivde iz razlogov na strani tožene stranke več mesecev neuporaben. Trdi, da je najemnino morala plačevati, saj bi ji grozilo prenehanje najemnega razmerja in izpraznitev poslovnih prostorov. Tožena stranka je kljub temu izstavljala račune za najemnino za mesece od septembra 2010 do aprila 2011, tožeča stranka pa je račune plačala, čeprav najete nepremičnine ni mogla uporabljati. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče ugotovilo, da poslovni prostori niso bili uporabni dva meseca in pol (v ostalih mesecih pa le deloma) in da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je račune plačala zato, da bi se izognila sili. Ocenilo je, da grožnje tožene stranke niso bile take narave, da bi se jih lahko štelo za silo po 191. členu OZ (primerjaj 11. točko obrazložitve sodbe).

9. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča tožeča stranka groženj niti ni konkretizirala. Zakonita zastopnica tožeče stranke je izpovedala, da je toženka ves čas klicala, če je npr. račun zapadel tretjega v mesecu, je klicala že drugega, tretjega, četrtega in petega ter povedala, da denar rabi. Priča S. J. je izpovedal, da so bile najemnine terjane z nakazovanjem možnosti, da bodo izseljeni. Kdaj naj bi bile te grožnje časovno podane od začetka poplav, ni vedel izpovedal. Priča M. J. je izpovedal, da so plačevali najemnine, ker je bila grožnja, da jih izselijo ter stalni pritiski, da je najemnine treba plačevati. Da je toženka pozivala k plačilu najemnin, je izpovedala tudi priča N. H., bivša najemnica prostorov toženke. Zaključiti torej je, da je toženko pozivala k plačilu najemnin. Toženka pa je zanikala, da bi v obdobju, ko je bilo poplavljeno, grozila z odpovedjo pogodbe, prav tako je to zanikal tudi toženkin zet J. V. Tožeča stranka s svojimi trditvami o odpovedi najemnega razmerja in izselitvijo ni prepričala. Na podlagi izpovedbe zakonite zastopnice, njenega sina M. J., ki groženj osebno ni slišal in S. J., moža zakonite zastopnice, ki groženj ni znal časovno umestiti ne konkretizirati, ampak je izpovedal, da so se le nakazovale, je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je plačala za to, da bi se izognila sili, saj ni bilo dokazano, da bi imelo neplačilo za posledico odpoved oz. izpraznitev prostorov. Zato so tudi nerelevantni pritožbeni očitki, da sodba nima razlogov o tem, kakšne posledice bi imela selitev za tožečo stranko. Nenazadnje je prišlo do odpovedi pogodbe skoraj pet let po poplavah, kot posledica neplačevanja računov iz kasnejšega obdobja, kar je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ki je ugotovilo, da odpoved v letu 2015 ni v vzročni zvezi s poplavami.

10. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno očita, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi povzemanju izpovedbe priče S. J. in napačne interpretacije izpovedbe M. J., ko je sodišče njegovo izjavo vzelo iz konteksta. Kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni mogoče utemeljevati z očitki, ki kažejo na nestrinjanje z dokazno oceno. Kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je tehnične narave in jo sodišče stori z napačnim prenosom zapisa iz listine ali zapisnika o izvedbi dokaza v obrazložitev sodbe. V obravnavanem primeru do česa takega ni prišlo. Če stranka ni zadovoljna z dokazno oceno sodišča, jo z navedeno kršitvijo ne more utemeljiti.

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker da se sodišče ni opredelilo do negativnih posledic, ki bi jih imela selitev za tožečo stranko. Sodišče je ugotovilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da bi se zaradi grožnje, toženka znašla v tako težavnem položaju, ki se mu razen s plačilom, ne bi mogla izogniti. Ugotovilo je torej, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je plačala, da bi se izognila sili. Zato je posledično nerelevantno, kaj bi pomenila selitev za tožečo stranko.

12. Uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso podani, niti niso podani pritožbeni razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

1 Primerjaj sklep RS VS III Ips 18/2007. 2 Ada Polajnar Pavčnik v Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 50.