Jedro

Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku očitala, da je v noči 20. 6. 2015 na 21. 6. 2015 sodeloval pri odtujitvi jeklenega odpadka (slabov) v skupni teži najmanj 60 ton in vrednosti 100.000,00 EUR, pri čemer je bil jekleni odpadek odtujen iz adjustaže 1 obrata jeklarna s pomočjo uporabe interne lokomotive in vagonov ter odpeljan iz varovanega območja delodajalca. V zvezi z očitanim dejanjem je bila tožniku očitana hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da ima opisana kršitev tudi vse znake kaznivega dejanja velike tatvine iz 205. člena KZ-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu je bila podana 22. 7. 2015; ugotovitev, da mu pri toženi stranki ni prenehalo delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč traja še naprej z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja; da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo na delovno mesto, na katerem je opravljal delo pred nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 12. 8. 2010, in sicer na delovno mesto "progovni manipulant" v obratu jeklarna - jeklarske surovine, šifra DM ..., za osnovno bruto plačo 728,01 EUR mesečno za nedoločen čas s polnim delovnim časom; da mu je tožena stranka dolžna od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 22. 7. 2015 dalje do vrnitve nazaj na delo obračunati vse pripadajoče mesečne zneske bruto plače v višini 728,01 EUR ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoči znesek neto plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posameznega neto zneska plače tečejo od 19. dne v mesecu za znesek plače iz predhodnega meseca; da ga je tožena stranka dolžna prijaviti v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ tako, da mu bo priznana delovna doba od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 22. 7. 2015 do dneva ponovnega nastopa dela pri toženi stranki in da mu je tožena stranka dolžna povrniti pravdne stroške.

2. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbi (pravilno: tožbenemu zahtevku) v celoti ugodi, oziroma podredno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka paricijskega roka iz odločitve o njihovi odmeri dalje do plačila. Navaja, da sodba ni pravilna in zakonita ter je v nasprotju z ustavo. Tožnik znova poudarja, da v noči z dne 20. 6. 2015 na 21. 6. 2015 ni naklepno kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in ni sodeloval pri domnevni odtujitvi oziroma kraji jeklenega odpadka večje teže in vrednosti kot storilec v sodelovanju z drugimi. Sodišče je nepravilno ugotovilo, da naj bi sodeloval pri odtujitvi spornega jeklenega odpadka, saj ni nobenega dokazila o tem, za koliko jeklenega odpadka naj bi bila tožena stranka domnevno prikrajšana. Tožena stranka manjka v postopku ni uspela dokazati. Sodba temelji le na listinski dokumentaciji, in sicer na izjavah A.A., B.B., C.C. in D.D., podanih v zagovoru pri toženi stranki in pred policisti, ne pa na neposredno, pred sodiščem izvedenih dokazih, kar je nedopustno, saj pri podajanju teh izjav niso bili prisotni tožniki, pa tudi sodišče ne. Sodišče pa ni sledilo izpovedim tožnika, E.E. in F.F., ki so ves čas iste, se ne spreminjajo in se ne prilagajajo tekom postopka. Tako gre za unikum ocenjevanja dokazov, saj sodišče verjame le lažnivim pričam. Takšna dokazna ocena pa je nezakonita. Sporno noč je imel dostop do lokomotive in vlakovne kompozicije prav vsak in prav vsak je lahko skozi odprta vrata varovanega območja G. nekontrolirano vstopil in izstopil. Tožnik ne zanika, da je bil sporno noč na delu, zanika pa, da je sodeloval pri spornem odtujevanju in vztraja, da zanj ni vedel. Izvedeni dokazi ne dokazujejo, da naj bi tožnik zapuščal varovano območje G. niti ne dokazujejo, da naj bi tožnik sodeloval pri odtujevanju. Posredni dokazi pa tudi ne dokazujejo, da naj bi bilo toženi stranki karkoli odtujeno. Navaja, da je sodišče nepravilno zavrnilo ugovor prekluzije v zvezi s trditvami in dokazi, ki jih je tožena stranka predložila po prvem naroku za glavno obravnavo. Sodišče skladno z 286. členom ZPP ne bi smelo upoštevati teh trditev in dokazov tožene stranke. Prav tako sodišče ni pojasnilo, zakaj ni izvedlo vseh predlaganih dokazov oziroma ni pojasnilo, zakaj je te dokazne predloge zavrnilo. S tem pa je storilo bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovitev sodišča, da tožnik v zvezi z videoposnetki ni imel pripomb, je protispisna, s čimer je sodišče storilo bistveno kršitev pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je predlagal tudi angažiranje izvedenca za videonadzorni sistem. Z zavrnitvijo tega dokaznega predloga je sodišče tožniku onemogočilo obrambo svojih pravic pred sodiščem, s tem pa je prekršilo načelo kontradiktornosti in storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik vztraja, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 7. 2015 podana prepozno, saj iz izpovedi H.H. izhaja, da je ta ves čas opravljal nadzore varovanega območja tožene stranke preko videokamere, kar je bilo tudi dne 21. 6. 2015. Sodišče je v zvezi s tem nepravilno zavrnilo dokazni predlog po opravi poizvedb pri toženi stranki o tem, zakaj je prenehalo delovno razmerje H.H. in dokazni predlog po predložitvi njegove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Napačno je tudi stališče sodišča, daj naj bi bil tožnik v vabilu za zagovor z dne 9. 7. 2015 ustrezno seznanjen z očitano kršitvijo. Tožena stranka v vabilu na zagovor ni opredelila ne načina, ne kraja in ne časa domnevne kršitve pogodbenih obveznosti. Sodišče zgolj povzema izpovedi I.I., tožnika, D.D., A.A., ne poda pa dokazne ocene, niti teh izpovedi ne primerja z izpovedbami B.B., E.E., F.F. in C.C.. Ker izpodbijana sodba ne vsebuje ustrezne dokazne ocene vseh izvedenih dokazov, se sodbe ne da preizkusiti. Sodišče ne pojasni, zakaj tožniku ne verjame in njegove izjave dokazno ne oceni. V zvezi z vibracijami in hrupom je tožnik predlagal izvedenca za hrup, vendar je sodišče ta dokazni predlog zavrnilo brez navedbe razlogov. Sodišče tudi ne pojasni, zakaj ni izvedlo dokaza z izvedencem za tahografe, izvedencem strojne stroke in zakaj ni opravilo ogleda lokacije. Sodišče v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe povzema, katere so tiste listine, na podlagi katerih je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, tožnik pa opozarja, da noben od teh dokazov ni bil izveden neposredno s strani sodišča. Gre zgolj za posredne dokaze. Sodišče je nedopustno poseglo v pravico tožnika do enakega varstva pravic iz 22. člena URS, v pravico tožnika do sodnega varstva pravic iz 23. člena URS in v pravico tožnika do pravnega sredstva iz 25. člena URS. Poudarja še, da tožnik do sedaj v zvezi z očitanim ravnanjem ni bil kazensko preganjan in zoper njega ne teče kazenski postopek, niti ni bil pravnomočno obsojen pred pristojnim kazenskim sodiščem. Sodišče je zato z zaključki, da je tožnik sodeloval pri veliki tatvini, prekršilo domnevo nedolžnosti iz 27. člena URS. Predlaga še izdajo dopolnilne sodbe, ker sodišče prve stopnje v izreku ni odločilo o podredno postavljenem tožbenem zahtevku niti o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je pritožba neutemeljena, zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in nikakor ni nezakonita tudi ne neustavna. Obrazložitev sodbe je ustrezna, jasna in natančna. Poudarja, da sodišče prve stopnje ni odločalo o kazenski odgovornosti tožnika, ampak o tem, ali ima njegovo ravnanje vse znake kaznivega dejanja. Tožnik si je prilastil blago tožene stranke, pri čemer ni pomembna točna vrednost blaga, s tem pa je naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo, zakaj določenim pričam ne verjame in zakaj je določene dokazne predloge zavrnilo, zato ni kršilo načela kontradiktornosti, dokaze je ocenilo skladno z določbo 8. člena ZPP. Tožena stranka v svojih dokaznih predlogih ni bila prekludirana, saj je za vse dokaze, katere je predložila po prvem naroku za glavno obravnavo, izkazala, zakaj jih ni mogla navesti na prvem naroku. Tožnik je bil skupaj z vabilom na zagovor ustrezno seznanjen z očitano kršitvijo, tako da je lahko učinkovito izvrševal svojo pravico do zagovora. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila pravočasna.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 2. odstavka 350. člena v povezavi s 1. odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik v pritožbi na večih mestih sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba, bodisi v zvezi z izrekom ali v zvezi z obrazložitvijo razlogov o odločilnih dejstvih, pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo možno preizkusiti. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge za sprejem odločitve o zakonitosti izredne odpovedi, ki jo je torej možno preizkusiti.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba sodišču očita v zvezi z neizvedbo oziroma obrazložitvijo zavrnitve dokazov, ki jih je predlagal tožnik. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Sodišče dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede, ni pa dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati. Sodišče prve stopnje je pravilno izvedlo dokaze, pomembne za ugotavljanje relevantnih dejstev, zavrnilo pa tiste, katerih izvedba ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje tudi prepričljivo in izčrpno obrazložilo, zakaj je posamezne dokazne predloge tožnika zavrnilo, zato iz celotnega teka in rezultata postopka ni mogoče sklepati, da tožniku ni bil zagotovljen pošten dokazni postopek. Sodišče prve stopnje v konkretnem primeru utemeljeno ni izvedlo predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca za video nadzorni sistem, pri čemer je svojo odločitev tudi pravilno obrazložilo. Pravilna je namreč ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik na samo montažo videoposnetkov ni imel pripomb, za sam ogled videoposnetkov pa tudi ni potrebno strokovno znanje. Sodišče prav tako utemeljeno ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca za branje tahografov, ker je okoliščine glede premika lokomotive ugotovilo na podlagi drugega izvedenega dokaza, to je analize zapisa vožnje K., ki jo je napravil J.J.. Za ugotovitev odločilnih dejstev pa nista bila potrebna ogled lokacije in izvedba dokaza z izvedencem strojne stroke.

8. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče nepravilno zavrnilo ugovor prekluzije, podan v zvezi s trditvami in dokazi tožene stranke, ki so bili podani po prvem naroku za glavno obravnavo. Ne drži, da je tožena stranka trditve in dokaze v pripravljalni vlogi z dne 2. 4. 2016 podala prepozno. Praviloma mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Stranke lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (prvi in četrti odstavek 286. člena ZPP). Toženi stranki je bila na prvem naroku za glavno obravnavo 1. 3. 2015 vročena prva pripravljalna vloga tožnika. Posledično je bil toženi stranki odobren rok 18 dni za odgovor nanjo in določeno, da po potrebi odgovori tudi na vlogo tožnika, ki jo bo vložil tožnik v postavljenem roku. Sodišče je omenjeni rok (v katerem je tožena stranka dodatno obrazložila svoje navedbe in predložila dokaze, kar vse je sodišče pravilno upoštevalo kot pravočasno) določilo v skladu z drugim odstavkom 286. a člena ZPP, zato s tem v zvezi ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Tožnik v pritožbi zgolj pavšalno navaja, da tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 2. 4. 2016 ne odgovarja na tožnikove trditve v pripravljalnih vlogah, ampak gre dejansko za nova dejstva in nove dokaze, zato jih pritožbeno sodišče ne more preizkusiti.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče ni protispisno povzemalo in ugotavljalo dejstev. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da tožnik med samim ogledovanjem video posnetkov tožene stranke ni imel pripomb, ne pomeni očitane kršitve protispisnosti, ampak nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem.

10. Pritožbeni očitek o kršitvi 22. člena URS (enako varstvo pravic), 23. člen URS (pravica do sodnega varstva) in 53. člen URS (pravica do pravnega sredstva) ni utemeljen. Zgolj pavšalnega zatrjevanja, da gre za kršitev ustavnih pravic kot posledico nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka in zmotne ter nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, pa pritožbeno sodišče tudi ne more preizkusiti.

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu progovni manipulant. Tožena stranka je tožniku dne 22. 7. 2015 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V skladu z navedenim členom lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja) ali če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja).

12. Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku očitala, da je v noči 20. 6. 2015 na 21. 6. 2015 sodeloval pri odtujitvi jeklenega odpadka (slabov) v skupni teži najmanj 60 ton in vrednosti 100.000,00 EUR, pri čemer je bil jekleni odpadek odtujen iz adjustaže 1 obrata jeklarna s pomočjo uporabe interne lokomotive in vagonov ter odpeljan iz varovanega območja delodajalca. V zvezi z očitanim dejanjem je bila tožniku očitana hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da ima opisana kršitev tudi vse znake kaznivega dejanja velike tatvine iz 205. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 50/2012-UPB2).

13. Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z zamudo roka za podajo izredne odpovedi, ki je določen v 2. odstavku 109. člena ZDR-1. Po tej določbi mora delodajalec podati izredno odpoved najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga; v primeru krivdnega razloga, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od dneva ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.

14. Pravilen je dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka tožniku podala 22. 7. 2015, podana pravočasno, to je znotraj subjektivnega in objektivnega roka po drugem odstavku 109. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi H.H., ki je bil pri toženi stranki zaposlen kot varnostni manager in je bila njegova naloga med drugim tudi pregled posnetkov nadzornih kamer, ugotovilo, da je tožena stranka razlog za izredno odpoved tožnika ugotovila na podlagi njegovega poročila z dne 30. 6. 2015 o ugotovljeni kršitvi sporne noči. H.H. je namreč pojasnil, da je nekaj dni po 20. 6. 2015 pregledoval območje železniškega izvoza in je tam, kjer bi morala biti vrata zaprta, opazil, da je bil opravljen izvoz vlakovne kompozicije, kar pa je bilo zelo nenavadno, saj se v nočnem času materiala nikoli ni vozilo iz varovanega območja. Na podlagi ugotovljene kršitve je sestavil poročilo za toženo stranko, prvo dne 30. 6. 2015 in njegovo dopolnitev dne 15. 7. 2015. Ker je za presojo pravočasnosti izredne odpovedi bistveno, kdaj je razlog izredne odpovedi ugotovila tožena stranka, ni relevantno, kdaj je kršitev ugotovil H.H.. Zato so pritožbene navedbe, da je H.H. ves čas opravljal nadzore varovanega območja tožene stranke preko videokamere, torej tudi dne 21. 6. 2015, neutemeljene in ne utemeljujejo drugačnega zaključka glede pravočasnosti izredne odpovedi. Ker ta dejstva niso pravno relevantna, sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo dokaza po opravi poizvedb o razlogu prenehanja delovnega razmerja H.H. pri toženi stranki in predložitvi njegove odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je zavrnitev dokazov tudi pravilno obrazložilo. Tudi sicer bi bilo pravilno stališče, da je rok za izredno odpoved pričel teči takrat, ko je tožena stranka (torej njen zakoniti zastopnik) ugotovil razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

15. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnika v vabilu na zagovor z dne 9. 7. 2015 ustrezno seznanila z očitano kršitvijo. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je je bila tožniku v vabilu na zagovor jasno predočena kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja in je ta dovolj konkretizirana za pripravo obrambe tožnika. Nenazadnje se je tožnik, ki je bil pravočasno vabljen na zagovor, zagovora skupaj s svojim pooblaščencem tudi udeležil in podal še pisni zagovor. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da tožniku pravica do zagovora ni bila onemogočena ali omejena.

16. Sodišče prve stopnje je v zvezi z očitano kršitvijo ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da je tožnik storil kršitev, kot se mu očita v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navedeni zaključek je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi celovite, prepričljive in pravilne dokazne ocene. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami obeh strank pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

17. Tožnik v pritožbi vztraja, da očitanega ravnanja ni storil, vendar je imelo sodišče prve stopnje predvsem v skladni izjavi D.D. na policiji z dne 3. 7. 2015 in njegovi izjavi v zapisniku o zagovoru pri toženi stranki z dne 16. 7. 2015, izjavi A.A. na policiji z dne 3. 7. 2015 ter zapisnikih policije o zasegu predmetov oziroma vrnitve denarja s strani D.D. v višini 9.000,00 EUR in s strani A.A. v višini 12.500,00 EUR ter nenazadnje seznamu prejetih nagrad posameznim udeležencem (C2), dovolj podlage za zaključek, da je tožnik (kot vodja premika) z nedovoljenim izvozom vlakovne kompozicije iz varovanega območja tožene stranke sodeloval pri odtujitvi jeklenega odpadka tožene stranke D.D., ki je bil pri toženi stranki zaposlen kot prometnik, je namreč v izjavi v postopku preiskave očitanega ravnanja na policijski postaji in kasneje v postopku zagovora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki, priznal sodelovanje pri odtujitvi jeklenega odpadka. Pri tem pa je natančno pojasnil okoliščine odtujitve in poimensko naštel vse sodelujoče, med njimi tudi tožnika. Pojasnil je še, da je za sodelovanje prejel nagrado (skupno v višini 9.000,00 EUR, nazadnje pa v višini 3.600,00, ki jo je prejel s strani tožnika), katero pa je vrnil oziroma izročil policiji. Da je tudi tožnik za sodelovanje prejel nagrado v višini 3.600,00 EUR (ki je bila del nagrade dane D.D.), je sodišče ugotovilo na podlagi seznama prejemnikov nagrad v zvezi z odtujitvami jeklenega odpadka, ki je bil zasežen E.E.. Sodelovanje pri odtujitvi jeklenega odpadka in prejem plačila za sodelovanje (ki ga je na policiji kasneje tudi vrnil), je v izjavi policiji dne 3. 7. 2015 potrdil tudi A.A.. D.D. in A.A. sta sicer v postopku pred sodiščem prve stopnje zanikala sodelovanje pri odtujitvi jeklenega odpadka in podala drugačno verzijo dogodka, vendar je sodišče argumentirano pojasnilo, zakaj njuni izpovedi ne sledi. Dokazna ocena, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje je prepričljiva in jo sprejema tudi pritožbeno sodišče. Zgolj zato, ker gre za izjave, ki so bile dane v okviru drugih postopkov in ne neposredno v postopku pred sodiščem prve stopnje, jim ni mogoče odreči verodostojnosti. Tudi te izjave so, tako kot vsak dokaz, podvžene dokazni oceni sodišča, ki jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Da je v sporni noči delala le ena premikalna skupina za upravljanje vlakovne kompozicije, v kateri je delal tudi tožnik in da vlakovna kompozicija za izvoz iz varovanega območja ni imela nobenega naročila, ki bi bilo vpisano v knjigo naročil, je sodišče ugotovilo na podlagi izpovedi I.I.. Premik vlakovne kompozicije iz varovanega območja tožene stranke v sporni noči, s katero je bila izvršena odtujitev jeklenega odpadka, pa je razviden iz videoposnetkov, ki jih je predložila tožena stranka.

18. Neutemeljeno tožnik v pritožbi navaja, da je razlika med video nadzorom in video snemanjem, za kar tožena stranka ni imela dovoljenja. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo s strani tožene stranke predložene posnetke video nadzornih kamer. Ugotovilo je, da je imela tožena stranka sistem nadzorovanja s kamerami urejen skladno z zakonom. Tožena stranka je namreč izpolnila svojo obvestilno dolžnost iz 74. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Ur. l. RS; št. 86/2004), kar izhaja iz fotografij obvestilnih tabel. S potrdilom informacijske pooblaščenke z dne 16. 3. 2016 pa je tožena stranka dokazala, da je izvajanje videonadzornega sistema tudi ustrezno evidentirano. Pritožbena navedba, da videonadzor ni enako videosnemanju, je nerazumljiva, saj se videonadzor lahko opravlja le na način, da se s kamerami snema.

19. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče nekritično sledilo izjavam oseb (D.D., A.A., idr.) in ni pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedim tožnika, E.E., F.F. in B.B., ki so zanikali sodelovanje pri očitani kršitvi. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo pojasnilo, zakaj v zvezi z okoliščinami očitanega ravnanja ni sledilo tožnikovi izpovedi in izpovedim E.E., F.F. in B.B., pri čemer pa je tudi ustrezno pojasnilo, zakaj je sledilo izpovedim drugih prič in listinskim dokazom. Stvar dokazne ocene, komu bo sodišče verjelo in komu ne. Ocena dokazov pred sodiščem prve stopnje je celovita, logična in izkustveno sprejemljiva ter se z njo pritožbeno sodišče strinja. Da bi sodišče moralo slediti izpovedbi tožnika, je tožnikovo prepričanje, ki pa ne omaja trdnosti in pravilnosti razlogov sodišča prve stopnje v tem delu. Ker sodišče ni sledilo tožnikovi izpovedi, da je sporne noči spal v kontejnerju in ni slišal niti videl mimovozeče vlakovne kompozicije, sodišče utemeljeno ni izvedlo dokaza z izvedencem za hrup ali vibracije. Zato v tem delu ni podana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

20. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik s svojim ravnanjem naklepno huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in da ima kršitev tudi vse znake kaznivega dejanja velike tatvine po 205. členu KZ-1, storjene v sostorilstvu. Po tej določbi storilec stori kaznivo dejanje med drugim na način, če stori tatvino skupaj z več osebami, ki so se združile zato, da bi kradle (2. točka prvega odstavka 205. člena KZ-1). Tožnik je namreč dejanje odtujitve jeklenega odpadka večje teže in večje vrednosti storil kot sostorilec v sodelovanju z drugimi (E.E., F.F., idr.). Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da količina odtujenega materiala ni pravno relevantna, saj ni znak očitanega dejanja velike tatvine po 205. členu KZ-1. Pritožbeno sodišče poudarja, da sodišče pri presoji zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 presoja zgolj, ali ima kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja znake kaznivega dejanja, ne presoja pa kazenske odgovornosti storilca. Zato je pritožbena navedba tožnika, da je sodišče prve stopnje prekršilo domnevo nedolžnosti iz 27. člena US, neutemeljena.

21. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je podan utemeljen odpovedni razlog po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

22. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje izdati dopolnilno sodbo, ker ni odločilo o podredno postavljenem zahtevku in stroških postopka. Tožnik je med postopkom sicer podal še podredni zahtevek, ki se je glasil na plačilo denarnega povračila na podlagi 118. člena ZDR-1 in priznanje pravic za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tožniku do odločitve sodišča, o katerem pa sodišče prve stopnje pravilno ni odločalo kot o podrednem zahtevku. Pri odločitvi o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 118. člena ZDR-1 in denarnem povračilu namesto reintegracije ne gre za odločanje o podrednem tožbenem zahtevku v smislu tretjega odstavka 182. člena ZPP. Gre za to, da ima sodišče po zakonu možnost na predlog strank upoštevaje okoliščine in interese strank, kljub nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi le-to razvezati in stranki namesto reintegracije (vrnitve na delo) prisoditi primerno povračilo. (primerjaj odločitev VS RS opr. št. VIII Ips 189/2012). Prav tako je sodišče s tem, ko je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal tudi povračilo stroškov postopka s strani tožene stranke, dejansko odločilo tudi o stroških postopka. Zato tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja izdajo dopolnilne sodbe tudi v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka.

23. Pritožbeno sodišče je zato kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Druge pritožbene navedbe niso odločilnega pomena, zato pritožbeno sodišče nanje ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

24. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik v pritožbenem postopku ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije stroške pritožbe.