Jedro

V obravnavanem primeru tožnika z izvedeno gradnjo nista postavila enostavnega objekta, pač pa sta že obstoječi objekt nadvišala in to nad kletjo. Njuna nadzidava ni povezana s tlemi, pač pa je vpeta v že obstoječo ploščo kleti, kar pomeni, da take gradnje ne gre šteti za objekt v smislu ZGO-1, pač pa za nadzidavo že obstoječega objekta. Po določbi 7.1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je namreč gradnja novega objekta izvedba del, s katerimi se zgradi nov objekt, oziroma se objekt dozida ali nadzida (kar velja za sporno gradnjo) in zaradi katerih se bistveno spremeni njegov zunanji izgled. Temeljni pogoj, da se določen objekt opredeli kot enostavni objekt torej ni le v njegovi površini, tako kot to menita tožnika, pač pa tudi, da je tak objekt samostojno povezan s tlemi, kar pa sporna gradnja nedvomno ni, saj sta tožnika to gradnjo postavila na že prej zgrajeno klet, oziroma njeno ploščo v nivoju pritličja.

Taka gradnja, torej nadzidava, je po določbah ZGO-1 dopustna le, kolikor investitor pred pričetkom gradnje pridobi gradbeno dovoljenje. Tožnika gradbenega dovoljenja nista pridobila in zato sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pravilno presodila, da je njuna gradnja nelegalna gradnja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Inšpektorat RS za okolje in prostor, Območna enota Koper, Inšpekcijska pisarna Postojna (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo št. 06122-3885/2014/12 z dne 24. 10. 2016 tožnikoma odredil, da morata takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo nadvišanega južnega dela objekta, evidentiranega pod št. 111, tlorisnih dimenzij 5,18 x 3,50 m, višine 5.33 m, stoječega na zemljišču s parc. št. 2067/14 k.o. ... (1. točka izreka), ga na lastne stroške odstraniti do 15. 8. 2017 in vzpostaviti prvotno stanje (2. točka izreka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki bo opravljena po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka). Za ta del objekta je prvostopenjski organ v 4. točki izreka odločbe izrekel prepovedi po 158. členu Zakona o gradivi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), in sicer da se prepoveduje izvedba komunalnih priključkov na objekte gospodarske infrastrukture; njegova uporaba ali opravljanje gospodarskih ali drugih dejavnosti v njem; sklepanje drugih pravnih poslov; vpisi in spremembe vpisov v zemljiški knjigi ter promet z objektom ali zemljiščem s parc. št. 2067/14 k.o. ... Odločil je tudi, da se vloga tožnikov za ustavitev inšpekcijskega postopka zavrne (5. točka izreka), da v postopku niso nastali stroški (6. točka izreka) in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (7. točka izreka).

2. V obrazložitvi svoje odločitve je prvostopenjski organ pojasnil, da je v postopku opravil pregled objekta in zaslišal oba tožnika, katerih izjavo povzema. Zemljišče, na katerem je postavljena počitniška hiša, je bilo dano v najem za določen čas, tožnika pa sta s prodajno pogodbo v letu 2003 kupila le objekt. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je bil po izjavah tožnikov prvotni objekt zgrajen v letu 1960. Ta je imel na južni strani nadstrešek dolžine 1,20 m, ki je bil bočno zaprt. Na podlagi odločbe o dovolitvi priglašenih del je bil v letu 1999 izdelan nov kletni del na južni strani objekta etažne višine P in tlorisnih dimenzij 5,4 m x 3,5 m. Ta del objekta sta tožnika nadvišala v letu 2003, ko sta obenem obnovila tudi ostrešje in kritino celotnega objekta, vendar pa si za nadvišanje, tlorisnih dimenzij 5,18 m x 3,5 m in višine 5,33 m nad kletjo, nista pridobila gradbenega dovoljenja. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je bilo za tako gradnjo tako v času gradnje, kot tudi danes, treba pridobiti gradbeno dovoljenje, saj sporni del objekta s tem, ko je bil zgrajen nad kletjo, ni samostojni del objekta ali del objekta, ki bi bil prislonjen k stavbi in zato tudi ne izpolnjuje pogojev, da bi ga bilo mogoče šteti za enostavni objekt. S tako gradnjo sta tožnika kršila določbo prvega odstavka 3. člena ZGO-1, ki določa, da se gradnja objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta lahko začne le na podlagi gradbenega dovoljenja. Njuna gradnja je zato nelegalna gradnja, kot jo opredeljuje 12.1. točka drugega odstavka 2. člena ZGO-1 in je zato prvostopenjski organ tožnikoma izrekel ukrepe po 152. členu tega zakona.

3. Po pritožbi tožnikov je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. 0612-307/2016/2 z dne 28. 2. 2017 odločbo prvostopenjskega organa v 4. točki izreka, kjer so bile za del objekta izrečene prepovedi po 158. členu ZGO-1, spremenilo tako, da je iz izrečenih prepovedi izvzelo prepoved vpisov in sprememb vpisov v zemljiški knjigi ter prepoved prometa z zemljiščem s parc. št. 2067/14 k.o. ..., v vsem preostalem pa pritožbo tožnikov zavrnilo.

4. Drugostopenjski organ je glede odločitve, da spremeni 4. točko izreka odločbe prvostopenjskega organa pojasnil, da tožnika nista lastnika zemljišča, na katerem stoji sporna gradnja in zato zanj ne veljajo vse prepovedi, ki jih določa 158. člen ZGO-1. Tako spremenjena odločitev pa ne vpliva na odločitev o stvari sami, saj je v obravnavani zadevi ključno, da sta tožnika v letu 2003 prej obstoječi objekt nadvišala na južnem delu objekta. Ta gradnja je vpeta v ploščo spodnjega dela objekta in s streho na del objekta na severni strani, za tako gradnjo pa tožnika nista pridobila gradbenega dovoljenja. Ker je bila gradnja izvedena kot nadvišanje, oziroma nadzidava nad kletjo in s streho, vpeto na obstoječi severni del objekta, take gradnje niti po Pravilniku o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (v nadaljevanju Pravilnik), ki je veljal v času izvedbe del niti po sedaj veljavni Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba) ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte, katerih gradnja se lahko prične brez gradbenega dovoljenja. Drugostopenjski organ poudarja, da v obravnavanem primeru ne gre za gradnjo nadstreška, kot to zatrjujeta tožnika, pač pa kvečjemu za nadzidavo kleti, oziroma njeno nadvišanje. Gradnja je namreč pritrjena na ploščo spodnjega dela objekta, streha pa vpeta v severni del obstoječega objekta, ki je zaprt z montažnimi PVC stenami. Take gradnje ne gre enačiti z nadstreškom in ne izpolnjuje pogojev enostavnega objekta, kot jih določa Uredba, kar pa pomeni, da bi morala tožnika za tako gradnjo pridobiti gradbeno dovoljenje.

5. Drugostopenjski organ še opozarja, da bi bilo glede odločitve o vlogi tožnikov za ustavitev inšpekcijskega postopka sicer bolj pravilno, če bi prvostopenjski organ tako vlogo zavrgel in ne zavrnil, vendar pa to ne vpliva na pravice in pravne koristi tožnikov. Gradbeni inšpektor namreč po 2. in 3. členu Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) izreka ukrepe, določene s tem zakonom in posebnimi zakoni. Postopek vodi samostojno in ga ustavi le, kolikor ugotovi, da inšpekcijski zavezanec ni storil kršitve zakona ali drugega predpisa. Če se inšpekcijski postopek vodi po uradni dolžnosti, zavezanec ne more predlagati ustavitve postopka. Ker se obravnavani postopek vodi po uradni dolžnosti, torej tožnika nista upravičena predlagati njegove ustavitve.

6. Tožnika se z odločitvijo tožene stranke ne strinjata in jo s tožbo izpodbijata iz vseh tožbenih razlogov. Sodišču predlagata, da izpodbijano odločbo odpravi, tožena stranka pa naj jima tudi povrne stroške postopka. V tožbi uvodoma povzemata vsebino izpodbijane odločbe ter vsebino materialnih določb ZGO-1, na katere je tožena stranka oprla svojo odločitev. Poudarjata, da je v 3a. členu ZGO-1 določeno, da pridobitev gradbenega dovoljenja ni pogoj za začetek vsake gradnje, saj se gradnja enostavnega objekta lahko začne brez gradbenega dovoljenja. Po 1.10. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je enostaven objekt opredeljen kot konstrukcijo nezahteven objekt, ki ne potrebuje posebnega statičnega in gradbeno tehničnega preverjanja, ki ni namenjen prebivanju in ni objekt z vplivi na okolje. Gradnja, za začetek katere gradbeno dovoljenje ni potrebno, ni nelegalna gradnja ter bi bilo zato postopanje prvostopenjskega organa utemeljeno, kolikor zgrajeni objekt ne bi izpolnjeval pogojev enostavnega objekta. Tožnika trdita, da sporni objekt te pogoje izpolnjuje.

7. Prvostopenjski organ je gradnjo tožnikov poimenoval kot nadvišani južni del objekta in se postavil na stališče, da ni zgrajen legalno. Pravilno je ugotovil, kdaj je bil zgrajen prvotni objekt in kdaj je bila zgrajena klet. Tožnika ne zanikata, da sta leta 2003 obnovila ostrešje in kritino celotnega objekta ter nadvišala južni del objekta nad kletjo. Poudarjata pa, da ta nadvišani del objekta v naravi predstavlja zgolj nadstrešek, ograjen z odstranljivimi PVC stenami, ki pokriva podest, oziroma kletni del objekta, ki je bil na podlagi odločbe o priglasitvi del zgrajen v letu 1999. Tožnika menita, da je tožena stranka napačno interpretirala zakonske določbe in zato nepravilno ocenila, da naj sporni objekt ne bi izpolnjeval pogojev enostavnega objekta po Uredbi. V času njune gradnje so se objekti po Pravilniku razvrščali na zahtevne, nezahtevne in enostavne objekte. Ta Pravilnik je imel nekoliko drugačne kriterije za razvrščanje objektov, kot pa jih ima sedaj veljavna Uredba. Ta pa je v 1. odstavku 10. člena določila, da se objekti, ki so zgrajeni pred njeno uveljavitvijo, glede na zahtevnost in pogoje umestitve v prostor razvrstijo po določbah te uredbe, če je to za investitorja ugodneje. Tožena stranka bi torej za klasifikacijo objekta tožnikov morala uporabiti Uredbo, saj je ta zanju ugodnejša in ne Pravilnika.

8. V Prilogi 2 Uredbe je določeno, da se majhna stavba kot dopolnitev obstoječe pozidave (stavba majhnih dimenzij, v pritlični, enoetažni izvedbi, samostojna ali prislonjena k stavbi, objekti v javni rabi), kolikor je njena tlorisna površina 20 m2 ali manj, uvršča med enostavne objekte, za gradnjo katerih po določbi 3.a člena ZGO-1 pridobitev gradbenega dovoljenja ni potrebna. Uredba kot merilo za razvrščanje enostavnih objektov predvideva zgolj površino objekta in njegovo namembnost in, za razliko od Pravilnika, ne njegove višine. Po taki uredbi je sporno gradnjo tožnikov mogoče uvrstiti med enostavne objekte, saj je njena tlorisna površina 18,13 m2. Tudi izvedba stene, ki sta jo tožnika izvedla nad južnim delom kleti objekta, se sklada z lastnostmi enoetažnega objekta, saj je strop objekta obenem že streha stavbe. Zgrajeni nadstrešek ustreza tudi pravilom glede poseganja v konstrukcijo prvotnega objekta, kar pomeni, da je konstrukcijsko neodvisen od prvotnega objekta in z gradnjo ni poseženo v njegove temelje. Sporni objekt ima torej vse lastnosti enostavnega objekta in zato za njegovo gradnjo gradbeno dovoljenje ni potrebno, kar pa pomeni, da odločitev tožene stranke ni pravilna.

9. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo pa po vsebini ni odgovorila.

K točki I izreka:

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do vseh pritožbenih navedb tožnikov. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila in zato zavrača očitek o zmotni uporabi materialnega prava in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori tožnikov pa še dodaja:

12. Med strankama ni sporno, da je bila počitniška hiša zgrajena v letu 1960 in da je imela nadstrešek dolžine 1,20 m, ki je bil bočno zaprt. Prav tako ni sporno, da je bila na podlagi odločbe o dovolitvi priglašenih del v letu 1999 na južni strani objekta zgrajena klet etažne višine P (torej do višine pritličja) tlorisnih dimenzij 5,4 m x 3,5 m. Sporno tudi ni, da sta tožnika v letu 2003 ta del objekta, torej klet, nadvišala tako, da so tlorisne dimenzije tega nadvišanega dela 5,18 m x 3,5 m in višine 5,33 m. Sporno pa je ali je ta nadvišani del nadstrešek, torej samostojni enostavni objekt za gradnjo katerega ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, kot to trdita tožnika ali pa del objekta, ki je vpet v ploščo spodnjega dela objekta (kleti) ter s streho v severni del stavbe in ga je dopustno postaviti le, kolikor se pridobi gradbeno dovoljenje, tako kot to trdi tožena stranka.

13. Gradnja objekta je izvedba gradbenih in drugih del ter obsega gradnjo novega objekta, rekonstrukcijo objekta in odstranitev objekta (7. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1), lahko pa se začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 3. člena ZGO-1). Kolikor gre za gradnjo enostavnega objekta, pa se ta lahko začne tudi brez gradbenega dovoljenja s tem, da se objekt ne postavlja v nasprotju s prostorskim aktom (3.a člen ZGO-1). Objekt je s tlemi povezana stavba ali gradbeni inženirski objekt, narejen iz gradbenih proizvodov in naravnih materialov, skupaj z vgrajenimi inštalacijami in tehnološkimi napravami (1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Objekt je povezan s tlemi, če je temeljen ali s pomočjo gradbenih del povezan s tlemi na stalno določenem mestu in ga ni mogoče premakniti ali odstraniti brez škode za njegovo bistvo (1.1.5. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Objekti se glede na zahtevnost gradnje in vzdrževanja razvrščajo na zahtevne, manj zahtevne, nezahtevne in enostavne objekte (prvi odstavek 8. člen ZGO-1), ki so podrobneje določeni z Uredbo, pred tem s Pravilnikom. Enostavni objekt je konstrukcijsko nezahteven objekt, ki ne potrebuje posebnega statičnega in gradbenotehničnega preverjanja, ki ni namenjen prebivanju in ni objekt z vplivi na okolje (1.10. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1).

14. Na podlagi citiranih zakonskih določb sodišče pritrjuje toženi stranki, da v obravnavanem primeru tožnika z izvedeno gradnjo nista postavila enostavnega objekta, pač pa da sta že obstoječi objekt nadvišala in to nad kletjo. Njuna nadzidava ni povezana s tlemi, pač pa je vpeta v že obstoječo ploščo kleti, kar pomeni, da take gradnje ne gre šteti za objekt v smislu ZGO-1, pač pa za nadzidavo že obstoječega objekta. Po določbi 7.1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je namreč gradnja novega objekta izvedba del, s katerimi se zgradi nov objekt, oziroma se objekt dozida ali nadzida (kar velja za sporno gradnjo) in zaradi katerih se bistveno spremeni njegov zunanji izgled. Temeljni pogoj, da se določen objekt opredeli kot enostavni objekt torej ni le v njegovi površini, tako kot to menita tožnika, pač pa tudi, da je tak objekt samostojno povezan s tlemi, kar pa sporna gradnja nedvomno ni, saj sta tožnika to gradnjo postavila na že prej zgrajeno klet, oziroma njeno ploščo v nivoju pritličja. Tožena stranka je zato pravilno ugotovila, da sporna gradnja tožnikov ni enostaven objekt in to niti po določbah Pravilnika, ki je veljal v času izvedene gradnje in niti ne po določbah sedaj veljavne Uredbe, pač pa nadzidava prej obstoječega objekta. Taka gradnja, torej nadzidava, pa je po določbah ZGO-1 dopustna le, kolikor investitor pred pričetkom gradnje pridobi gradbeno dovoljenje. Tožnika gradbenega dovoljenja nista pridobila in zato sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pravilno presodila, da je njuna gradnja nelegalna gradnja ter jima utemeljeno izrekla ukrepe po 152. členu ZGO-1. 15. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

16. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.