Jedro

Določba 3. odstavka 12. člena ZST velja tako za presojo zakonitosti odločbe delodajalca, kot tudi za zahtevek za reintegracijo, reparacijo oz. povračilo nekaterih drugih materialnih prikrajšanj zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Tožnik ni taksni zavezanec, tudi če zahtevek iz naslova odškodnine denarno opredeli.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in ugotovi, da tožnik ni taksni zavezanec.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je tožnik v pravnomočno končani zadevi opr. št. Pd 93/98 dolžan plačati sodne takse v znesku 182.787,00 SIT. Citirano sodno odločbo je izdalo na predlog tožnika, ker ni bil zadovoljen z odmero iz naloga za plačilo sodne takse.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom na razveljavitev in ugotovitev, da sploh ni taksi zavezanec, ker je šlo za individualni delovni spor zaradi prenehanja delovnega razmerja. Meni, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu kršilo 3. odst. 12. člena Zakona o sodnih taksah. Podrejeno uveljavlja tudi kršitev 3. odst. 40. člena istega zakona ter vztraja na stališču, da je prišlo do njihovega zastaranja.

Pritožba je utemeljena.

V 3. odst. 12. člena Zakona o sodnih taksah (Ur. l. SRS, št. 1/90; Ur. l. RS, št. 14/91, 38/96, 20/98 in 50/98; v nadaljevanju ZST) je izrecno določeno, da takse ne plača delavec v individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju delovnega razmerja. Ker gre pri tem pravnem razmerju za realni pogodbeni odnos, kar pomeni, da delovno razmerje ne nastane, niti ne more obstajati, če se dejansko ne izvršuje, torej če obe pogodbeni stranki vzajemno ne izpolnjujeta pravic in obveznosti in odgovornosti, je tudi odločanje o reintegraciji in reparaciji sestavni del individualnega delovnega spora o prenehanju delovnega razmerja. Gre torej za celovitost spornega razmerja, ki ne obsega sodnega varstva le glede zakonitosti odločbe delodajalca, pač pa tudi posledice eventuelnega nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, od reintegracije, reparacije in drugih materialnih prikrajšanj s tem v zvezi. Le ob takšni interpretaciji je po stališču pritožbenega sodišča mogoča pravilna uporaba 3. odst. 12. člena citiranega ZST, na katerega utemeljeno opozarja pritožnik, saj sodišče prve stopnje te pravne norme pri odločanju o sodnih taksah z izpodbijanim sklepom sploh ni uporabilo, čeprav bi glede na predmet pravnomočno končane zadeve, to moralo storiti.

V pravnomočno razsojeni zadevi s sodbo Delovnega sodišča v Kopru, Oddelek v Novi Gorici, opr. št. Pdp ../96 z dne 13.5.1996, v zvezi s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp .../96 z dne 9.4.1998 in pravnomočno sodbo in sklepom Delovnega sodišča v Kopru, Oddelek v Novi Gorici opr. št. Pd ../98 z dne 12.11.1998, v zvezi s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp ..../98 z dne 9.3.2000 je nedvoumno šlo za individualni delovni spor o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, reintegraciji in reparaciji. Tožnik v navedenem individualnem delovnem sporu glede na že citirani 3. odst. 12. člena ZST tako sploh ni taksni zavezanec, zaradi česar je bilo potrebno njegovi pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep o odmeri sodne takse v višini 182.787,00 SIT ob uporabi 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) razveljaviti in ugotoviti, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe.