Jedro

Izločitev po 32. členu ZD je dopustno predlagati do konca obravnave, kar je utrjeno stališče sodne prakse. Sodišče prve stopnje je ob prekinitvi postopka pritožnika ustrezno poučilo, da bo, če ne bo pričel pravde, odločilo ne glede na zahtevke, glede katerih ga je napotilo na pravdo. Ker pritožnik izločitve sporne parcele ni zahteval v tožbenem predlogu in posledično o tem ni bilo odločeno, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo četrtega odstavka 213. člena ZD ter z izpodbijanim sklepom še nerazdeljeno zapuščino zapustnika razdelilo med dediče. Iz povedanega sledi, da „dvojna“ napotitev za „isto“ zapustnikovo premoženje v zapuščinskem postopku ni dopustna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Dediča A. A. in B. B. nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. V zapuščinskem postopku po zapustniku je sodišče prve stopnje z dodatnim sklepom o dedovanju ugotovilo, da dodatna zapuščina obstoji iz nepremičnine, k. o. ..., parcela 1689/1, v deležu do 327/1000 (I. točka izreka) in jo razdelilo med zapustnikove dediče B. B., C. B. in A. A., vsakemu do 1/3 (II. točka izreka).

2. Pritožnik pritožbo vlaga iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov in v bistvenem navaja, da ne gre za premoženje, za katerega se ob izdaji sklepa o dedovanju ni vedelo, ter da je sodišče storilo postopkovne kršitve, ker se ni izreklo o dveh pritožnikovih vlogah in mu tudi ni posredovalo izjav nasprotnih dedičev. Navaja, da je bilo o vprašanju izločitve deleža na parceli 1698/1 že pravnomočno odločeno s sodbo v pravdnem postopku in gre tako za _res iudicata_, kar zapuščinsko sodišče neutemeljeno ni upoštevalo. Iz obrazložitve sodbe pravdnega sodišča je razvidno, da v zapustnikovo premoženje ne sodi tudi 32,7 % te parcele, ki je bila zgolj po pomoti izpuščena iz izreka v sodbi, zato se pritožnik ni mogel vpisati v zemljiško knjigo. Pritožnik podredno navaja, da če zapuščinsko sodišče ni upoštevalo pravnomočne sodbe pravdnega sodišča, bi moralo pritožnika ponovno napotiti na pot pravde, česar ni storilo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da 327/1000 parcele 1689/1 podeduje pritožnik, podredno, da postopek prekine in ga napoti na pot pravde, da navedeni del parcele ne sodi v zapustnikovo premoženje, oziroma da sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. V odgovoru na pritožbo nasprotna dediča pritožbene navedbe prerekata, predlagata zavrnitev pritožbe in priglašata pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot izhaja iz podatkov sodnega spisa se je tu obravnavani zapuščinski postopek pričel v letu 1992 ter je bil zaradi pritožnikovega izločitvenega zahtevka prekinjen s sklepom z dne 22. 8. 2003 (list. št. 85), v katerem je bil pritožnik napoten na pot pravde ter opozorjen, da mora tožbo vložiti v določenem roku, sicer bo zapuščinsko sodišče postopek nadaljevalo, ne glede na zahtevek, glede katerega je bil napoten na pravdo. Tožnik je pravdo sprožil ter je bila 4. 2. 2014 izdana sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani, s katero je bilo razsojeno, da v zapustnikovo premoženje ne spada 32,7 % nepremičnin, premičnin in denarnih sredstev, predvsem pa njegovih nepremičnin, naštetih v I. točki izreka sodbe, ker je to last pritožnika (A16). Sodba sodišča prve stopnje je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1522/2014 z dne 17. 9. 2014 (C2). Iz podatkov sodnega spisa izhaja, da je bila vložena tudi revizija, ni pa razvidno, kako se je revizijski postopek zaključil. Na podlagi zgoraj navedene pravnomočne sodbe je sodišče prve stopnje zapuščinski postopek nadaljevalo in 1. 4. 2015 izdalo sklep o dedovanju (list. št. 127), v katerem je med drugim ugotovilo, da v zapuščino sodi 673/1000 vseh nepremičnin, ter je zapuščino razdelilo med tri zakonite dediče, vsak je prejel 1/3. Sklep je postal pravnomočen 7. 5. 2015. Iz sodnega spisa nadalje izhaja, da se je pritožnik v zemljiški knjigi uspel vpisati kot (so)lastnik do 32,7 % oziroma do 327/1000 pri nepremičninah, ki so bile določno, to je s parcelno številko, ID znakom in katastrsko občino, opredeljene v izreku sodbe. Ker v izreku sodbe ni bila opredeljena parcela 1689/1, se pri tej parceli ni uspel vpisati kot solastnik in je ostala v zapustnikovem premoženju kot zapuščina. Pri tem pa med strankami ni sporno, da prav ta parcela predstavlja pretežno vrednost zapuščine, saj na njej stojita stara in nova hiša, gospodarski objekti in silos, vse preostale parcele pa so kmetijska in gozdna zemljišča manjše vrednosti, kot tudi ni sporno, da iz obrazložitve zgoraj navedene pravnomočne sodbe izhaja, da je bil pretežni del postopka s postavitvijo izvedencev gradbene, kmetijske ter gozdarske stroke namenjen ocenitvi te parcele (cenilno poročilo A27).

6. Ko je pritožnik ugotovil, da se z izločitvenim deležem pri tej parceli v zemljiško knjigo ne more vpisati, je pravdnemu sodišču podal predlog za izdajo popravnega sklepa, ter predlagal, da se ta parcela navede v izreku sodbe (A20), kar je pravdno sodišče s sklepom P 2950/2011 - II z dne 8. 9. 2020 (A21) zavrnilo z obrazložitvijo, da zgolj izvedba dokazov v zvezi z navedeno parcelo ne utemeljuje izdaje popravnega sklepa, saj tožnik izločitve te parcele ni uveljavljal s tožbenim predlogom. Tožnik je nato v zapuščinskem postopku podal predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju, kar je utemeljil z navedbo, da je parcela 1689/1 pomotoma izpadla iz izreka zgoraj navedene sodbe. Na ta predlog sta nasprotna dediča podala predlog za razdelitev zapustnikovega premoženja z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju. Ker je sodišče prve stopnje iz podatkov zemljiške knjige ugotovilo, da je 327/1000 parcele 1689/1 še vedno vpisane na zapustnika, je z izpodbijanim sklepom navedeno dodatno premoženje razdelilo med vse tri dediče, vsakemu do 1/3. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

_Zatrjevane postopkovne kršitve_ Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niso utemeljene. Po predlogu pritožnika za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju z dne 15. 9. 2020 (list. št. 155) in predlogu nasprotnih dedičev za razdelitev zapustnikovega premoženja z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju z dne 7. 5. 2021 (list. št. 157) so bile vloge strank zapuščinskega postopka vročene nasprotnim strankam in so bile vse stranke seznanjene z nasprotnimi trditvami. Skladno s četrtim odstavkom 207. člena Zakona o dedovanju (ZD), ki določa, da prizadete osebe pri zapuščinski obravnavi lahko dajejo izjave v navzočnosti drugih prizadetih oseb in ni potrebno, da bi se tem osebam vselej dala priložnost, da se izjavijo o izjavah drugih prizadetih oseb, sodišče prve stopnje tudi ni ravnalo napačno, ko dednih izjav, ki jih je od dedičev prejelo, ni vročilo nasprotnim dedičem, jih je pa pravilno povzelo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Tudi ni utemeljena pritožbena graja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb pritožnika v vlogah 30. 7. 2021 in 2. 2. 2023 ter da izpodbijani sklep o tem nima razlogov, saj je v 3. točki obrazložitve povzelo spor glede obsega zapuščine in uveljavljanje pritožnikovega izločitvenega zahtevka, v 5. točki pa potek obravnave po podaji predloga za izdajo dopolnilnega sklepa. Takšna obrazložitev je povsem ustrezna in vsebuje zadostne razloge o odločilnih dejstvih, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje odločilo.

_Pozneje najdeno premoženje_

7. Kaj je pozneje najdeno premoženje, je v teoriji in novejši sodni praksi jasno. Ni treba, da gre za premoženje, ki je bilo dobesedno najdeno pozneje, bistveno je, da zapuščinsko sodišče ob izdaji sklepa o dedovanju zanj ni vedelo, ne glede na to, ali so v času zapuščinske obravnave za to premoženje vedeli dediči.1 Ni sporno, da je pritožnik v zapuščinskem postopku podal izločitveni zahtevek na podlagi 32. člena ZD ter je sprožil pravdni postopek, v katerem je delno uspel s svojim izločitvenim zahtevkom.2 Sodišče prve stopnje je v sklepu o dedovanju razdelilo (le) 673/1000 parcele 1689/1, saj je očitno pomotoma štelo, da je pritožnik uspel z izločitvenim zahtevkom do 327/1000 tudi pri tej parceli. Ker skladno z obstoječim sistemom dedovanja v določilih ZD ni podlage, da bi zapuščina ostala brez titularja (lastnika) in jo je treba razdeliti med dediče, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da gre pri 327/1000 parcele 1689/1 za novo najdeno premoženje. Pritožbeni ugovor, da ne gre za premoženje, za katerega se ob izdaji sklepa o dedovanju ni vedelo, ob povedanem ni utemeljen.

_Res iudicata_

8. Skladno z določili Zakona o pravdnem postopku (ZPP) mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva na katera tožnik opira zahtevek, dokaze s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga (105. člen). Skladno s pravno teorijo morajo biti individualno določene stvari, katerih izročitev se zahteva, opredeljene tako, da je nedvoumno možna njihova ločitev drugih istovrstnih stvari. Če gre za nepremičnino, je ustrezno vztrajati pri označbi parcele po podatkih zemljiške knjige.3 Iz sodbe pravdnega sodišča (A16) izhaja odločitev, da se za potrebe tega zapuščinskega postopka ugotovi, da ne sodi v zapustnikovo premoženje do 32,7 % nepremičnin, premičnin in denarnih sredstev, predvsem pa njegovih nepremičnin, ki so v I. točki izreka sodbe določno opredeljene s parcelo številko, ID znakom in katastrsko občino, ker je to last pritožnika (tam tožnika). Kljub temu, da iz izreka sodbe izhaja opredelitev "predvsem“, ki pomeni omejitev, ki ni izključujoča,4 tudi pritožbeno sodišče, tako kot pred njim zemljiškoknjižno sodišče in sodišče prve stopnje, ugotavlja, da je navedeni izrek mogoče upoštevati le v delu, kjer so nepremičnine določno opisane. Ni sporno, da pritožnikov tožbeni zahtevek v pravdi ni vseboval sporne parcele 1689/1, kar pomeni, da je bil v tem delu nedoločen. Pritožbena navedba, da je bilo o izločitvi deleža na parceli št. 1689/1 že pravnomočno odločeno s sodbo in da gre za že razsojeno stvar (_res iudicata_), kar bi zapuščinsko sodišče moralo upoštevati, je ob povedanem neutemeljena. Prav tako je neutemeljena navedba, da bi moralo sodišče upoštevati obrazložitev navedene sodbe. Pravnomočen postane izrek sodbe, čeprav je iz obrazložitve sodbe razvidno, zakaj je sodišče sprejelo določeno odločitev. Ni dvoma, da je bila ta sporna parcela v pravdi vsebinsko najbolj obravnavana, vendar tudi navedeno dejstvo ni moglo pripeljati do drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom. Še manj je utemeljen pritožbeni ugovor, da pravdno sodišče v izreku sodbe ni izrecno navedlo te sporne parcele, saj pravdno sodišče ne razsoja po uradni dolžnosti (_ex offo_), ampak po tožbenem predlogu stranke in je bil pritožnik tisti, ki bi navedeno parcelo najprej moral navesti v tožbenem predlogu, šele nato bi pravdno sodišče o njej lahko odločilo.5 _Ponovna napotitev na pravdo_

9. Pritožnik se v pritožbi zavzema za ponovno napotitev na pravdo, kjer bo uveljavljal izločitev 327/1000 sporne parcele 1689/1. Tudi ta pritožbeni ugovor ni utemeljen in sodišče prve stopnje takšnemu predlogu pravilno ni sledilo. Izločitev po 32. členu ZD je dopustno predlagati do konca obravnave, kar je utrjeno stališče sodne prakse.6 Sodišče prve stopnje je ob prekinitvi postopka pritožnika ustrezno poučilo, da bo, če ne bo pričel pravde, odločilo ne glede na zahtevke, glede katerih ga je napotilo na pravdo (list. št. 85, 86). Ker pritožnik izločitve sporne parcele ni zahteval v tožbenem predlogu in posledično o tem ni bilo odločeno, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo četrtega odstavka 213. člena ZD ter z izpodbijanim sklepom še nerazdeljeno zapuščino zapustnika razdelilo med dediče. Iz povedanega sledi, da „dvojna“ napotitev za „isto“ zapustnikovo premoženje v zapuščinskem postopku ni dopustna. Sodna praksa je zavzela utrjeno stališče, da v situaciji, ko je stranka sodelovala v pravnomočno končanem zapuščinskem postopku in celo uveljavljala izločitveni zahtevek, pa ga kasneje umaknila oziroma ga v pravdi ni uveljavljala, lahko svoje pravice uveljavlja le še v pravdi.7 Pri tem je treba ločiti dva pravna položaja. Ker navedena sodna praksa zavzema stališče, da gre pri izločitvenem zahtevku bolj za dednopravno kot stvarnopravno pravico, saj se uveljavlja v zapuščini, lahko po končanem zapuščinskem postopku stranka to svojo pravico (izločitveni zahtevek) uveljavlja le še v pravdi, kadar so podani pogoji za obnovo postopka (224. člen ZD), morebitne stvarnopravne zahtevke pa kljub pravnomočnosti sklepa o dedovanju v pravdi na podlagi petega odstavka 213. člena ZD. Pritožnik se v pritožbi torej neutemeljeno zavzema za ponovno prekinitev postopka in napotitev na pravdo, prav tako v določilih ZD ni najti podlage za pritožnikov predlog, naj pritožbeno sodišče 327/1000 parcele 1689/1, ki je zapustnikovo premoženje, s sklepom o dedovanju v celoti prisodi pritožniku. Pritožnik namreč zatrjuje, da to ni zapustnikovo premoženje, saj ga vendar izloča kot svoje lastno premoženje, s sklepom o dedovanju pa je dopustno odločati le o zapustnikovem premoženju, ki se razdeli med dediče. _Sklepno in stroški postopka_

10. Ob povedanem gre ugotoviti, da je sodišče prve stopnje procesno in materialno pravo pravilno uporabilo ter so se vsi pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene. Pritožbeno sodišče tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v povezavi s 163. členom ZD) ni našlo uradoma upoštevnih napak, zato je pritožnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v povezavi s 163. členom ZD).

11. Nasprotna dediča nosita svoje pritožbene stroške, skladno s 174. členom ZD, ki določa, da vsaka stranka trpi stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi postopka, nasprotna dediča pa nista zatrjevala, da jima jih je pritožnik povzročil z očitno nepoštenim ravnanjem (tretji odstavek 174. člena ZD).

1 V. Rijavec: Dedovanje, procesna ureditev, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1999, stran 249, ter odločbe VSRS II Ips 17/2020, VSL I Cp 1631/2018, I Cp 884/2017 in I Cp 1581/2016. 2 Sodba pravdnega sodišča pod II. točko vsebuje tudi zavrnilni izrek. 3 Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Lojze Ude in ostali, GV Založba, Založba Uradni list RS, 2006, Zakon s komentarjem, A. Galič, komentar k 180. členu, stran 125. 4 Po definiciji, navedeni v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, ZRC SAZU. 5 Ko je prejel sodbo pravdnega sodišča, je imel možnost pritožbe tudi v smeri morebitnega pomanjkljivega materialno procesnega vodstva sodišča prve stopnje, glede na to, da izrek sodbe sporne parcele ne vsebuje, pretežni del obrazložitve pa se nanaša na to parcelo. Pritožnik je vložil pritožbo zoper navedeno sodbo, vendar le v smeri večjega izločitvenega deleža, kar je razvidno iz odločitve pritožbenega sodišča, isto pa je ponovil tudi v predlogu za dopustitev revizije (C2, A19). 6 VSL I Cp 1631/2018, VSC Cp 219/2017, VSK Cp 68/2009. 7 VSRS II Ips 359/2009, II Ips 981/2008 in VSL I Cp 1631/2018.