Jedro

Kaznivo dejanje ropa sta obtoženca storila v sostorilstvu, vrednost ukradenih stvari pa je bila velika, zato je pravna opredelitev dejanja po 2. in 1. odstavku 206. člena KZ-1 milejša kot pravna opredelitev po 3., 2. in 1. odstavku 213. člena KZ, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obtoženega A. A. se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede obtoženega A. A., po uradni dolžnosti pa tudi glede obtoženega B. B., v odločbah o krivdi, določeni in izrečeni kazni, o vštetju pripora in o odvzemu premoženjske koristi spremeni tako, da se kaznivo dejanje pravno opredeli po prvem in drugem odstavku 206. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika.

II. Obtoženemu A. A. se po drugem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika izreče kazen 14 (štirinajst) let zapora.

III. Obtoženemu B. B. se po drugem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika določi kazen 14 (štirinajst) let zapora.

Upoštevaje določeno kazen 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora za kaznivo dejanje prikrivanja po tretjem in prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika – 1 iz preklicane pogojne obsodbe, izrečene temu obsojencu s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 17502/2013 z dne 6. 1. 2014, v v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 17502/2013 z dne 20. 5. 2014, pravnomočne 17. 6. 2014, se mu po tretji točki drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika izreče e n o t n a k a z e n 15 (petnajst) let zapora.

IV. Po prvem odstavku 56. člena Kazenskega zakonika se obtoženima A. A. in B. B. v izrečeni kazni všteje čas prebit v priporu od 16. 3. 2012 dalje.

V. Po prvem odstavku 74. in 75. člena Kazenskega zakonika se obtožencema naloži v plačilo znesek, ki ustreza s kaznivim dejanjem pridobljeni premoženjski koristi in sicer obtoženemu B. B. v znesku 1.352.909,25 EUR; obtoženemu A. A. v znesku 1.370.809,25 EUR.

VI. V preostalem se pritožba zagovornika obtoženega A. A, v celoti pa pritožbe obtoženega B. B., njegovega zagovornika in C. C. zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtožena B. B. in A. A. spoznalo za kriva kaznivega dejanja ropa po tretjem, drugem in prvem odstavku 213. člena Kazenskega zakonika (KZ). Obtoženemu A. A. je izreklo kazen 14 let zapora; obtoženemu B. B. pa določilo kazen 14 let zapora in mu upoštevaje kazen enega leta in šestih mesecev zapora iz preklicane pogojne obsodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 17502/2013 z dne 6. 1. 2014, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 17502/2013 z dne 20. 5. 2014, pravnomočne 17. 6. 2014, izreklo enotno kazen 15 let zapora.

Obtožencema je v izrečeni kazni vštelo čas pridržanja in pripora od 16. 6. 2012 dalje. Odločilo je o odvzemu premoženjske koristi obema obtožencema, tako, da je plačilo le-te naložilo obtoženemu B. B. v znesku 1.352.909,25 EUR, obtoženemu A. A. pa znesek 1.370.809,25 EUR.

Obtožencema je naložilo v nerazdelno plačilo premoženjskopravne zahtevke oškodovancev, in sicer Zavarovalnici X v skupni višini 1.599.897,18 EUR; Zavarovalnici Y v skupni višini 8.346.056,58 EUR in X banki v skupni višini 66.367,79 EUR; vsem oškodovancem z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posamičnih zneskov in za čas, kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, oškodovanko X banko pa je s presežkom uveljavljanega zahtevka v višini 417.047,40 EUR, napotilo na pravdo.

Obtožencema je naložilo v nerazdelno plačilo še stroške kazenskega postopka, razen stroškov prevodov in hrambe terenskega vozila znamke MB ML ter nagrade in stroškov sodnih izvedencev dr. K. D. in dr. M. T., ki jih je naložilo v plačilo obtoženemu B. B. 2. Zoper navedeno sodbo so se pritožili: - zagovornik obtoženega B. B., odvetnik D. M., zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka; kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe, tako, da se obtoženega B. B. oprosti obtožbe; podredno, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje; - obtoženi B. B., ki po vsebini uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, sicer pa brez konkretnega predloga za odločitev; - zagovornik obtoženega A. A., odvetnik G. F. zaradi zmotne, podrejeno nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih, odločbe o kazenski sankciji in o odvzemu premoženjske koristi, s predlogom, da pritožbeno sodišče obtoženega A. A. oprosti obtožbe; podrejeno, da samo opravi obravnavo z izvedbo oziroma s ponovitvijo dokazov; še podrejeno, da razveljavi sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjen senat. Obtoženčev zagovornik je predlagal, da ga višje sodišče, enako tudi obtoženega A. A., obvesti o seji senata; - v korist obtoženega A. A. se je pritožila tudi njegova žena C. C., po vsebini zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in obtoženega A. A. oprosti obtožbe oziroma sodbo razveljavi.

3. Pritožbene seje razpisane za dne 21. aprila 2015, se od pravilno obveščenih strank ni udeležil obtoženi A. A. in zagovornik obtoženega B. B., vendar navedeno ni predstavljalo ovire, da senat seje ne bi opravil, upoštevaje določbo četrtega odstavka 378. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

4. Proučitev razlogov izpodbijane sodbe in navedb pritožnikov v povezavi s spisovnimi podatki, je višjemu sodišču narekovala delno ugoditev pritožbi zagovornika obtoženega A. A. o zatrjevani kršitvi kazenskega zakona.

K pritožbi zagovornika obtoženega B. B.:

5. Pritožnik uveljavlja vse pritožbene razloge, vendar v pretežni meri s svojimi navedbami utemeljuje pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, na zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP pa nakazujejo le navedbe o neutemeljeni zavrnitvi dokaznih predlogov.

Že na tem mestu pritožbeno sodišče poudarja ustavno-sodno uveljavljeno prakso pri uporabi meril, ki jih je sodišče dolžno upoštevati, ko odloča o dokaznih predlogih strank. Glede na uveljavljeno načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; predlagani dokazi morajo biti pravno pomembni; obramba pa mora obstoj in pravno pomembnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti; v dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, sodišče pa ga mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. Navedeno izkazuje, da imajo stranke pravico, da predlagajo izvedbo dokazov, sodišče pa je predlagane dokaze dolžno izvesti, z omejitvijo, da ne vselej in ne vsakega dokaznega predloga. Sodišče je torej dolžno izvesti tiste dokaze, ki se nanašajo na pravno pomembna dejstva in ko obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza tudi utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti; zavrne pa izvedbo dokaza v primeru, če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen, če gre za dokaz, ki je za ugotovitev nekega odločilnega dejstva neprimeren, če je predlagana izvedba dokaza za ugotovitev že dokazanega dejstva, pa tudi v primeru, če je dokazni predlog podan zaradi zavlačevanja (odločbe Ustavnega sodišča RS, Up 34/93, 207/99, 13/94, Up 207/99, Vrhovnega sodišča I Ips 3/2004, I Ips 502/07, I Ips 84/2010 in druge). Navedene kriterije je upoštevalo pri odločitvi za zavrnitev dokaznih predlogov tudi sodišče prve stopnje v konkretnem primeru.

6. Zagovornik obtoženega B. B. ocenjuje (stran 6 pritožbe), da je sodišče prve stopnje na podlagi pavšalnega sklepanja zavrnilo dokazne predloge obrambe za zaslišanje zdravnika dr. I. P., direktorja S. (dr. R.) in za postavitev ustreznega izvedenca medicinske stroke v zvezi z zatrjevano operacijo obtoženčevega nosu, vsi navedeni pa bi lahko pojasnili točen čas zdravljenja oziroma morebitno nahajališče dokumentacije, ki bi ta čas izkazovala.

7. Razlogi zavrnitve teh dokaznih predlogov, so navedeni v točkah 62 in 63, (stran 59-60) prvostopenjske sodbe. Iz tam navedenih razlogov je razvidno, da s strani obrambe predložen odpustni list iz navedene bolnice za obtoženega B. B. ne odraža dejanskega stanja o dejanskem času njegovega hospitalnega zdravljenja (30. 10. 2005 do 2. 11. 2005); da in iz katerega razloga objektivno ni podana možnost zaslišanja dr. I. P.; da je ugotovljena neprimernost dokazovanja navedene okoliščine z zaslišanjem dr. R. (ki odpustnega lista ni niti podpisal, temveč je na njem navedena le njegova funkcija); ocenjena pa je tudi očitna pravna nepomembnost izvajanja dokazov z izvedencem medicinske stroke zgolj na podlagi navedene listine. Izvajanje teh dokazov zato tudi po oceni pritožbenega senata ne bi moglo potrjevati obtoženčevega alibija, ki je bil, kot tudi iz izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, zanesljivo ovržen glede na obstoj, vrsto, število in pomen materialnih dokazov – bioloških in prstnih sledi obtoženega B. B. na kraju izvršenega ropa. Sprejeta odločitev o zavrnitvi teh dokaznih predlogov je zato pravilna.

8. Zagovornik graja tudi zavrnitev dokaznega predloga za ponovitev DNK analize s strani tujega strokovnjaka, ker bi bila na ta način lahko preverjena pravilnost predhodno opravljenih analiz Centra za forenzične preiskave (CFP), pri čemer je bil izolat ene biološke sledi dejansko še na razpolago. Obramba je ravno glede bioloških sledi, ki predstavljajo „kronski dokaz“ v škodo obtoženega B. B., imela pomisleke v pravilnost opravljenih analiz in to iz razloga, ker CFP deluje v okviru Ministrstva za notranje zadeve, kamor spada tudi policija.

Te pritožbene navedbe je potrebno povezati z navedbami tega zagovornika (ko po vsebini uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja), da dokazov pridobljenih v predkazenskem postopku, tudi najdenih bioloških sledi (vzorec C7 na koščku lateks rokavice in vzorec A5/2 na ventilu plinske jeklenke, sledi papilarnih linij na sledi A9/2), ni moč povezati z obtoženim B. B. s stopnjo gotovosti, da je te pustil tam ravno v času izvršitve kaznivega dejanja, da gre pri vseh treh zavarovanih vzorcih za nehomogene oziroma mešane biološke sledi več oseb; in da na podlagi analize biološke sledi ni moč ugotoviti, kateri od donorjev oziroma oseb, ki so prišle v stik s kontaminiranimi predmeti, je bil z njimi zadnji v stiku; da tudi prevladujoča biološka sled posamezne osebe ne izkazuje zadnjega stika te osebe z določenim predmetom, da ni moč časovno opredeliti B. B. stika s predmeti, na katerih so bile sledi najdene, kar po oceni obrambe izkazuje, da ni z gotovostjo izkazan očitek v obtožbi (po kateri je bil obtoženi B. B. spoznan za krivega), da je bil slednji v stiku s predmeti, na katerih so bile te sledi najdene, ravno v času izvršitve kaznivega dejanja.

9. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da sodišče prve stopnje za utemeljitev dokaznih zaključkov v zvezi z obtoženim B. B. seveda ni uporabilo le dokaze pridobljene v predkazenskem postopku. V dokaznem postopku je ravno na predlog tega zagovornika odredilo izvedenstvo za genetske (DNK) in za daktiloskopske preiskave, na podlagi teh odredb pa sta izvedenca dr. K. D. in dr. M. T. tudi izdelala pisni izvedenski mnenji. Ti sta bili predmet temeljitega dokaznega preverjanja in obravnavanja tudi na glavnih obravnavah, ko sta bila oba izvedenca zaslišana. Izraženi pomisleki v pravilnost navedenih analiz iz razloga, ker CFP deluje v okviru Ministrstva za notranje zadeve, niso utemeljeni. Obramba obtoženega B. B. je na glavni obravnavi 4. 2. 2014 in 18. 3. 2014 predlagala izločitev izvedencev dr. K. D. in dr. M. T. iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP (zatrjevan dvom v nepristranskost izvedencev) zaradi zaposlitve le-teh v Nacionalnem forenzičnem laboratoriju (NFL) kot nasledniku Centra za forenzične preiskave. Odločitev o zavrnitvi predlagane izločitve izvedencev je sodišče prve stopnje utemeljilo s pravilnimi razlogi v točkah 53 in 54 prvostopenjske sodbe (glede izvedenke D.) in v točki 58 (glede izvedenca T.), katerim tudi višje sodišče v celoti pritrjuje. Pravilnost navedenih razlogov potrjuje tudi odločba Vrhovnega sodišča I Ips 160/2007, da okoliščina, da je izvedenec še zaposlen na Centru za forenzične preiskave, ni takšna, ki bi vzbujala videz nepristranskosti, kar je sicer pravilno utemeljilo tudi sodišče prve stopnje. Z nakazanim zatrjevanjem o nepristranskosti izvedencev zaradi navedene navezne okoliščine (zaposlitve na NFL) tako pritožnik ne more uspešno uveljavljati procesne kršitve iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi po njegovi oceni nastala v posledici kršitve 6. točke 39. člena ZKP.

10. Ponovljena navedba pritožnika (da je obramba predlagala ponovitev analize s strani neodvisnega tujega strokovnjaka) kaže, da je obtoženčev zagovornik prezrl ali pa ignoriral utemeljitev zavrnitve tega dokaznega predloga, ki je navedena v točki 56 prvostopenjske sodbe. Ker je ta utemeljitev popolna in prepričljiva, jo kot pravilno sprejema tudi pritožbeno sodišče, zato je tudi le ponovno zapisan dokazni predlog ne more v ničemer omajati, še posebej, ker zagovornik ni izrazil vsebinskih protiargumentov, ki bi omogočali resno preverjanje pravilnosti in utemeljenosti sprejete odločitve o zavrnitvi postavitve drugega izvedenca iz tujine. Pritožbeno sodišče na tem mestu še posebej opozarja na težo argumenta zavrnitve v izpodbijani sodbi, da se je sodišče oprlo na izdelano in v teku dokaznega postopka v vseh segmentih analizirano in pojasnjeno izvedensko mnenje dr. K. D., na jasno opisan način poteka preiskav DNK, na zanesljivost izvedenega postopka preiskav s standardiziranimi postopki in z uporabo sodobne analitske opreme ter izvajanje notranjih kontrol kakovosti z rednim zunanjim ocenjevanjem medlaboratorijskih primerjav in testi usposobljenosti, na zanesljivo izključitev vsakršne možnosti kontaminacije izolatov vzorcev z biološkim materialom obtoženega B. B. in nenazadnje na medsebojno konsistentnost in ujemanje rezultatov pridobljenih s trikratnimi analizami s tremi različnimi kiti analiz in povsem jasno navedbo, da pri ponovnih analizah DNK v primeru majhne količine vzorca, ni mogoče dobiti popolnoma enakega rezultata. Analize bioloških sledi (z ventila jeklenke in koščka lateks rokavice) pa zaradi načina jemanja sledi tudi ni več moč kompletno ponoviti, ker je analiza ponovno odvzetih bioloških sledi z istega mesta, tudi v primeru, če bi bila uspešna, strokovno neustrezna in zato neupoštevna (točka 55).

11. Pritožnik poudarja, da je analizirana DNK iz vzorca A5/2 (ventil jeklenke) nehomogena in izolirana iz mešanice bioloških sledi vsaj dveh oseb; iz vzorca C7 (košček lateks rokavice) pa vsaj treh oseb. To je dejstvo, ki je seveda bilo dobro znano tudi sodišču prve stopnje, glede na zaslišanje izvedenke v povezavi s tem dejstvom pa tudi, da ni moč vrednotiti, katera sled je bila puščena prva oziroma zadnja (list. št. 3175 spisa). Zato drži navedba pritožnika, da tudi večinska oziroma prevladujoča biološka sled ne kaže nujno na zadnji stik določene osebe s posameznim predmetom.

12. Ko pritožnik navaja, da iz primerjalnih tabel genskih markerjev izhaja, da so nekateri markerji povsem drugačni od genskih markerjev obtoženega B. B., zaradi česar ni mogoče sprejeti zaključka na ravni gotovosti, da gre nedvomno za biološke sledi obtoženega B. B., pritožbeno sodišče ugotavlja, da je taka navedba nekonkretizirana (za katere markerje naj bi šlo), zato je ni moč preizkusiti, še posebej ne ob dejstvu, da iz izpovedbe izvedenke in potem ko je pridobila in pregledala vse tri elekroferograme vzorcev A5/2 in C7, ugotovila, da so v kompleksnem profilu vzorca A5/2 na 14-ih od 15-ih analiziranih lokusov prisotni vsi aleli kot jih ima v STR profilu obtoženi B. B., pri vzorcu C7 pa so na vseh 15-ih analiziranih lokusih prisotni vsi aleli, ki jih ima obtoženi B. B. Tako podanemu izvedenskemu mnenju je zato sodišče prve stopnje upravičeno sledilo iz razlogov, sicer navedenih v točki 55 obrazložitve.

Navrženi pomisleki o „sumljivih“ okoliščinah zavarovanja predmetov, na katerih so bile najdene sledi – glede na zapise v zapisniku o ogledu, pa se ob upoštevanju razlogov navedenih prav v zvezi s tem – v točki 41 (stran 35-38) sodbe, povsem razblinijo in pokažejo jasno sliko kdaj, kje in kako so bile sledi najdene, zavarovane in analizirane. Sicer pa „sumljive“ okoliščine tudi niso bile konkretno opisane.

13. Obtoženčev zagovornik v pritožbi tudi navaja, da ni moč z gotovostjo z obtoženim B. B. povezati niti prstne sledi A9/2, ker ni moč časovno opredeliti, kdaj je bil B. B. v stiku s predmetnim kosom lepilnega traku na PVC vrečki, niti kdaj in kdo je to vrečko prinesel v prostore sefov, saj jo je tja lahko prinesla tudi tretja oseba pred ali ob izvršitvi kaznivega dejanja. Tovrstne pomisleke pritožnika pritožbeno sodišče ocenjuje za špekulativne in brez kakršnekoli podlage v spisu za razmišljanja v tej smeri. Razlogi prvostopenjske sodbe, ki jih je smiselno moč povezati s tem, čeravno so bili navedeni v zvezi z oceno prvotnega zagovora obtoženega B. B. o možnosti, da so mu bili dokazi podtaknjeni, so navedeni v točki 61 sodbe. Te pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Dodaja še, da je število in vrsta ugotovljenih sledi, ki obtoženega B. B. dejansko in usodno povezujejo z izvršitvijo kaznivega dejanja, ocenjeno tudi v povezavi z njegovim zagovorom in oceno neresničnega alibija, nenazadnje pa tudi skrbmi, ki jih imel v zvezi s temi sledmi obtoženi B. B., izražene v pismih, ki jih je napisal ravno on in s katerimi se je trudil rešiti neposredne povezave z izvršitvijo kaznivega dejanja, kot je to pravilno ugotovljeno v razlogih v točki 65 sodbe. S tem pritožbeno sodišče odgovarja tudi na navedbo pritožnika, da je nesmiselno sklicevanje sodišča na neprepričljiv zagovor obdolženca v zvezi z zaseženimi vzorci na navedenih predmetih, saj se zaradi poteka časa do njegovega zaslišanja obtoženi ne more konkretno spomniti takšnih malenkosti po več letih.

14. Pritožnikovi navedbi, da pri sodišču v času odločanja ne sme biti podan dvom o krivdi domnevnega storilca, višje sodišče pritrjuje, ob tem pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavzelo povsem jasno stališče, da ni podan prav nikakršen dvom v to, da je bil obtoženi B. B. eden od roparjev (točka 69 obrazložitve).

15. Da sodišče prve stopnje neupravičeno ni sledilo zatrjevanemu alibiju obtoženega B. B., pritožnik utemeljuje z neupoštevanjem poteka časa (več kot 7 let od izvršitve kaznivega dejanja), saj tudi oseba z zelo dobrim spominom ne bi mogla natančno pojasniti, kaj je na določen dan in ob določeni uri počela. Sicer pa obtoženi niti ni zatrjeval, da je, glede na datum, takrat res obiskoval grobove, temveč je to le nakazal kot verjetnost. 16. Pritožbeno sodišče takim navedbam lahko delno pritrdi. Večina ljudi se dogodkov za povsem določena dan in leta nazaj spomni bolj ali manj dobro, ni pa dvoma, da se izjemni dogodki tudi povprečnemu človeku s povprečnim spominom lahko vtisnejo v spomin za še bistveno dlje časa oziroma za vedno. Obtoženi je res omenjal možnost, da je „bil“ po grobovih, pri čemer ob tako navajani možnosti velja opozoriti, da vendarle ni običajno, da bi bilo obiskovanje grobov, celo v času teh praznikov, ravno med 11.00 zvečer in 06.00 uro zjutraj. Sicer pa nespominjanje obtoženega, kje je navedene noči bil oziroma njegov zagovor o tem, ni bila odločilna okoliščina za zaključek, da je bil tudi on eden od roparjev.

17. Pritožnik graja tudi odločitev sodišča, da ni sledilo alibiju, ki ga je ponudil obtoženi (odpustni list S.), niti ni sprejelo, zato tudi ne preverilo, kdaj so nastale fotografije, ki jih je obtoženi priložil v zvezi s potekom njegovega zdravljenja. Te je lahko vložil v spis šele, ko jih je našel. Kljub opravljenim poizvedbam sodišču tudi ni uspelo preveriti pristnosti odpustnega pisma in pridobiti zaseženih dokumentov – protokola bolnikov za čas, na katerega se nanaša tudi s strani obtoženega B. B. predložen dokument. 18. Glede na razloge, ki jih je v zvezi s predloženo odpustnico s strani obtoženega B. B. navedlo sodišče v 63. točki, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče storilo vse kar je moglo v zvezi s preverjanjem pristnosti tako predložene listine (v fotokopiji), glede na oznako dokumenta s številko 568/05 pa podalo razumno in logično razlago, zakaj bi listina takih oznak spadala v časovni okvir evidentiranih pacientov navedene bolnišnice šele po 5. 9. 2006 in do 14. 11. 2007. Glede na podatek v spisu na list. št. 3557 o začasno odvzetih predmetih z dne 15. 11. 2007 v S., izhaja, da so bili protokoli bolnikov, razen s številko označeni tudi z datumom (primeroma: - protokol št. 542 z dne 5. 9. 2006; - protokol št. 905 z dne 24. 11. 2007), kar je očitno drugačna oznaka listine od tiste predložene s strani B. B., kjer je oznaka številka 568/05, listina pa sicer brez navedbe kakršnegakoli datuma izdaje le-te. Navedeno že samo po sebi lahko vzbuja pomisleke v pristnost predložene listine, vendar to, tudi ob dejstvu, na katerega opozarja pritožnik (da ni jasno, kako so si sledile številčne oznake pacientov na odpustnicah v posameznih letih delovanja bolnišnice), ne more izpodbiti pravilnega zaključka sodišča, da obdolženi v obdobju od 30. 10. 2005 do 2. 11. 2005, tam kot bolnik ni bil na zdravljenju. Sicer pa pritožbeno sodišče še poudarja, da je v konkretnem primeru zatrjevanemu (a neprepričljivo izkazanemu) alibiju konkuriral bistveno močnejši dokaz, najdena biološka sled in prstni odtisi obtoženega B. B. Upoštevaje načelo neposrednosti je sodišče dolžno uporabiti dokaz, ki je z dejstvom oziroma z dogodkom, ki je predmet dokazovanja, najtesneje povezan (I Ips 53104/2010). Ob taki ugotovitvi zato pritožbeno sodišče zavrača navajanja pritožnika o pavšalni zavrnitvi verodostojnosti obtoženčevega alibija.

19. Sicer navedene okoliščine o nakazanih povezavah obtoženega B. B. z obtoženim A. A. in R. C. in z osebo E. F., na način kot je to obrazloženo v točkah 67 – 68 prvostopenjske sodbe, še dodatno prispevajo k celostni podobi obtoženega B. B., v smislu, v katerih družabnih krogih se je gibal in deloval in kaj ga je, tudi glede na najdene predmete pri hišnih preiskavah, izraziteje zanimalo. Navedenim razlogom v zvezi s tem pritožbeno sodišče pritrjuje kot pravilnim, razen da okoliščini medsebojnega poznanstva partnerk obtoženega A. A. in B. B. ne pripisuje posebnega pomena glede na čas izvršenega ropa.

Razlogom utemeljitve prekluzije za predložitev fotografij, pa je tudi moč v celoti pritrditi (točka 64 razlogov sodbe).

20. Po povedanem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno glede vseh odločilnih dejstev kaznivega dejanja, očitanega obtoženemu B. B., za to so bili navedeni pravilni in popolni razlogi, ki jih pritožnik z navedbami, na katere je bilo v tej odločbi že odgovorjeno, ni mogel uspešno izpodbiti. Najdba dveh različnih, obeh zelo objektiviziranih in zato najmočnejših dokazov na kraju kaznivega dejanja, na predmetih, ki so bili tja prinešeni in uporabljeni samo v zvezi z izvedbo le-tega, spravljajo obtoženega B. B. v tako neposredno in zanesljivo zvezo z izvršitvijo le-tega, da tega ne more ovreči niti njegov zagovor, niti morebitne izpovedbe prič, niti fotografije, niti celo eventuelno potrjen alibi. Sledi, ki jih je pustil za seboj, izpričujejo, da je bil tam in ropal. 21. Pritožba vložena v korist obtoženca, ki je podana zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali kršitve kazenskega zakona (ki je pritožnik ni posebej obrazložil), obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in odvzemu premoženjske koristi (386. člen ZKP), zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Razlogi sledijo v nadaljevanju te odločbe.

K pritožbi obtoženega B. B.:

22. Obtoženi B. B. je opisal svojo življenjsko in poslovno pot od leta 1998 do 2012, s poudarki, s kakšno vrsto poslov se je v posameznem obdobju ukvarjal. Take navedbe predstavljajo zanimiv vidik obtoženčevega življenja, jih pa po vsebini ni moč šteti za pritožbene navedbe zoper sodbo. Ko v delu le-teh pojasnjuje tudi domnevno sumljive transakcije in pranje denarja, pa niti ni videti vsebinske povezave (glede na obtožni akt) s konkretno zadevo. Glede nadaljnjih obtoženčevih navedb, ki jih je bolj moč šteti za pripovedne kot pritožbene, bo višje sodišče zavzelo stališče, čeprav niso uperjene zoper konkretne razloge izpodbijane sodbe, temveč odraz obtoženčevega nezadovoljstva z izrečeno obsodilno sodbo.

23. Obtoženi pojasnjuje razloge najetega stanovanja na G. zaradi prostorske stiske na E., da pa se tja v resnici ni nikoli preselil in ga je zato proti plačilu v letu 2011 oddal znancu E. F. Višje sodišče ne more prezreti nelogičnosti njegovega ravnanja ob dejstvu, da je v istem letu, na isti ulici, le na številki 2 najel še eno stanovanje (za znanca S. A.). Za to stanovanje, ki ga ni niti najel pod svojim imenom, niti ga očitno ni posebej potreboval (vsaj ne za bivanje), je tudi plačeval najemnino, medtem ko je za stanovanje na G., E. F. seveda tudi plačeval najemnino, kot je navajal. Da je obtoženi B. B. dobil telefonsko številko od „X.“ prav od E. F. in za kakšen namen, tudi, če je to popolnoma resničen podatek, nima odločilnega pomena. Ker je v stanovanju, ki naj bi ga oddal E. F., bil zasežen tudi električni strojček za štetje denarja in ker je obtoženi B. B. v zvezi s tem navajal, da je bil namenjen preverjanju in seštevanju bankovcev v družbi S. d. o. o., pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi glede na take navedbe, zaseg tovrstnega aparata bil bolj pričakovan in razumen na mestu, kjer tovrstna aktivnost poteka (prodajno mesto), ne pa da se ta nahaja v povsem tretjem prostoru, saj tudi ob morebitni ugotovitvi nepristnosti bankovcev v takih okoliščin, le-teh ne bi bilo moč reklamirati, še manj pa vedeti komu.

24. Na obtoženčeve navedbe, da je sodišče napačno sklepalo glede časa njegove hospitalizacije v bolnišnici v B. (glede na številko odpustnice), višje sodišče odgovarja, da se je do teh pomislekov opredelilo že v zvezi s podobno vsebinsko navedbo njegovega zagovornika (točka 18 te odločbe). Sicer še ugotavlja, da je na navedeni odpustnici naveden tudi obtoženčev naslov le z označbo M.-S., čeprav se je obtoženi že pri svojih 20-ih letih iz M. preselil v L., kjer ima tudi stalno bivališče (torej leta 1998) in takrat vse stike z M. tudi pretrgal (kot je navajal). Navedeno sicer nima odločilnega pomena, je pa dodatna okoliščina, ki vtisa pristnosti odpustnice ne more potrjevati. Ker obtoženi navaja, da bi sodišče v zvezi z razjasnitvijo, na katero časovno obdobje spada odpustnica navedene številke, moralo zaslišati priče (ne pove sicer katere), se pritožbeno sodišče v odgovor obtožencu v zvezi s tem sklicuje na razloge navedene v 7. točki te odločbe. Ponavljanje okoliščin, v katerih so bile najdene fotografije njegovega okrevanja, ne pomeni kaj več drugega kot ponavljanje.

25. Nadaljnje navedbe obtoženca, da je bil z obremenilnimi dokazi seznanjen 18. 3. 2012, ko je bil priveden pred preiskovalno sodnico, da je bil v šoku in da se takrat ni mogel vsega spomniti (časa operacije, tega, da se je fotografiral), pritožbeno sodišče šteje za povsem razumljivo, še posebej glede na daljši časovni zamik prijetja od storitve kaznivega dejanja, ko bi si velika večina storilcev tudi lahko že dodobra oddahnila. Da je bil seznanjen z obremenilnimi dokazi šele takrat, tudi ni nepričakovano.

26. Na navedbe obtoženega B. B., da pisem, ki jih je sodišču poslal anonimnež, ni pisal on, je z zanesljivimi razlogi odgovorilo že prvostopenjsko sodišče v točki 65, višje sodišče pa jim pritrjuje kot pravilnim. Nadaljnja pojasnjevanja, kaj se je po pogrešitvi nekih njegovih zapiskov dogajalo njegovi partnerki N. N., na presojo dokazanosti te okoliščine nimajo vpliva.

27. Ponavljanje obtoženca, da je policija preko Z. V. od preiskovalne sodnice s prevaro pridobila nalog za hišno preiskavo in odvzem njegove DNK, nima upoštevne teže, ker je bilo o tem že odločeno v sklepu, s katerim je okrožno sodišče zavrnilo predlog za izločitev dokazov (list. št. 2142 spisa), tak sklep pa je bil potrjen tudi s sklepom višjega sodišča (list. št. 2234), zato se pritožbeno sodišče na razloge v navedenih sklepih tudi na tem mestu le sklicuje.

28. Glede navajane povezave med N. N. in partnerko obtoženega A. A., obtoženi B. B. navaja, da je ta povezava nepomembna, ker A. A. svoje zdajšnje partnerke pred ropom X banke ni poznal, sam pa je tudi ni poznal. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tovrstnemu poznanstvu, glede na način, kako je to bilo opisano, dejansko ni moč pripisovati posebnega pomena.

29. Pojasnjevanje obtoženca, da imitacija vojaškega orožja predstavlja neke vrste igračo, ki je v prosti prodaji namenjena tako odraslim kot otrokom, je ob siceršnjem navajanju obtoženega B. B. o njegovi poslovni zasedenosti, zasegu orožja v najetem stanovanju (ne pa tam, kjer človek dejansko in največ prebiva, kjer bi tovrstne igrače morebiti služile za navajano zabavo), ter dejstvu, da je bila imitacija vojaškega orožja uporabljena tudi pri izvršitvi ropa sefov, ob sicer zanesljivo izkazani povezavi obtoženega B. B. z izvrševanjem le-tega, postanejo navajanja o motivu posedovanja imitacije vojaškega orožja ne le neprepričljiva, temveč neresna.

30. Glede zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje Z. V., ima sodba sodišča prve stopnje razloge v prvem odstavku na 64. strani, pravilnost le-teh pa obtoženi B. B. z navedbo, da Z. V. ni vedel, zakaj ga je predlagal za pričo in kaj ga je želel izprašati, še posebej ne more omajati. Dokazni predlogi morajo biti namreč podani konkretno in na način, kot je bilo tudi v tej odločbi že navedeno (točka 5).

31. Na navedbo obtoženega B. B. glede zavrnitve dokaznega predloga za postavitev izvedenca zaradi ugotovitve ujemanja pisave anonimnega pisma v tej zadevi s pisavo anonimnega pisma v zadevi I K 24800/2012, je odgovorilo že prvostopenjsko sodišče z razlogi v drugem odstavku na 24. strani sodbe, materialnopravne pomembnosti izvedbe tega dokaza pa obtoženi tudi v pritožbi ni zatrjeval, zato take navedbe ni moč oceniti drugače kot neutemeljene.

32. Ker obtoženi B. B. (tako kot drugih pritožbenih razlogov), tudi pritožbenega razloga glede kazenske sankcije ni konkretno izpodbijal, bo stališče višjega sodišča v zvezi s primernostjo le-te navedeno v nadaljevanju te odločbe.

K pritožbi zagovornika obtoženega A. A.:

33. Zagovornik tega obtoženca navaja, da je opis dejanj in vlog posameznih storilcev v spremenjenem obtožnem aktu (in nato v izreku izpodbijane sodbe) manj konkretiziran kot v prvotnem obtožnem aktu. Ponudi tudi razlago za takšno spremembo obtožnice in sicer trud tožilstva za utrjevanje teze vpletenosti obtoženega A. A. in poznanstvo z R. C. pred ropom.

Da bi dejstvo manj konkretnega opisa dejanja in vlog storilcev predstavljalo kakšno kršitev, pritožnik ne navaja, zato sodišče navedeno šteje le kot pripombo, ob tem pa dodaja, da pri uresničitvi zakonskih znakov kaznivega dejanja, v primeru, ko gre za sostorilce, ni potrebno, da bi posamezen sostorilec vse zakonske znake uresničil sam, zato tudi ni potrebna podrobnejša obrazložitev glede prispevka vsakega izmed njih (sodba XI Ips 12941/2014).

34. Zagovornik nakazuje na absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (da so razlogi sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi) glede okoliščine, ko je sodišče v prvem odstavku na 22. strani sodbe zapisalo, da nobena od zaslišanih prič ni zatrjevala, da bi F. M. C. izdelal kakšno izčrpno analizo o tem, kdaj in kdo se je prijavljal v sistem V., ker da je o tem govorila priča A. L. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevana kršitev ni podana. Takšno navajanje priče A. L. pred preiskovalnim sodnikom se je izkazalo za netočno glede na kasneje izvedene dokaze v zvezi s tem (odgovor X banke dne 5. 6. 2012, zaslišanje priče V. R.), katerih bistveno vsebino je sodišče prve stopnje v prvem odstavku na 22. strani tudi povzelo, ko je utemeljevalo zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje navedene priče. Očitno je, da si je priča A. L. delovanje priče F. M. C. v zvezi s seznanitvijo s programom V., razlagala kot opravo precej detaljnje analize, česar dokazni postopek ni potrdil, pač pa, da se je navedeni s sistemom varovanja seznanil in ukvarjal toliko, kolikor je bilo potrebno v zvezi z obravnavanjem zahtevkov oškodovancev pri zavarovalnicah. Ker torej ne gre za precejšnjo protispisnost, ki se tudi ne nanaša na odločilno dejstvo kaznivega dejanja, ob ugotovitvi, da je bilo v program V. celo vpogledano na sodišču, zatrjevana kršitev ni podana.

35. Nadaljnji vidik zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke, pritožnik prepoznava v tem, da so razlogi sodbe glede odločilnega dejstva (do kdaj so imeli varnostniki možnost dostopati do vseh podatkov najemnikov sefov) tudi sami s seboj v nasprotju glede na obrazložitev v točkah 79 do 83 prvostopenjske sodbe.

Takšnemu stališču pritožnika ni moč pritrditi. Odločilno vprašanje v zvezi z možnostjo dostopa varnostnikov v aplikacijo V. in s tem do podatkov o najemnikih sefov, o številkah sefov in o kodah le-teh, je, če so varnostniki sploh imeli tak dostop, ne pa, če so ga vedno imeli oziroma tudi še v času ropa ali le še nekaj mesecev pred tem. Ker je bila neposredno pred ropom najava najemnika sefa J. S. in tudi vtipkana njegova pravilna koda, J. S. pa je bil najemnik sefa od 2. 3. 2005 dalje, postane zelo očitno, da kljub temu, da je sodišče sledilo izpovedbi M. A., kaj je bilo v zvezi s posameznimi najemniki sefov dejansko moč videti, v navedenem ni moč prepoznati zatrjevanega nasprotja, kar je očitno tudi glede na jasno pričanje priče M. A., do kdaj in v kakšni meri je bil dostop do podatkov v aplikaciji V. omogočen, kar je dajalo zadostno podlago za seznanitev varnostnikov s podatki (tudi) o najemniku J. S., celo, če sodišče v zvezi s to okoliščino ne bi razpolagalo s še drugimi dokazi (Š., neposreden dostop v aplikacijo V.) in bi štelo, da vsi podatki niso bili videni vsaj nekaj mesecev pred ropom.

36. Po oceni pritožnika je sodišče prve stopnje neupravičeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje oseb, ki jim je bilo vlomljeno v sefe in ki jih obramba očitno šteje za oškodovance v smislu določbe 144. člena ZKP, s tem predlogom pa je obramba želela predvsem ugotoviti, če je glede članov senata podan izločitveni razlog iz 2. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, saj se na seznamu tistih, ki jim je bilo vlomljeno v sefe (UZ na list. št. 2016 do 2054 pod zap. št. 49) nahaja oškodovanka D. H., torej oškodovanka z istim priimkom kot predsednica senata. S tem da so bile prekršene pravice obrambe do preveritve okoliščine, če je v zadevi dejansko sodil senat, glede katerega ni podan absolutni izločitveni razlog.

Najprej pritožbeno sodišče poudarja, da je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da je v konkretnem primeru oškodovanec X banka (napram obtožencem), ne pa posamezni imetniki sefov. S pravilnimi razlogi pa je utemeljena tudi zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje oseb, ki jim je bilo vlomljeno v sefe (na strani 44 sodbe), zato zatrjevan vidik kršitve določbe prvega odstavka 288. člena ZKP o vabljenju oškodovanca na glavno obravnavo, ni podan.

V delu, ko je pritožnik navajal drug razlog za-potrebo po zaslišanju oškodovancev v tej zadevi zaradi preverjanja morebitnega obstoja absolutnega izločitvenega razloga enega od članov senata, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili tovrstni pomisleki pritožnika senatu nakazani že na glavni obravnavi 8. 11. 2013. Strankam je tega dne bilo tudi naznanjeno, da ni podan noben razlog za izločitev katerega od članov senata glede na seznam oseb, ki jim je bilo vlomljeno v sefe (list. št. 2395). Ne glede na to je višje sodišče po pooblastilu iz četrtega odstavka 377. člena ZKP, od predsednice senata pridobilo pojasnilo o morebitnem sorodstvenem ali svaštvenem razmerju, opredeljenem v 2. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. Ugotovilo je, da tovrstno razmerje, glede na pojasnilo predsednice senata, ni podano. Zato nakazan vidik kršitve pravice do obrambe ni podan.

37. Pretežni del pritožnikovih navedb pa je namenjen podkrepitvi zatrjevanega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem razlogom najprej opozarja na okvir, v katerem presoja zatrjevane vidike kršitve, in sicer, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, če neko odločilno dejstvo ni bilo pravilno ugotovljeno, v pravilnost take ugotovitve pa pritožbeno sodišče lahko podvomi, če je sodišče prve stopnje napačno ocenilo kakšen dokaz, če ni presodilo vseh dokazov v njihovi medsebojni povezavi, če ni presodilo kakšnih pomembnih delov posameznih dokazov ali če ni svoje dokazne presoje logično in prepričljivo obrazložilo. Nepopolno pa je dejansko stanje ugotovljeno, če kakšnega odločilnega dejstva sploh ni ugotavljalo.

Obtoženčev zagovornik je v okviru tega pritožbenega razloga navedel več spisovno izkazanih okoliščin o načinu dostopanja do sefov; kaj je bilo potrebno za dostop do sefov; katere kategorije oseb so lahko dejansko dostopale k sefom; da sta bila tam največ dva varnostnika; v kabini, katere vrata so bila odprta; da je bilo moč opaziti, da varnostnika nista nosila orožja; da je z dostopom do sefov bila omogočena tudi seznanitev s prostorsko razmestitvijo in opaženje nameščenih kamer. Vse navedeno naj bi bilo znano velikemu številu posameznikov – razen uslužbencem X banke, varnostnikom družbe ..., tudi vsem najemnikom sefov, ki so lahko v sefe dostopali v spremstvu dodatne osebe, čistilcem, vzdrževalcem in drugim.

Kot konkretno pritožbeno navedbo je treba šteti navedbo pritožnika, da je zmotna ugotovitev prvostopenjskega sodišča v točki 73 razlogov sodbe o številu in konkretizaciji oseb, ki so v kritičnem času imele možnost dostopa do baze podatkov v aplikaciji V., v kateri so se nahajali tudi podatki o PIN kodah strank, s katerimi so te dostopale do sefov, kar je pritožnik utemeljeval s tem, da v tej točki niso navedeni vsi, ki so imeli dostop do teh podatkov in ko izpostavlja zunanjega sodelavca I. M., M. P. in M. M., katerih zaslišanje je sicer tudi bilo predlagano.

38. Pritožbeno sodišče glede na razloge, navedene v točki 73, predvsem v povezavi z razlogi navedenimi glede zavrnitve dokaznih predlogov v četrtem odstavku na 21. strani sodbe, ocenjuje, da je zaključek o tem, kakšen krog oseb je imel možnost dostopati do baze podatkov aplikacije V. pravilen. Tudi upoštevaje okoliščine, ki naj bi bile pojasnjene z zaslišanjem predlaganih, a zavrnjenih dokaznih predlogov prič I. M., M. M. in M. P. Sicer pa zavrnitev zaslišanja teh prič v ničemer ne vpliva na drugačen krog varnostnikov, ki so dejansko tudi imeli dostop do aplikacije V. in to z najvišjim nivojem administratorskih pravic. Zato se natančna ugotovitev števila oseb, ki so imele možnost dostopa do baze podatkov aplikacije V. ne izkaže za odločilno dejstvo in to dejstvo tudi ni bilo edino odločilno za presojo dokazanosti kaznivega dejanja obtoženemu A. A. 39. Na navedbo pritožnika, da so tudi značilnosti tehničnega varovanja v prostorih sefov in njegovi nepovezanosti z zunanjim svetom bile znane večjemu krogu ljudi, ne le varnostnikom, vodstveni strukturi banke, tehnični službi, pritožbeno sodišče odgovarja, da takim navedbam ni moč odrekati vsaj delne točnosti. Kljub temu pa sistem varovanja, kakršen koli je že bil, ni bil predmet javnega objavljanja ali celo hvalisanja banke, kako ima urejen sistem varovanja. Iz izpovedbe priče M. A. izhaja, da jim je R. (varnostni inženir v X banki) razložil o delovanju kamer, prenosu signala, video nadzoru. Tudi iz izpovedb prič R. in T. izhaja, da skritih kamer v prostorih trezorja ni bilo (česar drugi razen varnostnikov niso mogli vedeti) in da bi morala biti vrata prostora varnostnikov, v katerem je bila tudi vsa tehnična oprema, zaprta, da so se posnetki kamer prenašali na disk in da dostopa z avtomobilom do sefov ni bilo. Te okoliščine gotovo niso bile znane v vseh teh podrobnostih vsem, ki so sicer lahko dostopali do sefov in opazili ali ne – kar je bilo mogoče videti. Zato so to okoliščine, ki niso bile znane prav vsakemu – niti v sami X banki niti obiskovalcem – pač pa predvsem službi – varnostnikom, ki so glede na naravo svojega dela – te pač morali poznati in biti z njimi seznanjeni. Nenazadnje so varnostniki in druge službe, ki so zadolžene za varovanja tovrstnih objektov pričakovano tudi poklicno profesionalni. Obtoženi A. A. tako ni bil spoznan za krivega le zaradi poznavanja posameznih okoliščin, ki so bile lahko znane tudi širšemu krogu ljudi, pač pa zaradi tistih okoliščin, ki so bile v sodbi izrecno navedene, so tudi predmet pritožbenega grajanja v nadaljevanju, in ki ga tudi po oceni pritožbenega senata zanesljivo povezujejo z izvršitvijo kaznivega dejanja, saj gre za okoliščine, s katerimi je predhodno seznanil sostorilce – da so lahko izvedli vse priprave za samo izvršitev kaznivega dejanja.

40. Zagovornik obtoženega A. A. za znanstvo partnerk obtoženih B. B. in A. A. v točkah 67 in 96 prvostopenjske sodbe navaja, da je zaključek o povezanosti med tema obtožencema preko njunih partnerk zmoten, saj sta se obtoženi A. A. in žena spoznala šele v marcu 2006, torej že po ropu; prav tako se je slednja šele po ropu spoznala z N. N., s katero se tudi sicer nista družili. Tudi dejstvo, da sta imela obtožena B. B. in A. A. imela shranjeno isto telefonsko številko pod „X.“ oziroma „X. X.“, ne mora dokazovati poznavanja teh dveh obtožencev niti pred niti v času ropa.

Pritožbeno sodišče se je o pomenu tako nakazanih povezav v tej odločbi že opredelilo v točki 19. Ugotavlja pa, da ti okoliščini sicer nista pomenili odločilne podlage za sprejem nadaljnjih zaključkov v zvezi z dokazanostjo kaznivega dejanja obtožencema.

41. Zagovornik obtoženega A. A. navaja, da ni prav nobenega dokaza, da bi se A. A. in R. C. sploh poznala (pred in po ropu) in da tudi za telefonsko številko 000 (med to številko in številko obtoženega A. A. sta bili 5. 7. 2005 izmenjani dve SMS sporočili) ni bilo zanesljivo ugotovljeno, da jo je uporabljal prav obtoženi R. C., zato navedeno ne more dokazovati njunega medsebojnega poznanstva. S tem graja dokazne zaključke prvostopenjskega v točki 93 sodbe.

Že sam pritožnik tudi navaja, da iz izpovedb kriminalistov D., M. in P. ne izhaja, da je katerikoli od teh, v zvezi s nekim drugim dogodkom pridobil telefonsko številko R. C., zato se tudi pritožbenemu sodišču do povzemanja vsebine uradnega zaznamka kriminalista P. v zvezi z ugotavljanjem dejstev in okoliščin kaznivega dejanja z dne 12. 1. 2012, ni potrebno opredeljevati.

42. Glede izpovedbe priče V. in njegovih zapisov (C 589-590) zagovornik šteje za pomembno posebej opozoriti na zapis dveh telefonskih številk R. C. z različnima rokopisoma, vendar navedeno po oceni pritožbenega sodišča v ničemer ne spreminja dejstva, da sta se obe številki očitno nanašali na isto osebo in da je na eno od njih policist V. tudi uspel priklicati R. C. Okoliščina, da se ni spomnil, na katero od teh dveh, nima odločilnega pomena ob dejstvu, da se je R. C. na Policijsko postajo zglasil in je bil z njim 10. 8. 2006 tudi opravljen razgovor (list. št. 3337 spisa). Prav v zvezi s tem zapisom zagovornik še posebej izpostavlja, da je iz le-tega razvidno, da je bil R. C. vabljen pisno, s tem pa skuša omajati verodostojnost izpovedbe priče V., ki je navajal, da ga je uspel priklicati po telefonu.

Pritožbeno sodišče tudi to okoliščino ocenjuje kot neodločilno, še posebej, ker zagovornik skuša na dolgo in široko prepričati v to, da je S. C. lahko policistu V. povedal telefonski številki sina R. C. šele 16. 6. 2006, ko se je zglasil na PP Ljubljana – Center (list. št. 3340 spisa), kjer pa ni zavedene nikakršne telefonske številke sina R. C. Zagovornik obtoženega A. A. je očitno prezrl tisti del V. izpovedbe, ko je ta navajal, da je po prijavi O. 7. 5. 2006 ugotovil, da naj bi bil pri dogodku v P. 6. 5. 2006 udeležen tudi R. C., kar je bil razlog za ponovno kontaktiranje D., S. C. in E. F., katerih telefonske številke je pridobil že prejšnji dan na urgenci. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izpovedbi priče V. kot prepričljivi, in sicer, da mu je obe R. C. številki povedal S. C. v telefonskem kontaktu naslednji dan in da je na eno od njih R. C. tudi dejansko uspel dobiti. Dejstvo, da kakšnih dodatnih okoliščin v zvezi s tema številkama pri R. C. ni preverjal (če gre za naročniški številki, koliko številk ima in podobno), nima nobenega upoštevnega pomena, kot tudi ne dejstvo, če je do zglasitve R. C. na policijsko postajo prišlo zaradi telefonskega razgovora ali po pisnem vabilu, zato zatrjevano nasprotje med izpovedbo policista V. glede na listine, ki jih je ta predložil in razloge, ki jih je v zvezi z oceno njegove izpovedbe povzelo sodišče, ni podano, telefonski številki R. C. pa sta tudi očitno bili pravi oziroma vsaj ena od njih, na katero je R. C. reagiral tako ob klicu V., kot ob poslanem SMS-u s strani A. A. 43. Čeprav je obtoženi A. A. zanikal poznavanje R. C. in je skromno izkazan kontakt med njima (le z dvemi SMS sporočili), je pomembna ugotovitev, da je izkazana SMS komunikacija na eno od številk, ki je zanesljivo pripadala prav R. C., saj jo je policistu povedal njegov oče, in jo je očitno uporabljal tudi še v letu 2006. Iz list. št. 185 spisa pa še izhaja, da je prav obtoženi A. A. prvi poslal sporočilo na telefonsko številko R. C., zelo hitro potem pa tudi prejel odgovor, kar dodatno potrjuje vedenje obtoženega A. A., na koga se je poslano sporočilo dejansko nanašalo. To, da tovrstne komunikacije ni znal ali pa želel komentirati, v ničemer ne zmanjšuje pomena prej navedenega. Če je šlo za vzpostavitev začetnega kontakta med njima, rednega, prijateljskega, poslovnega ali kakršnegakoli že, pritožbeno sodišče ne šteje za odločilno, ob dejstvu naj bi obtoženi A. A. imel in uporabljal za komunikacije s komerkoli že, vsaj še en telefon. Če je takrat poleg (uradnega) dekleta, ki ga je izrecno omenil imel še kakšno dekle in iz kakšnih razlogov, če je o tem in koliko povedal tudi kakšnemu od njegovih sodelavcev, prav tako ni odločilno. Vseeno pa je potrebno pritrditi zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je nenavadno, da se imena dekleta, zaradi katerega naj bi sploh uporabljal dodaten telefon, ni niti spomnil. Sicer pa, v zvezi s komunikacijo obtoženega A. A. s komerkoli že, ni moč prezreti niti dejstva, da komunikacija lahko poteka tudi z osebnimi stiki, na podlagi elektronske pošte ipd. Komunikacija med sostorilci ropa (bodisi med obtoženima A. A. in B. B. ali A. A. in R. C.), pa je lahko razen navedenih načinov potekala tudi preko do sedaj še neugotovljene osebe. Ti zaključki izkazujejo, da je obtoženi A. C. poznal – bolj kot je to bil pripravljen priznati.

44. Zagovornik obtoženega A. A. kot zmoten ocenjuje zaključek sodišča prve stopnje, da je ocenilo zagovor obtoženega A. A. za neprepričljiv v delu, da je imela ena od oseb – roparjev – lase do ramen. Že sam pritožnik navaja, da ta del zagovora obtoženega A. A. ni zelo pomemben, temu pritožbeno sodišče lahko le pritrdi. Še posebej ob dejstvu, da je tudi opis roparjev s strani D. D. podan predvsem glede na telesno konstitucijo le-teh in opis njihovih vrhnjih oblačil. Opis roparjev s strani obtoženega A. A. niti s strani priče D. D. se zato ne izkaže za odločilno dejstvo kaznivega dejanja.

45. Pritožnik prepoznava protispisnost v delu krivdoreka, da sta napadalca najprej zvezala in zlepila roke z lepilnim trakom D. D., šele nato pa A. A., kar iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja.

Pritožbeno sodišče glede na zapis okoliščin prelepljenja rok (in oči) enemu in drugemu (D. D. in A. A.) ne prepoznava precejšnje protispisnosti, še posebej ob dejstvu, da niti ni zapisan natančni vrstni red, pa tudi, če bi bil, navedeno ne predstavlja odločilnega dejstva. Drži pa, da se je po prihodu roparjev v sobo varnostnikov prvi znašel na tleh obtoženi A. A. in da je nato, zaradi predočenih mu groženj na tla legel tudi D. Na takšno ugotovitev se navezuje tudi navedba pritožbe, da je zmotno ugotovljeno, da je bila proti D. D. uporabljena bistveno večja agresija, kot proti A. A., ko fizična sila proti D. D. glede na njegovo izpovedbo, sploh ni bila uporabljena.

Takšnemu stališču pritožnika je moč pritrditi, ob dodatnem pojasnilu, da iz izpovedbe D. D. izhaja, da niti ni videl, kako in zaradi česa se je obtoženi A. A. znašel na tleh in da je proti A. A. dejansko bila uporabljena fizična sila. Glede na videno orožje, izrečene mu grožnje, tudi v povezavi s situacijo, ki jo je očitno takoj pravilno razumel kot rop in nenazadnje ob videnem dejstvu, da je bil tako ali drugače in na hitro obvladan od njega bistveno mlajši, močnejši kolega varnostnik, seveda niti ni bilo potrebno, da bi ga kateri od roparjev, še posebej v fizičnem smislu posebej vztrajno pripravljal do tega, da je legel na tla. Ne gre pa tudi na tem mestu mimo ugotovitve, da tudi morebitni netočen zapis intenzitete uporabljene sile, ne predstavlja že zatrjevane kršitve zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

46. Nadaljnji sklop obsežnih pritožbenih navedb se nanaša na seznanjenost obtoženega A. A. s podatki, ki so jih storilci potrebovali za izvedbo ropa, ko navaja, da je sodišče prezrlo izpovedbi A. L. in V. L. K. v delu, da varnostniki niso mogli neposredno dostopati do PIN kod strank in da se je izpovedba J. Š. izkazala za nezanesljivo, saj ni znal pojasniti načina dostopanja do centralnega računalnika s strani zunanjih sodelavcev (če je bilo možno na daljavo odpravljati napake in podobno); da tudi ni znal pojasniti, v kateri aplikaciji je on videl prave PIN kode, poleg tega pa kot zmotno navaja tudi ugotovitev sodišča, da je bil J. Š. informator v X banki, v resnici pa je gostinski tehnik in nima izobrazbe s področja informatike.

Glede sklicevanja pritožnika na dopisa X banke z dne 17. 5. 2012 in 5. 6. 2012 je potrebno ugotoviti, da vsebine le-teh niti izpovedbe V. L. K. sodišče prve stopnje ni prezrlo. Da je temu tako, izhaja iz razlogov navedenih v točki 74, ki jim pritožbeno sodišče pritrjuje. Tudi glede izpovedbe A. L. velja ugotoviti, da je obtoženčev zagovornik izpostavljal le del njegove izpovedbe, ne pa tistih zaključkov, ki jih je sodišče prve stopnje sprejelo po celotni analizi njegovih izpovedb tekom postopka in ko je skladno s podatki v spisu utemeljeno zaključilo, da sam v programu V. ni delal, da je pri pregledu programa V. ugotovil, da je bilo mogoče v ta program vstopati z novo kreiranim uporabniškim imenom ... brez vnosa gesla in z najvišjim nivojem pravic; da je to uporabniško ime nastalo kot posledica programske napake, da so ga varnostniki dejansko uporabljali najmanj eno leto; da v primeru uporabe tega uporabniškega imena ni bilo moč ugotoviti, kateri od varnostnikov je do aplikacije dostopal; da če so varnostniki v svojem računalniku imeli to ikono, so imeli tudi pravo datoteko oziroma podatke te baze tako kot tisti z administratorskimi pravicami; da je policija očitno brala pravo bazo; da dejansko ni šel preverjati, ali je bilo v programu V. resnično mogoče dostopati z administratorskimi pravicami in da je končno šlo le za njegovo sklepanje, da so uporabniki programa pravzaprav videli translacijo, ne pa prave PIN kode najemnikov sefov. Prav tako je potrdil, da je že dan po ropu ugotovil, da so varnostniki lahko gledali v bazo podatkov za vsako stranko glede številke sefa in PIN kode in da je bilo program V. mogoče zagnati le na serverju in računalniku, ki je bil pri varnostnikih in pri J. Š., sam pa je do programa dostopal s svoje delovne postaje. Upoštevaje navedeno, se po oceni pritožbenega sodišča, izkažejo zaključki o dejanskem dostopu varnostnikov do praktično vseh podatkov o najemnikih sefov za pravilne in skladne s podatki v spisu. Glede na tako enostaven dostop do teh podatkov tudi varnostnikom ni bilo potrebno beliti si glave z razvozlavanjem na ekranu morebitne prikazane translacije, ki naj bi se po nezanesljivih navedbah priče A. L. izpisala ob vtipkavanju prave kode uporabnika sefa. Za vstop roparjev navedenega večera je bilo dovolj že poznavanje podatkov enega samega najemnika sefov, takšno količino podatkov pa si pričakovano mora in lahko zapomni ali ročno zapiše prav vsak povprečno razgledan človek. Zato tudi ni odločilno, če se je tovrstne podatke dalo printati ali prenašati na drug medij.

47. Sicer točno navajano dejstvo, da priča J. Š. pri ponovnem zaslišanju na glavni obravnavi 10. 1. 2014 ni podala povsem natančnih odgovorov, ne more resneje omajati verodostojnosti njegove celotne izpovedbe, ki ji je sodišče prve stopnje upravičeno sledilo, čeprav je res napačno navedlo, da je bil informator, dejansko pa gostinski tehnik. Taki zmotni navedbi gre zato lahko pripisati tudi nenatančno odgovarjanje te priče na posamezna vprašanja s tega področja in še posebej zaradi poteka daljšega časa zaslišanja te priče. Zaradi te nenatančnosti v sodbi dokazna presoja verodostojnosti te priče kot je to ugotavljalo sodišče v razlogih v točki 78 sodbe, torej ni izgubila na pomenu.

48. Pritožnik navaja, da ne obstoji noben dokaz, da je A. A. pridobil kodo najemnika J. S. in to sporočil roparjem. Graja tudi zaključek sodišča v 79. točki (o neprepričljivosti izpovedbe A. L.), da se je z vnosom PIN kode v sistem vnesla matematična translacija le-te in ni bila vidna prava koda in da ko je v zvezi s tem zaključilo, da dejstvo, da so bile PIN kode lahko sestavljene tudi iz črk, matematična translacija, zato ne pride v poštev, kar ocenjuje kot dokazno nepodprto, saj so na šifratorju ne le številke, temveč tudi črke. Nadalje še navaja, da je o matematični translaciji izpovedovala tudi priča E. E. Pritožbeno sodišče se na tem mestu, tudi, če je zares prišlo do matematične translacije pri vpisu prave kode, sklicuje na že navedene razloge v točki 46. Dokazni zaključki, navedeni v točki 80 prvostopenjske sodbe, ko je sodišče glede možnosti dostopa do vseh podatkov najemnikov sefov vključno z njihovimi PIN kodami, sledilo izpovedbama J. Š. in M. A., so predmet pritožbene graje na način, da so takšni zaključki zmotni, pri čemer izrecno poudarja ravno s strani priče M. A. navajano okoliščino, da je ta navedel obdobja, v katerih se je dalo dostopati do različnega obsega podatkov o najemnikih sefov. Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da bi bila omejitev dostopa varnostnikov do teh podatkov aktualna, kolikor so se, oziroma bi se prijavljali s svojim, dodeljenim jim uporabniškim imenom, ne pa, kadar so se in ko so se v sistem prijavljali z uporabniškim imenom ..., ki jim je omogočal dostop in videnje vseh podatkov z najvišjim nivojem administratorskih pravic. Pritožnik ima sicer prav, da v postopku ni bilo ugotovljeno, kakšne vrste telefon je A. A. takrat uporabljal, če je telefon imel Bluetooth funkcijo, da ni bilo razjasnjeno, da so iz mobitelov dejansko kopirali na računalnik „filmčke“ (ker je bil zavrnjen dokazni predlog za zaslišanje varnostnika L. D.), vendar so to okoliščine, ki v ničemer ne zmanjšujejo zanesljivo ugotovljenega dejstva, da so bili podatki najemnika sefa J. S. roparjem dejansko sporočeni, prav dejstvo, da so bili sporočeni, pa izkazuje, da so bili (še vedno) vidni. Pravilnost zaključka prvostopenjskega sodišča, da je tak podatek od varnostnikov, ki so sicer tudi imeli vstop do le-tega, posredoval prav obtoženi A. A., pa je utemeljen, glede na medsebojno prepletenost in povezanost tega obtoženca tudi z drugimi okoliščinami, ki prav njega spravljajo v notranjost sklenjenega kroga posrednih dokazov in dokazujejo njegovo udeležbo pri ropu.

50. Pritožbeno kritiko zaključkov sodišča prve stopnje, da so storilci razpolagali tudi s podatki povsem interne narave, ki so bili znani le osebam, ki so opravljale naloge varovanja v trezorju X banke (o le enem šopu ključev, o načinu odpiranja kar trojih vrat), zagovornik obtoženega A. A. utemeljuje s tem, da je sodišče upoštevalo le izpovedbo D. D., ki jo je podal v preiskavi in na glavni obravnavi, čeprav je spomin na posamezne podrobnosti pri slednjemu že zbledel. Zagovorniku je dobro znano, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je upoštevalo njegovo izpovedbo kot priče, ki jo je ta podal, ko je bil v takem svojstvu tudi zaslišan (v preiskavi in na glavni obravnavi), sicer pa je v delih, ko so mu bili uradni zaznamki tudi predočeni (kolikor jih je potrdil) tudi to upravičeno šteti kot dokaz. Zato so zaključki v točkah 85 in 86 pravilni in skladni s povedanim s strani te priče, ocenjeni pa tudi z merili logičnosti.

51. Pravilnosti sprejetih dokaznih zaključkov, ni moč odreči niti zaključkom navedenih v točkah 87 – 90, ker ti razlogi tudi pritožbeno sodišče celostno prepričujejo. Za razliko od sodišča, obtoženčev zagovornik v zvezi s prižganjem klimatske naprave izrecno opozarja na navedbo D. D. iz uradnega zaznamka, z enakim argumentom pa poskuša izpodbiti tudi zaključke, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi s seznanjenostjo roparjev s potjo prihoda do prostorov trezorjev X banke z vozilom. Dovoz je bil le eden, ti pa so vedeli, da je za dostop z vozilom potrebno imeti kartico in daljinec. Navaja tudi, da je sodišče zmotno ugotovilo, da storilci glede kartice in daljinca niso nič spraševali ali omenjali, ker iz uradnega zaznamka o zbranih obvestilih z D. D. izhaja nasprotno.

Glede dokazne vrednosti uradnih zaznamkov spet velja poudariti, kolikor ti ne postanejo sestavni del pričine kasnejše izpovedbe, če jih po predočenju le-teh potrdi ali se nanje izrecno sklicuje, da teh ni moč vrednotiti kot dokaz. Sicer pa dostop z avtomobilom do prostorov oziroma garaž pod trezorjem X banke vendarle ni bilo splošno znano dejstvo, še manj, kako in kje je moč parkirati, da je za dostop z vozilom potrebno imeti kartico in daljinec (glede na ugotovljen obstoj dveh zapornic), potem pa še ključe, ki omogočajo prehod v spodnjo pasažo, kjer je vhod v trezor. Že iz tega razloga se dokaj enostavno ponuja zaključek, da je roparje s temi okoliščinami seznanil ravno nekdo iz „hiše“ in ni ga bilo bolj priročnega kot je bil to varnostnik, pri katerem so tudi bili ključi, daljinec in kartica in da je to bil ravno obtoženi A. A. Glede na pravilno sprejeto oceno izpovedbe D. D., slednji o kartici in daljincu, v času ropa sploh ni bil povprašan, roparji pa so vedeli, da tudi to potrebujejo za to, da se „skompletirajo“ po številu in da so pripeljali tudi pripomočke za izvršitev kaznivega dejanja.

52. Pritožnikovo poudarjanje, da so bila vrata prostora varnostnikov običajno odprta in tako s tem niso bili seznanjeni le roparji, temveč tudi stranke, ki so prihajale v sefe, vzdrževalci čistilci in podobno, torej vsaj nekaj tisoč oseb; da tudi rešetkasta vrata že dlje časa niso delovala in da tudi alarmni in video nadzorni sistem ni oddajal signala navzven, so okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje v točkah 89-91 prav tako celotno ocenilo. Vendar navedene okoliščine po oceni Višjega sodišča drugim osebam – obiskovalcem, vzdrževalcem, ki so prihajali v prostore sefa z drugačnimi nameni, tudi če so bile znane, niso predstavljale kakšnega posebej pomembnega podatka za razliko od roparjev, ki so jim te informacije bile zelo pomembne za način izvedbe ropa. V pravilnost sprejetih zaključkov v zvezi s temi okoliščinami (točka 90-91) zato tudi višje sodišče nima nobenih pomislekov, zato jim v celoti pritrjuje.

53. V zmotnost sklepanja sodišča, da so storilci že vnaprej dobro vedeli s katerim avtom se bodo po ropu odpeljali (z vozilom obtoženega A. A.), pritožnik skuša prepričati s poudarjanjem, da ni dokazano, da so storilci pri begu sploh potrebovali A. A. vozilo, da so pri skrbno načrtovanemu ropu nedvomno razpolagali z dodatnimi vozili, da so se določeni varnostniki (med njimi tudi obtoženi A. A.) v službo redno vozili s svojimi vozili in da je bilo tam, kjer je parkiral obtoženi A. A., mogoče parkirati največ dve vozili. Zato šteje, da so roparji že ob svojem prihodu lahko zaznali vozilo Kia in ga kasneje tudi uporabili pri izhodu. Ker tudi ni izkazano, da bi A. A. avtomobil potrebovali zaradi naložitve plena, je bilo to vozilo uporabljeno za odhod, čeprav ga dejansko niso potrebovali.

Pritožbeno sodišče zavrača tak način razlage za obtoženega A. A. obremenilnega dejstva. Navajano s strani zagovornika namreč še vedno ne more uspešno konkurirati logičnim zaključkom prvostopenjskega sodišča, da bi se roparji tako načrtovanega kriminalnega podviga lotili in ga izvajali, glede tako pomembne okoliščine kot je umik s kraja kaznivega dejanja pa bi le upali na veliko srečo, da se bodo od tam že lahko nekako odpeljali s plenom vred. Da bi ob odhajanju odpeljali še A. A. avto (čeprav ga niti ne bi potrebovali), kot to teoretizira obtoženčev zagovornik, pa je povsem nerazumno in nepotrebno dodatno delo, ki bi si ga roparji zadali, saj so imeli v tistih jutranjih urah očitno več skrbi in dela s čimprejšnjim umikom izplena in njih samih, kot pa, da bi s tem še ponagajali ravno kakšnemu varnostniku. Takšno ravnanje dejansko sploh ne gre v kontekst predhodno izvršenih priprav za tovrstno kaznivo dejanje. Tudi ponujanje razlag o možnih razlogih za različno ravnanje z voziloma (ko je bil Fiat Fiorino zažgan, A. A. vozilo pa korektno zaklenjeno in s puščenimi ključi na vidnem mestu na obljudenem kraju in brez vsakršnih poškodb, so okoliščine, ki dejansko kažejo ne le na različen, temveč tudi na prizanesljiv odnos storilcev do enega vozila in s tem posredno do njegovega lastnika, kar je z vidika roparjev povsem nepričakovano, če ne bi bilo dejstvo za čigavo vozilo gre, roparjem ali vsaj kateremu od njih znano.

54. Zagovornik obtoženega A. A. opozarja, da sodišče pri dokazni oceni priče M. A. ni upoštevalo, da je ta posamezne pomembne okoliščine zamolčal (prvotno navajanje, da varnostniki za gesla strank niso vedeli, da je tudi sam imel v uporabi sef in to brez pogodbe, katerega uporabo mu je omogočil J. Š., da je bilo vlomljeno v njegov sef, izginilo pa ni nič, da je kakšen mesec in pol po ropu prenehal z delom v sefih).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil M. A. prvič zaslišan pred preiskovalno sodnico 3. 4. 2012, nato še 31. 5. 2012. Že v prvem zaslišanju pred preiskovalno sodnico je navajal, da je tako ali tako vse povedal že kriminalistom. Drži, da je glede vedenja PIN kod posameznih imetnikov sefov navajal, da jih niso poznali, po predočenju uradnega zaznamka pa je to takoj potrdil brez zadržka in skozi ves čas tega kazenskega postopka tudi utemeljeval. Da ni izrecno omenjal, da je imel najet sef, nima kakšnega posebnega pomena, saj je šlo za sef, katerega raba mu je bila omogočena „gratis“ in ki ga službenim uporabnikom ne bi bilo moč oddati zaradi tega, ker je za ta sef obstajal le en ključ. Na pomenljiv ton pritožnikov navedb o dobri obveščenosti M. A. koliko podatkov je bilo moč videti o posameznih najemnikov sefov in da je ta mesec in pol po ropu službo zapustil, s katerimi pritožnik očitno skuša prikazati M. A. kot možnega storilca, pritožbenemu sodišču ni treba odgovarjati. Iskanje krivde nekoga tretjega ob tako navedenih pomislekih obtoženčeve obrambe, bi preseglo okvir obtožbe, sicer pa okoliščine, o katerih priča M. A. ni takoj ali v celoti izpovedovala, ne pomenijo okoliščin, ki bi lahko ekskulpirale obtoženega A. A. Drži tudi, da je M. A., ko je bil o tem povprašan, povedal, da je S. A. njegov bratranec, vendar navedeno ne more pomeniti, da zaradi tega obstaja kakšno poznanstvo M. A. z B. B., glede na odnos, ki ga je imel B. B. s S. A. okoli najetja stanovanja.

Zaradi razlogovane dokazne presoje priče M. A. v točki 80 sodbe, ki jo je opravilo prvostopenjsko sodišče, ni moč šteti, da je katerokoli odločilno dejstvo kaznivega dejanja ali krivde obtožencev ugotovilo zmotno. Tako sprejeto presojo višje sodišče potrjuje.

55. Da so zmotni razlogi sodišča prve stopnje v točki 98 sodbe o izboljšanju premoženjskega stanja obtoženega A. A., pritožnik utemeljuje z navedbami, da sodišče prve stopnje ni dokazno ovrednotilo listinskih dokazov, ki jih je v zvezi s prispevanjem sredstev za nakup družinskega apartmaja predložila obtoženčeva žena. Prav tako, da sodišče ni ocenilo dokazov, da so obtoženčevi starši v zvezi z gradnjo družinske hiše v Globokem, pred tem prodali dvoje stanovanj.

Pritožbeno sodišče glede na razloge izpodbijane sodbe v tem delu in pritožbene navedbe ugotavlja, da se sodišče prve stopnje do listin C 10 do C 37 res ni posebej opredelilo, vendar zaradi tega ni zagrešilo nobene kršitve, saj te izkazujejo, kot navaja tudi zagovornik, na podlagi česa so obtoženčevi starši pridobili sredstva za gradnjo družinske hiše, kjer finančni angažma obtoženega A. A. niti ni bil zatrjevan.

Z listinami, ki jih je C. C. predložila na glavni obravnavi, pa je slednja pravzaprav izkazovala to, kar je navajala (B 17 – B 28), zato glede na sprejeto dokazno oceno njene izpovedbe ni moč šteti, da je vsebina listin, ki jih je predložila in se nanje sklicevala, ostala dokazno prezrta.

Glede njenih navedb in navedb obtoženčevega očeta iz preiskave ter na glavni obravnavi je moč ugotoviti, da so zaključki o dejanskem neujemanju finančnega pokritja nakupa apartmaja na K. pravilni, razen tega v spisu niti ni izkazano, da je bil apartma dejansko kupljen za 90.000,00 EUR. S strani priče navajana nakazila obtoženemu A. A. iz naslova kilometrine glede na predložene listine, za obdobje od 6. 1. do 7. 6. 2010 znašajo 32.634,00 EUR, nakazila družbe Z. na bančni račun obtoženega A. A. pa znašajo 6.500,00 EUR v času od 17. 5. do 10. 6. 2010. Upoštevaje podatek v spisu, da je bil obtoženi A. A. v Z. zaposlen oziroma zavarovan šele od 1. 5. 2010 dalje in upoštevaje dohodninske odločbe (priloge C 64 do C 79), iz katerih je razvidno, kolikšni so bili evidentirani prihodki obtoženega A. A. od leta 2005 do 2010 in ko je za leto 2010 razvidno, da je imel vseh prihodkov le 5.320,00 EUR, postane zaključek o dejanski finančni zmožnosti nakupa apartmaja na Š., kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pravilen. Iz katerega računa naj bi si obtoženi A. A. nakazoval sredstva postopoma, pa zagovornik tudi ni natančno navajal. Okoliščina dejanskega, precej ugodnejšega finančnega stanja glede na predložene listine od tistega, ki ga je sicer zatrjevala C. C., je že sama po sebi nenavadna, enako vprašljivo in neprepričljivo pa je tudi njeno navajanje o hudih težavah, ki jih je obtoženi A. A. imel še po več letih od ropa v smislu nespečnosti, psihičnih težav in podobno, saj iz izpovedbe njegovega dekleta S. S., ki je bila z njim še nekaj mesecev po izvršenem ropu, kaj takega sploh ni izhajalo, sicer pa je tudi psihiatrična suportna obravnava iz tega naslova bila v nekaj mesecih zaključena. Čas in vrsta zaposlitve obtoženega A. A. je sicer razviden iz priloženega delovnega spisa oziroma fotokopije delovne knjižice, ki se v le-tem nahaja (A 11 v spisu I Pd 718/2007) in izkazuje, da je bil obtoženi od 19. 9. 2003 do 14. 12. 2005 zaposlen v družbi U., od 15. 12. 2003 do 25. 3. 2008 v družbi A., od 26. 3. 2008 dalje v družbi C. Iz že navedene listine B 18 (pri list. št. 1730) pa izhaja, da naj bi bil zavarovana oseba pri Z. od 1. 5. 2010 dalje.

56. Na navedbo obtoženčevega zagovornika, da sodišče za vozilo, ki ga je uporabljal obtoženi A. A. (A 6) ni ugotavljalo, koliko je bilo staro, kdaj ga je F. N. kupil, za koliko in podobno, pritožbeno sodišče odgovarja, da se je sodišče prve stopnje v zvezi z vozilom zadostno opredelilo v točki 98 sodbe, ko je ocenilo izpovedbo F. N. za neprepričljivo tudi v delu, da naj bi ob vseh kreditnih obremenitvah kupil še ta avto, ki ga dejansko niti ni uporabljal. 57. Glede zatrjevanj obtoženčevega zagovornika o ugodnih prihodkih iz naslova ustanavljanja družb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ti niso prepričljivo izkazani. Že res, da sta o sodelovanju z obtoženim A. A. glede ustanovitve in plačila firme izpovedovali priči A. P. in E. J. (R. Z. je bil v kontaktu v zvezi s tem z A. N.), da sta to tudi plačali, pri čemer ni bilo niti povsem natančno rečeno kdaj naj bi tak posel z obtoženim A. A. dejansko bil izveden. Pavličeva je izrecno omenjala podjetje Z. – in leto 2009, ko vloga obtoženega A. A. v tem podjetju glede na podatke v spisu, sploh še ni bila aktualna (takrat je opravljal taxi službo). Kakšni trajnejši in predvsem visoki prihodki iz tega naslova pa bi seveda morali dobiti svoj odraz tudi v obtoženčevih prihodkih zabeleženih v davčnih odločbah. Da naj bi obtoženi v zvezi s to dejavnostjo sploh imel kakšen s.p., pa v postopku niti ni bilo navajano. Zato pritožbeno sodišče šteje takšne navedbe le za gola zatrjevanja brez vsebinske podstati.

58. Višje sodišče sklepno zaključuje, da obtoženega A. A., ob zanikanju udeležbe pri izvršitvi kaznivega dejanja, res ne obremenjuje noben neposreden dokaz – ne zagovor soobtoženca, jasno tudi da ne pri njemu - v fizični obliki najden plen po več kot petih letih izvršitve le-tega. Vseeno pa je sodišče prve stopnje udeležbo slednjega pri izvršitvi kaznivega dejanja pravilno štelo za dokazano na podlagi posrednih dokazov, kar je po oceni pritožbenega sodišča tudi zanesljivo in prepričljivo utemeljilo.

Da je bil, kje, kako in s kakšnimi posledicami izvršen rop, je sodišče prve stopnje dejansko oprlo izrek obsodilne sodbe na posredne dokaze, ki so obtoženega A. A. povezali z ravnanji sostorilcev. Na kraju kaznivega dejanja so bile najdene biološke sledi obtoženega B. B. in R. C. Vsaj med obtoženim A. A. in R. C. je bila evidentno vzpostavljena telefonska SMS komunikacija pred izvršitvijo kaznivega dejanja, za katero obtoženec ni navajal, da je bila pomotna in slučajna, temveč se je v zvezi s tem le neuspešno sprenevedal. Komunikacija med sostorilci je za izvršitev tega oziroma tako izvršenega kaznivega dejanja zanesljivo bila potrebna, potekala pa je lahko, kot je že bilo rečeno, tudi na druge načine (še vedno neidentificiran sostorilec, neugotovljene telefonske številke, osebni stiki).

Z izvršitvijo kaznivega dejanja pa obtoženega A. A. še bolj in zanesljivo povezuje način izvršitve le-tega. Roparji so morali vedeti za način vstopanja v prostore trezorja, že pri prvih vratih in pred tem za najavo obiska glede na praznični čas. Da so to vedeli je očitno že iz razloga, ker se niso lotili vstopanja z golo fizično silo že pri prvih vratih. Dokazano je bilo, da je obtoženi A. A. kot varnostnik imel dostop do podatkov najemnika sefa (imena – J. S., številke sefa in PIN kode). Glede na čas zaposlitve in dejstvo, da je že pred tem opravljal delo varnostnika, mu je bil oziroma moral biti tudi znan celoten sistem varovanja, o čemer so bili varnostniki tudi seznanjeni (nevezanost signala izven teh prostorov, snemanje kamer na disk računalnika v prostoru varnostnikov, neobstoj skritih kamer, odpiranje glavnih trezorskih vrat že ob najavi ali neposredno po najavi najemnika sefa v nočnem oziroma prazničnem času, odprta vrata prostora varnostnikov, nenošenje orožja ...). Roparja, ki sta prva vstopila sta se nemudoma po obvladanju obtoženega A. A. in D. D. lotila in to temeljito in prav v prostoru varnostnikov, od koder sta bila obvladana varnostnika tudi odstranjena, razbitja tehnične opreme, kamor je bilo snemano dogajanje v prostorih sefov, to pa jim ne bi moglo biti znano, ne da so koga od njiju spraševali na kraju samem, kot tudi ni moglo biti znano naključnim obiskovalcem in strankam, ki so imele sefe oziroma kot tudi ne bi moglo biti znano naključnim roparjem, ki bi se na kraju samem tudi v zvezi s tem pač morali informirati. Konkretnih roparjev ni prav nič zanimalo niti to, kako priti z avtomobilom v garažne prostore in če so za to podane in kakšne so ovire (zapornice, koliko jih je in s čim in kako jih odpreti). Vse to očitno ni bilo potrebno zaradi predhodnega vedenja in seznanjenosti roparjev s temi okoliščinami. Kar so na kraju samem povprašali, je bilo naslovljeno le na D. D. in še to le o šopu ključev. Nihče od roparjev od njiju tudi ni zahteval odgovora, če je kateri od njiju prišel v službo z avtom, če ga je morebiti parkiral kje blizu in za ključe le-tega. Edini razlog nespraševanja je moč najti v dejstvu, da so vedeli in to vnaprej s čigavim avtom se bodo odpeljali, kakšnega tipa je le-ta bil, kje približno je parkiran in kje so ključi le-tega. To so lahko vedeli le od predhodnega dogovarjanja z A. A. in tudi poznanstva z njim, kar je rezultiralo tudi v obzirnem načinu ravnanja z njegovim vozilom, ki je bilo neprimerljivo drugačno kot z drugim uporabljenim vozilom (zažig). Navedeno izkazuje, da je bil sostorilcem ravno zaradi poznavanja obtoženega A. A. znan tudi njegov občutljiv odnos do avta. Glede na tako nakazano sodelovanje in predhoden dogovor, tudi glede uporabe vozila za pobeg, je moral biti obtoženi A. A. v času ropa v službi, saj je na ta način lažje ustvarjal vtis, da ne more biti sostorilec, pa še avto je bil tam lahko dejansko na razpolago.

Pomenljivo je tudi, da je obtoženi A. A. v času po izvršitvi kaznivega dejanja v razmerjih do oseb, ki so mu bile blizu, kazal povsem različne obraze. Tako njegovo takratno dekle ni opazilo nobenih sprememb obnašanja ali počutja, čeprav je ravno še v tem času, v prvih nekaj mesecih po ropu iskal in tudi dobil psihiatrično pomoč. O povsem drugačnih in dramatičnih doživljanjih obtoženca pa je izpovedovala sedanja žena in to v času, ko ni več prav nobenih podatkov o tem, da je še kadarkoli iskal tudi zdravniško pomoč iz teh razlogov. Tudi okoliščina že obrazloženega izboljšanja premoženjskega stanja je dodaten posreden, a tehten dokaz, ki obtoženca spravlja v očitno zvezo z izvršitvijo in sostorilci kaznivega dejanja, čeprav je navedeno prišlo do izraza šele po več letih, kar je razumljivo.

59. Nobena od tako navedenih naveznih okoliščin tudi ni podana za kateregakoli drugega morebitnega sostorilca (varnostnika, najemnika sefa). Zato so, upoštevaje merila razumskega in logičnega sklepanja v taki povezavi z obtoženčevim položajem varnostnika in informacijami s katerimi je razpolagal in s katerimi so razpolagali tudi neposredni izvrševalci ropa, da povsem potrjujejo pravilnost zaključka o udeležbi obtoženega A. A. pri izvršitvi kaznivega dejanja in izkazuje, da je bila vsebina njegove vloge tako pomembna za uspešno izvedbo in kriminalni uspeh kaznivega dejanja, kot vloga tistih, ki so sefe razbijali in praznili.

60. Kršitev kazenskega zakona obtoženčev zagovornik uveljavlja z navedbo, da to, kar naj bi storil obtoženi A. A. in kot je navedeno v opisu kaznivega dejanja ne predstavlja izvršitvenega ravnanja kaznivega dejanja ropa (v sostorilstvu), da v opisu tudi ni zatrjevano, da je odločilno prispeval k izvršitvi le-tega, pač pa bi bilo tako opisano ravnanje moč oceniti le kot pomoč pri kaznivem dejanju ropa. Razen tega bi sodišče moralo uporabiti odločbe KZ-1, ki predstavlja milejši zakon zaradi milejše predpisane kazni.

Pritožnik ima prav, da v opisu kaznivega dejanja ni navedeno, da je obtoženi A. A. odločilno prispeval k izvršitvi kaznivega dejanja (glede na njegova sicer opisana ravnanja), pač pa iz opisa dejanja izhaja, da je dejanje storil skupaj z B. B., R. C. in doslej neidentificiranimi osebami, kar nakazuje na drugo obliko sostorilstva, kot jo navaja pritožnik. Obtoženčeva vloga sostorilca, ne pa pomagača, kot to nakazuje pritožnik, pa je po oceni pritožbenega senata tudi povsem pravilna. Opis obtoženčevih ravnanj, dokazno podprt z razlogi sodbe v vsakem posameznem sklopu podatkov, ki so jih roparji potrebovali in imeli za načrtovano izvedbo ropa na način, kot je bil tudi dejansko izveden, očiten vnaprejšen dogovor za izvršitev le-tega in za pobeg z njegovim avtomobilom, so ravnanja takšnega pomena, da nedvomno izkazujejo, da je tudi obtoženi A. A. štel dejanja za svoja, da je bil del kriminalne ekipe, da je prav s svojimi informacijami omogočil izvršitev ropa na predviden in dejansko izveden način, z vnaprejšnjo zagotovitvijo prevoza pa nudil tudi možnost pobega in uspešnega zaključka kaznivega dejanja, ki je rezultiral tudi v prilastitvi (in razdelitvi) plena. Zato je takšno vlogo obtoženega A. A. tudi po presoji višjega sodišča treba šteti kot vlogo sostorilca, ne glede na to, da je v času dejanskega izvrševanja kaznivega dejanja, na tleh in prelepljen delil usodo z drugim varnostnikom. Obtoženi A. A. je namreč svoje delo opravil že pred tem, je pa to delo tako simbiotično povezano s samo izvršitvijo kaznivega dejanja, da vsakršni pomisleki o drugačni obliki sodelovanja le-tega pri izvršitvi kaznivega dejanja odpadejo (podobno tudi odločbi I Ips 14015/2013, XI Ips 12941/2014).

61. V konkretnem primeru je tudi potrebno uporabiti določbo 206. člena Kazenskega zakonika-1 (kot navaja pritožnik), saj je ta določba glede na določbo 213. člena Kazenskega zakonika, ki je veljala v času storitve kaznivega dejanja, milejša. Po takrat veljavni določbi 213. člena KZ je bila za kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku predpisana kazen zapora od enega do desetih let; če je bila vrednost ukradene stvari velika in je šlo storilcu zato, da si stvar take vrednosti prilasti, je bila predpisana kazen najmanj treh let zapora; v tretjem odstavku pa je bilo določeno, da se v primeru, če stori kaznivo dejanje iz prvega ali drugega odstavka dvoje ali več oseb, storilca kaznuje z zaporom najmanj petih let. Določba 206. člena Kazenskega zakonika-1, ki velja od 1. 11. 2008 dalje, v prvem odstavku določa, da se storilca (temeljne oblike tega kaznivega dejanja) kaznuje z zaporom od enega do desetih let; v drugem odstavku določa, da v primeru, če sta storili rop dve ali več oseb, ki so se združile zato, da bi ropale ali če je vrednost ukradene stvari velika ali če si je storilec hotel prilastiti stvar take vrednosti, se storilca kaznuje z zaporom od treh do petnajstih let; v tretjem odstavku navedene določbe pa je določeno, da v primeru, če je kaznivo dejanje iz prvega ali drugega odstavka storjeno v hudodelski združbi, se storilca kaznuje z zaporom od petih do petnajstih let. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v izreku opisano kaznivo dejanje ustreza kriterijem izvršitve kaznivega dejanja ropa v sostorilstvu po prvem odstavku 206. člena KZ-1. Zaradi velike vrednosti ukradenih stvari, pa je pravilna pravna opredelitev po določbi drugega odstavka 206. člena KZ-1 v sostorilstvu. Glede na zakonsko predpisan okvir kaznovanja (od treh do petnajstih let zapora), se izkaže, da ima določba 206. člena KZ-1 naravo milejšega zakona v primerjavi s predpisano kaznijo najmanj petih let zapora v določbi tretjega odstavka 213. člena KZ, veljavnega v času izvršitve le-tega. Zato je, upoštevaje določbo drugega odstavka 7. člena KZ-1 potrebno uporabiti zakon, ki je za storilca milejši. Čeprav je navedeno kršitev uveljavljal le zagovornik obtoženega A. A., je sodišče druge stopnje ugotovilo, da so razlogi, zaradi katerih je temu delu pritožbe ugodilo, v korist tudi obtoženemu B. B., zato je glede na določbo 387. člena ZKP, navedeno upoštevalo tudi v zvezi s tem obtožencem, kar je privedlo do posega pritožbenega sodišča v pravno opredelitev kaznivega dejanja po milejšem zakonu in s tem saniranja kršitve, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje z uporabo zakona, ki ga ne bi smelo uporabiti, torej na način iz 4. točke 372. člena ZKP.

62. Končno zagovornik obtoženega A. A. izpodbija tudi odločbo o kazenski sankciji, odvzemu premoženjske koristi in o premoženjskopravnih zahtevkih z navedbo, da sodišče ni upoštevalo obtoženčevih družinskih razmer, da je obtoženi oče mladoletnega otroka, preveliko težo pa da je dalo okoliščinam, navedenim v 101. točki obrazložitve. Prav tako da ni navedlo, kaj izkazuje listinska dokumentacija v zvezi s premoženjskopravnimi zahtevki (točka 10 razlogov sodbe) in da ni bilo ugotovljeno, da bi obtoženi A. A. karkoli pridobil iz naslova premoženjske koristi.

Čeprav je višje sodišče zaradi odprave kršitve kazenskega zakona uporabilo določbe novejšega – milejšega kazenskega zakona, tak poseg ni narekoval drugačne odločitve glede višine določene oziroma izrečene kazni obtožencema. Okoliščine, ki so vplivale na izrek kazni obtožencema so tehtno utemeljene v 101. točki razlogov sodbe. Tem pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, s pridržkom, da je za storjeno kaznivo dejanje potrebno upoštevati predpisan okvir kaznovanja od treh do petnajstih let. Vsem ostalim ugotovljenim okoliščinam ne gre odrekati niti pravilnosti niti danega jim pomena. Čeprav je treba uporabiti drugačen kaznovalni okvir, neodvisno od kakršnikoli ravnanj obtožencev, zgolj to dejstvo ne narekuje, še manj opravičuje določitev oziroma izrek nižje kazni. Obravnavano kaznivo dejanje ropa je bilo izjemno v vseh pogledih, tako po načinu izvršitve kot višini izplena, zato je prav, pričakovano in tudi pravično, da se to odrazi tudi pri strogi kazni.

63. Da je obtoženi A. A. oče mladoletnega otroka, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne more posebej vplivati na drugačno oceno teže ali posledic njegovega ravnanja, ob dejstvu, da obtoženi že iz objektivnih razlogov niti nima kakšnih realnih možnosti izvajanja skrbi in vzgoje otroka.

64. Obtoženi B. B. in njegov zagovornik, kot je v tej odločbi že bilo navedeno, odločbe o kazenski sankciji, nista posebej izpodbijala. Pritožbeno sodišče je preizkus le-te opravilo glede na določbo 386. člena ZKP, pri tem preizkusu pa ugotovilo, da je tudi temu obtožencu bila glede na zapisane razloge v utemeljitvi določene in izrečene kazni v 101. točki razlogov sodbe, izrečena primerna in pravična kazen. Enaka ugotovitev velja tudi glede pravilnosti odločitve o odvzemu premoženjske koristi.

65. Pritožbeno grajo zagovornika obtoženega A. A., da sodišče ni navedlo, kaj izkazuje listinska dokumentacija glede temelja in višine premoženjskopravnega zahtevka zavarovalnice X in Y, pritožbeno sodišče zavrača glede na razloge v točki 104 sodbe, ko ugotavlja, da je obrazložitev temelja in višine zahtevkov podana in je zadostna, razen tega pa se je sodišče tudi sklicevalo na določno označeno dokumentacijo, zato je moč jasno zaključiti, kaj je bil temelj izplačila posamičnih zneskov.

66. Glede odvzema premoženjske koristi, v obrazložitvi v 103. točki prvostopenjske sodbe, pritožbeno sodišče prav tako ne prepoznava vsebinskih pomanjkljivosti. Naveden je temelj takšne odločitve, ustrezno je obrazložen tudi obračun deležev, ki tudi pritožbeno sodišče v celoti prepriča. Da obtoženi A. A. ni pridobil ničesar iz naslova kaznivega dejanja, je logično navajanje pritožnika glede na dejstvo, da je zanikal udeležbo pri izvršitvi kaznivega dejanja.

K pritožbi C.C.:

67. Do pomena ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je pritožnica poznala N. N., se je višje sodišče v tej odločbi že opredelilo. Enako do pomena te okoliščine za povezanost obtoženega A. A. in B. B. Že prvostopenjskemu sodišču je bilo znano navajanje pritožnice, kdaj je spoznala obtoženega A. A. Dejstvo, da ni bila vprašana, kdaj je spoznala oziroma prvič videla N. N., pa glede na ocenjen pomen tega znanstva tudi nima pomena. Da tudi obtoženega B. B. ni poznala, ni odločilno glede na izostanek kakršnihkoli zatrjevanj v tej smeri oziroma sploh pomembnosti takega neposrednega znanstva.

Na navedbo pritožnice, da je zgrožena, ker je bil obtoženi A. A. brez dokazov obsojen na 14 let zapora, pritožbeno sodišče odgovarja, da lahko razume tako izraženo stališče glede na življenjsko – družinsko povezanost pritožnice z obtoženim, ne more pa to izničiti pomena drugih, za obtoženega A. A. tako obremenilnih dejstev, ki so privedla do izreka obsodilne sodbe.

68. Pritožbe so se torej izkazale za neutemeljene, razen v delu o zatrjevani kršitvi kazenskega zakona, uveljavljani po zagovorniku obtoženega A. A. in ko je v posledici tega višje sodišče poseglo v odločbe o krivdi, določeni in izrečeni kazni, vštetju pripora in o odvzemu premoženjske koristi na način, da je uporabilo določbe milejšega zakona – Kazenskega zakonika (KZ-1). V preostalem je pritožbe zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.