Jedro

Tožnik je torej začel s spopadom, prvo toženec pa je nanj le reagiral, zato je povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje o tožnikovem prispevku k nastali škodi v višini 50%.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki 1.2. izreka spremeni tako, da glasi: „Tožeča stranka je dolžna povrniti drugo tožencu pravdne stroške v višini 1.079,63 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Prvo tožena stranka je dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v višini 763,23 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“ V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke v celoti zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.“ Tožeča stranka je dolžna drugo toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 206,76 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je prvo tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 1.000,00 EUR z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od 19. 06. 2006 dalje do plačila, v roku 15 dni. Odločilo je, da je prvo toženec dolžan tožniku povrniti pravdne stroške v višini 200,80 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po pravnomočnosti sodbe do plačila. Višji tožbeni zahtevek tožnika (glede nepremoženjske škode v višini 7.346,05 EUR z obrestmi od 21. 06. 2003 do 18. 06. 2006 in za plačilo premoženjske škode v višini 625,94 EUR z obrestmi od 21. 06. 2003 do plačila ter odškodninski zahtevek nasproti drugo tožencu v celoti), je zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da je tožnik dolžan prvo tožencu plačati odškodnino v višini 16.838,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 21. 06. 2003 dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Tožeča stranka (po nasprotni tožbi tožena stranka, v nadaljevanju: tožeča stranka) pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti. Podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je zaključek sodišča, da je tožnik prispeval k nastali škodi, nepravilen. Že ugotovljene tožnikove telesne poškodbe kažejo, da tožnik ob dogodku udarcev ni prejemal stoje. V kolikor je prvo toženec udaril samo enkrat, kot pravi sodba, ni mogel povzročiti poškodb tožnika, ki jih je ugotovil izvedenec medicinske stroke. Take poškodbe so lahko nastale, ko je tožnik klečal, ali pa sta to napravila oba toženca. Poškodbi vratne hrbtenice ter udarnina ledvenega predela hrbtenice nista mogli nastati z udarcem vodne tehtnice. Po sodbi je tožnik tisti, ki je prvi izzval prepir in udaril z lopato, kar je izzvalo udarec s tehtnico, ki pa je povzročil samo eno poškodbo. Ni logično, da tožnik ob tolikih zadobljenih poškodbah ne bi napada prvo toženca vračal. Tako pa razen prvo toženca, toženca nista dobila nobene poškodbe, kar pa ni logično niti življenjsko. Tožnik kot napadalec se prav gotovo ne bi pustil pretepati. Take poškodbe je lahko dobil le, ko je bil na kolenih in z brco v prsni koš, ko se je želel dvigniti. Tožnik se nikakor ne more strinjati z zaključkom, da je on izzval fizično obračunavanje med njim in prvo tožencem ter je tako 50% prispeval k nastalemu škodnemu dogodku. Sodba ne verjame tožniku, da ga je bilo strah in se je moral braniti pred napadom obeh tožencev. V tem delu ni obrazložena in je ni moč preizkusiti. Sodišče se pri svoji odločitvi glede obsega nepremoženjske škode opre na izvedensko mnenje, ne da bi upoštevalo pravnomočno sodbo in izpoved tožnika. Dosojena odškodnina je prenizka in nepravična. Ob ugotovitvah izvedenca in izpovedi tožnika je sodišče zahtevek za nepremoženjsko škodo zavrnilo nezakonito. Neutemeljena je tudi zavrnitev zahtevka za materialno škodo zaradi bolniškega staleža. Ker tožnik ni predložil nobenega potrdila o tem, za koliko je bil njegov osebni dohodek zaradi bolniškega staleža nižji, za sodišče materialna škoda ni bila izkazana. Toženec v odgovoru na tožbo tega ne prereka. Odgovor tožene stranke glede materialne škode je neobrazložen, zato bi moralo sodišče tožnikovem zahtevku v tem delu ugoditi. Napačna je tudi odločitev o zakonskih zamudnih obrestih. Najmanj ob prejemu sodbe Okrajnega sodišča dne 26. 03. 2004 je bilo tožencu znano, da je tožniku dolžan plačati nastalo škodo. Pri odmeri stroškov bi sodišče kot potreben strošek moralo v celoti upoštevati predujem za izvedenca, ki ga je plačal tožnik v višini 400,00 EUR, saj ta strošek ni odvisen od uspeha pravdnih strank.

Toženec v pritožbi pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Po oceni tožene stranke ni pravilen zaključek sodišča, da je prvo toženec, ko je zgrabil vodno tehtnico in tožnika udaril nazaj, odškodninsko odgovoren. Prvo toženec se je namreč zgolj branil pred napadom tožeče stranke. Kot je izpovedal, je želel preprečiti napad tožeče stranke, ki je primarno želela udariti in poškodovati drugo toženca. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo višino prispevka tožeče stranke k nastali škodi. Pravilna bi bila ugotovitev, da soodgovornost tožnika znaša 90%. Da je soodgovornost tožnika bistveno višja od soodgovornosti prvo toženca, kaže že dejstvo, da je za začetek škodnega dogodka odgovoren izključno tožnik, ki je s svojim ravnanjem sprožil verigo nadaljnjih dogodkov. V kolikor tožnik prvo toženca ne bi poškodoval z lopato, prvo tožena stranka ne bi imela razloga, da bi se branila. Dosojena odškodnina tožniku je pretirana. Če pa bi se vendarle izkazalo, da je pravična, bi moral prvo toženec upoštevaje 90% prispevek tožnika, tožniku plačati 200,00 EUR. Zahtevek prvo toženca po nasprotni tožbi je sodišče v celoti zavrnilo. Postavilo se je na stališče, da je prvo tožena stranka za obseg škode izvedela 28. 07. 2003, ko je bilo zdravljenje zaključeno. Zato je nasprotna tožba vložena prepozno. Navedlo je, da iz zdravstvene dokumentacije sicer izhaja, da se prvo toženec od leta 2004 zdravi v psihiatrični ambulanti, vendar iz nje ni razvidno, da bi bil ravno obravnavani dogodek vzrok za vse njegove težave. S tem stališčem se prvo toženec ne strinja, saj je iz zdravstvenega kartona, ki ga je predložil in vpogledal tudi izvedenec medicinske stroke razvidno, da se prvo toženec pred navedenim dogodkom nikoli ni zdravil v psihiatrični ambulanti. Kljub temu, da izvedenec psihiatrične stroke ni bil postavljen, ni nobenega dvoma, da je zastaralni rok začel teči šele v letu 2004. Zato je nasprotna tožba vložena pravočasno. Tudi pravdnih stroškov sodišče ni odmerilo pravilno. Najprej bi sodišče moralo ugotoviti, kakšen je bil uspeh posamezne stranke po temelju, nato po višini, šele nato pa izračunati skupen uspeh stranke. Iz sodbe je razbrati, da je drugo toženec uspel v celoti, stroški pa mu ne pripadajo, kar je z določbo 154. člena ZPP skregano.

Na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka podala odgovor, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožnika in v izpodbijanem delu potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Tožeča stranka odgovora na pritožbo tožene stranke ni podala.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnika pa je neutemeljena.

O pritožbi tožeče stranke: Neutemeljeno tožnik izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje glede okoliščin pretepa. Pri ugotavljanju dejanskega stanja je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo določilo 14. člena ZPP, ki določa, da je sodišče, kadar tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, vezano na pravnomočno obsodilno sodbo izdano v kazenskem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Iz obsodilne sodbe Okrajnega sodišča, opr. št. II K 81/2004 z dne 14. 01. 2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Kp 411/2007 z dne 14. 11. 2007 izhaja, da je tožnik dne 21. 06. 2003 prvo toženca poškodoval z gradbeno lopato. Dejanje je storil z direktnim naklepom. Prav tako sta o poteku škodnega dogodka skladno izpovedala oba toženca. Zato je sodišče prve stopnje njunima izpovedbama utemeljeno sledilo. Glede na to, da je izpovedba tožnika odstopala od dejstev, ki izhajajo iz pravnomočne obsodilne sodbe ter prav tako v nasprotju s skladnima izpovedbama tožencev o poteku škodnega dogodka, prvostopenjsko sodišče izpovedbi tožnika utemeljeno ni sledilo. Dokazno oceno poteka pretepa je sodišče opravilo skrbno in vestno. Pritožbeni očitki v tej smeri so zato neutemeljeni.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik tisti, ki je izzval prvo toženca, tako besedno kot z udarcem lopate. Tožnik je torej začel s spopadom, prvo toženec pa je nanj le reagiral, zato je povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje o tožnikovem prispevku k nastali škodi v višini 50%. Tudi prvo toženec je bil namreč, kot izhaja iz pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II K 81/2004 z dne 26. 03. 2004, spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe na škodo tožnika, in sicer je tožnika večkrat udaril po hrbtu z vodno tehtnico, zaradi česar je tožnik utrpel raztegnitev vratu, udarnino prsnega koša in udarnino ledvenega predela. Na ta dejstva je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 14. členom ZPP vezano. Tako pritožnikovi očitki, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prvo toženec tožnika le enkrat udaril, neutemeljeni.

Za strah je mogoče prisoditi pravično denarno odškodnino, kadar je bil strah intenziven in je dalj časa trajal. Če je bil intenziven strah kratkotrajen, je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo ravnovesje. Glede na to, da tožnik o strahu ni izpovedal, pa tudi iz tožbenih trditev izhaja zgolj to, da se tožnik tožencev boji, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo odškodnino iz naslova strahu. Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje tožniku prisoditi odškodnino iz naslova strahu, ker je izvedenec ugotovil, da je tožnik utrpel srednje hud primarni strah, je tako neutemeljen, saj tožnik morebitnega obstoja pavšalno zatrjevanega strahu niti s svojo izpovedbo ni potrdil. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke mag. E. S. ugotovilo, da poškodbe, ki jih je utrpel tožnik, in sicer: nateg vratnih mišic, udarnina desne strani prsnega koša in udarnina levega predela hrbtenice, tožniku trajnejših posledic niso pustile, je tožnikov zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, utemeljeno zavrnilo.

Glede materialne škode je sodišče prve stopnje zahtevek tožnika v višini 625,94 EUR pravilno zavrnilo. Ker ni predložil dokazil, iz katerih bi bilo razvidno, za koliko je bil njegov osebni dohodek nižji zaradi bolniškega staleža, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da trditev o škodi v višini 625,94 EUR ni uspel dokazati. Zavrnitev zahtevka v tem delu tako pritožnik graja neutemeljeno. Na tožniku je namreč dokazno breme, da dokaže višino zatrjevane škode, čemur pa ni zadostil. Pritožnikov očitek, da tožena stranka ni obrazloženo oporekala tožbenemu zahtevku v tem delu, tudi ni utemeljen. Tožena stranka je namreč v celoti nasprotovala tožbenemu zahtevku tožnika, tako po temelju kot tudi po višini.

Pritožbene navedbe, da je bilo prvo tožencu že ob prejemu kazenske obsodilne sodbe dne 26. 03. 2004 znano, da je tožniku dolžan plačati škodo, so neutemeljene. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, nepremoženjska škoda zapade v plačilo, ko jo oškodovanec izrazi v denarju in postavi odškodninski zahtevek. Ker tožnik ni izkazal, da je na prvo toženca že pred vložitvijo tožbe naslovil odškodninski zahtevek in ga o nastali škodi obvestil, je prvostopenjsko sodišče pravilno štelo, da je zamuda prvo toženca s plačilom odškodnine nastopila z dnem vložitve tožbe, to je dne 19. 06. 2006. Neutemeljen je pritožbeni očitek o prenizko odmerjeni odškodnini zaradi pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti. Upoštevaje izvedensko mnenje mag. S. in izpovedbo tožnika je sodišče prve stopnje tožniku iz tega naslova dosodilo odškodnino v višini 2.000 EUR, kar v času sojenja predstavlja 2,16 povprečnih plač. Dosojena odškodnina je po oceni pritožbenega sodišča v skladu z načeloma individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine in glede na vse okoliščine konkretne zadeve ustrezno umeščena v obstoječo sodno prakso ( podobni primeri: glej judikate Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 784/2008, II Ips 1259/2008, II Ips 316/97, II Ips 707/2004II Ips 175/2008, II Ips 161/2008, II Ips 130/2008).

Pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo tožniku priznati stroške izvedenca v celoti, ne glede na njegov uspeh v pravdi, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je stroške izvedenca tožniku priznalo, pri odločitvi o povrnitvi pravdnih stroškov pa je v skladu z določilom 1. odstavka 154. člena ZPP pravilno upoštevalo uspeh pravdnih strank.

O pritožbi tožene stranke: Tožena stranka neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o 50% soprispevku tožnika k nastali škodi. Tožnik je sicer pretep izzval, ko je prvo toženca udaril z lopato, vendar pa je prvo toženec na ravnanje odgovoril tako, da je pobral vodno tehtnico in tožnika udaril nazaj. Odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je s tem, ko je tožnik pretep izzval, k nastali škodi prispeval 50% in ne, kot navaja tožena stranka 90%, je pravilna.

Za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe je predpisan krajši zastaralni rok kot ga določa 352. člen OZ. Zdravljenje prvo toženca je bilo zaključeno 28. 07. 2003. Vzročne zveze med psihičnimi težavami, ki so se pri prvo tožencu pojavile leta 2004, in zatrjevano škodo pa prvo toženec ni dokazal, saj ni založil predujma za izvedenca psihiatrične stroke. Tako je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je prvo toženec dne 28. 07. 2003 zvedel tako za obseg škode in storilca. Ker je prvo toženec nasprotno tožbo vložil šele 09. 10. 2006, torej po poteku triletnega zastaralnega roka določenega v 352. členu OZ, je sodišče prve stopnje zahtevek prvo toženca po nasprotni tožbi zaradi zastaranja pravilno zavrnilo.

Določilo 161. člena določa, da sosporniki stroške krijejo po enakih delih. Prvo toženec in drugi toženec sta navadna sospornika. Tožnik je proti prvo tožencu delno uspel. Proti drugo tožencu pa je propadel v celoti, česar sodišče prve stopnje pri odločanju zmotno ni upoštevalo, na kar pritožba utemeljeno opozarja. Tožeča stranka je glede na temelj in višino uspela s 55,56 %, kar pomeni, da je tožena stranka uspela s 44,44%. Odmera stroškov je razvidna iz priloženih stroškovnikov. Tožeči stranki se priznajo stroški sestave tožbe v višini 400 točk, pristopov na naroke, pripravljalnih vlog, stroški izvedenine, materialni izdatki ter stroški sodnih taks. Nagrada za sestavo tožbe in prve pripravljalne upoštevaje vrednost spornega predmeta v skladu s tarifno številko 18 Odvetniške tarife znaša 400 in ne 600 točk, kot je priglasila tožeča stranka. Tožeči stranki so nastali stroški v višini 2.181,5 točk ter stroški izvedenine in taks v višini 450 EUR, kar skupaj pomeni 1.451,30 EUR, povečano za 20% DDV pa 1.741,57 EUR. Odmera stroškov tožene stranke, ki ju je zastopal skupni pooblaščenec, je razvidna iz stroškovnika. Pooblaščencu tožene stranke so nastali stroški v višini 3.191,5 točk oziroma 1.464,89 EUR, ter stroški sodnih taks v višini 88 EUR in kilometrine v višini 100 EUR. Upoštevaje 10% povišico za zastopanje dveh pravdnih strank, nagrada pooblaščenca toženih strank znaša 1.611,38 EUR, upoštevaje stroške taks in kilometrin v višini 188 EUR, pa skupno 1.799,38 EUR, povečano za 20% DDV pa 2.159,26 EUR. Na prvo toženca tako odpade polovica pravdnih stroškov v višini 1.079,63 EUR, prav tako na drugo toženca. Ker je tožnik proti drugo tožencu s svojim zahtevkom v celoti propadel, je dolžan drugo tožencu povrniti pravdne stroške v višini 1.079,63 EUR. Proti prvo tožencu pa je tožnik uspel z 55,56 %, kar pomeni, da je dolžan prvo toženec tožniku povrniti 967,61 EUR. Tožnik pa je prvo tožencu, ki je uspel s 44,44%, dolžan povrniti 479,79 EUR. Po medsebojnem pobotanju je prvo toženec dolžan tožniku povrniti 487,83 EUR pravdnih stroškov. Ker je tožnik pri nasprotni tožbi uspel v celoti, je prvo toženec dolžan povrniti tožniku pravdne stroške, ki jih je zaradi tega imel, in sicer stroške odgovora na tožbo v višini 275,40 EUR. Upoštevajoč stroške tožbe in nasprotne tožbe je dolžan prvo toženec tožniku povrniti 763,23 EUR pravdnih stroškov.

Ker je sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških napačno uporabilo določili 154. in 161. člena ZPP, je pritožbeno sodišče v skladu 5. alinejo 358. člena ZPP pritožbi drugo toženca delno ugodilo tako, da je odločitev o stroških spremenilo. Ostali razlogi, iz katerih sodbo izpodbijata tožeča in tožena stranka, niso podani. Prav tako niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato se pritožba tožeče stranke v celoti, tožene stranke pa v preostalem delu, zavrne in se v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje v skladu z določilom 353. člena ZPP potrdi.

Drugo tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 206,76 EUR. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, prav tako ni uspela prvo tožena stranka, zato sta dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (3. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).