29. 3. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž. in drugih, ki jih vse zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata 20. marca 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. I Cpg 73/2004 z dne 17. 1. 2005 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. Pg 57/03 z dne 6. 1. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Ustavni pritožniki so družbeniki družbe Veterinarska ambulanta V., d. o. o. (v nadaljevanju družba). S tožbo so izpodbijali pogodbo o odsvojitvi poslovnih deležev, ki je bila sklenjena med družbenikoma družbe, in zahtevali sklenitev takšne pogodbe z njimi. Tožbo so vložili zato, ker naj o navedeni odsvojitvi ne bi bili obveščeni. Prvostopenjsko sodišče je njihov tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je menilo, da družbenik, ki je poslovna deleža odsvojil enemu izmed družbenikov, drugih družbenikov ni bil dolžan obveščati, saj naj tega družbena pogodba izrecno ne bi določala. Zato je zavzelo stališče, da je v obravnavanem primeru treba upoštevati četrti in peti odstavek 416. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in nasl. – v nadaljevanju ZGD), ki določata zgolj, da imajo družbeniki prednost pri nakupu poslovnega deleža pred drugimi osebami. Pritožniki so se zoper to odločitev pritožili. Pritožbeno sodišče je njihovo pritožbo zavrnilo in v celoti pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča.

2.Pritožniki v ustavni pritožbi zatrjujejo kršitev 2. člena, drugega odstavka 14. člena ter 23. in 28. člena Ustave. Trdijo, da izpodbijani sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih, saj naj sodišči ne bi obrazložili razlik med 416. členom ZGD in točko 4.11 družbene pogodbe. Mnenja so, da sta sodišči napačno uporabili materialno pravo, ker sta navedeno določbo družbene pogodbe napačno razlagali in odločili v nasprotju z njo. Po njihovem mnenju ta določba zajema tudi predkupno pravico med družbeniki, zato se ne strinjajo z razlago sodišč, da družbena pogodba predkupne pravice med družbeniki ne ureja. Menijo, da sta sodišči kršili načeli pravne države in načelo zakonitosti. Sodišči pa naj ne bi smeli upoštevati navedbe tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da so poslovni deleži, ki so predmet sporne prodajne pogodbe, prosto prenosljivi, kar naj bi izhajalo iz točke 4.10 družbene pogodbe. Pritožniki trdijo, da gre v tem primeru za pritožbeno novoto, saj naj to dejstvo v pravdi ne bi bilo zatrjevano.

B.

3.Ustavno pritožbo je mogoče vložiti zaradi kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin (prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču – v nadaljevanju ZUstS). Ker 2. člen Ustave (načelo pravne države) kakor tudi 153. člen Ustave (načelo zakonitosti), na katero se pritožniki smiselno sklicujejo ob sklicevanju na 28. člen Ustave, neposredno ne urejata človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, se na kršitev teh določb z ustavno pritožbo ni mogoče sklicevati.

4.Z vidika 22. člena Ustave, ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, pa bi lahko bil pomemben očitek, da izpodbijani odločitvi sodišč nimata razlogov o odločilnih dejstvih, ker naj ne bi obrazložili razlik med spornima 416. členom ZGD in točko 4.10 družbene pogodbe, odločitev sodišč pa naj bi bila v nasprotju z navedeno določbo družbene pogodbe, ker naj bi jo sodišči napačno razlagali. Pritožnici s tem sodiščema očitata arbitrarnost. Ta očitek ni utemeljen. Ustavno sodišče bi lahko ugotovilo, da je odločitev arbitrarna le, če je sodišče ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Sodišči sta z razumnimi pravnimi razlogi obrazložili, zakaj menita, da drugi družbeniki v obravnavanem primeru nimajo predkupne pravice na prodanem poslovnem deležu. Pojasnili sta, da v primeru, ko gre za odsvojitev poslovnega deleža med obstoječimi družbeniki, ta v družbeni pogodbi ni predvidena. Zato je očitek o kršitvi 22. člena neutemeljen.

5.Prav tako ne drži trditev pritožnikov, da sta sodišči upoštevali navedbo o prosti prenosljivosti spornih poslovnih deležev ene izmed toženih strank v odgovoru na pritožbo, ki naj bi bila pritožbena novota. Iz spisa prvostopenjskega sodišča št. Pg 57/03 izhaja, da so tožene stranke to zatrjevale že v odgovoru na tožbo. Tudi če bi sodišči to navedbo upoštevali, pritožnikom zato pravica do izjave iz 22. člena Ustave, ki jo s tem smiselno zatrjujejo, ne bi mogla biti kršena.

6.Pritožniki zatrjujejo tudi kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, vendar pa je ta očitek splošen in neizkazan, zato ga Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujejo pritožniki, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić