Jedro

Pritožbeno sodišče v skrajšanem postopku ni vedno dolžno obvestiti strank o svoji seji, čeprav to zahtevata, ampak to stori le, če predsednik senata oziroma senat spoznata, da bi bila njuna navzočnost koristna za razjasnitev zadeve (1. odstavek 445. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.J. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 120.000,00 SIT.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 14.9.1998 je bil obsojeni B.J. spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ.

Izrečena mu je bila pogojna obsodba ter določena kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo dveh let. Obsojencu so bili naloženi v plačilo tudi stroški kazenskega postopka, od tega povprečnina 100.000,00 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo povprečnine 100.000,00 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 28.4.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so bistveno vplivale na zakonitost pravnomočne sodbe". Predlagal je, da vrhovno sodišče razveljavi sodbo Višjega sodišča v Ljubljani in mu vrne zadevo v ponovno odločanje.

Vrhovna državna tožilka spec. A.M. je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila (2. odstavek 425. člena ZKP) in predlagala, da jo vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno. Ugotavlja, da vložnik zmotno interpretira zakonsko določbo, po kateri bi moralo sodišče druge stopnje vabiti na pritožbeno sejo obdolženca in zagovornika, če ta to predlaga. Opira se namreč na določbo 1. odstavka 378. člena ZKP, čeprav je v konkretni zadevi sodišče druge stopnje odločalo o pritožbi zoper sodbo, izdano po skrajšanem postopku in je zato pravilno uporabilo določbo 1. odstavka 445. člena ZKP. V zvezi z navedbami zagovornika, da obsojenec ni prejel mnenja višjega državnega tožilca, da zgolj formalna vročitev mnenja tožilstva ne zadosti načelu kontradiktornosti postopka in da prav ta pravica obdolžencu ni bila zagotovljena, vrhovna državna tožilka ugotavlja, da iz vsebine zagovornikove vloge in tudi iz obrazložitve sodbe višjega sodišča izhaja, da je bilo mnenje višjega državnega tožilca obsojencu poslano, postopku pred pritožbenim sodiščem pa ni mogoče očitati nobene druge kršitve. Ponavljanje pritožbenih navedb glede načina vožnje in ravnanje soobdolženca predstavlja nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi navaja, da sodba Višjega sodišča v Ljubljani, s katero je bila potrjena prvostopenjska obsodilna sodba, ni zakonita, "ker temelji na bistveni kršitvi določb kazenskega postopka in kršitvi 1. alinee 29. člena Ustave Republike Slovenije". Višje sodišče naj bi v ponovljenem postopku obsojencu kršilo pravico do obrambe, ker (1) obsojenec ni prejel pisnega predloga višjega državnega tožilca, ki je predlagal zavrnitev zagovornikove pritožbe, saj to v spisu naj ne bi bilo izkazano z njegovim podpisom na povratnici, sodišče druge stopnje pa trdi, da je pisni predlog obdolžencu posredovalo in (2), ker višje sodišče kljub zagovornikovemu predlogu, naj ga obvesti o svoji seji, temu predlogu ni sledilo (ocenilo je, da navzočnost strank ni nujna za razjasnitev stvari), čeprav naj bi po navedbah vložnika zahteve zakon obdolžencu in zagovorniku izrecno dajal pravico, da sta obveščena o seji pritožbenega senata in da ji prisostvujeta; s tem naj bi bilo, kot ugotavlja zagovornik, "izničeno načelo kontradiktornosti in enakosti orožij" ter obrambi onemogočeno, da na seji predstavi svoj pogled na zadevo, saj obsojenec ne sprejema odgovornosti za nastalo prometno nesrečo. Zagovornik se v utemeljitvi zahteve sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča z dne 23.10.2003, U-I-426/2002, izdano v postopku odločanja o ustavni pritožbi B.J. in njegovi pobudi za oceno ustavnosti 445 in 98.a člena ZKP in trdi, da je višje sodišče ravnalo v nasprotju z njeno vsebino. Ustavno sodišče je z navedeno odločbo razveljavilo sodbi Vrhovnega sodišča (I Ips 77/99 z dne 18.10.2001) ter Višjega sodišča v Ljubljani (I Kp 1268/98 z dne 28.1.1999) ker višje sodišče pritožniku (zagovorniku obsojenega B.J.) ni omogočilo, da bi se pred odločanjem senata višjega sodišča seznanil s pisnim predlogom državnega tožilca in se glede njega izjavil; višje sodišče je s takšno razlago določbe 445. člena ZKP obsojencu kršilo pravico iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic, katerega bistvo je, da se obdolžencu v kazenskem postopku omogoči, da se izjavi o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve).

Iz priloženega spisa Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1542/2003 izhaja, da je to sodišče dne 15.12.2003 pisno odredilo vročitev predloga višjega državnega tožilca (z dne 25.11.1998) obdolženemu B.J. in ga hkrati s priloženim dopisom poučilo, da se o predlogu lahko opredeli tako, da v roku osmih dni pošlje pisni odgovor na Višje sodišče v Ljubljani. Iz priložene poštne povratnice izhaja, da je obsojenec predlog višjega državnega tožilca z dopisom prejel 17.12.2003, kar je potrdil s svojim podpisom. Obsojenec pisnega odgovora ni podal, pač pa je njegov zagovornik, odvetnik Z.D. dne 22.11.2003 priglasil pooblastilo in podal predlog na podlagi 1. odstavka 378. člena ZKP, da pritožbeno sodišče njega in obsojenca povabi na sejo senata, pri čemer se je skliceval na že omenjeno odločbo ustavnega sodišča. Trditev vložnika zahteve, da obsojenec predlog višjega državnega tožilca ni prejel, po navedenem nasprotuje podatkom spisa; zagovornik torej kršitev ustave in zakona uveljavlja na podlagi procesnorelevantnih dejstev, ki v podatkih spisa niso izkazana.

Sodišče druge stopnje je pred odločanjem pritožbenega senata obsojencu omogočilo, da se seznani z navedbami tožilca v pisnem predlogu in da v primernem času nanje odgovori, kar pomeni, da je določbo 2. odstavka 445. člena ZKP razlagalo skladno s citirano ustavno odločbo.

Uresničevanje načela kontradiktornosti kot izraz pravice do poštenega postopka pri odločanju drugostopenjskega sodišča o pritožbi zoper sodbo, izdano po skrajšanem postopku, ne pomeni, da imata stranki vedno pravico prisostvovati seji pritožbenega senata, kadar to zahtevata (kot v rednem postopku po 1. in 2. odstavku 378. člena ZKP). Glede na to, da se v skrajšanem postopku odloča o krivdi za lažja kazniva dejanja, zakon (1. odstavek 445. člena ZKP) pravico strank do osebne navzočnosti na seji senata omejuje tako, da prepušča predsedniku senata oziroma senatu, da stranki obvesti o seji senata v primeru, če spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev zadeve, ne glede na izraženo voljo strank, da prisostvujeta seji. Zato je zmotno zagovornikovo stališče, da je pritožbeno sodišče tudi v skrajšanem postopku vedno dolžno o svoji seji obvestiti stranki, če to zahtevata.

Višje sodišče je ocenilo, da v konkretnem primeru navzočnost strank na seji pritožbenega senata ni nujna za razjasnitev stvari oziroma da zagotavljanje kontradiktornosti strank z njuno prisotnostjo na seji ni potrebno in da bo tej obsojenčevi pravici zadoščeno tudi na ta način, da se on in njegov zagovornik seznanita s predlogom državnega tožilca in da se jima omogoči, da nanj odgovorita. Obramba te pravice ni izkoristila, zato se vložnik zahteve ne more uspešno sklicevati na kršitev ustave. V zahtevi tudi z ničemer ni izkazal, da bi bila prisotnost obsojenca in zagovornika na seji senata koristna za odločanje pritožbenega sodišča. Razlogi, ki jih s tem v zvezi navaja zagovornik, pomenijo ponavljanje argumentov v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem, s katerimi zavrača obsojenčevo kazensko odgovornost za storjeno kaznivo dejanje, ki jih je uveljavljal v postopku na prvi stopnji, kot tudi v pritožbenem postopku, ki pa jih je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljene. Zato zahtevi tudi ni mogoče pritrditi, kolikor smiselno uveljavlja kršitev 1. odstavka 445. člena ZKP oziroma, da bi bila v konkretnem primeru prisotnost obsojenca in zagovornika na seji senata nujna za razjasnitev stvari in da je opustitev obveščanja strank vplivala na zakonitost sodbe.

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP.

Povprečnina je bila odmerjena glede na trajanje in zamotanost postopka ter obsojenčeve premoženjske razmere, ugotovljene v času izdaje pravnomočne sodbe.