Jedro

Sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev uradne osebe ni akt, ki bi ga bilo dopustno izpodbijati v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrže. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožeča stranka je dne 19. 10. 2012 pri tem sodišču vložila tožbo, s katero izpodbija sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Generalnega davčnega urada št. 060-160/2009-13 z dne 17. 5. 2010. Z navedenim sklepom je bila zavrnjena zahteva tožnika za izločitev pooblaščenih uradnih oseb v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora, ki ga vodi Davčni urad Velenje. Prvostopenjski organ pojasni, da je tožnik zahtevo vložil zaradi dvoma o nepristranosti uradne osebe in se sklicuje na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), in sicer na 35. in 37. člen, ki opredeljujeta izločitev. Pojasni, da institut izločitve uradne osebe vsebinsko pomeni, da se iz odločanja o upravnih stvareh izločijo uradne osebe, ki so v določenem razmerju do stranke ali do upravne zadeve. Tožnik pa v svoji zahtevi za izločitev ni izkazal, da je pooblaščena oseba, za katero predlaga izločitev, v kakršnem koli razmerju do njega ali do upravne stvari.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-21-163/2010-2 z dne 3. 9. 2012 pritožbo tožnika zavrnilo. Poudari, da je namen instituta izločitve v zagotovitvi objektivnosti in nepristranosti pri delu in odločanju. Sklicuje se na 35. in 37. člen ZUP in meni, da v tem primeru, glede na tožnikove trditve, ni mogoče zaključiti da je podan resen dvom o nepristranosti uradne osebe. Zavrne tudi očitek o tem, da je prvostopenjski sklep izdal stvarno nepristojen organ.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in jo izpodbija s tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi najprej povzame potek postopka ter meni, da je tolmačenje davčnih organov, ko obravnavata razmerje uradne osebe do stranke glede pojma „strank“ preozko. Za to tudi obširno navaja svoje razloge. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijani sklep in razveljavi vsa dejanja, izvedena pri tožniku po izdaji sklepa o začetku inšpekcijskega nadzora, ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe.

Sodišče je moralo tožbo zavreči iz naslednjih razlogov: V skladu z določbo prvega odstavka 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Navedeno pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki po materialnem kriteriju vsebuje vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Če gre za akte, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, so ti lahko predmet presoje v upravnem sporu samo takrat, če tako določa zakon. Sklep o zavrnitvi zahteve tožnika za izločitev uradne osebe, ki ga izpodbija tožnik v tem upravnem sporu, je odločitev procesne narave. Po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Sklep glede izločitve uradne osebe med navedene sklepe ne sodi. Ker tožnik izpodbija sklep glede izločitve uradne osebe, ki po navedenih določbah ZUS-1 ni upravni akt, s katerim je bilo odločeno o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika niti akt, ki ga je dopustno izpodbijati v upravnem sporu, je sodišče tožbo kot nedopustno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.