Jedro

Iz določb ZTPDR, ZDR in SKPG izhaja, da morajo biti razlogi za ugotovitev, da delavec ne dosega pričakovanih rezultatov dela, osebnega značaja. Če so dani stvarni razlogi, ni pogojev za prenehanje delovnega razmerja zaradi navedenega razloga.

Nedoseganje pričakovanih rezultatov dela je razlog osebnega značaja, zato je dokazno breme, da je bil postopek izveden v skladu s predpisi in da so dani tudi pogoji za prenehanje delovnega razmerja na podlagi Konvencije MOD št. 158, na delodajalcu.

Izrek

1. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Odločitev o revizijskih stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na razveljavitev sklepov organov tožene stranke z dne 2.7. in 29.7.1993, ki so ugotovili, da tožnik ni dosegal pričakovanih rezultatov dela. Zavrnilo je tudi nadaljnja zahtevka tožnika na ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo dne 29.7.1993, temveč dne 1.9.1994, in da mu je tožena stranka dolžna plačati nadomestilo plače do 1.9.1994. Sodišče prve stopnje je iz izvedenih dokazov sklepalo, da je tožnik v obdobju, ko so bili ugotavljani njegovi rezultati dela, dosegel le 19,97 % načrtovanega prometa, da ni vodil zahtevane evidence o delu in da ni pripravil pisnega poročila, za kar ni imel opravičljivega razloga. Pri ugotavljanju, ali so bili razlogi, da tožnik ni dosegel pričakovanih rezultatov dela, osebne ali stvarne narave, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila pričakovana uresničitev načrtovanih obveznosti prodaje postavljena previsoko. Teh obveznosti nihče od komercialistov pri toženi stranki ni dosegel. Med stvarnimi razlogi je ugotovilo tudi prekinitev trgov v nekdanji Jugoslaviji, veliko finančno nedisciplino pri sklepanju poslov in omejevalno politiko tožene stranke pri sklepanju poslov. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, da za razporeditev tožnika pri toženi stranki niso imeli ustreznega delovnega mesta.

Sodišče druge stopnje je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožeče stranke. Sprejelo je dokazne in pravne zaključke sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik ni dosegel pričakovanih rezultatov dela.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni sodbo sodišča druge stopnje, podrejeno, da reviziji ugodi, obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navajala je, da sodišči druge in prve stopnje nista navedli pravnih predpisov, na katerih temeljita odločitvi, kot to zahteva Zakon o pravdnem postopku. Zaradi tega sodb ni mogoče preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je odločilo na podlagi listin, ki jih tožnik ni mogel vpogledati, zato mu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

Postopek ugotavljanja, da delavec ne dosega pričakovanih rezultatov dela, mora biti določen vnaprej. Zato določbe 18. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR) ni dovoljeno neposredno uporabljati. Tudi takrat veljavna Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 31/90, v nadaljevanju: SKPG) je določala, da mora biti postopek za takšno ugotavljanje določen v pogodbi o zaposlitvi. Postopek se je lahko začel na podlagi zbrane tehnične dokumentacije. Ta dokumentacija ni bila zbrana. Zaradi tega je bila kršena tožnikova pravica do vpogleda v to dokumentacijo.

Zaradi navedenih kršitev je bil postopek poskus šikaniranja tožnika. Nihče od sodelavcev ni dosegel nerealnega plana, pa je kljub temu bi postopek začet le zoper tožnika in njegovega sodelavca. Le njima je prenehalo delovno razmerje. Šikaniranje pa je tudi v tem, da tožniku niso dovolili oziroma omogočili obiskovanja poslovnih strank in da je neposredni vodja grozil tožniku, da naj napiše odpoved.

Tožniku je očitano, da plana ni dosegel zaradi subjektivnih okoliščin (majhna zavzetost pri delu, ni pisal poročil o delu). Ni pa bilo upoštevano, da mu niso dovolili, da bi šel na službene poti. Tudi v tem je razlog, da ni mogel doseši načrtovanega plana prodaje. Razlog je torej stvarne (objektivne) ne pa osebne (subjektivne) narave.

Tožnik tudi ni imel pooblastil za samostojno odločanje, ker je vodja M. T. vodil vse posle. Zato tudi ni mogel doseči plana. Ker je vodja vse posle prevzel nase, pisanje poročil ni bilo smiselno. Skoraj vse tožnikove dispozicije je vodja zavrnil. Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne odločbe sodišč druge stopnje. Zaradi tega jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. členu ZPP izrecno določeni. Po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče navedene bistvene kršitve ni ugotovilo.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero se (smiselno) sklicuje revident, je podana takrat, če stranki zaradi nezakonitega postopanja, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Po navedbah revidenta bi naj to določbo sodišče prve stopnje kršilo zato, ker je potem, ko je prejelo od tožene stranke listine, glavno obravnavo opravilo brez prisotnosti tožnika. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi dne 2.10.1997, na kateri sta bila prisotna tožnik in njegova pooblaščenka, sprejelo sklep, da se glavna obravnava konča, da bo pa odočilo na seji brez navzočnosti strank potem, ko bodo prispele listine, ki jih je poslala tožena stranka. Tožnik in njegova pooblaščenka takšni odločitvi nista nasprotovala in sta zapisnik podpisala. Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da ni bila kršena določba drugega odstavka 304. člena v zvezi s 7. točko drugega odstavka 354. člena ZPP. Zato tudi ni podana navedena bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Dejstva o tem, da bi naj tožena stranka šikanirala tožnika, je ta navajal šele v reviziji. V 387. členu ZPP je določeno, da stranke smejo v reviziji navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se tičejo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija. Revident okoliščin, ki so lahko revizijski razlog po določbah 1. in 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP in ki bi naj bile v zvezi z zatrjevano šikano, ne navaja, zato revizijsko sodišče navedenega ugovora ni obravnavalo.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato so dani pogoji za razveljavitev izpodbijanih sodb na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP.

Pravno podlago - pravna pravila (zgornja premisa sodnega silogizma) sodišče mora navesti v obrazložitvi sodbe, ker sicer krši določbo četrtega odstavka 338. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravno podlago navedlo le deloma, ne da bi navedlo posamezne člene Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR), sodišče druge stopnje pa ni navedlo pravne podlage za njegovo odločitev.

Za odločanje, ali je delavec dosegel pričakovane rezultate dela in ali so zato dani (formalni in materialnopravni) pogoji za prenehanje delovnega razmerja, so bistvene naslednje pravne norme: Prvi odstavek 18. člena in 1. točka drugega odstavka 75. člena ZTPDR, 3. točka prvega odstavka 100. člena ZDR, določbe SKPG, v tem sporu pa tudi določbe Kolektivne pogodbe delodajalca (v nadaljevanju: KPD). Ta je v zbirki listin (listina B3) priložena le v enem delu (18. do 22. člen) in zato ne more biti veljavna pravna podlaga za odločanje, ker ni mogoče ugotoviti ali in kdaj je začela veljati.

Pomembna pravna norma za odločanje v tem sporu je tudi Konvencija Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ, št. 4/84, Mednarodne pogodbe, v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 15/92, Mednarodne pogodbe, v nadaljevanju: Konvencija), ki v 4. členu določa, da lahko delavcu preneha delovno razmerje le zaradi resnih razlogov, med drugim tudi zaradi sposobnosti delavca. V točki a) drugega odstavka 9. člena je določeno, da je na delodajalcu dokazno breme, da obstaja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Ker je v pojem "sposobnost delavca" možno razvrstiti tudi ugotavljanje, ali delavec dosega pričakovane rezultate dela, mora delodajalec v delovnem sporu dokazati, da je postopek izvedel v skladu s pravnimi normani in da je dan resen razlog za prenehanje delovnega razmerja. To pomeni, da morejo biti podlaga za odločitev delodajalca le pomembne osebne okoliščine in da na njegovo odločitev ne smejo vplivati stvarne okoliščine. Konvencije nižji sodišči pri odločanju nista upoštevali, kar izhaja iz obrazložitve njunih sodb.

Resen razlog za prenehanje delovnega razmerja, ker delavec ne dosega pričakovanih rezultatov dela, ni dokazan, če so za ohranitev delovnega razmerja dane možnosti z razporeditvijo na drugo delovno mesto. Te okoliščine tožena stranka ni dokazovala, sodišče prve stopnje pa jo je omenilo le na 7. strani obrazložitve.

Na podlagi prej navedenih pravnih norm je nedoseganje pričakovanih rezultatov dela mogoče ugotoviti le v dokaj strogo urejenem postopku. Bistveni pogoj za pravilno izveden postopek je določen v prvem odstavku 9. člena SKPG. Poslovodni organ lahko začne postopek le na podlagi zbrane tehnične in delovne dokumentacije. Med takšno dokumentacijo je mogoče razvrstiti le listino o realizaciji plana obveznosti (listina B5), deloma pa tudi plan za leto 1993 (listina B19). Dvomljivo je torej, ali je tožena stranka izvedla postopek v skladu s SKPG in PKP (19. člen). V postopku ni bilo ugotovljeno, ali je bila upoštevana določba 19. člena PKP, po kateri je dovoljeno začeti postopek, če delavec "trajnejše ne dosega pričakovanih rezultatov dela". Tožnik je sklenil delovno razmerje dne 1.2.1993, postopek pa je bil začet dne 20.4.1993 (listina B7), torej je vprašljivo, ali je bila navedena norma upoštevana.

Razlogi, da delavec ne dosega pričakovanih rezultatov dela so lahko le osebne narave. Z vidika ugotavljanja delovne uspešnosti delavca so torej to lahko le razlogi, ki so odvisni o delavčevega odnosa do dela (prizadevnost, iznajdljivost, iskanje novih poti in možnosti za boljšo učinkovitost dela in podobno) in od njegove prizadevnosti, da se pri delu izpopolnjuje, da bi bili učinki dela boljši v kakovostnem smislu, pa tudi v obsegu (npr. izobraževanje pri delu, ki je odvisno od delavca, sodelovanje s sodelavci na strokovnem področju in podobno).

Sodišče prve stopnje je med osebnimi razlogi navedlo le 19,97 % doseganje načrtovanega prometa (načrta ni dosegel nobeden od komercialistov !), okoliščino, da tožnik ni vodil zahtevane evidence, da ni pripravil pisnega poročila (4. stran obrezložitve sodbe) in da je bil premalo zainteresiran za delo (zavzetost in vztrajnost).

Med stvarnimi okoliščinami je sodišče prve stopnje navedlo le nekatere (previsoko postavljen načrt prodaje, izguba trgov v nekdanji Jugoslaviji, finančna nedisciplina, omejevalna prodajna politika tožene stranke), vrste teh okoliščin pa ni upoštevalo in jih ni ugotavljalo. Tako npr. ni ugotovljeno, vrednoteno in obrazloženo, kako je kratek čas med sklenitvijo delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki (1.2.1993) in začetkom ugotavljanja upešnosti dela (13.4.1993, listina B4, oziroma 20.4.1993, listina B7) vplival na možnosti tožnika, da doseže pričakovane rezultate dela. Za previsoko postavljen prodajni načrt, ki ga ni dosegel nobeden od delavcev tožene stranke, ni obrazloženo, kako je vplival na tožnikovo delovno uspešnost. Tožnik je delal z istimi strankami in je prodajal enako blago kot sodelavec E. S., ki bi naj bil pri delu uspešen. V zvezi s S. postopek ugotavljanja pričakovanih rezultatov dela naj ne bi bil izveden. Sodišče prve stopnje okoliščin, kako je delo S. vplivalo na delovno uspešnost tožnika, ni ugotavljalo in je tudi ni obrazložilo. Priča S. (izpovedba na list. št. 32-33 spisa) je izpovedal, da so bili odnosi v prodajnem oddelku slabi, kar je lahko vplivalo tudi na učinkovitost tožnikovega dela. Ista priča je tudi izpovedal, da so na prodajo pri toženi stranki vplivale tudi na novo ustanovljene privatne firme, ki so opravljale isto dejavnost kot tožena stranka. Nadaljnja stvarna okoliščina, ki bi lahko vplivala na delovno uspešnost tožnika, so bile možnosti službenih potovanj. Ta okoliščina je v sodbi sodišča prve stopnje le omenjena. Ni bilo tudi razjasnjeno, kakšen odnos je imel M. T. do posameznih komercialistov pri toženi stranki, komu je dajal posamezna dela, dela koga je prevzemal in kako so njegova soglasja za posamezne službene poti vplivala na storilnost tožnika.

Šele potem, ko bo v ponovljenem in dopolnjenem dokaznem postopku ugotovljeno, katere so bile stvarne okoliščine, ki so vplivale na prodajo pri toženi stranki, predvsem pa, kako so te okoliščine vplivale na delo tožnika, bo mogoče ugotoviti, ali je bila odločitev tožene stranke pravilna. Pomemben vpliv na odločitev sodišč morajo imeti na tem področju določbe navedene Konvencije o dokaznem bremenu.

Po obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP odločilo kot v 1. točki izreka.

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 166. člena ZPP.

Določbe ZPP in ZTPDR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).