Jedro

Čeprav je toženec ravnal nedopustno, ker je neutemeljeno zamujal s pripravo tehnološke dokumentacije, za izdelavo katere je bil zadolžen, ni odškodninsko odgovoren za škodo, ki je tožeči stranki nastala zaradi preklica naročil. Upoštevaje, da je do preklica naročil prišlo že pred rokom, do katerega bi moral toženec izdelati tehnološko dokumentacijo, med njegovim nedopustnim ravnanjem in škodo ni podana vzročna zveza.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 30.000,00EUR odškodnine, ki se pobota s plačilom obveznosti tožene stranke glede plačila odpravnine (1. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 3.764,48 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po preteku tega roka (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je bil toženec odgovoren za izvedbo razvojnega projekta z nazivom prepreg jamborov. Iz razvojnega projekta z dne 20. 2. 2006 so razvidne zadolžitve, ki jih ni realiziral. V projektni skupini je imel toženec največ tehnološkega znanja in bil zadolžen za izdelavo tehnoloških postopkov, ki jih je bil zadolžen zapisati tako, da bi bila po dobavi vse opreme možna nemotena proizvodnja. Zaradi neizdelanega oziroma nepravočasno izdelanega tehnološkega postopka je bila tožena stranka prisiljena nekaj delavcev uvrstiti med presežne delavce. Po dobavi avtoklava bi se morala pričeti proizvodnja po pripravljeni tehnologiji, ki bi jo moral izdelati toženec, pa je ni. Toženec tudi ni preizkusil novega stroja za previjanje. Tožeča stranka poudarja, da je toženec predlagal nabavo potrebne tehnološke opreme za izdelavo novih jamborov, nato pa je pripravil takšno dokumentacijo, da na tej opremi ni bilo mogoče izdelati novih jamborov. Zaradi nepopolnih podatkov za začetek proizvodnje, je morala tožena stranka začeti izdelovati tehnologijo za novo nabavljeno opremo od začetka, kljub temu, da so bili predhodno že izdelani in potrjeni vzorci. Nadalje navaja, da je bil plan prodaje za sezono 2007/2008 izdelan na podlagi napovedi in ne dejanskih naročil. Napovedi so temeljile na zmožnosti izdelave primernih izdelkov, zaradi zamud pri izdelavi so bila naročila manjša od napovedi. Pri večjih kupcih je pomembno, da v roku dobijo referenčne izdelke. Ker ti niso bili dobavljeni, ni bilo kasnejših naročil. Nekateri kupci pa so zmanjšali svoja naročila oziroma so svojo prvo nabavo opravili pri konkurenčnih podjetjih. Odpovedi naročil s strani kupcev C. in T. so dokaz, da so kupci predhodno že prejeli referenčne vzorce, ki so bili potrjeni v letu 2006, kar dokazuje, da so bili izdelani pravilni postopki za izdelavo teh jamborov, ki pa jih ob prevzemu dokumentacije ni več bilo. Konkretno naročilo in odpoved je bilo vezano na izdelavo izdelkov po pravočasno vpeljani proizvodnje. Ta se kasneje ni realizirala in se je odpoved naročila lahko kot škoda ugotavljala v letu 2008. Planirana je bila prodaja 5630 kosov, prodanih pa je bilo 759 kosov jamborov, razlog manjše prodaje je tudi v nezmožnosti pravočasne dobave referenčnih vzorcev. To je še posebej razvidno pri kupcih T. in G.. Avtoklav je tožeča stranka pridobila aprila 2007, kar bi ob izpolnjenih ostalih pogojih zadostovalo, da bi lahko izdelali referenčne vzorce. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec ni predal ustrezne dokumentacije, potrebne za proizvodnjo, ker do te faze (razvojnega projekta) še ni prišel. Iz izvedenskega mnenja F. namreč izhaja, da je bilo mogoče ves tehnološki postopek izdelave prepreg jamborov zapisati pred dobavo avtoklava. Iz izvedenskega mnenja tudi izhaja, da toženec ni pravočasno in pravilno, skladno s pravili stroke in nalogo razvojne službe, izvedel naloge, določene v razvojnem projektu. Zato razloga za nastanek zamude ni mogoče pripisati zamudi pri dobavi avtoklava, saj so bile vse specifikacije avtoklava znane že pred njegovo dobavo tožeči stranki. Izvedenka doc. dr. U.Š. je ugotovila, da na osnovi dokumentacije ni bilo mogoče izdelati prepreg jambora v proizvodnji. Toženec svojega dela ni opravljal v skladu z zadolžitvami, poleg tega je 1. 3. 2007 kot samostojni podjetnik pričel ponujati poslovnim partnerjem tožeče stranke izdelke, ki so bili v njenem programu. Pri škodi ne gre le za izpad enoletne proizvodnje, temveč za izgubo potencialnih kupcev. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do novo izdelanega izvedenskega mnenja, ki ga je izdelal sodni izvedenec dr. Š.Š., ki je ocenjeval škodo pri tožeči stranki zaradi zamude pri dobavi jamborov.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02, v nadaljevanju: ZDR) v prvem odstavku 182. člena določa, da je dolžan delavec povrniti škodo delodajalcu, ki jo povzroči na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti. Temeljni elementi odškodninske odgovornosti so nastanek škode, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem (obstoj le-teh je dolžan dokazati tisti, ki nastanek škode zatrjuje - v konkretnem primeru tožeča stranka) in odgovornost na strani povzročitelja škode, ki je dolžan škodo povrniti, če ne dokaže, da je le-ta nastala brez njegove krivde, v skladu s 131. členom Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01, s spremembami; v nadaljevanju: OZ).

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni vzročne zveze med toženčevim ravnanjem in škodo, ki naj bi nastala toženi stranki. V nadaljevanju obrazložitve se bo sodišče druge stopnje sicer podrobneje opredelilo do vprašanja vzročne zveze kot elementa civilnega delikta. Na tem mestu pritožbeno sodišče namreč uvodoma izpostavlja, da niso utemeljeni zaključki sodišča prve stopnje, da tožencu ni mogoče očitati hude malomarnosti ali namena, ker svojega dela – zapisa tehnološkega postopka za proizvodnjo – ni opravil do 14. 5. 2007, ko mu je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Izvedenka doc. dr. U.Š. s F., je namreč v izvedenskem mnenju logično in prepričljivo pojasnila, da toženec v zadnji fazi projekta ni pravočasno in pravilno, v skladu s pravili stroke in nalogo razvojne službe, izvajal nalog, določenih v razvojnem projektu. Zavrnila je namreč temeljni izgovor toženca, da bi tehnološko dokumentacijo lahko pripravil šele po dobavi avtoklava. Pojasnila je, da je bil avtoklav dimenzioniran na osnovi zahtev tožeče stranke, tudi vzorčni avtoklav je omogočal izdelavo prepreg jamborov in po vzorčni proizvodnji je bilo možno izdelati oziroma zapisati ves tehnološki postopek za proizvodnjo v kasneje dobavljenem avtoklavu. Ker bi torej moral toženec pripraviti tehnološko dokumentacijo, preden je bil tožeči stranki dobavljen avtoklav za izdelavo prepreg jamborov, to je do 15. 4. 2007, ni pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da bi lahko toženec dokončal projektno nalogo šele 15. 8. 2007, torej v enem letu in pol od pričetka projekta, kolikor naj bi bilo po poceni izvedenke običajno potrebno za razvoj takšnega izdelka in tehnologije. Ker je torej toženec v zadnji fazi projekta neutemeljeno zamujal s pripravo tehnološke dokumentacije, za izdelavo katere je bil kot tehnolog zadolžen, približen čas, ki ga tak projekt običajno zahteva, sploh ni odločilen dejavnik za oceno nedopustnega ravnanja toženca. S tem v zvezi tudi ni utemeljeno navajanje sodišča prve stopnje, da bi bil lahko tehnološki postopek, kot ga je v razvojni fazi zapisal toženec, pravilen, saj je prišlo do zamude v zadnji fazi razvoja projekta, pred pričetkom redne proizvodnje, in torej eventualna pravilnost tehnološkega postopka, kot ga je zastavil toženec, ne vpliva na ugotovitev, da delovna zadolžitev toženca ni bila pravočasno opravljena.

Ker je tožeča stranka tožencu očitala nedopustno ravnanje v fazi od dobave avtoklava (april 2007) do 14. 5. 2007, ko mu je redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da odpovedi naročil s strani kupcev C. – J. in T. niso v vzročni zvezi z ravnanjem toženca. C. – J. je namreč dne 21. 7. 2006 odpovedal naročilo 2000 jamborov z dne 2. 3. 2006, ki bi morali biti dobavljeni do 13. 6. 2006. Ker bi se, kot je bilo že zgoraj obrazloženo, proizvodnja prepreg jamborov po novem tehnološkem postopku lahko pričela šele po dobavi avtoklava v aprilu 2007, rok dobave po naročilu C. – J. pa je bil določen za 13. 6. 2006, se navedeno naročilo, oziroma njegova odpoved, v nobenem primeru ne moreta nanašati na ravnanje toženca. Kot tudi sicer izhaja iz listinske dokumentacije v spisu, je Razvojni projekt z dne 20. 2. 2006 predvideval, da se 5. 3. 2006 šele pričnejo preučitve materialov in testiranje le-teh, torej je bil projekt šele v začetni (2. fazi), ko je bilo dano naročilo kupca C. – J.. Enako velja tudi za drugo odpoved naročila, in sicer kupca T. – S., ki je dne 25. 7. 2006 odpovedal 2311 enot jamborov. Iz podatkov v spisu niti ne izhaja, kdaj je bilo naročilo dano, ne glede na navedeno pa odpovedi naročila z dne 25. 7. 2006 ni mogoče pripisati ravnanju toženca. Ker je tožeča stranka višino škode dokazovala le s tema dvema naročiloma, izvedenec ekonomske stroke dr. Š.Š. pa je škodo, ki je nastala tožeči stranki, izračunal na podlagi teh dveh naročil, sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da se ni opredelilo do ugotovitev izvedenca. Pojasnilo je namreč, da višina škode ni v vzročni zvezi z ravnanjem toženca, zato izračun škode sam po sebi ne omogoča drugačne odločitve sodišča prve stopnje. Posledično tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da je bila planirana prodaja 5630 kosov, prodanih pa je bilo le 759 kosov jamborov, saj za takšno realizacijo toženec ne more odškodninsko odgovarjati. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da so sicer lahko utemeljene pritožbene navedbe, da ne gre le za izpad enoletne proizvodnje, temveč za izgubo potencialnih kupcev, kar naj bi bilo po pritožbenih navedbah še posebej razvidno pri kupcih T. in G., vendar višine škode tožeča stranka ni uspela dokazati.

Ker torej ni podan eden izmed elementov civilnega odškodninskega delikta – vzročna zveza, je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 30.000,00 EUR. Kljub temu, da je bila tožba za plačilo odškodnine vložena kot nasprotna tožba v individualnem delovnem sporu, v katerem je toženec uveljavljal plačilo odpravnine zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je treba opozoriti na neustreznost tistega dela tožbenega zahtevka, s katerim želi tožena stranka (tožeča stranka po nasprotni tožbi) doseči „pobotanje“ z zneskom odpravnine, ki pripada tožniku (tožencu po nasprotni tožbi). ZPP in tudi Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004; ZDSS-1) ne dajeta podlage za uveljavljanje takšnega tožbenega zahtevka. Vendar pa, glede na izid tega individualnega delovnega spora, odločanje o tem delu tožbenega zahtevka ne predstavlja takšne kršitve postopka, ki bi lahko vplivala na zakonitost sodne odločbe v smislu 1. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.