Jedro

Tožnik bi moral pravno nasledstvo izkazati z vpisi v ustrezen register oziroma, ker gre za društvo, z vpisi v ustrezno evidenco pri upravnem organu (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-255/96 z dne 15. 1. 1998) in kot je bilo predvideno za društva, ki so obstajala že pred vojno, po Zakonu o društvih iz leta 1946 in njegovih spremembah iz leta 1947.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila zahtevo tožnika za denacionalizacijo stavbe ... cesta 5, A., v času nacionalizacije parcela št. 260/2, vl. št. 357 k.o. B.. V obrazložitvi je navedla, da je tožnik v zahtevi za denacionalizacijo izkazoval pravno nasledstvo med njim in Podpornim društvom železniških delavcev in uslužbencev v C., kateremu je bila predmetna stavba nacionalizirana, z z.k. izpiski, ker pa po mnenju toženke pravno nasledstvo med tožnikom in Podpornim društvom železniških delavcev in uslužbencev v C. ni bilo izkazano, je tožnika pozvala (z dopisoma z dne 23. 12. 1999 in 16. 7. 2001), naj vlogo dopolni, kar je tožnik storil dne 20. 7. 2001 in 16. 10. 2001 in dostavil nekatere dokumente. Toženka je na podlagi celotne spisne dokumentacije ugotovila, da je stavba ... 7 v C. na podlagi odločbe nemških okupatorskih oblasti, s katero je bilo ustanovljeno Društvo železničarjev ... pokrajine, prisilno prešla v imetje tega društva, kar izkazuje vpis v B-listu z.k. vl. št. 357 k.o. B.. Na podlagi Zakona o ravnanju z imovino, katero so lastniki morali zapustiti med okupacijo, ter imovino, katero so jim odvzeli okupator in njegovi pomagači, je bil v zemljiški knjigi izvršen vpis št. 6 (B-list), s katerim se je na nepremičnini ponovno vpisala lastninska pravica za Podporno društvo železniških delavcev in nameščencev v C.. Na podlagi 8. člena Odloka AVNOJ-a z dne 5. 2. 1945 je minister za notranje zadeve dne 22. 9. 1945 izdal odločbo št. ..., objavljeno v Ul SNOS št. 39 z dne 29. 9. 1945, s katero je bilo Društvo železničarjev ... pokrajine razpuščeno, in odrejeno, da vsa imovina razpuščenega društva preide na novo sindikalno organizacijo Zvezo železniških in prevoznih delavcev in nameščencev Jugoslavije - tajništvo za Slovenijo in na podlagi te odločbe je bila v B-listu zgornjega vložka pod zap. št. 7, zabeležena sprememba naziva lastnika na prej navedeno zvezo. Dne 3. 5. 1947 je Vlada LRS, Ministrstvo za notranje zadeve, izdala novo odločbo, s katero je zgoraj navedeno odločbo spremenila tako, da premoženje razpuščenega Društva železničarjev ... pokrajine postane splošno državno premoženje in se vknjiži v last FLRJ. Premoženje se prepusti v upravo Zveze železniških in prevoznih delavcev in nameščencev Jugoslavije - tajništvo za Slovenijo, razen premoženja treh društev, med njimi Podpornega društva železničarjev v C., ki se zaradi njihovega podporno-zavarovalnega značaja da v upravo Državnemu zavarovalnemu zavodu v D. - ravnateljstvu za LRS. Skladno s to odločbo je bila v zemljiški knjigi tudi izbrisana zaznamba spremembe lastnika na Zvezo železniških in prevoznih delavcev in nameščencev Jugoslavije - tajništvo za Slovenijo, ki je bila izvršena na podlagi prve odločbe. Odločba z dne 3. 5. 1947 je bila izdana v skladu z določbama 3. in 4. člena spremembe Zakona o društvih, zborovanjih in drugih javnih shodih. Določba 3. člena spremembe zakona je določila, da morajo tisti, ki želijo ustanoviti ali obnoviti društvo, vložiti prijavo pri pristojnem organu. Če take prijave ne vložijo oz. se obnovitev delovanja društva ne dovoli, postane njihovo premoženje splošno državno premoženje. Iz navedenega sledi, da Podporno društvo železniških delavcev in uslužbencev v C. delovanja ni obnovilo, saj je njegovo nekdanje premoženje prešlo v državno last in upravo Državnega zavarovalnega zavoda, ravnateljstva za LRS, v nadaljevanju pa v upravljanje Mestne uprave nepremičnin MLO E. in nato na Jugoslovanske državne železnice, Direkcijo za železnice F., v letu 1991 pa na Slovenske železnice. Toženka zaključuje, da Zveza železniških in prevoznih delavcev in nameščencev Jugoslavije - tajništvo za Slovenijo ni naslednica Podpornega društva železniških delavcev in uslužbencev v C., saj le-to v času, ko je bilo razpuščeno Društvo železničarjev ... pokrajine, ni več obstajalo in je zato premoženje postalo splošno državno premoženje. Po mnenju toženke je bila pravna kontinuiteta med Podpornim društvom železniških delavcev in uslužbencev v C. in Zvezo železniških in prevoznih delavcev in nameščencev Jugoslavije - tajništvo za Slovenijo prekinjena s tem, ko je Podporno društvo železniških delavcev in uslužbencev v C. prenehalo obstajati. Tudi Ustavno sodišče je v zvezi s pravnim nasledstvom pravnih oseb kot upravičencev do denacionalizacije v odločbi št. U-I-225/96 z dne 15. 1. 1998 navedlo, da mora biti izpolnjen pogoj pravne kontinuitete pravne osebe od trenutka podržavljenja do vračila premoženja, ki se ugotavlja na podlagi vpisov v sodni register. Tožnika tako glede na določbo 9. a člena ZDen ni možno šteti za denacionalizacijskega upravičenca.

Tožnik vlaga tožbo zaradi kršitev pravil postopka (kršeno načelo kontradiktornosti in enakopravnosti), v posledici česar je toženka izdala nepravilno in nezakonito odločbo. Navaja, da toženka od zadnje dopolnitve vloge z dne 16. 10. 2001 do izdaje izpodbijane odločbe ni vodila nobenega postopka in tožnika tudi ni o ničemer obveščala. Tožnik je zahteval vrnitev premoženja v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe (SOD), vendar ne ve, ali je SOD v postopku sploh sodeloval. Toženka tudi ni razpisala nobene obravnave, iz izpodbijane odločbe pa tudi ni razvidno, kakšne listine je toženka uporabila v postopku in ali je vpogledala v spis pri Upravni enoti G., št. ..., na katerega se je tožnik skliceval v postopku. Po mnenju tožnika toženka tudi ni vpogledala v denacionalizacijski spis pri UE G., opr. št. ..., v katerem se nahaja delna odločba z dne 9. 1. 2002, s katero je bilo tožniku vrnjeno premoženje na ... ul. 18 v A. v obliki obveznic SOD. Ta odločba je postala pravnomočna v upravnem postopku dne 7. 2. 2002, in se je nanjo tožnik tudi skliceval. Toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe napačno navaja, da ta odločba ni postala pravnomočna in da se je zoper njo pritožila zavezanka SOD, saj navaja odločbo z dne 11. 1. 2006, na katero pa se tožnik ni skliceval. Dejstvo je, da je upravni organ v denacionalizacijskem postopku na isti dejanski in pravni podlagi odločil drugače kot toženka in je s tem tožniku kršeno ustavno zajamčeno načelo enakosti pred zakonom. Tožnik se tudi ne strinja z ugotovitvijo toženke, da v postopku ni bila dokazana pravna kontinuiteta, in poudarja, da je bilo kršeno načelo zaupanja v zemljiško knjigo, ki ga po mnenju tožnika ni mogoče ovreči z drugačno razlago vpisov. Iz dokumentacije v upravnem spisu in iz dokumentacije, ki jo prilaga k tožbi, je razvidno, da je Podporno društvo železniških delavcev in nameščencev v C. delilo usodo ostalih železničarskih društev, saj je bilo z odločbo Narodne vlade Slovenije, št. ... z dne 22. 9. 1945 razpuščeno, njegova imovina pa je prešla na novo sindikalno organizacijo Zvezo železniških in prevoznih delavcev in nameščencev - tajništvo za Slovenijo, kar je razvidno tudi iz vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo. Predmetno premoženje je bilo nato na podlagi odločbe Ministrstva za notranje zadeve Vlade ljudske Republike Slovenije dne 6. 5. 1947 podržavljeno, kar je prav tako razvidno iz vpisa v zemljiški knjigi. Sindikalna organizacija - Zveza železniških in prevoznih delavcev in nameščencev Jugoslavije - tajništvo za Slovenijo je Podporno društvo železniških delavcev in nameščencev v C. s fuzijo pripojilo k svoji organizaciji, kar pomeni, da slednje ni prenehalo delovati in je svoje delovanje nadaljevalo znotraj sindikalne organizacije. Iz dokumentacije in zapisov izhaja, da je delovalo še leta 1951. Zakon o društvih, zborovanjih in javnih shodih iz leta 1946 in njegove spremembe v letu 1947 ni več zadeval Podpornega društva železniških delavcev in nameščencev, saj je bilo to društvo že pripojeno k Zvezi železniških in prevoznih delavcev - tajništvo za Slovenijo. Premoženje društva je bilo podržavljeno sindikalni organizaciji - Zvezi železniških in prevoznih delavcev in nameščencev Jugoslavije - tajništvo za Slovenijo, kar je prav tako razvidno iz zemljiške knjige. Komu je bilo to premoženje nato zaupano v upravljanje, pa za predmetni postopek po mnenju tožnika ni več pomembno. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo toženke razveljavi ter naloži toženki povrnitev stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo glede tožbenih ugovorov o kršitvah pravil postopka pojasnjuje, da v zadevi ni vodila posebnega ugotovitvenega postopka, temveč je z namenom ugotovitve prave legitimacije za vložitev zahtevka za denacionalizacijo z dopisi pozivala vlagatelja k dopolnitvi zahtevka. Tožnik po mnenju toženke navkljub dopolnitvam ni izkazal pravnega nasledstva, zato bi morala toženka zahtevo zavreči na podlagi 25. člena Navodila za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo, ker pa Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) v takih primerih nalaga meritorno odločanje, je v zadevi izdala izpodbijano odločbo. Glede tožbenih ugovorov o vsebinski odločitvi pa toženka vztraja pri svojem stališču. Nadalje navaja, da je tožnik k tožbi priložil še nekaj dokumentov, pridobljenih dne 20. 7. 2006 s strani Pokrajinskega arhiva H., ki pa jih ni predložil v upravni spis. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne oziroma v nasprotnem primeru, da se v sodbi opredeli do spornega pravnega nasledstva.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je med strankama sporno vprašanje, ali je tožnik pravni naslednik Podpornega društva železniških delavcev in uslužbencev v C., kateremu je bilo podržavljena nepremičnina s parc. št. 260/2 - hiša v izmeri 264 m2 in dvorišče v izmeri 120 m2 , vl. št. 357, k.o. B.. Po določbi 9. a člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-18/05 - odl. US, v nadaljevanju ZDen) je upravičenec do denacionalizacije pravna oseba iz 3., 4. in 5. člena tega zakona, ki je vložila zahtevo do 13. 5. 1995, če je imela v času, ko ji je bilo premoženje podržavljeno, sedež na ozemlju Republike Slovenije in če je pravna oseba ali njen pravni naslednik ob uveljavitvi tega zakona dne 7. 2. 1991 deloval na območju Republike Slovenije, pri čemer se pravno nasledstvo pravnih oseb presoja po pravu Republike Slovenije. ZDen torej dopušča uveljavljanje pravic po tem zakonu tudi pravnim naslednikom pravnih oseb, vendar je dolžnost vlagatelja, da k zahtevi za denacionalizacijo predloži dokaze o pravnem nasledstvu. Pravno nasledstvo pravnih oseb se presoja po splošnih predpisih statutarnega prava za posamezno vrsto pravnih oseb, kar pomeni, da bi moral tožnik, da bi bilo pravno nasledstvo nesporno izkazano, le-tega izkazati z vpisi v ustrezen register oziroma, ker gre za društva, z vpisi v ustrezno evidenco pri upravnem organu, kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-225/96 z dne 15. 1. 1998, in kot je bilo predvideno za društva, ki so obstajala že pred vojno, po Zakonu o društvih iz leta 1946 in njegovih spremembah v letu 1947. Sodišče pritrjuje odločitvi toženke, da tožnika ni mogoče šteti za denacionalizacijskega upravičenca, ker v zahtevi za denacionalizacijo pravnega nasledstva, kljub pozivom toženke, da vlogo v tem smislu dopolni, ni izkazal. Zahtevo za denacionalizacijo lahko vloži le denacionalizacijski upravičenec (aktivna legitimacija), pri čemer mora že ob vložitvi zahteve predložiti dokaze o pravnem nasledstvu, da je vloga popolna. Določbe ZUP/86 o ravnanju z vlogo, ki je pomanjkljiva, nerazumljiva ali nepopolna (68. člen), se v celoti uporabljajo tudi v postopku denacionalizacije. Če vlogi niso priložena predpisana dokazila (62. člen ZDen), take zahteve ni mogoče zavreči kot pomanjkljive. V takem primeru upravni organ od stranke zahteva, da dokazila predloži, če jih ne predloži, pa mora upravni organ o zahtevi odločiti meritorno na podlagi presoje predloženih dokazov (2. in 3. odstavek 137. člena ZUP/86). V obravnavanem primeru sodišče ugotavlja, da je toženka odločila na podlagi dokazov, ki jih je tožnik priložil k zahtevi za denacionalizacijo z dne 19. 10. 1994 ter po pozivih na dopolnitev vloge toženke z dne 23. 12. 1999 in 16. 7. 2001. Sodišče zato zavrača tožbene ugovore, da je odločba nezakonita, ker toženka ni vodila posebnega ugotovitvenega postopka z udeležbo strank v postopku.

V zvezi s tožbenim ugovorom o kontinuiteti med Podpornim društvom železniških delavcev in uslužbencev v C. in tožnikom, se sodišče strinja s toženko, da tožnik ni dokazal spojitve z navedenim podpornim društvom in Zvezo železniških in prevoznih delavcev in nameščencev Jugoslavije - tajništvo za Slovenijo. Po mnenju sodišča je toženka pravilno presodila vsebino in pravni pomen odločb Ministrstva za notranje zadeve, št. ... z dne 22. 9. 1945, in, št. ... z dne 5. 5. 1947. S prvo odločbo je bilo razpuščeno Društvo železničarjev ... pokrajine, njegovo premoženje ter premoženje v tem društvu združenih bivših železničarskih društev preneseno na Zvezo železniških in prevoznih delavcev in nameščencev Jugoslavije , tajništvo za Slovenijo. Prva navedena odločba je v smislu pravnih pravil Zakona o društvih, shodih in posvetih Kraljevine Jugoslavije akt oblastnega organa o razpustitvi društva. Ne glede na to, da so v Uredbi Visokega komisarja za ljubljansko pokrajino z dne 2. 5. 1942 poimensko našteta društva, ki so se združila v Društvo železničarjev ljubljanske pokrajine in med njimi ni posebej navedeno Podporno društvo, je glede na besedilo odločbe (da so bila v Društvo železničarjev ... pokrajine spojena vsa bivša železničarska društva - stanovska, strokovna, zadružna, prosvetna, družabna in podporna), razumeti, da je s to odločbo prenehalo tudi navedeno društvo. Navedena odločba je bila tako tudi pravna podlaga za prenos premoženja s Podpornega društva železniških delavcev in uslužbencev v C. na Zvezo železniških in prevoznih delavcev in nameščencev Jugoslavije - tajništvo za Slovenijo. Če pa oblastni akti izkazujejo, da je bilo Podporno društvo železniških delavcev in uslužbencev v C. razpuščeno, torej da je njegova pravna osebnost prenehala z dnem 22. 9. 1945, pa tožnik ne more na podlagi posrednih dokazov, ob tehtanju dokazne vrednosti listin, uspešno dokazati, da se je Podporno društvo železniških delavcev in uslužbencev v C. spojilo z Zvezo železniških in prevoznih delavcev in nameščencev Jugoslavije - tajništvo za Slovenijo in je zato kontinuiteta podana.

Sodišče zavrača tožbene navedbe, da je bilo premoženje podržavljeno sindikalni organizaciji - Zvezi železniških in prevoznih delavcev in nameščencev Jugoslavije - tajništvo za Slovenijo. Odločitev o prenosu premoženja razpuščenega društva na Zvezo železniških in prevoznih delavcev in nameščencev Jugoslavije - tajništvo za Slovenijo (odločba Ministrstva za notranje zadeve, št. ... z dne 22. 9. 1945) je bila z odločbo z dne 5. 5. 1947 spremenjena in je bilo odločeno, da premoženje Podpornega društva ostane splošno ljudsko premoženje in preide v upravo Državnega zavarovalnega zavoda - ravnateljstva za LRS. Odločba je bila izvršena v zemljiški knjigi pod zap. št. vpisa .... Ta odločba torej ni podržavljala premoženja Zveze železniških in prevoznih delavcev in nameščencev Jugoslavije - tajništvo za Slovenijo, ampak je v skladu s tedanjo lastninsko ureditvijo opredelila lastninski značaj premoženja razpuščenih društev in z učinkom za nazaj vzpostavila na tem premoženju državno lastnino, pri čemer je že pri prvi dodelitvi premoženja Zvezi z odločbo z dne 22. 9. 1945 država razpolagala s premoženjem Podpornega društva kot s svojim. Obe odločbi, s tem, da druga spreminja prvo, po mnenju sodišča dajeta podlago za sklepanje, da lastninska pravica ni bila odvzeta Zvezi, ampak je ta na njih kot državnih nepremičninah pridobila le upravičenje do upravljanja. Obravnavano premoženje je torej postalo splošno državno premoženje v skladu z določbami Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o društvih, zborovanjih in drugih javnih shodih (Uradni list FLRJ, št. 29/47), po katerem je premoženje društev, ki niso izpolnjevala pogojev za nadaljnje delovanje, postalo splošno državno premoženje, o čemer je izdal odločbo pristojen organ (3. člen). Vpis državne nepremičnine v zemljiški knjigi - po Uredbi o vknjižbi lastninske pravice na državnih nepremičninah (Uradni list FLRJ, št. 58/47) se je državna nepremičnina vknjižila v zemljiške in druge knjige, s katerimi se dokaže lastninska pravica na nepremičninah kot splošno ljudsko premoženje z navedbo organa, ki mu je bila poverjena uprava premoženja (1. člen) - ni bil konstitutiven. Točka a) 6. člena te uredbe je namreč določala, da se nepremičnina, če ni vknjižena na državo, dokaže kot državno premoženje, če je prešla v državno last na podlagi zakona, z odločbo pristojnega organa. Zato se presoja, komu oziroma kdaj je obravnavano premoženje postalo državno premoženje, ne more opirati izključno na zemljiškoknjižne vpise. Ker je odločba z dne 5. 5. 1947, ki je premoženje društev opredelila kot SLP, spremenila odločbo z dne 22. 9. 1945, je dejansko ta vpis nadomestil prejšnji vpis lastninske pravice. Ne glede na to odločbe, ki naj bi ugotavljala, da je parcela postala SLP, po mnenju sodišča ni mogoče šteti, da je šele s tem zakonom na njej prenehala lastninska pravica. Učinek podržavljenja je namreč nastopil že glede na prvo navedeni zakon oziroma odločbo z dne 22. 9. 1945. Ker torej obravnavano premoženje ni bilo podržavljeno Zvezi železniških in prevoznih delavcev in nameščencev Jugoslavije - tajništvo za Slovenijo, je za odločitev, ali je tožnik denacionalizacijski upravičenec, nepomembno, če je pravni naslednik po njej. Zato se sodišče do tožbenih navedb, s katerimi tožnik utemeljuje to nasledstvo, ne opredeljuje. Prav tako tudi ni mogoče šteti, da je pravno nasledstvo izkazano, ker ga je za podanega štela Upravna enota v G., ko je odločala o zahtevku tožnika za vrnitev drugih nepremičnin. V tej zvezi sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor o kršitvi ustavnega načela do enakosti pred zakonom, saj je sodišče enako stališče kot v tem primeru v identični zadevi zavzelo že v svoji sodbi opr. št. U 1463/2006-7 z dne 14. 3. 2007. Na kršitev načela enakega obravnavanja pa se v zvezi z nepravilno odločitvijo ni mogoče sklicevati, saj temu nasprotuje načelo pravne države.

Sodišče je tožbo tožnika zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je zavrnilo tudi zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.