Jedro

Dogovor o ari mora biti dokazan . Dejstvo plačila določenega denarnega zneska ne zadošča za sklepanje, da je bila dogovorjena ara. V dvomu je treba šteti, da ima plačilo značilnost delne izpolnitve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki plačati tožniku znesek 2,660.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.11.1998 dalje.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo sodb z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in ponovno sojenje.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS št. 26/99 in nadaljnji) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija tožene stranke uveljavlja številne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih delno obrazloži, delno pa tudi ne. Ko zatrjuje protislovje razlogov prvostopenjske sodbe v primerjavi z razlogi prejšnje prvostopenjske sodbe z dne 21.9.2000, je treba poudariti, da ne gre za nobeno kršitev postopka, saj je bila prva sodba razveljavljena in se je zato ne more upoštevati za kakršnokoli primerjavo. Sicer pa je izhajala z zmotnega materialnopravnega izhodišča, zaradi česar tudi s tega vidika primerjava s sedanjo prvostopenjsko sodbo ni mogoča. Nadaljnji revizijski očitek je kršitev 360. člena ZPP, češ da iz obrazložitve sodišča druge stopnje ni moč razbrati, katere materialnopravne predpise je pri odločanju uporabilo in da ni zadostna le navedba, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je očitek neutemeljen. Pritožbeno sodišče je res pritrdilo pravilnim razlogom prvostopenjske sodbe, a je v nadaljevanju odgovorilo na vse pravno odločilne pritožbene navedbe. Ko tožena stranka trdi, da se je prvostopenjsko sodišče oprlo na 27., 45., 210. in 214. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/78 do 57/89), tožena stranka pa je vztrajala pri uporabi določb 26. in 80. člena ZOR, revizijsko sodišče ugotavlja, da se je pritožbeno sodišče ukvarjalo prav z vsebino vseh navedenih določb in pritrdilo prvostopenjskemu sodišču, da je bila oktobra 1998 med strankama sklenjena predpogodba (45. člen ZOR) in ne pogodba ter da je tožnik 4.11.1998 nakazal toženi stranki 2,660.000 SIT kot delno plačilo kupnine, ne pa kot aro (79. in 80. člen ZOR). Glede na nesklenitev glavne pogodbe se je tudi strinjalo z obveznostjo vrnitve plačanega, ker se podlaga za plačilo ni uresničila (210. in 214. člen ZOR). Revizijsko sodišče torej meni, da je pritožbeno sodišče po presoji pritožbenih trditev nanje v izpodbijani sodbi ustrezno vsebinsko odgovorilo, tako da kršitev 360. člena ZPP ni podana.

Neutemeljena je revizijska trditev, da se prvostopenjsko sodišče z razlogom in krivdo za (ne)sklenitev prodajne pogodbe ni ukvarjalo. Prvostopenjska sodba ima razloge o tem na osmi strani, vendar ugotavljanje odgovornosti v tej zadevi sploh ni relevantno, ker pač ni ugotovljeno, da bi bila dana ara, ko pa bi bilo treba ugotavljati odgovornost ene ali druge stranke.

Na zaključne revizijske trditve o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo, ker gre za pavšalne in nekonkretne trditve, ki v revizijskem postopku niso upoštevne, saj revizijsko sodišče nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne upošteva po uradni dolžnosti.

Kot zmotno uporabo materialnega prava navaja revizija trditve o tem, da ni mogoče uporabiti določb 45. člena ZOR o predpogodbi, ampak je treba upoštevati, da je bila po 26. členu ZOR pogodba sklenjena, prav tako pa tudi dogovor o ari, zaradi česar bi bilo treba uporabiti določbe 79. in 80. člena ZOR. Tožena stranka v reviziji ponavlja trditve, ki jih je navedla že med postopkom in v pritožbi ter sta nanje nižji sodišči že popolno odgovorili. Razloge izpodbijane sodbe revizijsko sodišče sprejema kot pravilne. Pri tem poudarja, da revizija nedovoljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP), ko razpravlja o okoliščinah dogovora med tožnikom in pooblaščencem tožene stranke, o okoliščinah plačila, o vsebini položnice in o vsebini kazenske ovadbe ter o bojazni tožene stranke, da tožnik ne bo izpolnil obveznosti. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in preizkusilo pritožbeno sodišče. Dejanske ugotovitve so, da je tožnik toženi stranki 9.6.1998 prodal stanovanjsko hiši v M. za 250.000 DEM. Oktobra 1998 sta se stranki dogovorili, da bo tožena stranka isto nepremičnino prodala tožniku nazaj za kupnino 280.000 DEM. Tožnik je 4.11.1998 nakazal toženi stranki 2,660.000 SIT. Tožena stranka ni dokazala dogovora med strankama o plačilu are.

Glede na take dejanske ugotovitve je po presoji revizijskega sodišča pravilno pravno stališče, da je bila med strankama sklenjena predpogodba, to je pogodba, s katero se prevzema obveznost, da bo pozneje sklenjena glavna pogodba (45. člen ZOR). Razlogi izpodbijane sodbe o tem so pravilni, pri čemer ni odveč opozoriti, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo sama zapisala, da sta se stranki konec meseca oktobra 1998 dogovorili, da bosta sklenili prodajno pogodbo za stanovanjsko hišo. Šlo je torej za pogodbo, da bo sklenjena glavna, to je prodajna pogodba, do sklenitve te pogodbe pa po ugotovitvah nižjih sodišč ni prišlo. Odločilno vprašanje v tej pravdi je, ali je ob sklenitvi predpogodbe bil sklenjen dogovor o ari, torej o izročitvi denarja zaradi utrditve obveznosti in v znamenje, da je (pred)pogodba sklenjena. Dejansko je po sklenitvi predpogodbe prišlo do plačila denarnega zneska toženi stranki. Dejanska ugotovitev, ki je v revizijskem postopku ni mogoče izpodbijati je, da tožena stranka, ki je imela glede tega dokazno breme, ni dokazala dogovora o ari. Tak dogovor mora biti jasno in nedvoumno dokazan, samo dejstvo plačila določenega denarnega zneska ne zadošča za sklepanje, da je bila dogovorjena ara. V dvomu je treba šteti, da ima plačilo značilnost delne izpolnitve. Upoštevaje navedena izhodišča sta nižji sodišči zaključili, da dogovor o ari ni dokazan, čemur je sledila pravna presoja, da tožnik toženi stranki ni izročil are, ampak delno plačilo. Taka presoja je po oceni revizijskega sodišča pravilna, zaradi česar sta nižji sodišči pravilno presodili, da v tem primeru ne pridejo v poštev določbe 79. do 81. člen ZOR o ari. Tako se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na pravico zadržanja prejetega plačila po določbah o ari. Ker glavna prodajna pogodba med strankama ni bila sklenjena in se torej podlaga ni uresničila, je pravilna odločitev nižjih sodišč, da mora tožena stranka vrniti prejeto korist (210. člen ZOR), torej vrniti znesek prejetega delnega plačila skupaj z obrestmi (214. člen ZOR). Revizijske trditve o zmotni uporabi materialnega prava so se torej izkazale kot neutemeljene.

V skladu z obrazloženim revizijsko sodišče ugotavlja neobstoj uveljavljanih revizijskih trditev, kar narekuje zavrnitev neutemeljene revizije in v njej vsebovano zavrnitev povrnitve revizijskih stroškov (378. člen ZPP).