Jedro

Dejstvo, da se tožnici očita neizpolnitev delovne obveznosti, ki je izvirala iz opravljanja njene prejšnje funkcije (v. d. direktorice) in ne iz pogodbe o zaposlitvi (za delovno mesto vodje finančno računovodske službe in organizatorja izobraževanja), ki je bila izredno odpovedana, samo po sebi ne kaže na očitno nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Razlogi v prid ugotovitvi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana tožnici s strani tožene stranke – delodajalca, nezakonita, v tej (začetni) fazi ne prevladujejo nad tistimi, ki kažejo nasprotno. Na podlagi doslej zbranih podatkov v spisu še ni mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti zaključiti, da bi bila izredna odpoved nezakonita, zlasti ker ni izkazano, da bi bila npr. podana prepozno ali iz očitno neutemeljenih razlogov, čeprav tožnica trdi nasprotno. Ker že prvi pogoj za izdajo začasne odredbe, to je verjetno izkazana terjatev, ni izpolnjen, tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki ohraniti oziroma vzpostaviti delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe tožnice, ki je zahtevala, da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki ohraniti oziroma vzpostaviti delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 10. 2013, s tem da začasna odredba stopi v veljavo takoj in velja v roku 15 dni po pravnomočnosti odločitve v predmetnem delovnem sporu, ter povračilo stroškov postopka.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sklep nezakonit in nepravilen, ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, čeprav so pogoji za izdajo začasne odredbe izkazani. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da terjatev ni verjetno izkazana, ker naj iz procesnega gradiva, ki je bilo priloženo tožbi, ne bi izhajalo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi očitno nezakonita.

Naslovno sodišče se ni opredelilo do temeljnega argumenta tožeče stranke, ki je verjetnost terjatve izkazala z dejstvom, da nepredložitev dokumentacije, za katero je bila tožeča stranka pristojna po prej veljavni pogodbi o zaposlitvi, ne predstavlja takšne kršitve, ki bi utemeljevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče tudi ni zavrnilo argumentacije tožeče stranke, da nepredložitev izvirnikov dokumentacije, ki so bili ves čas v arhivih tožene stranke, nikakor ne more predstavljati podlage za uporabo instituta izredne odpovedi. Neizpolnitve takšne obveznosti že prima facie ni mogoče šteti za kršitev, ki bi medsebojno zaupanje strank porušila do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, zlasti če gre za neizpolnitev obstranske obveznosti, naložene po prejšnji funkciji (v. d. direktorja). Izpodbijani sklep nima razlogov za zavrnitev argumentov tožene stranke glede verjetnosti terjatve, zato je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter kršitev ustavnega načela enakega varstva pravic v sodnem postopku po 22. členu Ustave RS, saj se sodišče ni opredelilo do relevantnih navedb tožeče stranke, ki bistveno vplivajo na sprejem odločitve v obravnavani zadevi.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je štelo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno v okviru 30 dnevnega subjektivnega roka. Razlog za izredno odpoved je bila neizročitev dokumentacije v zvezi z najemom garaž v sklopu garažne hiše na A. ulici v kraju B.. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je tožena stranka ugotovila razlog za izredno odpoved šele 8. 11. 2013, saj se je takrat iztekel sicer večkrat prestavljeni rok za predložitev zahtevanih listin. Primopredaja poslov, kjer se je predajala tudi zahtevana dokumentacija, je bila opravljena že dne 1. 10. 2013, zato je ta datum šteti za dan seznanitve z nepredložitvijo dokumentacije, s katero je bila v. d. direktorica tudi sicer ves čas seznanjena. Kot najkasnejši možni rok za ugotovitev obravnavanih razlogov je šteti 25. 10. 2013, ko je v. d. direktorica tožene stranke prišla v stik z najemnikoma garaž in istega dne tudi zahtevala listine od tožene stranke.

Obstaja več razlogov, ki potrjujejo, da je verjetnost terjatve tožeče stranke izkazana, saj je izredna odpoved podana po izteku subjektivnega roka in iz očitno neutemeljenih razlogov. Ker sodišče drugega kumulativno predpisanega pogoja za izdajo začasne odredbe ni obravnavalo, se tožeča stranka v celoti sklicuje na obrazložitev iz predloga (za izdajo začasne odredbe).

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Zlasti ni podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja tudi pritožba. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da naj bi sodišče, s tem ko se do posameznih navedb tožeče stranke iz predloga za izdajo začasne odredbe ni posebej opredelilo v izpodbijanem sklepu, kršilo načelo enakega varstva pravic v sodnem postopku iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Izpodbijani sklep vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, sodišče prve stopnje pa se je do vseh bistvenih navedb tožene stranke ustrezno opredelilo in svojo odločitev ustrezno in prepričljivo obrazložilo, tako da je izpodbijani sklep vsekakor mogoče preizkusiti. Tožnica zatrjuje, da se ji je očitala kršitev oziroma neizpolnitev delovne obveznosti, ki je izvirala iz opravljanja njene prejšnje funkcije (v. d. direktorice, ki je svoje posle predala novi v. d. direktorici) in ki je pogodba o zaposlitvi, ki je bila izredno odpovedana, ne obsega. Poleg tega pa po njeni oceni nepredložitev izvirnikov dokumentacije sploh ne more predstavljati podlage za uporabe instituta izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker se je dokumentacija ves čas nahajala v arhivu tožene stranke. Zgolj na podlagi teh dejstev ni mogoče sklepati, da je obravnavana izredna odpoved očitno nezakonita. Zato je zmotno stališče pritožbe, da naj bi bilo na tej podlagi že na prvi pogled, tudi brez izvedbe dokaznega postopka, mogoče ugotoviti, da zatrjevana kršitev ne more biti podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Četudi se sodišče do teh trditev ni natančneje opredeljevalo v izpodbijanem sklepu, to ne pomeni očitane bistvene kršitve določb postopka niti kršitve načela enakega varstva pravic, saj izpodbijani sklep razloge o odločilnih dejstvih vsebuje. S pritožbenimi navedbami v zvezi s to kršitvijo tožnica v bistvu izraža nestrinjanje z odločitvijo sodišča oz. uveljavlja druge pritožbene razloge (zmotno uporabo materialnega prava), vendar prav tako neutemeljeno, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Vsa odločilna dejstva so bila v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovljena, izpodbijana odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami – ZDSS-1), ki določa, da sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (1. odstavek), ter da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu drugače določeno (4. odstavek istega člena) ter 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami – ZIZ), ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Po 1. odstavku tega člena sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik pa mora verjetno izkazati tudi eno izmed predpostavk, določenih v 2. odstavku istega člena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo pravilno stališče, da terjatev ni verjetno izkazana. Razlogi v prid ugotovitvi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana tožnici s strani tožene stranke – delodajalca, nezakonita, namreč v tej (začetni) fazi ne prevladujejo nad tistimi, ki kažejo nasprotno. Na podlagi doslej zbranih podatkov v spisu namreč še ni mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti zaključiti, da bi bila izredna odpoved nezakonita, zlasti ker ni izkazano, da bi bila npr. podana prepozno ali iz očitno neutemeljenih razlogov, čeprav tožnica trdi nasprotno.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da izredna odpoved ni bila podana po izteku prekluzivnega roka iz 2. odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 ZDR-1), ki določa, da mora pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V obravnavanem primeru se tožnici očita, da na pisno zahtevo delodajalca ni predložila vse potrebne manjkajoče dokumentacije (v zvezi z najemnimi razmerji glede najema garaž) v postavljenem roku (to je do 4. oz. 8. 11. 2013), niti ni podala pisnega pojasnila glede načina knjiženja najemnin oz. da je dne 4. 11. 2013 odklonila neposreden ukaz svoje nadrejene delavke v. d. direktorice (glede pisnih pojasnil oz. predložitve dokumentacije). Zato ni nobenega dvoma, da je rok za podajo odpovedi začel teči z dnem izteka roka, ki je bil tožnici dan za izpolnitev obveznosti predložitve pojasnila oz. dokumentacije, izredna odpoved pa je bila podana v okviru 30-dnevnega roka, ki teče od ugotovitve razloga za izredno odpoved. Stališče tožeče stranke, da naj bi rok začel teči že 1. 10. 2013, ko je bila opravljena primopredaja, oziroma najkasneje 25. 10. 2013, ko naj bi v. d. direktorica prišla v stik z najemnikoma garaž in zahtevala listine od tožnice, je zato povsem nesprejemljivo in zmotno.

Kot je že navedeno, pa okoliščine, ki jih kot bistvene izpostavlja pritožba, to je dejstvo, da se tožnici očita neizpolnitev delovne obveznosti, ki je izvirala iz opravljanja njene prejšnje funkcije (v. d. direktorice) in ne iz pogodbe o zaposlitvi (za delovno mesto vodje finančno računovodske službe in organizatorja izobraževanja), ki je bila izredno odpovedana, in da se je zahtevana dokumentacija ves čas nahajala v arhivu tožene stranke, same po sebi ne kažejo na očitno nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Razlog za izredno odpoved delodajalca po 2. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1 je opredeljen kot hujša kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjena naklepoma ali iz hude malomarnosti, kar pomeni, da poleg kršitve pogodbenih obveznosti zajema tudi kršitev drugih obveznosti iz delovnega razmerja, med katere nedvomno sodijo tudi obveznosti v zvezi s predložitvijo dokumentacije, za katero je bila tožnica zadolžena v času opravljanja prejšnjega dela oz. funkcije v.d. direktorice. V nadaljnjem postopku bo šele z izvedbo dokazov možno in potrebno razčistiti, ali je tožnica dejansko kršila delovne obveznosti, kakšna je njena krivda in ali je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita iz kakšnih drugih razlogov, na katere se v tožbi sklicuje.

Kadar sodišče prve stopnje ugotovi, da že prvi pogoj za izdajo začasne odredbe, to je verjetno izkazana terjatev, ni izpolnjen, ni dolžno preverjati obstoja drugih predpostavk za izdajo začasno odredbo po citiranih določbah ZDSS-1 oz. ZIZ. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko se ni spuščalo v presojo, ali je v obravnavani zadevi izpolnjena katera od predpostavk iz 272. člena ZIZ. To pa pomeni, da so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. odstavek 365. člena ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člena ZPP).