Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša s tem, da sta toženca, kot povprečno skrbna kupca, vedela ali morala vedeti, da se dostop preko služeče nepremičnine dejansko izvaja oziroma da ta služnost lahko obstoji. Res gre za sklepanje, povezano s tem, da tožnikova zemljišča potrebujejo dostop z osebnimi in drugimi vozili. Vendar pa ta miselna konstrukcija za povprečno skrbnega posameznika nikakor ni mogla biti neuresničljiva ali nepredstavljiva. Temelji na podlagi ogleda, ki sta ga toženca nesporno opravila, splošnih življenjskih izkušenj in s tem povezanih konkluzij.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka mora v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 279,99 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da za potrebe dostopa do parcel št. 72, 61/3, 61/1, 71, 81, 70 in 69, vse katastrska občina 0000 A.1, obstaja stvarna služnost peš dostopa, dostopa in dovoza s traktorjem s prikolico za potrebe sezonskega dovažanja drv za kurjavo, dostopa in dovoza z osebnimi vozili s prikolico za potrebe dovažanja gnoja, dovažanja in odvažanja gradbenega materiala in odvažanja trave oziroma sena ter dostop z osebnim vozilom za potrebe parkiranja, vse po makadamski trasi, ki poteka po parceli št. 73/1, ob meji s parcelo št. 61/3, in sicer v dolžini približno 9,1 metra od meje s parcelo št. 74/7, kjer je pot široka 2,4 metra, do meje s parcelo št. 72, kjer je pot široka 2,6 metra. Skica družbe A. d.o.o. z dne 11. 2. 2021, na kateri je potek trase služnostne poti zarisan z rdečo barvo, je sestavni del izreka te sodbe. Kar je zahteval tožnik več ali drugače je zavrnilo (I. točka izreka). Tožencema je naložilo, da morata v roku 15 dni odstraniti ves gradbeni material, gradbeni odpad, izkopan material ter gradbene elemente z jugovzhodnega dela parcele št. 73/1, ter s tem vzpostaviti stanje kot pred začetkom posega v služnostno pravico, opisano v predhodni točki (II. točka izreka). Tožencema je v bodoče prepovedalo z nastavljanjem ovir, nasutjem materiala ali podobnim ravnanjem posegati v služnost (III. točka izreka). Naložilo jima je plačilo pravdnih stroškov v znesku 3.614,72 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper to sodbo (razen glede zavrnilnega dela v tretjem odstavku I. točke izreka) se pritožujeta toženca po pooblaščeni odvetniški družbi. Nasprotujeta stališču sodišča prve stopnje, da ob nakupu služeče nepremičnine nista bila dobroverna. Vztrajata, da ne velikost vrta, ne površina travnika in ne količina drv niso nakazovali kakršnekoli potrebe po uporabi oziroma dovozu z vozili. Za to je zadoščala samokolnica in peš dostop po poti, ki je bila vidna ob stavbi tožnika kot pločnik. Neutemeljen je zaključek, da bi morala ta zemljišča izkustveno povezati z možnostjo dostopanja, dovažanja in odvažanja stvari. Nepremičnina tožnika ima dostop in parkirišče na sprednji strani hiše, do zemljišča za hišo pa vodi pešpot ob hiši. Ni bilo nobene okoliščine ali znaka, da za sporno zemljišče bojda skrbi tožnik. Trasa služnosti ni bila navzven zaznavna. Z zavrnitvijo dokaznega predloga za ogled je sodišče prve stopnje kršilo pravico tožencev do izjave oziroma enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Navajata, o čem vse bi se lahko sodišče prve stopnje na ogledu prepričalo. Neutemeljeno je zavrnjen dokazni predlog za zaslišanje A. A. v zvezi z verodostojnostjo (nepristranskostjo) pričanja priče B. B. Pri oceni dokazov sodišče prve stopnje ni zadostilo metodološkemu napotku iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Razlogi sodbe kažejo na samovoljnost in arbitrarnost. Skorajda v celoti je verjelo pričam, ki jih je predlagal tožnik, pričam tožencev pa praktično v ničemer. Dokazna ocena je nedosledna, nelogična in nepravilna. Ni se opredelilo do neskladij in razlik v izjavah posameznih prič, predlaganih s strani tožnika. Nepravilno je interpretirana fotografija št. 28. Na zemljiščih tožnika pred letom 2006 zaradi vse "šare" zagotovo ni bilo mogoče manevrirati in obračati vozila. Nepravilne so ugotovitve o urejenosti tožnikovih parcel. Gre za golo špekulacijo. Služnost dostopa do nepremičnin za hišo tožnika se je izvrševala le kot pešpot ob stanovanjski hiši, po današnjem pločniku (ta pločnik je postal last tožnika po parcelaciji leta 2018). Sicer drži, da o prepovedi voženj ni izpovedala nobena od prič, vendar to ne pomeni, da je bila vožnja dovoljena. Preko spornega zemljišča se ni vozilo oziroma pravni predniki tožencev za to niso vedeli. Navedb, da naj bi se vožnje izvajale v prisotnosti pravnih prednikov tožencev, ni potrdila nobena od tožnikovih prič. Nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje glede dostopa in dovoza z osebnim vozilom s prikolico za potrebe dovažanja gnoja; za potrebe odvoza trave in sena, za potrebe dovoza in odvoza gradbenega materiala ter parkiranja. Prav tako nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje glede dostopa in dovoza s traktorjem s prikolico za potrebe sezonskega dovažanja drv za kurjavo. Ker ne obstaja služnost vožnje, ne obstaja niti služnost pešpoti. Tožnik služnosti nima, zato je neutemeljen tudi zahtevek iz naslova varstva oziroma prepovedi vznemirjanja služnosti. Sodba je obremenjena z absolutno bistveno procesno kršitvijo iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejansko stanje je nepravilno ugotovljeno. Materialno pravo je zmotno uporabljeno. Priglasila sta pritožbene stroške.

3. Tožnik je odgovoril na pritožbo. Pritožbenim navedbam je nasprotoval ter pritrjeval razlogom in odločitvi sodišča prve stopnje. Predlagal je zavrnitev pritožbe. Priglasil je stroške podanega odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je tožnik v tej pravdi zatrjeval, da je njegov oče leta 1970 kupil hišo na naslovu A. 00 s pripadajočimi zemljišči oziroma kmečkim gospodarstvom (parcele št. 72, 61/3, 61/1, 71, 81, 70 in 69). Od takrat dalje je, skupaj s svojimi družinskimi člani, za dostop do teh parcel, ki ležijo za hišo (zahodno oziroma južno) uporabljal edino možno dostopno pot, ki poteka preko jugovzhodnega dela sosednje, služeče nepremičnine (parcela št. 73/1). Tožnik je gospodujoče nepremičnine po svojem očetu podedoval leta 2016, toženca pa sta služečo nepremičnino kupila decembra 2020. Omenjena pot naj bi se neovirano uporabljala do leta 2021, ko sta toženca z odlaganjem gradbenega materiala in gradbenih odpadkov vožnjo onemogočila.

6. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo. Ugotovilo je, da je tožnik za potrebe dostopa do svojih nepremičnin priposestvoval služnost peš hoje, dovoza s traktorjem s prikolico za potrebe sezonskega dovažanja drv za kurjavo, dovoza z osebnimi vozili s prikolico za potrebe dovažanja gnoja, dovažanja in odvažanja gradbenega materiala, odvažanja trave oziroma sena ter dovoza z osebnim vozilom za potrebe parkiranja, vse po makadamski trasi, ki poteka po jugovzhodnem delu služeče parcele. Po oceni pritožbenega sodišča je pravilno zaključilo, da je skupaj s svojimi družinskimi člani, v časovnem obdobju od leta 1970 dalje, vozil oziroma dostopal preko te sosednje nepremičnine zaradi gospodarskega koriščenja (uporabe) svojih zemljišč, ki ležijo za hišo. Lastniki služeče parcele so za to vedeli in temu niso nasprotovali vse do leta 2021. Toženca v času nakupa nepremičnine tudi nista bila v dobri veri glede neobstoja služnosti oziroma bremen prostega stanja v zemljiški knjigi.

7. Bistveni razlogi so razumljivi, jasni in konsistentni. Izpodbijana sodba je zmožna preizkusa. Zatrjevana procesna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo na podlagi ustrezne presoje celotnega procesnega gradiva. Pojasnilo je, da so priče, ki sta jih predlagala toženca, v grobem zanikale obstoj sporne poti in voženj z motornimi vozili; ostale priče pa so vsaj delno potrdile navedbe, ki jih je podal tožnik. V zvezi z dogajanjem na njegovih parcelah in vožnji preko služečega zemljišča se je sodišče prve stopnje oprlo zlasti na priče I. I., B. B. in A. A. Pravilno je izpostavilo, da so slednje dobro seznanjene s preteklim dogajanjem, prav tako pa ne kažejo kakšne posebne zainteresiranosti za izid postopka oziroma v njihovih izpovedbah ni bilo zaznati nobene subjektivnosti. Obrazložilo je, kakšna je dokazna vrednost teh in drugih zaslišanih prič. V zvezi s tem se je oprlo na lastna, neposredna zaznavanja ob zaslišanju ter na vsebino posameznih izpovedb. Obrazložitev nikakor ni nelogična in zgrešena, kot navajata pritožnika. Še posebej se je sodišče prve stopnje jasno, življenjsko in pravilno opredelilo do prič, ki sta jih predlagala toženca, torej do oseb, ki so bili v širšem smislu prodajalci služeče nepremičnine. Ne drži, da je kršilo metodološki napotek iz 8. člena ZPP. Ocena dokazov je razumna, dosledna in skrbna. Zaključki so skladni s splošnimi življenjskimi in izkustvenimi spoznanji. Razumljivo je, da so v izpovedbah posameznih prič, še posebej ker je govora o časovno oddaljenih dogodkih, določena neskladja, vendar pa pritožba s potenciranjem teh okoliščin ne uspe. Razlogov, ki jih je podalo sodišče prve stopnje, ne upošteva v bistvenem in celostnem smislu. Ostaja na subjektivni in drobnjakarski ravni. Poenostavljeno ter nepravilno je pritožbeno stališče, da izpovedbam prič, predlaganih s strani tožencev, sodišče prve stopnje ni verjelo zato, ker so priče tožnika povedale drugače. 8. Povsem razumljiv je zaključek izpodbijane sodbe, da se o sporni poti pravni predniki tožencev in tožnik oziroma njegova družina niso nikoli posebej dogovarjali. Gre za strnjeno naselje z omejenim prostorom, kjer je večina uporabljala ali delno uporabljala tuje parcele. Ne drži, da ta ugotovitev nima podlage v spisovnem gradivu. Med drugim smiselno izhaja iz izpovedbe tožnika, ki jo je sodišče prve stopnje povzelo, da sosedje niso nikoli prepovedali uporabe svoje parcele, saj so vedeli, da morajo iti čez tožnikovo in drugo zemljišče, če želijo priti na svoje. Tožnik je uspel dokazati, da lastniki služeče parcele prehodom oziroma izvajanju voženj niso nasprotovali. Temu pritožbeno sodišče pritrjuje. Razpredanje v pritožbi, da odsotnost prepovedi še ne pomeni nujno privolitve, ni relevantno. Neutemeljene so tudi navedbe, da naj bi se te vožnje kvečjemu izvajale zvijačno in na skrivaj. Tudi v tem delu pritožba ne prepriča. Kot je bilo že omenjeno, poteka po sporni trasi edini mogoč dovoz do zemljišč za tožnikovo hišo. Ta okoliščina je pomembna in bistvena. Nesprejemljivo je naziranje, da so tožnik in njegovi predniki uporabljali zgolj pešpot ob hiši (s samokolnico) in dostop po notranjosti hiše. Takšna ureditev bi bila v konkretnem okolju sila neobičajna. Pritožbene navedbe, podane v tej smeri, so neutemeljene in tendenciozne. Z zavzemanjem, da se dovoz po trasi sporne služnosti ni uporabljal, pritožba ne uspe.

9. Tudi glede neobstoja dobre vere tožencev ob nakupu služeče nepremičnine je sodišče prve stopnje nanizalo tehtne in življenjsko sprejemljive razloge. Toženca sta pred tem opravila dva ogleda nepremičnine, ki sta jo nameravala kupiti, in njene okolice. Videla sta ne samo tožnikovo hišo, temveč tudi urejena in vzdrževana zemljišča za to hišo, z nadstreškom, v katerem so bila zložena drva ter vrtom. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da gre pri tem za zaokroženo, funkcionalno celoto, ki se v današnjem času, v očeh povprečnega opazovalca, povezuje z možnostjo dovoza. Ob vseh teh znakih se toženca ne moreta sklicevati zgolj na stanje v zemljiški knjigi in pogodbena zagotovila prodajalcev. Bremenila ju je določena raziskovalna dolžnost glede morebitnega obstoja pravice, s katero bi lahko bila obremenjena nepremičnina, ki sta jo kupovala. Nepravilno je pritožbeno naziranje, da bi ta raziskovalna dolžnost lahko obstajala le v primeru, če bi bila nepremičnina v času pridobitve v očitni in jasni neposredni posesti nekoga tretjega. Prav tako je zmotno naziranje, da bi zgolj v tem primeru lahko prišlo do izključitve dobre vere. Že zato, ker v tej zadevi ne gre za priposestvovanje lastninske pravice na tuji nepremičnini, temveč za priposestvovanje služnosti poti. Imetnik te pravice pa lastnika služeče nepremičnine ne izključi od souporabe oziroma soposesti. Služnost mora izvrševati po načelu restrikcije, na način, ki najmanj obremenjuje služečo nepremičnino. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi bil obseg raziskovalne dolžnosti, kot ga je interpretiralo sodišče prve stopnje, pretiran in absurden. Pritožbeno sodišče soglaša s tem, da sta toženca, kot povprečno skrbna kupca, vedela ali morala vedeti, da se dostop preko služeče nepremičnine dejansko izvaja, oziroma da ta služnost lahko obstoji. Res gre za sklepanje, povezano s tem, da tožnikova zemljišča potrebujejo dostop z osebnimi in drugimi vozili. Vendar pa ta miselna rekonstrukcija, kot navaja pritožba, za povprečno skrbnega posameznika nikakor ni mogla biti neuresničljiva ali nepredstavljiva. Temelji na podlagi ogleda, ki sta ga toženca nesporno opravila, splošnih življenjskih izkušenj in s tem povezanih konkluzij. Drugačno pritožbeno navajanje ni utemeljeno. Ob nakupu nepremičnine torej toženca nista mogla biti v dobri veri, da je zemljiškoknjižno stanje (v smislu nevpisane služnosti) točno. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo ju ne varuje. Sklicevanje, da bi moral tožnik predhodno poskrbeti za vpis zatrjevane služnosti v zemljiško, je glede na povedano pravno nerelevantno.

10. Sodišče prve stopnje je res zavrnilo dokazni predlog za opravo ogleda. V zvezi s tem je podalo razumljive in tehtne razloge. Pritožbeni očitek, da je kršilo pravico do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) oziroma enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ni utemeljen. Ta dokaz ni bil zavrnjen s pojasnilom, da se je sodišče prve stopnje že prepričalo o nasprotnem. V izpodbijani sodbi je navedeno, da je ta dokaz neprimeren oziroma nepotreben zaradi poteka časa (tožnik je zatrjeval priposestvovanje služnosti od leta 1970 dalje) in sprememb na nepremičnini. S trditvami, da je stanje v naravi kljub nasutemu gradbenemu materialu vidno in da bi lahko ta material toženca odstranila, pritožba ne uspe. Utemeljenih razlogov, da bi ogled sedanjega stanja pomembno vplival na razumevanje preteklega, za to pravdo relevantnega stanja, ki je nenazadnje dobro dokumentarno z večjim številom fotografij, ne ponudi. Vztraja, vendar neuspešno, pri svojih razlogih, da bi sodišče prve stopnje na ta način ugotovilo določene, bolj ali manj podrobne elemente, ki naj bi kazali na to, da pri tožencih ni obstajal sum o obstoju sporne služnosti, oziroma da ta služnost ni bila mogoča. Ponuja določene vsebinske zaključke, ki so tožencema v prid, vendar ostaja pri tem na subjektivni in parcialni ravni.

11. Tudi zaslišanja predlagane priče A. A., ki naj bi povedala o tem, kaj je priča B. B. dejal C. C. po svojem pričanju, sodišče prve stopnje ni izvedlo. Pravilno je obrazložilo, da če je B. B. res podal komentar, ki sta ga toženca navajala ("Upam, da sem dobro povedal, ker kar vrtajo, vrtajo"), to samo po sebi še ne pomeni, da je lagal ali namensko izpovedoval v korist tožnika. Bil je opozorjen na dolžnost, da mora pred sodiščem govoriti po resnici in na posledice krive izpovedbe. Stranke so imele možnost, da mu postavljajo tako vsebinska (splošna), kot razna kontrolna vprašanja. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je oceno verodostojnosti napravilo na podlagi lastnih, neposrednih zaznavanj. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da je ravnalo arbitrarno in samovoljno, ker domnevnega pričanja po navodilih tožnika, kar je sicer slednji prerekal in označil za še eno od neresnic, ni dodatno raziskovalo. Zatrjevana kršitev pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ni podana. Neuspešno je tudi pritožbeno navajanje, da je zaradi tega dejansko stanje napačno ugotovljeno. Konkretnih razlogov glede zavrnjenega dokaza s soočenjem prič pa pritožba ne poda.

12. Druge pritožbene navedbe so prav tako neuspešne. Sodišče prve stopnje je ustrezno interpretiralo vsebino fotografije št. 28, ki je bila posneta pred prenovo vrta v letu 2010. Ne drži, da ji je vsililo povsem drugačno vsebino, kot jo v resnici ima. Z razlago, ki jo je podalo, pritožbeno sodišče soglaša. Tudi s tem, da bi uhojeni stezici, razvidni iz te fotografije, lahko kazali na zvoženi kolesnici. Očitek protispisnosti (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ni utemeljen. Sploh pa ne gre za to, da bi sodišče prve stopnje zgolj v tehničnem smislu, brez dokazne ocene, prenašalo določene podatke iz fotografskega gradiva v obrazložitev. V izpodbijani sodbi se je opredelilo tudi do navedb, da se na tožnikovih zemljiščih (vsaj pred letom 2006) naj ne bi dalo manevrirati oziroma obračati. Med drugim je pojasnilo, da je bil tožnik odkrit glede določenih prostorskih omejitev (nekatere vožnje so se zaradi tega izvajale vzvratno); sploh pa ta okoliščina ni odločilna, saj v tej pravdi ne gre za to, da bi tožnikove nepremičnine predstavljale obračališča za razna prevozna sredstva. Pritožba nadalje ne prepriča, da je bilo zemljišče za tožnikovo hišo tako neobdelano, neurejeno in zaraščeno, da dovozi že iz tega razloga ne bi bili potrebni (in mogoči). Pravno nerelevatne so tudi trditve, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo praktično izničilo lastninsko pravico tožencev na spornem zemljišču. 13. Kot je bilo že omenjeno, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je zaradi gospodarskega koriščenja tožnikovih nepremičnin po sporni trasi dostopalo in vozilo z osebnimi vozili (s prikolico) in traktorjem s prikolico. Podrobno se je ukvarjalo s posameznimi oblikami te uporabe oziroma vrstami voženj, o čemer bo več govora v nadaljevanju. Na tem mestu velja povzeti, da pritožbeno sodišče ne dvomi, da se je pot preko služeče parcele uporabljala za prevoze gnoja, trave oziroma sena, drv za kurjavo, gradbenega materiala ter za potrebe parkiranja. Vsi ti prevozi predstavljajo skupek kmečkih in drugih podobnih opravil, ki so se z določeno pogostostjo zagotovo izvajala. Ena bolj pogosto, druga manj, vsa pa kontinuirano in daljše časovno obdobje. Po naravi stvari so namreč povezana z življenjem in delom v tem lokalnem okolju, na tej konkretni domačiji. Očitek, uperjen v nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ni utemeljen.

14. Ne drži, da je odločitev glede gnoja napačna in brez sleherne razumne obrazložitve. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da so imeli pri tožniku živino (kravo nekje do leta 1997, koze pa do leta 2009). Glede prevoza gnoja z osebnim vozilom s prikolico je med drugim ugotovilo, da so ga na ta način, predvsem spomladi, prevažali iz gnojne jame, ki se je nahajala na zemljišču za tožnikovo hišo, na druge njive oziroma lokacije. Ta ugotovitev ni nejasna. Po oceni pritožbenega sodišča je razumljiva in utemeljena. Prav tako velja, da je bilo treba za ta namen opraviti večje število voženj. Neuspešno je pritožbeno navajanje, da se gnoja na ta način ni dovažalo, temveč kvečjemu odvažalo. To sicer drži, vendar pa okoliščina, ali so bile vožnje namenjene odvozu ali dovoz tega gnoja, pri priposestvovanju služnosti nima odlične teže. Bistveno je, da se je služeča nepremičnina uporabljala za prevoze z osebnim avtomobilom s prikolico, za določen gospodarski namen. V tem smislu pa nasprotij in nepravilnosti v izpodbijani sodbi ni.

15. Navedeno velja tudi glede odvoza trave oziroma sena. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, so se zemljišča za tožnikovo hišo kosila, in sicer bodisi za dnevne potrebe, bodisi za seno. To za pritožbo niti ni sporno. Ker je imela tožnikova družina živino (ovce) še na drugi lokaciji, je povsem sprejemljivo stališče sodišča prve stopnje, da so z določeno frekvenco k njim vozili (z osebnim vozilom s prikolico) seno ali svežo travo. To so potrdili Č. Č., D. D., E. E. in F. F. Ta zaključek je prav tako življenjsko sprejemljiv v primeru, če so bile te ovce "v hlevu in na prostem, po potrebi", kot je povedal Č. Č. Razlogi sodbe niso nejasni, neobrazloženi in nepravilni, kot meni pritožba. Podrobnejše ugotavljanje, kam, kako pogosto in kdaj so se ti prevozi vršili, ni bilo potrebno. Vsekakor pa ne gre slediti pritožbenim navedbam, da se do tedaj, ko so bile pri tožnikovi hiši živali (koze do leta 2009), prav nobene vožnje sena ali trave izven domačega dvorišča niso izvajale. V tej smeri izpovedb prič G. G. in H. H. ni mogoče interpretirati. Pritožbeni navedek, da so zaključki sodišča prve stopnje v nasprotju z dokazi, ni utemeljen.

16. Sodišče prve stopnje je ugotovilo še obstoj stvarne služnosti dostopa in dovoza s traktorjem s prikolico za potrebe sezonskega dovažanja drv za kurjavo. Izrek v tem delu ni nerazumljiv in nedoločen, kot meni pritožba. Dovoljena so občasna in ponavljajoča dejanja v breme služeče nepremičnine, ki jih je treba izvrševati z neko običajno in primerno frekvenco. Za pritožbo nadalje ni sporno, da se je na zemljišču za tožnikovo hišo nahajala drvarnica, drva pa so se spravljala tudi pod pločevinast nadstrešek. Obstoj omenjene služnosti je bil ugotovljen na podlagi izpovedb tožnika ter prič G. G., Č. Č., C. C., B. B. in D. D. Tej dokazni oceni pritožbeno sodišče pritrjuje. Prvostopenjsko sodišče je logično in prepričljivo analiziralo bistveno vsebino izpovedb ter sprejelo življenjsko razumljive zaključke. Ti zaključni niso arbitrarni in samovoljni. Interpretacija, ki jo ponuja pritožba, ne prepriča. Očitana procesna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Res prehod ni omogočal dovoza z običajnim traktorjem s prikolico, vendar je bil možen dovoz z manjšim traktorjem. To je v sodbi smiselno ugotovljeno. Neuspešno je pritožbeno navajanje, da bi moralo sodišče prve stopnje za ta namen izvesti ogled. Prav tako pritožnik ne uspe s ponavljanjem (s sklicevanjem na že obravnavano fotografsko gradivo, predvsem fotografijo št. 28), da je bila pot za hišo tožnika primerna kvečjemu za pešpot in vožnjo s samokolnico.

17. Kot je nadalje ugotovilo sodišče prve stopnje, se je na tožnikovih nepremičninah kontinuirano, skozi celotno obdobje priposestvovanja (zlasti od leta 1998 dalje), nekaj delalo, gradilo in obnavljalo. Tudi ta zaključek ni arbitraren in samovoljen. V zvezi s tem se je naslonilo predvsem na priložene fotografije, ki prikazujejo bistveno spremembo stanja tožnikovih nepremičnin skozi daljše časovno obdobje. Prav tako je na fotografijah, ki jih omenja sodišče prve stopnje, viden določen gradbeni material in gradbena orodja. Razumljivo je, da je bilo treba ta material in druge potrebščine pripeljati; odpadke in podobno pa odpeljati. Ti prevozi so potekali preko sporne nepremičnine. Dokazna podlaga je v tem delu trdna in življenjsko prepričljiva. Drugačno pritožbeno navajanje ni pravilno. Pritožbeno sodišče ne sledi zavzemanjem, da bi se lahko vse to prevažalo s samokolnico oziroma prenašalo peš. Ali so bile te gradnje dovoljene ali ne, za predmetni spor ni relevantno. Pravilen je torej zaključek, da je tožnik priposestvoval služnost dostopa in dovoza z osebnim avtomobilom s prikolico za potrebe dovažanja in odvažanja gradbenega materiala.

18. Glede služnosti dostopa z osebnim vozilom za potrebe parkiranja na gospodujočih nepremičninah, se je prvostopenjsko sodišče prav tako naslonilo na določene fotografije, ob tem pa še na izpovedbo prič C. C. in I. I. Povsem sprejemljivo je zaključilo, da so tožnik oziroma člani njegove družine vsaj občasno parkirali za hišo. S tem pritožbeno sodišče soglaša. Iz nekaterih fotografij namreč jasno izhaja, da je tožnikov sin parkiral svoje vozilo pod nadstreškom. Poleg tega je ob vseh vožnjah z osebnimi vozili, ki so bila predhodno ugotovljena, docela logično, da so na zemljiščih za hišo tudi puščali ta vozila za daljši ali krajši čas. Z drugačnim navajanjem pritožba ne uspe. Ta ustavljanja oziroma parkiranja so v časovnem smislu povezana z omenjenimi dovozi, slednji pa so se izvajali daljše časovno obdobje. Neuspešno je zato pritožbeno zatrjevanje, da sodba nima razlogov o predpisanem trajanju te oblike služnosti. Prav tako ne drži, da parkiranje za hišo ne bi bilo mogoče. Če so bili možni dovozi, je bilo možno tudi parkiranje, vsaj v smislu ustavitve vozila.

19. Ker pritožba ni uspela izpodbiti ugotovljenih služnosti voženj, je neuspešno tudi njeno izpodbijanje služnosti peš dostopa. To služnost je namreč sodišče prve stopnje priznalo na podlagi pravila, da služnost vožnje (kot širša, bolj obremenjujoča oblika služnosti) vsebuje tudi manj obremenjujočo obliko služnosti. V tem kontekstu ni odločilno, da so toženci naknadno, pred nekaj leti, odstopili tožniku del zemljišča ob hiši, ki naj bi bilo namenjeno hoji.

20. Ker ne drži, da tožnik služnosti po služeči nepremičnini nima, je isto tako neutemeljeno pritožbeno izpodbijanje odločitve, ki se nanaša na varstvo oziroma prenehanje vznemirjanja služnosti (II. in III. točka izreka izpodbijane sodbe).

21. Pritožbeno sodišče ni zasledilo niti kršitev, na katere v obsegu iz drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo (353. člen ZPP). Toženca s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje pritožbene stroške. Ta odločitev je že vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njune pritožbe. Tožniku pa morata povrniti njegove pritožbene stroške (stroške podanega odgovora na pritožbo) v višini 279,99 EUR2. 1 V nadaljevanju je oznaka katastrske občine izpuščena. 2 Gre za 375 točk oziroma 225,00 EUR nagrade za odgovor na pritožbo, 4,50 EUR materialnih stroškov in 50,49 EUR davka na dodano vrednost.