Jedro

Prepoved vpisov in sprememb v zemljiški knjigi, katastru in drugih uradnih evidencah, določena v 4. alinei prvega odstavka 76. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, pomeni omejitev lastninske pravice. Po določbah navedenega zakona je taka omejitev predvidena le zaradi nezakonitega posega v prostor, zato se lahko nanaša le na zemljišče v lasti investitorja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2079/97-14 z dne 19.5.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožbi tožnika in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 17.6.1997. S to je tožena stranka delno ugodila pritožbi tožeče stranke zoper odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Enota K., Izpostava Š.L., s katero je bilo v 1. točki izreka odločeno, da mora tožeča stranka do dne 15.12.1995 odstraniti leseno brunarico tlorisnih dimenzij 4 m x 5, 90 m, z 2, 10 m širokim napuščem na zemljišču parcela, št. 859/1 k.o. S., v lasti Občine Š.L. ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške, v 2. točki izreka, da se za objekt iz 1. točke izreka prepoveduje priključitev na komunalne objekte in naprave ter druga infrastrukturna omrežja, vpisi in spremembe v zemljiški knjigi, katastru in drugih geodetskih evidencah, njegova uporaba ali opravljanje gospodarskih stanovanjsko najemnih ali drugih dejavnosti v njem, promet z objektom ali z zemljiščem na katerem je, odmera davčnih in drugih dajatev, v 3. točki izreka, da če investitor do 15.12.1995 ne bo opravil naloženega dejanja iz 1. točke izreka, bo to opravilo pooblaščeno podjetje na njegove stroške, v 4. točki izreka, da bo stroške postopka, nastale z izvršbo, plačala tožeča stranka na podlagi posebnega sklepa, ter v 5. točki izreka, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve. Tožena stranka je odpravila 2. točko izreka prvostopne odločbe, ker izrek ni določen in se investitorju, ki ni lastnik zemljišča, na katerem se sporni objekt nahaja, lahko izrečejo le prepovedi, ki se nanašajo na izvrševanje pravic in obveznosti investitorja, in ne smejo omejevati lastninske pravice lastnika zemljišča. Zato je 2. točko izreka nadomestila tako, da je določila, da za objekt veljajo naslednje prepovedi: priključitev na komunalne objekte in naprave ter druga infrastruktrna omrežja, vpisi in spremembe v zemljiški knjigi, katastru in drugih geodetskih evidencah glede objekta in zemljišča - parcele, št. 859/1, uporaba objekta in opravljanje gospodarskih stanovanjsko najemnih ali drugih dejavnosti v njem, promet z objektom in odmera davčnih in drugih dajatev. V ostalem je tožena stranka pritožbo zavrnila.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je tožena stranka sicer zavzela pravilno stališče, da prepovedi iz 76. c člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 48/90, 18/93 in 44/97), če investitor nedovoljenega posega ni lastnik zemljišča, ne smejo obremenjevati lastnika zemljišča, v nasprotju s tem, pa je prepovedala vpise in spremembe v zemljiški knjigi, katastru in drugih geodetskih evidencah, tudi za zemljišče. S tem je nedopustno omejila lastnika zemljišča v izvrševanju njegove lastninske pravice.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega zakona. Temeljni namen določbe 76. c ZUN je preprečitev vpisa nezakonito zgrajenega objekta v kakršnikoli z zakonom določeno uradno evidenco. To pa je mogoče doseči le s prepovedjo vpisov ne le za objekt, ampak tudi za zemljišče, na katerem objekt stoji. V nasprotnem primeru je mogoče, glede na pravno ureditev, nezakonito zgrajen objekt kot spremembo vrste rabe vpisati tako v zemljiški kataster, kot tudi v zemljiško knjigo. Zakon o zemljiškem katastru (ZZKat, Uradni list RS, št. 17/74 in 42/86) namreč ureja tri načine, po katerih lahko pride do drugačnega stanja v zemljiško-katastrskem operatu, kakor je stanje, ki je poočiteno v zemljiški knjigi, med drugim tudi vzdrževanje zemljiškega katastra glede posameznih zemljišč, ki se opravi tudi glede vrste rabe in katastrskega razreda na podlagi prijave ali uradne ugotovitve. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je lastnik zemljišča, na katerem stoji objekt, s prepovedjo vpisov omejen v izvrševanju lastninske pravice. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da pritožbe ni vložila upravičena oseba, saj jo ni podpisal minister, B.P. pa za vložitev pritožbe nima pooblastila. Navaja še, da je stranka v tem postopku lastnik zemljišča. Sicer pa v tem primeru ni šlo za noben nov objekt. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrže kot nedovoljeno, podrejeno pa da pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je neutemeljen ugovor tožeče stranke, da pritožbe ni vložila upravičena oseba. Navedba tožeče stranke, da pritožbe ni podpisal minister, je neizkazana in nima podlage v podatkih spisa. Zato je pritožbo obravnavalo po vsebini.

V zadevi ni sporno, da je investitor zgradil objekt, ki je predmet inšpekcijskega ukrepa, na tujem zemljišču. Sporno pa je, ali se v takem primeru prepoved, določena v 4. alinei 1. odstavka 76. člena ZUN - prepoved vpisov in sprememb v zemljiški knjigi, katastru in drugih uradnih evidencah, lahko nanaša na zemljišče, ki ni v lasti investitorja nedovoljenega posega v prostor, kateremu je bil izrečen inšpekcijski ukrep, ampak je v lasti nekoga tretjega. Odgovor na to vprašanje je odvisen od vprašanja, ali se z navedeno prepovedjo posega v lastninsko pravico in od vprašanja, ali je tak poseg v lastninsko pravico ustavno dopusten. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je z navedeno prepovedjo poseženo v lastninsko pravico. Zaradi navedene prepovedi je lastnik zemljišča nedvomno omejen v izvrševanju lastninske pravice. Omejitev lastnine je sicer po Ustavi RS dopustna zaradi zagotovitve gospodarske, socialne in ekološke funkcije, in jo predvideva že ustava, vendar le pod pogoji, ki jih določa zakon. ZUN sicer z določitvijo prepovedi v 76. členu predvideva omejitev lastninske pravice zaradi varstva zemljišč. Vendar je po določbah navedenega zakona taka omejitev predvidena le zaradi nezakonitega posega v prostor. Zato se lahko nanaša le na zemljišče v lasti investitorja. Ker je torej na podlagi določb ZUN mogoče omejiti lastninsko pravico le investitorju nedovoljenega posega v prostor, pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo, na podlagi 73. člena ZU, zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.